Max Modic

 |  Mladina 34  |  Družba

E(ste)tika nadaljevanja vrste

Človekov reproduktivni aparat je narejen, da traja. In služi svojemu namenu. Kakšne so naše možnosti, če z osnovno različico, ki nam je vgrajena, nismo zadovoljni?

Ena od knjižnih uspešnic, po kakršnih običajno segamo takrat, ko v drugi roki držimo kremo za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem, si je za izhodišče ne prav pretirano napete zgodbe izbrala zanimivo dejstvo, ki ga nihče posebej ne izpostavlja, čeprav so njegovi stranski učinki prisotni takorekoč na vsakem koraku. Dejstvo namreč, da se je v zadnjih desetletjih ideja o tem, da bi ljudje lahko ostali za vedno mladi, s strani znanstveno fantastične fikcije preselila v načrte in raziskave nekaterih najuspešnejših znanstvenikov širom po svetu. Tudi oznake, ki to idejo spremljajo, so se korenito spremenile. Ne govori se več o eliksirju mladosti, marveč o regenerativni medicini. Sanjarije in romantične pripovedke o magičnih deviških vrelcih večne lepote so zamenjale strokovne debate o presajanju tkiv in restavriranju organov. Čarovnijo je nadomestila biogerontologija, ki pa po mnenju Raymonda Khouryja, avtorja psevdozgodovinskega trilerja Svetišče, govori isti jezik kot leposlovje. Jezik, ki gre tako rad v uho in pravi, da staranje ni neizbežno. Ali bolje, da znanost lahko staranje zaustavi.

Modic" data-c-date="28. 8. 2011" data-m-url="/arhiv/201134/" data-m-number="34">

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Max Modic

 |  Mladina 34  |  Družba

Ena od knjižnih uspešnic, po kakršnih običajno segamo takrat, ko v drugi roki držimo kremo za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem, si je za izhodišče ne prav pretirano napete zgodbe izbrala zanimivo dejstvo, ki ga nihče posebej ne izpostavlja, čeprav so njegovi stranski učinki prisotni takorekoč na vsakem koraku. Dejstvo namreč, da se je v zadnjih desetletjih ideja o tem, da bi ljudje lahko ostali za vedno mladi, s strani znanstveno fantastične fikcije preselila v načrte in raziskave nekaterih najuspešnejših znanstvenikov širom po svetu. Tudi oznake, ki to idejo spremljajo, so se korenito spremenile. Ne govori se več o eliksirju mladosti, marveč o regenerativni medicini. Sanjarije in romantične pripovedke o magičnih deviških vrelcih večne lepote so zamenjale strokovne debate o presajanju tkiv in restavriranju organov. Čarovnijo je nadomestila biogerontologija, ki pa po mnenju Raymonda Khouryja, avtorja psevdozgodovinskega trilerja Svetišče, govori isti jezik kot leposlovje. Jezik, ki gre tako rad v uho in pravi, da staranje ni neizbežno. Ali bolje, da znanost lahko staranje zaustavi.

Izhodiščna teza, s katero se znanost vse očitneje poigrava, je, da ne gre za leta, marveč za kilometrino. To, da se naše celice poškodujejo in razpadejo, je nekaj povsem drugega od trditve, da so programirane, da živijo določen čas, potem pa umrejo. »To je tako, kot če kupite nov par superg,« pravi eden od glavnih likov v Khouryjevem bestselerju, žanrsko ubranem na temo skrivnosti večne mladosti. »Nosite jih, tečete v njih, podplati se obrabijo in obutev razpade. Če jih ne nosite, čez nekaj let ne razpadejo kar tako v škatli. Obraba. Zato umremo, kajne? Nobene tiktakajoče ure ni, ki bi povedala telesu, da je čas potekel. Nismo programirani za smrt ... Ljudje se starajo in umrejo. Tako deluje svet. Tako je hotel Bog. Poskus, da bi to premagali, je nesmiseln in nemoralen. Smrt je blagoslov, pa če se tega zavedamo ali ne. Dobri bodo seveda postali nesmrtni - ampak šele v nebesih. In niti ne pomislite, da bi se o tem prerekali s predsednikovim svetom za bioetiko. Preprečevanje staranja je hujša grožnja dostojanstveni prihodnosti človeštva kot Al Kajda.« Narava je torej vedno poskrbela, da se organizmi razmnožujejo in nadaljujejo vrsto. In nič več. Vse, kar zahteva od človeškega telesa, vse, za kar smo bili ustvarjeni z evolucijskega stališča, je, »da dosegamo starost za razmnoževanje, rojevamo dojenčke in jih vzgajamo, dokler niso dovolj stari, da preživijo v divjini sami ... To je vse ... Če nismo programirani za smrt, če nas ubije obraba, potem se nas mogoče, ampak res mogoče, da popraviti. Smo edina vrsta, ki se zaveda umrljivosti, smo edina vrsta, ki ima v resnici sposobnost, intelekt, zavest, da si prizadeva poraziti smrt. To je človeška želja, odkar hodimo po tem planetu. To je del našega evolucijskega procesa.«

Človek je edina vrsta, ki je v paketu z reproduktivnim aparatom dobila dodano vrednost v obliki užitka, ki ga občutimo pri nadaljevanju vrste.

Kaj pa, če je vse res? Pozabimo na fikcijo, še posebej če je okorno napisana, in se osredotočimo na dejstva. Tisto o naravi in reprodukciji nesporno drži. Človek morda ni najboljši primer, je pa najprepričljivejši in najbolj dominanten. Ne samo, da premoremo najkompleksnejši reproduktivni sistem, iz reprodukcije smo naredili precej več, kot je potrebno za nadaljevanje vrste. Naredili smo mit. Znanost. Umetnost. Žanr. Da, celo religijo. Zato še zdaj ni jasno, ali je Bog del narave ali je narava del Boga. Jasno pa je, da ne narava ne Bog nista komplicirala. Okej, Bog je zgolj izrekel tisto, kar je zasnovala narava - pojdite in plodite se. Stvari so kakopak zakomplicirali ljudje, tisti produkti narave, ki se smatrajo za božje namestnike na Zemlji in si jemljejo pravico določanja, kako, kdaj, kje in s kom naj se plodimo, da ne bi tega slučajno počeli iz užitka, marveč plansko, z namenom prokreacije. Človek je trenutno edina znana vrsta v vesolju, ki je v paketu z reproduktivnim aparatom dobila dodano vrednost v obliki užitka, ki ga občutimo pri nadaljevanju vrste. Takorekoč nagrado, ker se množimo. Vpitja, da je to greh, je bilo v letih po Kristusu več kot preveč. Tehtnica se trenutno nagiba v prid tistih, ki trdijo, da je to blagoslov. Oziroma cvetoča gospodarska panoga, kot bi temu rekli v novodobni terminologiji.

Vloga pogleda pri reprodukciji

Enačajev ni težko potegniti. Če izhajamo iz omenjene radikalne biologistične teorije, potem je človek mlad in 'neobrabljen', dokler njegov reproduktivni sistem brezhibno funkcionira in služi nadaljevanju vrste, to pa pomeni, da v takem okolju 'laična javnost' stopnjo posameznikove mladosti oziroma 'neobrabljenosti' ter njegovo reproduktivno kondicijo ocenjuje po kondiciji njegovih sekundarnih spolnih znakov, še posebej organov, ki sestavljajo reproduktivni aparat in se delijo na ženske in moške. Mimogrede, ste se kdaj vprašali, zakaj so moškim nenormalno všeč bujne plavolaske in zakaj si ženske še vedno prizadevajo, da bi bile čimbolj podobne temu stereotipu? Odgovore ponuja evolucijska psihologija, ki trdi, da v človeški naravi, ki jo poleg individualnih spoznanj in vplivov okolja pomembno oblikujejo tudi izkušnje naših prednikov izpred milijonov let, ni ničesar politično korektnega. Nekateri evolucijski psihologi menijo, da se moški in ženske v veliki večini, ne glede na kulturne razlike, obnašajo podobno, podobno pa naj bi tudi razmišljali in čutili. V tem kontekstu je ženska želja, izgledati kot stereotipni pin-up - kar vključuje mladosten videz, ozek pas, velike prsi, dolge svetle lase in modre oči -, neposredna reakcija na moško željo po parjenju z ženskami takšnega videza. Evolucijska logika torej trdi, da je moškim prirojeno, da se odzivajo na mlade ženske, ker so mlajše ženske načelno bolj zdrave od starejših. Eden od zunanjih znakov zdravja so tudi sijoči lasje. In če so pri tem še dolgi, to moškemu signalizira, da je njihova imetnica že dolgo zdrava in primerna za parjenje.

Drugi signal je razmerje med ožino pasu in širino bokov. Izrazitejše kot je to razmerje, bolj hormonska in potemtakem plodna naj bi bila ženska, ki se z njim ponaša. Z evolucijsko logiko je moč pojasniti tudi pogosto moško obsesijo s prsatimi ženskami. Večje dojke so namreč tudi težje in starejša kot je ženska, bolj se povesijo. Gre za še enega v nizu signalov, na katerega se podzavestno odzivajo moški, ki tako kot v primeru dolgih las nagonsko iščejo najmlajšo in posledično najbolj zdravo in najprimernejšo samico za nadaljevanje vrste. Ženske z majhnimi dojkami lahko moškemu 'zatajijo' svoja prava leta in zdravstveno stanje, zato take, podobno kot tiste z ozkimi boki, kratkimi in temnimi lasmi, za moške praviloma niso najbolj privlačne, saj naj bi jim na nagonski ravni nekaj prikrivale. Dolgih svetlih las za razliko od dojk, pasu in bokov ni bilo potrebno prekrivati z obleko, ki je sprva pač služila izključno zaščiti telesa pred mrazom.

Zato ni naključje, trdijo evolucijski psihologi, da je koncentracija blondink največja prav v severnih deželah, od Anglije, Škotske, Nemčije in Nizozemske do skandinavskih in baltskih držav pa vse do severne Rusije. Evolucija je sama poskrbela, da so moški vedeli oziroma videli, pod katerim krznom se skriva za reprodukcijo najprimernejša ženska.

So šli evolucijski psihologi v tolmačenju biologističnih principov predaleč? Se vam zdi, da njihova dikcija meji na neandertalsko? Potem se sprehodite do najbližjega kioska in polistajte po trendovskih, modnih, mladostniških in ženskih revijah. Preverite podobe na naslovnicah, primerjate njihovo držo in poglobite se v njihovo sporočilnost. Na poti do trafike vrzite pogled še na obcestne veleplakate, in redukcija na skupni imenovalec bo stekla takorekoč samodejno. Dognanja evolucijske psihologije v smislu definiranja najbolj zdrave in najprimernejše samice ali samca za nadaljevanje vrste so v znaku časa sicer zastrta s tančico politične korektnosti, njihova mutacija v kult telesa in kodeks zapovedi za oba spola, kako ostati lep, poželjiv, mlad in popolnega videza, pa je družbeno sprejemljiva. Obsedenost s približevanjem, doseganjem in preseganjem idealov telesnosti pa marketinško vse bolj podprta. Nič čudnega, saj se prva zapoved iz zgoraj omenjenega kodeksa glasi: lepši kot si, bolj sproščena in kakovostna bo tvoja spolnost in, posledično, v drobnem tisku, zanesljivejša bo reprodukcija. Na tem mestu si narava po pilatovsko umije roke, umazano delo pa prevzamejo klinike za plastično, rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo. Klinike, ki v devetdesetih odstotkih ne zdravijo, ampak zgolj krajšajo pot do tistega, kar vidite - oziroma mislite, da vidite - na obcestnih veleplakatih, katalogih kopalk, perila in fitnes opreme ter naslovnicah trendovskih revij.

Tako ženski kot moški reproduktivni aparat v računalniškem slengu sestavljata softver z aplikacijami, kot so seksapil, libido, ljubezen, nagoni in čustva, ter hardver, ki ga zastopajo spolovila oziroma izvršilni organi. Slednje je priporočljivo čimprej - po možnosti s širokopasovno povezavo - priklopiti na centralni server in poglavitni spolni organ, možgane. Človekov reproduktivni aparat je zasnovan in narejen, da traja in dobro služi svojemu namenu, kljub temu pa se tako kot večini načelno popolnih stvari včasih zgodi, da bodisi softver bodisi hardver zatajita, na kar lahko vplivajo številni dejavniki. In tu je zdaj ključno vprašanje: kakšne so naše možnosti, če z osnovno različico reproduktivnega sistema, ki nam je vgrajena, nismo zadovoljni? Jo lahko nadgradimo? In s čim? Lahko 'dokupimo' dodatno opremo? Kakšne kozmetične izboljšave so možne? Kdaj je pravi čas za kirurške, kozmetične ali kemične posege? Kako posegi vplivajo na moško ali žensko samozavest in kako na osnovno funkcijo reproduktivnega sistema? Če sploh? In kakšna je pri nadgradnji vloga naravnih stimulansov, farmacevtskih preparatov in kozmetičnih posegov?

Resetiranje reproduktivnega sistema

Sistem je treba najprej zagnati, in če ugotovite, da vaša različica ni dovolj odzivna in učinkovita oziroma da si želite več, kot zmore, jo boste pač nadgradili in povečali prenos uporabnih podatkov in programčkov, ki jih najdete pod šifro stimulansi. Med brskanjem po dodatni opremi boste prejkoslej naleteli na afrodiziake, za katere ste prepričani, da o njih vse veste.

Oznaka afrodiziaki se uporablja za hrano, pijače, zdravila ali kemične substance, ki se jih zaužije za povečanje spolne sle, obstajajo pa tudi tako imenovani psihofiziološki afrodiziaki, ki jih 'zaužijemo' z vidom, vohom, otipom in sluhom. Tisto, česar po vsej verjetnosti ne veste, je, da afrodiziaki na reproduktivni sistem učinkujejo tako kot spam v nabiralniku elektronske pošte. Z eno besedo, moteče. Nič drugačni nista njihova učinkovitost in uporabnost. 99,99 odstotka snovi in artiklov, ki se jih razglaša za afrodiziačne, to oznako nosi samo zato, ker se pač dobro prodaja. Če o afrodiziakih povprašate predstavnike medicinske stroke, bodo samo odmahnili z roko in dodali, da 99,99 odstotka snovi in artiklov, ki se jih razglaša za afrodiziačne, na srečo vsaj ni škodljivih in se jih lahko uživa tudi daljši čas ter v večjih količinah od 'predpisanih', ne da bi pri tem prišlo do odvisnosti, poškodb notranjih organov ali kakšnih resnejših nevarnosti za zdravje konzumenta. Lahko pa afrodiziaki resno škodijo drugim živalskim vrstam, na primer tigrom, kitom in nosorogom, ki so se znašli na spisku ogroženih vrst tudi zaradi tisočletnih dognanj lokalnih predstavnikov ljudske medicine, da imajo nekateri deli teh živali čudežno moč pri nadgradnji libida. Za kilogram keratinskega izrastka z nosorogovega nosu, ki ga potem zmeljete, naribate ali kako drugače vmešate v afrodiziačne pripravke, je treba na črnem trgu odšteti skoraj 50.000 evrov, nekaj manj za kose posušenega kitovega penisa, za porcijo juhe iz tigrovega penisa pa boste v preverjenih restavracijah na Tajvanu, v Južni Koreji in na Kitajskem odšteli od 400 do 600 dolarjev. Edino zagotovilo za delovanje teh učinkovin je v bistvu njihova falična oblika in velika verjetnost placebo efekta, ki je povezana z astronomskimi cenami, češ, stvar za 50.000 evrov pa že mora delovati. In tu je ta afrodiziačni kaveljc: deluje lahko marsikaj, ne glede na ceno, redkost in obliko, če je v vašem softveru zapisano, da ljudi običajno vzburjajo drugi ljudje, ne pa hrana, pijača, zdravila ali kemični preparati. V tem primeru so psihofiziološki afrodiziaki neprimerno učinkovitejši od tistih, ki se jih tako ali drugače zaužije. Medicinska stroka pri afrodiziakih sicer opozarja na možnost psihološke odvisnosti, ki se lahko razvije na podlagi uspešnih izkušenj z domnevnim afrodiziačnim sredstvom, ki mu začne posameznik ali posameznica nekritično pripisovati zasluge za nadpovprečen spolni odnos. To lahko privede do situacije, ko taki osebi pri naslednjem odnosu spodleti samo zato, ker svojega 'talismana' ni imela pri sebi ali v sebi.

Evolucijska logika trdi, da je moškim prirojeno, da se odzivajo na mlade ženske, ker so mlajše ženske načelno bolj zdrave od starejših.

V tradicionalni medicini se kot edina priznana substanca z lastnostmi afrodiziaka uporablja alkaloid johimbin, izvleček iz skorje afriškega zimzelenega drevesa johimbe (pausinystlia yohimbe), ki razširja žile in izboljšuje pretok krvi v genitalnem predelu in stimulira občutljivost na spolne dražljaje, na žalost pa je njegov učinek prešibak za uspešno odpravljanje erektilne disfunkcije.

V takih primerih je pač nujno poseči po močnejši medicini in pri tem takoj dodati: viagra ni afrodiziak. Afrodiziaki - za ime se morajo zahvaliti Afroditi, grški boginji ljubezni, spolnosti in lepote, ki je bila rojena iz morske pene oziroma iz velikanske ostrige (!) - namreč delujejo psihofizično, in to na oba spola, medtem ko viagra deluje samo fizično, in to strogo lokalno. Ne dviguje želje, ampak samo izvršilni organ. Odpravljanje erektilnih disfunkcij z - recimo temu - trenutnim učinkom se je začelo pred približno dvajsetimi leti, ko je ameriško ministrstvo za zdravje potrdilo preparat prostaglandin E1. Prostaglandin E1 si lahko uporabnik s pomočjo posebne injekcije vbrizga neposredno v spužvasto tkivo penisa, kar povzroči takojšnjo erekcijo, ki lahko traja do dve uri. Stranski učinki uporabe tega preparata v prevelikih koncentracijah se lahko pokažejo v obliki priapizma oziroma permanentne erekcije, ki je zelo boleča in jo je treba zbijati z adrenalinskimi preparati. Prebadanje je šlo v pozabo konec devetdesetih, ko je na tržišče prišla viagra s farmacevtsko učinkovino sildenafil, prvo zdravilo za erekcijske motnje v obliki tablete, ki večini moških pomaga doseči zadovoljivo erekcijo in dokaj kakovosten spolni odnos. Leta 2003 se je ponudba povečala za cialis (tadalafil) in leto kasneje še za levitro (vardenafil), katere učinek naj bi se pojavil že petnajst minut po zaužitju. In še pomembno opozorilo s strani medicinske stroke: »Če ne morete brez težav po stopnicah v drugo nadstropje, potem raje ne razmišljajte o uporabi tovrstnih preparatov.«

Restavracija reproduktivnega sistema

»Če nas ubije obraba, potem se nas mogoče, ampak res mogoče, da popraviti,« smo citirali v uvodu. Res je, stvari se s časom povesijo, uplahnejo, posušijo, raztegnejo, pretegnejo, zategnejo, postanejo ohlapne in se tako ali drugače obrabijo. Človekov reproduktivni aparat pri tem ni nobena izjema. Kult lepote in skladnosti, ki reflektira iluzijo večne mladosti, v spregi z razvojem tehnologije in medicinske znanosti vse pogosteje popravlja, renovira, korigira, podaljšuje, povečuje in utrjuje tudi intimne predele, kar na splošno v čistunskih okoljih, kamor s potencirano desnosredinskostjo pospešeno tone tudi Slovenija, še vedno predstavlja nekakšen tabu, to pa bržčas pomembno vpliva tudi na podatek, da Slovenci in Slovenke, ki se odločijo za poseg pri estetskem kirurgu, to raje kot doma opravijo v tujini, največkrat na Hrvaškem. Da ne bi kdo videl? Da ne bi kdo izvedel? Krucefiks, zakaj pa potem sploh grejo pod nož?

Odgovor je dokaj enostaven in na las podoben tistemu, zakaj si pes liže jajca: zato, ker lahko. Tudi lepotna kirurgija kot najbolj bankabilni del plastične kirurgije - slednja vključuje tudi manj glamurozno rekonstrukcijsko kirurgijo, kjer lahko celo uveljavljate kartico zdravstvenega zavarovanja, če gre za odpravljanje iznakaženosti kot posledice poškodb, bolezni ali prirojenih napak - izboljšuje zunanji videz, krepi samozavest in dviguje spoštovanje povsod, kjer lahko. In hej, zakaj ne bi? Estetske operacije so postale cenejše od psihiatričnih seans, njihovi rezultati pa vidni, otipljivi in pogosto izjemni. Naslednje leto bo minilo natanko pol stoletja, odkar je bila opravljena prva plastična operacija z namenom povečanja ženskega oprsja s pomočjo silikonskih implantatov.

99,99 odstotka snovi, ki se jih razglaša za afrodiziačne, to oznako nosi samo zato, ker se pač dobro prodaja.

Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, kaj vse se je v teh petdesetih letih spremenilo na področju novih materialov in uporabne tehnologije. Poleg tega se je ves ta čas intenzivno delalo na pomenu estetskih zapovedi, ki očitno niso zlezle pod kožo le ženskam, kot si zmotno predstavlja laična javnost, ampak tudi moškim. Razmerje med moškimi in ženskami, ki se odločijo za najrazličnejše lepotne operacije in posege, je v Sloveniji 1 proti 6, medtem ko je v ZDA že 1 proti 4. Razmerje glede posegov estetske kirurgije na intimnih predelih se v ZDA že približuje rezultatu 1 proti 1, medtem ko na okvirni statistični rezultat v Sloveniji še čakamo. Razloga sta dva. Prvega, da se Slovenci in Slovenke na tovrstne operacije raje naročijo v tujini kot doma, smo že navedli, drugi pa je, da teh posegov v tako majhnem okolju, kot je slovensko, nihče noče obešati na veliki zvon. Morda tudi zato, ker si končnih rezultatov ne moremo ogledati na fotografijah iz družabne kronike. Sicer pa je tu osnovni novorek, ki ga je priporočljivo obvladati, če želite izvršnim organom reprodukcijskega aparata dati nov sijaj. Dame imajo prednost.

Himenoplastika: Poseg, s katerim se opravi kirurška rekonstrukcija deviške kožice, popularno imenovane tudi himen, tanke membrane, ki pri večini žensk od rojstva bolj ali manj temeljito prekriva vhod v vagino, pretrga pa se s prvo intenzivnejšo penetracijo, ki ni nujno spolni odnos. Če je odprtina ekstremno majhna, se himen lahko pretrga s pregrobim vstavljanjem tampona ali med ginekološkim pregledom, če nožnice ni moč neovirano pregledati s spekulumom. Gre za dokaj rutinski kirurški postopek, ki poteka v lokalni anesteziji, med katerim se ostanke pretrgane deviške kožice v obliki jezičkov poveže skupaj z resorbtivnim šivom, kar pomeni, da šivi v kratkem času sami od sebe razpadejo in jih ni treba odstranjevati. Rezultati himenoplastike, h kateri se ženske zatekajo zaradi verskih, kulturnih in socioloških zahtev in prepričanj, so večinoma brezhibni, in če niste ginekolog, je razliko med pravo in rekonstruirano deviško kožico nemogoče opaziti. Še posebej v okolju, kjer je za ženina in njegovo družinsko čast izrednega pomena, da je prvi seks z nevesto krvav. Na deviškosti kot vrlini v multikulturni skupnosti poleg izoliranih slojev trmoglavega tradicionalizma patološko vztraja samo še cerkev, zato se mnoge ženske odločijo za himenoplastiko, preden vstopijo v posvečeno zakonsko zvezo. V okoljih, kjer naj bi predsodke v zvezi z nedolžnostjo odplaknila seksualna revolucija, recimo v ZDA, pa se ženske za himenoplastiko odločajo tudi zato, da bi na eno od obletnic s partnerjem podoživele strast prve noči. Kakorkoli že, poseg traja približno eno uro, stane pa od 1.000 do 3.000 evrov. Najcenejši naj bi bil v Tuniziji, najdražji pa v Franciji in Nemčiji. Multikulturnost, pač.

Labioplastika: Kiruški poseg, s katerim se opravi korekcija ohlapnih, povečanih, atrofiranih ali preprosto grdih malih sramnih ustnic. Labioplastika ni nujno lepotni poseg, čeprav se največkrat izvaja prav s tem namenom, število operacij pa se glede na statistike poveča v pomladnih mesecih, se pravi pred začetkom poletja, ko je treba v skladu z zadnjimi modnimi trendi obleči kopalke, v katerih lahko višek tkiva kaj kmalu pokvari definicijo elegantnega mednožja. Seveda pa lahko odvečno ali povečano tkivo na malih sramnih ustnicah predstavlja tudi resen funkcionalni in higienski problem, ki se z leti in določenimi telesnimi aktivnostmi samo stopnjuje. Povečano trenje med sluznico in perilom lahko pripelje do nadležnih ponavljajočih vnetij, glivičnih okužb nožnice in drugih bolečih zdravstvenih težav. Labioplastika je večinoma ambulantni poseg, ki ne glede na njen namen poteka v lokalni anesteziji, povečini pa je opravljen v slabi uri. Rezultati labioplastike so trajni, po operaciji pa se je treba teden dni izogibati daljšemu sedenju, dolgim sprehodom in drugim telesnim aktivnostim, vključno s seksom. Na Hrvaškem vas bo poseg stal od 800 do 1.000 evrov, v Sloveniji pa od 1.000 do 1.500 evrov.

Slovenci in Slovenke, ki se odločijo za poseg pri estetskem kirurgu, to raje kot doma opravijo v tujini, največkrat na Hrvaškem.

Vaginoplastika: Operativno zoženje vaginalnega kanala, pri katerem se na novo napnejo stene nožnice. Osnovni namen vaginoplastike ni korigiranje estetskih pomanjkljivosti, marveč odpravljanje funkcionalnih motenj. Ženske se za vaginoplastiko v glavnem odločajo v obdobju po porodu (ali porodih) zaradi prekomerne razširitve nožničnega kanala ali pred menopavzo oziroma v menopavzi, ker pri draženju nožnice čutijo bolečine ali celo krvavijo. V primeru, da ima pri njihovi spolnosti draženje nožnice pomembno funkcijo, je to lahko zelo moteče, nič manj moteča pa ni ohlapnost mišic medeničnega dna, zaradi katere se povečata zunanji in notranji premer nožnice, spolni užitek pa se zaradi neintenzivnosti trenja močno zmanjša. Zelo neugodna posledica oslabelosti mišic medeničnega dna, ki se jo odpravlja z vaginoplastiko, je tudi stresna inkontinenca, nezmožnost notranje mišice zapiralke, da ostane stisnjena, ko se poveča pritisk v trebuhu, kar pripelje do uhajanja urina med smehom, kihanjem, kašljanjem in celo med hojo po stopnicah. Vaginoplastika poteka v lokalni ali splošni anesteziji, sam poseg pa traja poldrugo uro. Okrevanje po operaciji traja deset do štirinajst dni, cena posega pa se giblje med 1.200 in 2.000 evri, na Hrvaškem med 1.000 in 1.500 evri.

G-Spot Enhancement: Povečanje točke G, bi rekli po naše. Čeprav uradna medicinska znanost s skepso gleda na obstoj znamenite točke G, ki jo je leta 1944 na sprednji steni vagine odkril nemški porodničar Ernst Grafenberg, ženski pa naj bi omogočala doživljanje orgazma brez stimulacije ščegetavčka, je estetska kirurgija v njen obstoj trdno prepričana. Še več, sposobna jo je celo povečati, in to z enostavnim posegom, ki traja dobrih petnajst minut in stane od 700 do 1.000 evrov. Kirurg po aplikaciji manjše količine anestetika s posebnim spekulumom locira področje točke G in vanj vbrizga injekcijo hialuronske kisline, s čimer se ta del vaginalne stene znatno poveča, poveča pa se tudi občutljivost živčnih končičev na tem področju, kar ženski olajša doživljanje vaginalnih orgazmov. 80 odstotkov Američank, ki so se podvrgle tej terapiji, zagotavlja, da se intenzivnost njihovih orgazmov po posegu ne more niti približno primerjati s tistimi pred njim. Poseg povečanja točke G, ki sicer ne zahteva nobenega posebnega okrevanja, na žalost ni trajen, saj ga je treba po šestih mesecih, ko se hialuronska kislina resorbira, ponoviti.

Estetske operacije so postale cenejše od psihiatričnih seans, njihovi rezultati pa vidni, otipljivi in pogosto izjemni.

Faloplastika: Kirurški poseg, s katerim se poveča dolžina ali obseg (ali oboje) penisa v ohlapnem stanju. Da, prav ste prebrali - v ohlapnem stanju. Čeprav naj bi bila kirurška indikacija za podaljšanje penisa dolžina, ki v ohlapnem stanju ne presega štirih centimetrov, ameriški centri za spolno zdravje izključno estetske operativne posege z namenom podaljšanja načelno odsvetujejo. Med samim posegom lahko pride do trajnih poškodb živčevja (in s tem impotence), po operaciji pa do znatno nižjega kota erekcije in grdih brazgotin v procesu celjenja, a kljub temu se za to vrsto lepotne operacije odloča vse več moških. S povpraševanjem razumljivo raste tudi cena storitev, ki se trenutno gibljejo nekje med 3.500 in 6.000 evri. Operacija, ki ne odpravlja prav nobene funkcionalne motnje (lahko jo pa povzroči), je zahtevna in približno dve uri poteka v splošni anesteziji. Če gre za podaljšanje, kirurg najprej prereže ligamente, ki povezujejo penis s sramno kostjo, razgali tako imenovani notranji penis in s tem organ podaljša za tri, največ štiri centimetre. Kirurškemu posegu nato sledi še liposukcija sramnega predela, ki dodatno prispeva k optičnemu podaljšanju. Maščevje, ki se pri tem odstrani, se uporabi pri povečanju obsega oziroma zadebelitvi penisa in se z vbrizgavanjem razporedi po telesu penisa, kar k obsegu prispeva največ 2,5 centimetra. Skratka, faloplastika je zahteven in pogosto tudi zelo tvegan lepotni poseg, po katerem mora pacient okrevati do šest mesecev, preden se mu v celoti povrne opravilna sposobnost. In tudi potem, ko se mu (če se mu), med erekcijo ni videti rezultatov, ki so sicer opazni v mlahavem stanju. Med stranskimi pojavi faloplastike so lahko tudi neobčutljivost penisa, nesimetričnost, ukrivljenost, neenakomerna zadebeljenost in zagotovo šibkejša erekcija kot pred posegom. Najhujše pa je, da poti nazaj ni.

In čisto na koncu še morala. Na moralno večino se tu res gre ozirati, saj bo navzven zagovarjala notranjo lepoto in mater naravo, zasebno pa naročala najnovejše pomade in pod drago konfekcijo izzivalno skrivala skrbno rekonstruirano zunanjo lepoto. Če pa vprašate stroko, ki v imenu lepote in biznisa vihti skalpel, bo v en glas potrdila, da zanjo ni moralno spornih posegov. Še najmanj na intimnih predelih. Moralno sporna je lahko le kirurgova odločitev, da opravi poseg, ki ne bo prinesel želenih rezultatov in ne bo odpravil pacientovih oziroma pacientkinih težav. Ampak estetski kirurgi niso psihoterapevti. Čeprav se od njih pogosto pričakuje prav to.

Modic" data-c-date="28. 8. 2011" data-m-url="/arhiv/201134/" data-m-number="34">

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.