Jože Pirjevec

23. avgust je vseevropski dan spomina na žrtve totalitarizmov. V Sloveniji glede tega prihaja do veliko nasprotujočih si mnenj.

Ni si mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da so vsi totalitarizmi zahtevali veliko žrtev. Pri tem bi želel opozoriti, da je do milijonov žrtev prišlo že pred njimi. Zgodovina človeštva je posejana z žrtvami, v 20. stoletju pa se je zaradi sredstev množičnega uničenja število še povečalo. Ob tem se sprašujem, zakaj se bolj ne problematizirajo demokracije, nastale takoj po vojni; dogodki v Hirošimi, Nagasakiju, Dresdnu in drugje. Ne morem se otresti moralne zahteve, da pomislim tudi na te žrtve.

Je v Sloveniji po vašem preteklost prevečkrat povod za politične obračune?

Seveda. Če bi bila situacija normalna, o tem ne bi več razpravljali. Sčasoma se v novih generacijah neka zgodovinska travma umiri. Ljudje nanjo pozabijo, če ni politične volje ali političnega interesa, da se take zadeve pogrevajo in izrabljajo. Našo situacijo bi bilo mogoče primerjati s špansko, kjer teče precej ostra debata o žrtvah frankizma. Moti me, da pri nas pri opozarjanju na te žrtve pozabljamo, da so ti ljudje sodelovali s Hitlerjem in Mussolinijem. Zdi se, kot da jim to sodelovanje odpuščamo, to pa je nevarno, saj s tem zanikamo principe in temelje, na katerih slonita današnja Evropa in civilizacija. Tega tipa oproščanja kolaboracije se bojim.

“Kot državljani moramo dozoreti in se odločiti za naše politične izbire tako za preteklost kot za sedanjost. Ne moremo si privoščiti, da bi dali blagoslov ali odpuščanje za politične odločitve, ki so nesprejemljive in jih vsa Evropa danes odklanja kot zgrešene.”

Potrebujemo spravo?

Seveda potrebujemo spravo, a ta mora izhajati iz naše civilne zavesti. Kot državljani moramo dozoreti in se odločiti za naše politične izbire tako za preteklost kot za sedanjost. Ne moremo si privoščiti, da bi dali blagoslov ali odpuščanje za politične odločitve, ki so nesprejemljive in jih vsa Evropa danes odklanja kot zgrešene. Bojim se, da si v imenu nasprotovanja in odklanjanja komunizma zapiramo oči ali odpuščamo voditeljem, ki so sodelovali z Nemci. Ta kombinacija ni sprejemljiva.

Na SAZU ste sestavljali izjavo o spravi. Zakaj je na koncu niste sestavili?

Zato ker se nismo mogli sporazumeti o bistvenih polemikah, ki sem jih izpostavil. Naš pristop do povojnih pobojev je problematičen. Ali jih izoliramo kot dejanje, ki je samo po sebi odklanjanja in obsojanja vredno, ali skušamo vključiti dogodke tudi v zgodovinski okvir, v katerem so se dogajali. V svoji knjigi o Titu sem poskusil prav to. Nisem dajal odpustkov, temveč sem tematiko razširil, upam, kolikor toliko pošteno.

Se z raziskavo in obdelavo arhivskega gradiva ukvarja premalo oziroma preveč zgodovinarjev?

Na splošno v Evropi poteka živahna razprava o tej problematiki. V Sloveniji nas zadržuje to, da ti je ob raziskovanju neizbežno pripisan politični predznak. Mene denimo obtožujejo, da sem plačanec, izdajalec svojega naroda in tako dalje. Gre za absurdne obtožbe, do katerih ne moreš biti indiferenten. Včasih je to delikatno, vendar se raziskovanju zaradi strahu pred tem ali onim, vsaj sam, ne bom odpovedal.