V imenu katere družine in katerih otrok?

Že na začetku je treba ovreči zavajajočo trditev dr. Strehovca, da zakonik uvaja ideološko sporne ideje, kot na primer, da otrok ne potrebuje očeta in matere za svoj zdravi razvoj. Ne drži. Nasprotno, pri pripravi zakonika smo predlagatelji »gledali svet z očmi otroka« in temu primerno oblikovali ureditev, ki naj bi kar najbolj upoštevala njegovo dobrobit. Med uvodne člene zakonika je zapisano načelo otrokove koristi, kjer smo med drugim tudi zavezali državo, da zagotavlja vse potrebne razmere za razvijanje pozitivnega starševstva. Z družinskim zakonikom se ohranja nedotaknjena tradicionalna zakonska zveza moškega in ženske oziroma se še utrjuje z izboljšanjem instituta predhodnega svetovanja in uvedbo družinske mediacije.

Ni tudi res, da se z zakonikom ustvarja pravna podlaga za spremembo učnih programov za promocijo nesprejemljivih življenjskih slogov. Družinski zakonik ne ustvarja novih oblik družine, samo priznava različne tipe družin, ki med nami že živijo - pa če nam je to všeč ali ne. Nova, širša, vključujoča definicija družine le odseva družbeno realnost in pravico posameznika do svobodne izbire. Zavedati se je treba, da več kot polovica družin ne izpolnjuje meril nasprotnikov o njihovi »ekskluzivni« definiciji, to je poročena oče in mama ter otrok. Kam naj umestimo več kot polovico otrok, ki se rodijo v po merilih nasprotnikov družinskega zakonika »manj« vrednih zunajzakonskih skupnostih? Že vsako četrto najpomembnejšo življenjsko celico v Sloveniji sestavlja starš samohranilec z otrokom. Ali je to »pol«družina?

Da nasprotniki družinskega zakonika ne izražajo samo svojih povsem legitimnih mnenj o vsebini posameznih členov, ampak na določenih mestih zavajajo, dokazuje tudi izjava dr. Strehovca, da z uveljavitvijo zunajpartnerske skupnosti kot de facto skupnosti dveh istospolno usmerjenih oseb omogočamo, da bosta dva sostanovalca v domu starejših občanov lahko obravnavana kot zunajpartnerska skupnost. Povsem nerealno je, da bi lahko moški sostanovalec v domu starejših občanov po smrti drugega uspešno zatrjeval, da je s pokojnim živel v zunajpartnerski skupnosti. Zunajpartnerska skupnost dveh oseb istega spola (katere pravne posledice v zakoniku izenačujemo s pravnimi posledicami, kot jih že 35 let poznamo za heterospolno zunajzakonsko zvezo) mora biti namreč po vsebini enaka kot življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških, ki sta sklenila partnersko skupnost, ali če povem drugače: njeno bistvo mora biti enako kot pri (zunaj)zakonski zvezi dveh oseb različnega spola. Naj nasprotnike izenačitve pravic istospolnih oseb spomnim, kaj je bistvo zgodbe: da sta dve osebi (ne glede na njuno spolno usmerjenost) najprej čustveno, moralno in duhovno, ekonomsko in seksualno povezani, ter drugič, da imata oba partnerja voljo skupaj živeti kot življenjska sopotnika. Gre torej za stabilno povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si pomagata in podpirata. Kako se že sliši obred svetega zakona: »... in ti obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval ...«. To je bistvo zgodbe, ne glede na spol. Lahko dve osebi, ki sta zgolj naključna sostanovalca v domu starejših občanov, izpolnita ta pogoj?

O čem govori dr. Strehovec? Kam naj torej umestimo več kot polovico otrok, ki se rodijo v po merilih nasprotnikov družinskega zakonika “manj” vrednih zunajzakonskih skupnostih?

Nasprotniki zakonika so med skoraj dveletno razpravo predlagali ureditev oziroma popravo nekaterih pravic in obveznosti istospolnih parov v drugem zakonu, in še to samo kolikor je to »nujno« potrebno. Neizvedljivo. Z vidika pravne varnosti in predvidljivosti je edini možni način za odpravo diskriminacije istospolnih parov sistemska ureditev v enem predpisu na način, kot ga predvideva družinski zakonik, tj., da se pravne posledice istospolnih parov izenačijo s pravnimi posledicami zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti. Zakonodajna reforma številnih predpisov, kjer obstaja protiustavna ureditev z vidika diskriminacije glede na spolno usmerjenost, bi trajala predolgo. Namen predlagane rešitve s splošno izenačitvijo obeh skupnosti pa je tudi, da v prihodnje ne bi bilo možno, da bi se pri izvrševanju katere od človekovih ali zakonskih pravic pojavilo neutemeljeno razlikovanje. In upam, da bo sprememba zakonodaje vplivala tudi na razvoj bolj strpne, do otrok bolj prijazne družbe ter prispevala k večjemu zavedanju, da je treba posameznike obravnavati enakopravno.

Trditev, da je ureditev posvojitve biološkega otroka svojega istospolnega partnerja v zakoniku namenjena temu, da bo ustavno sodišče pozneje presodilo diskriminacijo na ravni osebnih okoliščin, ni resnična. Po družinskem zakoniku partner lahko posvoji otroka svojega partnerja v partnerski skupnosti ali partnerja v zunajpartnerski skupnosti. Takšna ureditev pa se ne razlikuje od že veljavne ureditve v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki pri možnosti enostranske posvojitve oseb ne loči glede na njihov partnerski status, saj ne zahteva niti obstoja zakonske zveze, niti zunajzakonske skupnosti, niti kakršnekoli druge partnerske skupnosti, ampak lahko otroka posvoji vsakdo kot posameznik. Če se seveda izkaže, da je to v največjo otrokovo korist in da so izpolnjeni vsi drugi pogoji za posvojitev. Tako smo z izrecno opredelitvijo enostranske posvojitve sledili namenu celotnega zakona, to je največjemu možnemu varstvu otrokovih koristi, saj s tem pravno uredimo položaj otrok, ki v istospolnih družinah že živijo.

Družinski zakonik je kakovosten in napreden predpis. Pri njegovem pisanju in sprejemanju smo imeli za vodilo ustavno določilo, da morajo otroci uživati posebno varstvo in skrb. Pri predlaganem referendumu pa gre za vprašanje svobodne pravice do izbire, pri čemer pa ta izbira v ničemer ne ogroža pravic drugih. In zato je cilj referendumske pobude, ki želi samo omejevati pravice, pri tem pa ne zagotavlja hkratnega varstva pravic drugih, nedopusten.