E(ste)tika nadaljevanja vrste

Človekov reproduktivni aparat je narejen, da traja. In služi svojemu namenu. Kakšne so naše možnosti, če z osnovno različico, ki nam je vgrajena, nismo zadovoljni?

Ena od knjižnih uspešnic, po kakršnih običajno segamo takrat, ko v drugi roki držimo kremo za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem, si je za izhodišče ne prav pretirano napete zgodbe izbrala zanimivo dejstvo, ki ga nihče posebej ne izpostavlja, čeprav so njegovi stranski učinki prisotni takorekoč na vsakem koraku. Dejstvo namreč, da se je v zadnjih desetletjih ideja o tem, da bi ljudje lahko ostali za vedno mladi, s strani znanstveno fantastične fikcije preselila v načrte in raziskave nekaterih najuspešnejših znanstvenikov širom po svetu. Tudi oznake, ki to idejo spremljajo, so se korenito spremenile. Ne govori se več o eliksirju mladosti, marveč o regenerativni medicini. Sanjarije in romantične pripovedke o magičnih deviških vrelcih večne lepote so zamenjale strokovne debate o presajanju tkiv in restavriranju organov. Čarovnijo je nadomestila biogerontologija, ki pa po mnenju Raymonda Khouryja, avtorja psevdozgodovinskega trilerja Svetišče, govori isti jezik kot leposlovje. Jezik, ki gre tako rad v uho in pravi, da staranje ni neizbežno. Ali bolje, da znanost lahko staranje zaustavi.

Modic" data-c-date="28. 8. 2011" data-m-url="/arhiv/201134/" data-m-number="34">