Zoran Janković, premier?

»Čeprav se zdi, da se politične razmere v Sloveniji nezadržno spreminjajo po 'madžarskem scenariju', smo v Liberalni akademiji prepričani, da je prav zdaj res skrajni čas za rekonstrukcijo vlade in za premišljeno spremembo političnih konceptov. Politična levica ni izgubila volivcev, ampak so volivci izgubili levico, ki bi ji lahko zaupali,« so te dni zapisali v Liberalni akademiji. V društvu niso edini, ki opozarjajo, da v slovenski politiki, natančneje na strani strankarske levice, manjka resnih političnih konceptov, alternativ neoliberalizmu, premislekov o prihodnosti, je pa zato več osebnostnih zamer in samozadostnih voditeljev. Nekdaj obetajočemu Zaresu je zadnja Delova javnomnenjska analiza izmerila nižjo podporo kot zunajparlamentarni NSi, vodilna stranka na levici pa ima že nekaj časa enkrat nižjo podporo kot SDS. »Naš poziv strankam je namenjen temu, da resno razmislijo, kako v prihodnje. Vsi vidimo neki fatalizem na levici, neko vdajo, nobene resne iniciative,« pojasnjuje dr. Darko Štrajn, predsednik Liberalne akademije.

Štrajn ima prav, resna politika se vedno oplaja na programskih konceptih, brez njih zdrsne na polje vsakodnevnega ugajanja, kar prej ali slej vodi v zlom. A politika hkrati ne more živeti v slonokoščenem stolpu, odmaknjena od realnosti. Politična realnost slovenske levice je danes porazna. Strankarski voditelji levice so nepriljubljeni, stranke nimajo pravih političnih programov, zdi se, da je edina njihova skupna točka Janez Janša. Volitve, kakršnekoli že bodo, bodo verjetno prinesle spremembo. Verjetno? Obstaja druga možnost? Se lahko slovenska levica reši sama pred sabo? Takšna, kot je danes, ne, kakšna pa bo na dan volitev, pa je stvar političnega dogovora v prihajajoči jeseni.

Enigma Zoran

Pahor bo septembra v parlamentu poskušal poiskati nov politični konsenz. Zbrati mora dovolj podpore za pet novih ministrov, za rebalans proračuna, a še prej za novega predsednika državnega zbora. Če mu to ne bo uspelo, napoveduje predčasne volitve.

To pa ni edina možnost. V politiki ni nič nemogočega. Ko Janez Drnov-šek leta 2000 v parlamentu ni dobil zaupnice, se niso zgodile predčasne volitve, pač pa so pomladne stranke za mandatarja pripeljale Andreja Bajuka. Podobno se je zgodilo leta 1992, po razpadu Demosa so tedanjega predsednika vlade Lojzeta Peterleta najprej poskušali zamenjati z Markom Voljčem, potem z Igorjem Bavčarjem in na koncu, v tretje in uspešno, z Drnovškom. Drnovšek je svojo prvo vlado prevzel dobrega pol leta pred volitvami, ki so bile nato decembra 1992. In zmagal.

Zgodovina slovenskega parlamentarizma nas torej uči, da obstaja alternativa predčasnim volitvam, to je poskus z novim človekom. Kar je za politične stranke lahko tvegano, a ne nujno slabo. Ta manever se je leta 1992 stranki LDS izplačal, Drnovšek je bil potem dolga leta predsednik vlade, leta 2000 pa se poskus z Bajukom pomladnim strankam ni izšel, tisto jesen so na volitvah doživele velik poraz.

Borut Pahor takšnemu scenariju močno nasprotuje, šlo naj bi za prevaro volivcev. To ne drži. Postopek je tako legalen kot legitimen.

Pahor že dolgo ni več najmočnejši politik v državi, težko nadzira potek političnega dogajanja. Potem ko je funkcijo mandatarstva zavrnil Janez Potočnik, se zadnje čase ponuja novo ime. Danes se zdi, da je edini, ki bi na volitvah lahko resno ogrozil zmago SDS, ljubljanski župan in nekdanji predsednik uprave Mercatorja Zoran Janković.

Scenarij ni nemogoč, ima pa veliko če-jev. Najprej bi se morali poslanci dosedanje koalicije sploh dogovoriti, da poskusijo z novim mandatarjem. Postopek je v skladu s slovensko ustavo preprost in tudi razmeroma neboleč za sedanjega predsednika vlade: 116. člen ustave določa, da državni zbor izglasuje nezaupnico vladi tako, da na predlog najmanj desetih poslancev z večino glasov vseh poslancev izvoli novega predsednika vlade. S tem je dotedanji predsednik vlade razrešen, mora pa skupaj s svojimi ministri opravljati tekoče posle do prisege nove vlade.

Proti Pahorju bi moralo glasovati najmanj 22 poslancev SD. Skoraj vsi. Misija nemogoče? Za zdaj se tako zdi, SD ni sposobna artikulirati nobenih resnih političnih refleksij o dogajanju v slovenski politiki.

To ni nemogoče, večina poslancev si tako ali tako ne želi predčasnih volitev. Nato sledita sestavljanje in potrjevanje vlade. S tem bi seveda dobili novo vlado. A hkrati bi vse stranke, ki bi Jankovića podprle, morale razmisliti, kako nastopiti na volitvah 2012. Premočen Janković lahko namreč na bodočih volitvah s svojo listo ali stranko iz parlamenta izrine Zares in LDS. Po drugi strani pa bi takšen začasni premierski scenarij Jankoviću ugajal, v kratki vlogi prehodnega predsednika vlade bi se rešil titule župana in prepričljivejše nastopil na prihajajočih volitvah. Vprašanje volitev novega ljubljanskega župana je s tega stališča irelevantno, tistih 65 % volivcev, ki ga je podprlo v Ljubljani, najbrž ne bi zamerilo, če bi se odpravil na pot reševanja Slovenije.

Možnosti, da bi ljubljanski župan postal premier, mnogi ugovarjajo prav s tem dejstvom - da je namreč župan. Jacques Chirac je bil nekoč župan Pariza, potem pa je postal predsednik Francije. Nekdanji predsednik Poljske Lech Kaczyński je bil nekoč župan Varšave. Tudi Sarah Palin je bila nekoč samo županja. In Willy Brandt je svojo politično kariero začel kot župan Berlina, nato pa je bil nemški kancler. Velja pa tudi obratna pot. Preden je Walter Veltroni postal župan Rima, je bil nekaj časa podpredsednik Prodijeve vlade. Tudi sedanji župan Lizbone je bil minister v eni izmed portugalskih vlad. In jasno, tudi Dimitrij Rupel je bil tako minister kot župan.

Kako do 46 glasov?

Scenarij imenovanja Zorana Jankovića ima pomanjkljivosti. Vprašanje je, ali bodo poslanci SD resnično odstavili svojega predsednika. Bi se LDS, SD, Zares in Desus strinjali s tem scenarijem? Ali so danes stranke na levi sploh še sposobne skupnega dogovora o politični prihodnosti? Se bi Janković šel to igro? Vsaj za zdaj Janković pravi, da si ne želi postati premier in da ostaja v Ljubljani.

Če se omejimo samo na politično aritmetiko, je stvar pravzaprav preprosta. V parlamentu imajo Zares, LDS, Desus, samostojni poslanci in predstavnika manjšin skupaj 24 glasov. Da podprejo novega mandatarja, jih rabijo še 22. Te mora prispevati SD. Kar z drugimi besedami pomeni, da bi morali proti Pahorju glasovati skoraj vsi poslanci SD, v parlamentu jih namreč sedi 28. Misija nemogoče? Za zdaj se tako zdi, SD vsaj javno ni sposobna artikulirati nobenih resnih političnih refleksij o dogajanju v slovenski politiki ali vsaj zadržanih kritik do njihovega izgubljenega predsednika. A morebitna vlada, ki bi se odlepila od negativne podobe, ki jo ima sedanja, bi na volitvah vseeno pomenila boljše možnosti tudi za SD.

Janković bi krizo vladanja gotovo prekinil. Kot predsednik uprave je uspešno saniral in vodil Mercator, še danes največje podjetje v državi, kljub nekaterim spodrsljajem njegovi kritiki s stisnjenimi zobmi priznavajo, da kot župan Ljubljane dela dobro, bistveno bolje kot drugi pred njim. Zanj tudi pravijo, da nima dovolj izkušenj za vodenje države. Zakaj ne? Tudi Peterle jih ni imel, pred imenovanjem je bil uradnik na uradu za makroekonomske analize in razvoj. Tudi Bajuk jih ni imel, bil je visok uradnik tuje investicijske banke, pa je združil slovensko pomlad. Tudi Janša jih ni imel, pa čeprav je pred tem »obranil« Slovenijo. In Pahor? Tudi on ni imel tovrstnih izkušenj, bil je predsednik državnega zbora in evropski poslanec in vlada mu je razpadla prej kot v treh letih.

Jankoviću prav tako očitajo, da se je na svoji poti velikokrat približal robu zakona. To pravijo njegovi politični tekmeci. Če je Janković prekršil zakonodajo, je prav, da o njegovi krivdi odloča sodišče. Vsaj za zdaj zoper njega še ni razpisana nobena sodna obravnava. Se pa zato čez nekaj tednov začne obravnava zoper Janeza Janšo.

Programske praznine slovenske levice prehodna Jankovićeva vlada seveda ne bi napolnila, bi pa morda lahko ustvarila razmere, v katerih bi se lahko stranke začele resneje pogovarjati o skupnih ciljih, prihodnosti, vsebinah politike. Danes je slovenska politika zašla, izgubila se je v brezpotju. Prvaki levega trojčka koalicije se med seboj nočejo pogovarjati, predsednik Desusa napoveduje, da bo sam premagal SDS, Janševo razumevanje države je predmoderno, za Pahorja se zdi, da živi v drugem svetu. Mimogrede: takoj ko je Drnovšek izgubil parlamentarno večino, je šel po zaupnico v parlament. Pahor pa danes v sebi še vedno čuti optimizem.

Razprava o Jankoviću ni razprava o imenih in begom pred Janšo, ni razprava o tem, ali je ljubljanski župan boljša alternativa kot pa tisto, kar ponuja slovenska levica. Razprava o Jankoviću je ena izmed poslednjih možnosti konca politične histerije. A pravo delo bi se ob morebitnem Jankovićevem prevzemu oblasti za slovensko levico šele začelo. Volivci levice namreč niso samo naveličani Boruta Pahorja, volivci levice so naveličani izpraznjenosti, fraz, spogledovanja z desnico, naveličani so prepirov, prerekanja, izogibanju odgovornosti, naveličani so politike, ki je obljubljala spremembe, a se je pri tem zaletela sama vase. Alternativa Janković je posledica takšne politike. V dobrem in slabem.

Država danes resno potrebuje kriznega menedžerja. Kakšen bi bil Janković kot premier države, lahko samo ugibamo, gotovo pa bi vladal drugače, kot to poskuša Borut Pahor. In »Pahorjeva pot« že nekaj časa vodi v napačno smer.