Posli se morajo nadaljevati

Prvega septembra 2009 je bil Tripolis najbolj slovesna prestolnica v vsej Afriki. Vodja tako imenovane zelene revolucije iz leta 1969, polkovnik Moamer Gadafi, je praznoval 40. obletnico svojega prihoda na oblast in v Libijo so se na proslavo, ki jo je zaznamovala tudi vojaška parada, stekale številne državne delegacije z vsega sveta. Nekateri mediji so jo označili za »prvo libijsko mednarodno proslavo«, odkar so bile leta 2004 preklicane gospodarske sankcije proti tej državi. Zahodni voditelji, zaskrbljeni za svoj ugled pred domačo javnostjo, se je niso udeležili, vendar pa so tja vseeno poslali svoje predstavnike - kot znamenje dobre volje. Španija je poslala svojega zunanjega, Italija obrambnega ministra, Francija pa državnega sekretarja. Britancev ni bilo, a so nekaj dni pred samo proslavo iz zapora izpustili Abdula Al Megrahija, sicer obsojenega na dosmrtni zapor zaradi terorističnega napada na potniško letalo, ki je eksplodiralo nad škotskim mestom Lockerbie. Kot se je kasneje izkazalo, je Brownova vlada to storila zato, da bi britanskemu podjetju BP izborila naftne posle v Libiji. Številčna prisotnost gospodarskih delegacij na sami proslavi je bila zgovorna. Skorajda vsa podjetja, ki poslujejo v Libiji, so se prišla priklonit Gadafiju. Južnokorejski Daewoo je pred svojim gradbiščem hotela v centru Tripolisa postavil ogromen pano, posvečen »graditelju slave« za 40 let njegove vladavine. Na eni izmed petih stolpnic, v katerih so bila predstavništva tujih korporacij, je visel velik portret Gadafija in tako dalje. Oktobra isto leto je v Tripolisu potekal mednarodni vojaški sejem, na katerem so bile prisotne tudi tiste korporacije, ki svojo tehnologijo prodajajo državam Nata (EADS, Boeing, General Dynamics, MDBA Missiles Systems ...).

Čeprav so se mu klanjali, ga nihče ni imel zares rad. Gadafi je veljal za ekscentričnega in nezanesljivega voditelja, ki je pogostokrat spreminjal svoje odnose z drugimi državami. Da o brutalnosti njegovega režima niti ne govorimo. A posel je posel. Mednarodna skupnost je Voditelja sprejela za nujno zlo in čakala, da ga bo zamenjal njegov sin Seif Al Islam, v zahodnih medijih reklamiran kot »dobri Gadafi«. Nihče si ni predstavljal, da bi ga utegnilo zamenjati ljudstvo.

Ko so 17. februarja izbruhnili prvi množični protesti, ki jih je režim poskušal zadušiti v krvi, je bilo uradno stališče Evropske unije - povzela ga je visoka predstavnica za zunanje zadeve Catherine Ashton -, da je to notranja zadeva Libije, ki jo morajo Libijci sami razrešiti. Vsi so upali na hiter konec, da bi lahko posli nemoteno potekali dalje. Toda ko je zaradi vse več kritik zaradi nasilja Gadafi napovedal prekinitev vseh poslovnih odnosov z Zahodom, njegove sile pa so se tudi nevarno približale prestolnici upornikov Bengaziju, je bilo treba hitro ukrepati. Korenček je zamenjala palica in začelo se je Natovo bombardiranje. Od takrat je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo režim padel. Pat pozicija na bojiščih ni mogla trajati večno in uporniki so se vse bolj približevali Tripolisu ter ga v noči na ponedeljek tudi večji del zajeli.

Mrhovinarji

Že prvi dan srditih bojev za Tripolis, ko je bilo po navedbah upornikov ubitih ogromno ljudi, je italijanski zunanji minister Franco Frattini za državno televizijo RAI izjavil, da bi morali imeti Italijani glavno besedo pri prihodnosti Libije. Dobesedno: »Infrastrukturo so zgradili Italijani, torej je jasno, da bo imel Eni v prihodnosti prvo besedo.« Tu je šlo za sporočilo zahodnim državam, da morajo brzdati svoje apetite, dokler se Italijani ne najejo prvi, in delnice naftnega podjetja Eni so takoj narasle za več kot pet odstotkov. Sledila je podobna rast delnic francoskega Totala ter avstrijskega OMV-ja, kljub temu da je cena soda nafte v ponedeljek padla za dva dolarja. To ni bila prva egoistična izjava, ki je prišla z vrha italijanske oblasti. Minister za industrijo Paolo Romani je pred tedni izjavil, da se boji, da bi Gadafi v zadnjem obupu uničil naftna polja. Za civiliste, ki so bili najbolj ogroženi zaradi brezobzirnih dejanj Gadafijevih sil, Romaniju očitno ni bilo mar.

Drugi zahodni voditelji so bili zadržani pri promoviranju apetitov podjetij iz svojih držav in so v svet pošiljali čestitke libijskemu ljudstvu, ker se je osvobodilo jarma diktatorja; zdaj bodo imeli lepšo prihodnost. Naftna podjetja tudi. Kot je navajal Reuters, ki je skliceval na neimenovane poznavalce, naj bi »Eni in Total izšla kot velika zmagovalca v povojni Libiji, saj naj Italija in Francija močno podpirali upornike. Znatna podpora Katarja in trgovca z nafto Vitola bi lahko tudi zagotovila vpliv teh dveh akterjev v prihodnosti. Za povečanje svoje vloge v Libiji si prizadeva tudi podjetje Shell«. Druga podjetja opozarjajo na dogovore, sklenjene v preteklosti. »V celoti se nameravamo vrniti v Libijo in izpolniti pogodbo, ko bodo okoliščine to dovoljevale,« je za Reuters povedal neimenovani zastopnik BP-ja. Da bi bili res prvi na terenu, so predstavniki Enija že v ponedeljek odleteli v Libijo. Kot je že julija napovedal izvršni direktor podjetja Paolo Scaroni, bodo potrebovali dva do tri mesece za ponovni zagon proizvodnje plina. Nekje v vrsti stojijo tudi ameriške korporacije Marathon, Occidental, Haliburton itd. Meseca maja je Tom Sams, predstavnik urada za Bližnji vzhod pri ministrstvu za trgovino, za ameriške medije komentiral: »Libija ponuja ekonomske obete, če bi Gadafija zamenjala oblast, ki bi dovolila svobodno podjetništvo in uveljavila vladavino prava. Ameriški vladni uslužbenci poskušajo dognati, kakšni so tu pogledi upornikov, in med njimi so nekateri naklonjeni načelom svobodnega trgovanja.« Gadafijev režim je dejansko odrival Američane na rob. Donald Galvanin, direktor prodaje za Bližnji vzhod pri podjetju Boeing, je v neformalnem pogovoru z avtorjem članka na omenjenem vojaškem sejmu povedal: »Zaradi obremenjenih preteklih odnosov med Libijo in ZDA si še ne obetamo nekih velikih poslov in smo zdaj tu preprosto zato, da smo prisotni. Nadejamo se boljših odnosov v prihodnosti.« In ta prihodnost je sedaj tu.

Druge države pa bodo, kot kaže, izgubile posle svojih podjetij v Libiji, med njimi se največkrat te dni omenjata Rusija ter Kitajska. Slednji dve sta konec maja ostro kritizirali Natovo bombardiranje Libije. Ruski premier Vladimir Putin je Resolucijo Varnostnega sveta št. 1973 javno označil za »pomanjkljivo in napačno« ter dodal: »Zaskrbljen sem zaradi te lahkotnosti sprejemanja odločitev o uporabi sile v mednarodni skupnosti. To postaja vztrajna politika ZDA.« Kitajski časnik People's Daily, glasilo tamkajšnjega komunističnega režima, je na naslovnici opozarjal: »Zgodovinske izkušnje nam kažejo, da so humanitarne intervencije samo izgovor za vojaške intervencije v notranje zadeve drugih držav ... Trdijo, da so motivirane z moralnostjo, toda v resnici jih vodijo ozki politični in ekonomski interesi.« Če odmislimo njuno lastno dvoličnost pri teh zadevah, je vendarle nekaj resnice v kritikah Rusije in Kitajske, toda uporniki na to gledajo drugače. Kdor jim je pomagal sejati bombe, ta bo sodeloval pri žetvi dobičkov od nafte. Po zavzetju Tripolisa je to takoj postalo jasno. »Popolnoma smo izgubili Libijo,« je za tuje agencije komentiral Aram Šegunts, generalni direktor Rusko-libijskega gospodarskega sveta. »Naša podjetja ne bodo dobila zelene luči za nadaljnje delo. Če kdo misli drugače, se moti. Naša podjetja bodo izgubila vse, ker jim bo Nato preprečil tamkajšnje poslovanje.« Ena izmed korporacij, ki utegne imeti velike izgube, je prav državni Gazprom, ki je v Libiji pred vojno investiral več sto milijonov dolarjev za iskanje nafte ter plina in si od tega obetal milijardne dobičke. Kitajci pa še vedno gojijo upanje. Namestnik ministra za trgovino Ven Žongliang je opozoril, da bi morala nova oblast zaščititi kitajske investicije, »še posebej naftne investicije, ki kažejo na vzajemno sodelovanje med državama, in to sodelovanje je v interesu ljudstev obeh držav.«

Iraška lekcija

Da bi lahko zagotovili razmere za razvoj svobodnega trga, ki si ga želi Zahod, je potrebna stabilnost. Tlakovanje te poti se je začelo že pred meseci. Britanski The Times se je dokopal do 70 strani dolgega dokumenta, v katerem je natančno razčlenjeno, kaj je treba storiti v prvih štirih mesecih po padcu Gadafija. Načrt je bil narejen v Bengaziju, pri njegovi izdelavi pa so sodelovali Nacionalni tranzicijski odbor - NTO (voditelji upornikov) - in predstavniki zahodnih vlad. NTO je potrdil pristnost dokumenta, vendar zaprosil The Times, naj ga ne objavi, ker bi to ogrozilo tudi prizadevanja podpornikov boja proti Gadafiju, ki so delovali v Tripolisu. Visoki predstavnik upornikov Aref Ali Nayed je nedavno obžaloval, da je dokument pricurljal v medije, toda dodal: »Pomembno pa je, da splošna javnost v Libiji ve, da obstaja načrt in da je ta načrt zdaj zelo dodelan.«

Dokument izpostavlja, da je treba nujno preprečiti kaos, kakršen je sledil po padcu Sadama Huseina v Iraku leta 2003. Zgodovina tiste vojne je lekcija, kako se ne sme ravnati v tovrstnih primerih. Glavna razlika med Irakom in Libijo je ta, da slednje ne bodo okupirale tuje vojaške sile, vendar pa je mogoče najti nekatere podobnosti. Po Sadamovem padcu so Američani razpustili iraško vojsko in skorajda celoten javni birokratski aparat, čemur je sledilo nasilje grozovitih razsežnosti, ko sta po državi besnela upor proti okupatorju ter državljanska vojna. Slednja v manjšem obsegu še vedno traja. Američani so še zmotno verjeli, da bo vojna proti Sadamu kratka, da bo stala okrog 50 milijard dolarjev, ta strošek pa naj bi bil pokrit z iraško nafto. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz je v knjigi The three trillion dollar war leta 2008 izračunal dejanski ameriški strošek vojne, ki znaša, kot že pove naslov, 3000 milijard dolarjev. To so iraške lekcije, ki se v Libiji ne smejo ponoviti, so prepričani vsi vpleteni.

Omenjeni načrt tako predpostavlja vsaj začasno ohranitev tehnokratskega aparata, predvsem tistih uradnikov, ki po svoji funkciji spadajo med nižje oziroma so podprli upornike. Neimenovani politični predstavnik Velike Britanije je ob tem za Financial Times izjavil: »Voditelji upora so jasni, da ne bodo iskali maščevanja. Pravijo, da z nekaterimi člani Gadafijevega režima ne morejo sodelovati, lahko pa s številnimi drugimi.« Načrt sloni tudi na predpostavki, da bo znaten del Gadafijevih varnostnih sil prestopil na stran NTO, ko bo samodržec tako ali drugače odstavljen. Verjetnost nadaljevanja državljanske vojne po vzoru iraške gverilske naj bi bila tako razmeroma majhna. Kot je navedeno, je upornikom uspelo rekrutirati 800 vladnih uradnikov za varnost, ti naj bi bili pripravljeni tvoriti hrbtenico novega varnostnega aparata. NTO naj bi že takrat, ko je dokument nastajal, v Tripolisu in njegovi neposredni okolici užival podporo 8660 (verjetno vidnejših) ljudi, vključno s 3255 pripadniki Gadafijeve vojske. Ni kaj, res so jih prešteli. Načrt predvideva še, da bi v Tripolisu zapolnili morebiten vakuum na področju represivnih organov s 5000 policisti, ki bi tudi izhajali izpod nekdanjega Gadafijevega okrilja. S tem bi se preprečili kaos in neredi, kakršni so sledili padcu Bagdada, nujno pa je tudi treba zavarovati ključno infrastrukturo ter arheološke spomenike. V dokumentu je še predlog o ustanovitvi posebne vojaške skupine »Tripoli task force«, ki bi po potrebi štela od 10.000 do 15.000 vojakov. Ta bataljon zdaj že obstaja, usposobile so ga posebne bojne enote iz Katarja, sestavljajo pa ga izključno borci iz Tripolisa in zahodne Libije.

Treba je namreč upoštevati zelo pomembno zgodovinsko ozadje konflikta v Libiji. Obstaja namreč razlika med vzhodom ter zahodom države, torej Cirenajko oziroma Tripolistanijo. Kot je pred časom v intervjuju za Mladino pojasnil poznavalec muslimanskega sveta Primož Šterbenc, »ni naključje, da se je upor začel na severovzhodu države, v Cirenajki. Gadafi je to območje kljub temu, da je tam največ naftnih polj, ekonomsko in politično zapostavljal. To območje je po prevzemu oblasti leta 1969 na neki način kaznoval, kajti kralj Idris, ki je Libiji vladal pred njim, je imel tam veliko podporo, saj je Cirenajka tradicionalistično in monarhistično usmerjena. Tripolistanija na severozahodu je zgodovinsko bolj republikanska, novembra 1918 je denimo tu nastala ena od prvih republik v muslimanskem svetu. Gadafi se sedaj poskuša nasloniti na to zgodovinsko in politično delitev, da bi se obdržal na oblasti«. Protestnike oziroma upornike je najprej označeval za podgane, ščurke, kriminalce in agente Al Kaide, toda v zadnjih pozivih »svojim ljudem v Tripolisu«, ko so uporniki začeli vstopati vanj, je Gadafi kričal: »Kako lahko dovolite, da je Tripolis spet okupiran? To je nesprejemljivo!« Najverjetneje je želel zasejati strah, da bodo prestolnico okupirali Cirenajčani ob podpori »imperialistov«, in računal, da bo to spodbudilo splošen odpor ljudi, kar pa se ni zgodilo. Voditelji upornikov so to predvideli že v omenjenem dokumentu in izpostavili, da prebivalci Tripolisa ne smejo imeti občutka, da so jih napadle enote iz vzhodne Libije, zato so dali prednost in odgovornost soborcem z zahoda.

Vprašanje frakcij

Drugi problemi pa ostajajo. Denimo vprašanje: bo Tripolis v novi Libiji še prestolnica? Zanjo že nekaj časa velja Bengazi, odkar je zahodni svet in del arabskega priznal NTO kot vsaj začasno vlado; tja prihajajo tuji predstavniki in od tam v svet letijo ambasadorji NTO. Marsikateremu uporniškemu voditelju bržkone ni samoumevno, da bi moral Tripolis ostati glavno mesto. A pred tem bo treba rešiti glavno vprašanje, ki ga je pred dnevi zastavila tudi domnevno neodvisna postaja Libya TV, ki od konca marca oddaja iz Katarja: »Kdo lahko združi upornike po Gadafijevem padcu?« To je eden izmed večjih potencialnih virov nestabilnosti oziroma nadaljevanja vojne v Libiji. Eden od voditeljev upornikov Husam Nadžar je ob prihodu v Tripolis takole opisal nalogo, ki jo mora opraviti po Gadafijevem padcu: »Prva stvar, ki jo bo naredila moja brigada, je, da bo vzpostavila nadzorne točke, da razoroži vse ostale uporniške skupine, sicer bo prišlo do velikega prelivanja krvi. Vse skupine bodo poskušale nadzirati Tripolis. Red bo moral biti vzpostavljen.« V članku ni bilo pojasnjeno, na spletu pa tudi ni bilo mogoče izslediti podatkov, ali Nadžar pripada enoti Tripoli task force. Oziroma koliko je sploh pomemben. In ali govori le o skupinah z zahoda Libije. Toda njegova izjava je vredna pozornosti zaradi svoje vsebine. Uporniške skupine med seboj niso povezane v enotno silo in velikokrat se opazujejo z nezaupanjem. Med berberskimi in arabskimi uporniki ni nobene iskrene naklonjenosti. Sami borci se identificirajo, iz katerega plemena, kraja oziroma predela Libije prihajajo, in tudi novinarji, ki so se prebijali skozi frontne linije, so morali na vsakem novem območju pridobiti nova dovoljena bojnega voditelja, ki se je tam razglašal za najbolj pristojnega. Torej - zakaj ta Nadžar misli, da se bodo druge uporniške skupine pustile razorožiti njegovi »brigadi«? Vsi bi radi nadzirali Tripolis? Kaj, a začenši z njim?

In tako po »verigi komande« navzgor. Kdo so sploh voditelji, kdo bo ta, ki naj bi združil Libijce? O tem dokument, ki se ukvarja z vprašanjem, kaj je treba storiti v prvih štirih mesecih, ne govori, vsaj kolikor je to razvidno iz povzemanja časopisa The Times. Nacionalni tranzicijski odbor sestavljajo zelo različni ljudje, od nekdanjih vodilnih pripadnikov Gadafijevega režima do islamistov, arabskih nacionalistov, sekularistov, socialistov in seveda poslovnežev. Libya TV omenja več možnosti, kdo izmed njih bi lahko bil Tisti. Eden je Mustafa Abdel Džalil, predsednik NTO in nekdanji pravosodni minister, ki je s svojega položaja odstopil že februarja. Zahodni voditelji, kot razkrivajo depeše, ki jih je objavil WikiLeaks, ga ocenjujejo za »pravičnega tehnokrata«, a številni Libijci bi raje na čelu države videli povsem novega človeka. Ti tako ne bodo naklonjeni niti Mahmudu Džibrilu, nekdanjemu visokemu uradniku za razvoj, ki je zdaj premier NTO-ja. Ima pa neke možnosti. Kot tudi Ali Tarhuni, iz ZDA uvoženi akademik, ki je po vrnitvi v Libijo prevzel nadzor nad ekonomskimi, finančnimi in naftnimi zadevami. Diši po zmagovalcu. Nekaj je zagotovo. Z Gadafijevim padcem ni oziroma ne bo ničesar konec. Še zdaleč ne. Prava igra se bo šele začela.