Kdo je gospodar v hiši?

Po predstavitvi dolgo pričakovanega novega investicijskega programa za blok 6 termoelektrarne v Šoštanju, ki je bila 18. avgusta, se vse bolj razkriva farsa zasnove in vodenja projekta TEŠ 6. Veselje uprave TEŠ nad novim »elaboratom« pa je očitno bolj kislo. Na tiskovni konferenci je direktor mag. Simon Tot dejal, da ne ve, zakaj je diskontna stopnja - stopnja, po kateri se preračunajo bodoči finančni tokovi in donosi na sedanjo vrednost - le 7- in ne 9-odstotna, kot je aprila s sklepom zahtevala vlada. Ali bo vlada spoštovala svoje sklepe in od podrejenih uslužbencev zahtevala spoštovanje pravil ali pa se bo pokazalo nasprotno: da uslužbenci TEŠ narekujejo ravnanje svojemu lastniku - vladi. Upajmo, da tako daleč vendarle nismo. Skoraj vse pa je odvisno od predsednika vlade in njegovega spoštovanja prisege, da bo deloval v skladu z vestjo in v dobro državljanov. Videli bomo, ali se bo žrtvoval za svojo politično stranko ali za Slovenijo.

V Šoštanju se požvižgajo na vladna merila

V Šoštanju se na sklep vlade požvižgajo. Kako je požvižganje možno, je seveda zelo zapleteno in daljnosežno, pravzaprav že zgodovinsko vprašanje. Morda bi ga rešil Edvard Kardelj, ki je imel veliko zamisli, vendar malo uresničljivih praktičnih rešitev za razvoj jugoslovanske in slovenske družbe. Že on je v svojem času tarnal nad odtujenimi centri moči, ki da so se državi in politikom povzpeli čez glavo. Od tedaj, če ne že od prej se ta zgodba dogaja še kar naprej in prenesli smo jo tudi v poosamosvojitveno obdobje. Bi pa verjetno največ o tem vedel povedati Niko Kavčič, ki je, kot smo videli na televiziji, nekoč vodil tako imenovano vzporedno gospodarstvo, ki ga je upravljala tedanja Služba državne varnosti. Kavčič je bil na čelu njenega slovenskega dela oziroma gospodarskega sistema, ki se je razpotegnil tudi v poosamosvojitvene čase. Zdaj je dobil le nove oblike in nove dimenzije. Ti mehanizmi so AUKN in DARS in pravi »preverjeni« ljudje na številnih direktorskih in ministrskih položajih.

Čeprav je bil Niko Kavčič na čelu neformalnega gospodarskega aparata, je bil obenem tudi sam žrtev tega aparata, ko je bil konec šestdesetih let prejšnjega stoletja odstavljen s položaja direktorja Gospodarske banke Ljubljana. Tedaj se je uprl podelitvi bančne garancije za slavni in nato propadli projekt Energo kemijski kombinat - EKK Velenje. Neuspešen v boju s tem aparatom pa je bil celo nekdanji predsednik vlade Stane Kavčič, saj sta s soimenjakom (s katerim nista bila v sorodu) družno nasprotovala tedanjemu uničevalskemu projektu.

V TEŠ se na izvoljeno vlado požvižgajo, saj pri projektu kar vztrajajo in znesek porabljenega denarja večajo iz dneva v dan. Ekonomske parametre pa prilagajajo sebi.

Če preskočimo nekaj desetletij v nove čase, vidimo, da se zgodovina ponavlja. Volk dlako menja, čudi pa nikoli. Nikomur odgovorne institucije, ki sem jih navedel, in aparatčiki, ki jih vodijo, so zavezani le sebi in svojemu pohlepu in pa seveda svojim kapitalsko-političnim botrom. Drugo jih ne zanima - ali kot bi rekel Vid Pečjak: pohlep, pohlep in še petkrat pohlep.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sicer najbrž niso imeli dokumentov, kot je NIP 4, so pa vseeno takrat nekateri z Nikom in s Stanetom Kavčičem znali računati in predvideti ekonomsko in ekološko škodo projekta EKK. Vendar so imeli Šalečani že takrat trdne vezi v politiki, tako da so skupaj s politiki trdega kova (Sergej Kraigher, Luka Leskošek) sicer slavili zmago, ki je bila zanje Pirova zmaga, za Slovenijo pa velika izguba. Projekt EKK je po odstavitvi Nika Kavčiča tudi v resnici neslavno propadel. Opremo so nabavili, nazadnje pa so jo razprodali, menda v Albanijo in na Kitajsko. Kolikšna je bila finančna cena tedanjega veleprojekta, ne ve nihče, kajti tega najbrž niti nihče ni skušal izračunati.

Danes nam državni uradniki, kot je Tot, neskrupulozno zatrjujejo, da ne vedo, zakaj je diskontna stopnja 7-odstotna. Svetovna banka za energetske projekte, pri katerih je diskontna stopnja nižja od 12 odstotkov, ne daje posojil. V TEŠ pa si raje vzamejo stopnjo kot za vrtce ali šole, namesto spodobne in ustrezne za (kot pravijo) »v vseh pogledih donosen gospodarski projekt«. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja javne diskusije ob fiasku projekta EKK ni bilo, diskutanti bi bili takoj razglašeni za sovražnike države oziroma niti to ne bi bilo potrebno, ker nasprotnih mnenj ne bi smel oziroma mogel objaviti noben časopis. Danes sicer lahko govorimo in pišemo proti. Nasprotna mnenja se lahko (čeprav težko) objavljajo, realnost pa gre svojo pot, kot pred desetletji. V TEŠ se namreč na izvoljeno vlado požvižgajo, saj pri projektu kar vztrajajo in znesek porabljenega denarja večajo iz dneva v dan. Ekonomske parametre pa prilagajajo sebi. S fantazmo o previsokih stroških prekinitve projekta so vzeli za talca vso Slovenijo. Projekt, ki bo prinašal izgubo, ki jo bomo dejansko pokrivali vsi s preplačano elektriko, tako da izguba formalno ne bo vidna, je čas ustaviti in dokončno ustaviti kadarkoli. Izhajati pa je seveda treba iz tega, koliko pri tem prihranimo, ne koliko izgubimo. To je mogoče izračunati. Vendar bo o tem govor kdaj drugič, ko dobimo - če dobimo - podroben vpogled v novi NIP 4. Temeljno vprašanje pa slej ko prej ostaja isto: kdo je gospodar v hiši?

“Nepodelitev garancij države za TEŠ ni realna opcija”!?

Druga cvetka s tiskovne konference so besede, da o nepodelitvi garancij države v TEŠ sploh ne razmišljajo. Verjetno menijo, da je ugrabljena država že tako na kolenih, da predstavniki ljudstva ne bodo glasovali proti zakonu o poroštvih. To je verjetno res. K sreči je tu še referendum, ki je sicer zelo težka naloga za nasprotnike sporne investicije, vendar kot kaže edina, ki še ostane. Torej bo potreben referendum s podpisi državljanov, saj na osveščenost poslancev po dosedanjih izkušnjah s tem projektom ne moremo računati. Posebej še, če bo ob njem nastala tiha in zlovešča velika koalicija, ki jo napovedujejo nekatera dosedanja stališča poslancev SDS in bivšega gospodarskega ministra. O poslancih SD pa seveda niti pomisliti ne moremo, da ne bi glasovali »za«, kajti velika večina podpira projekt, s katerim ta stranka najbrž stoji in pade. Dva upornika v svojih vrstah so uspešno utišali. Veliko večino preostalih poslancev v stranki in v drugih strankah pa so TEŠ-evci in njihovi poslanski šefi žejne prepeljali čez vodo. Tudi s študijo Evonik, ki je za zdaj še javna tajnost. Zakaj je tajnost, sicer že vemo. Ker na laž postavlja vso strokovnost, s katero se v TEŠ in HSE tako hvalijo. Razkriva pa tudi katastrofalno raven slovenske stroke in intelektualne srenje, ki se na ponaredek končne cene posodobitve blokov 4 in 5 sploh ni odzvala. Ali res samo zato, ker študija ni dostopna javnosti?

Molk nadzornikov

Zato bi bil čas, da se informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar zgane in izda odločbo o pravici javnega dostopa do študije Evonik. Vemo, da zna biti v nekaterih drugih primerih zelo hitra in okretna. Zahtevek pobude DavkoPlacevalciSeNeDamo že predolgo obravnava in se na opomine niti pisno ne odziva, še manj ukrepa. Skromno in ponižno si lahko želimo, da bo odzivna in da uporablja enake vatle za vse. Sploh pa je negibnost nedopustna, kadar gre za milijardno investicijo, ki zadeva nas vse. Celo naše otroke in vnuke.

V interesu javnosti je, da vidi ekonomske in druge parametre te investicije. Ministrstvo za gospodarstvo je sporočilo, da bo celoten NIP 4 še ta teden objavljen na spletu. Vprašljivo pri NIP 4 je, poleg neupoštevanja diskontne stopnje, tudi neupoštevanje drugih meril, to sta vključitev vseh stroškov investicije in stresni (streznitveni) test (ne)ekonomičnosti projekta ob zvišanju vhodne cene energenta (lignita) in cene izpustov CO2 za več kot 10 odstotkov. To so ključni parametri, ki bi jih NIP 4 moral upoštevati in predvideti. Ker žal veliko podatkov, ki so jih dali v TEŠ ali HSE, ni bilo verodostojnih, je javna objava tega dokumenta nujna.

Ironija razmer, v katerih živimo, je, da bivša ministrica in navaden državljan enako nemočno čakata v vrsti pred vrati pristojnega uradnega organa.

Skrb za javno dobro bi moralo izkazati tudi računsko sodišče, ki se revizije kljub pozivom, povezanim z vprašanjem TEŠ in posebej še projekta TEŠ 6, nikakor noče lotiti. Predsednik Igor Šoltes trdi, da za revizijo nima pristojnosti. V zakonu o RčS te ovire ni najti. Če vidi oviro kje drugje, v kakih drugih normativnih aktih, naj čim prej da pobudo za spremembo zakonodaje oziroma pravne ureditve.

Javno pa sprašujem protikorupcijsko komisijo (PKK), kaj je do sedaj naredila na podlagi prijave, ki sem jo dal sam pred več kot tremi meseci. Od tedaj sem dobil le potrditev, da je začela postopek. Aprila 2011 pa je še veliko obsežnejšo prijavo na PKK vložila tedanja ministrica gospa mag. Darja Radić. Ironija razmer, v katerih živimo, je, da zdaj že bivša ministrica in navaden državljan enako nemočno čakata v vrsti pred vrati pristojnega uradnega organa. Enakost je sicer zaželena, nemoč obeh pa skrb zbujajoča.

Kako iz začaranega kroga?

Prihodnost bo taka, kot jo bomo zastavili danes. Zato je namesto nasilnega fiktivnega »ustavljanja« blokov 4 in 5 prava rešitev ustavitev projekta gradnje bloka 6 ter ureditev odnosa z Alstomom tako, da vsaj del že izvršenih plačil kompenziramo z dobavami za drugo energetsko opremo. Prihranek iz naslova ustavitve investicije (več kot milijarda evrov) pa usmerimo v posodobitev blokov 4 in 5, kar lahko realiziramo za desetino sedanje investicijske cene bloka 6. Nadalje pa še v učinkovito rabo energije in v razvoj vseh drugih delov slovenske elektroenergetike, predvsem v hidroenergetiko, utekočinjeni zemeljski plin, ki je zanimiv tudi za promet, ter nove energetske vire (sončno, vetrno in geotermalno energijo). Razen pri vodni energiji smo pri izrabi teh virov popolnoma na repu Evrope. Današnji absurdni položaj, v katerem s prihodki iz obnovljivih virov (iz dravskih elektrarn) financiramo gradnjo najagresivnejše fosilne energetike, je treba spremeniti.