Izredni in donosni

Šestindvajsetletna Tjaša te dni končuje drugi letnik izrednega študija fotografije na ljubljanski Visoki šoli za storitve. Najprej je bila vpisana na redni študij slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a nekje na sredini študijske poti je spoznala, da se ni odločila prav. Potem je nekaj časa delala in medtem dobila tudi priložnost za redno zaposlitev. Kakšno leto pozneje je opazila razpis za prvi visokošolski študij fotografije pri nas, in ker se je takrat v prostem času že resno ukvarjala s fotografijo, je izpolnila prijavnico. Zaposlitvi se ni odpovedala in tako je med dvema možnima oblikama študija fotografije, rednim in izrednim, izbrala slednjo.

Kakšna je razlika med rednim in izrednim študijem? Prva je v šolnini. Redni študij je praviloma brezplačen, vsaj na državnih univerzah ter v javnih in koncesioniranih samostojnih visokošolskih zavodih, izredni študenti pa morajo za izobraževanje plačati šolnino. Ta znaša približno od 1000 do 4500 evrov za letnik, ponekod pa celo okoli 10.000 evrov. Kdo določa višino šolnine in kako? Na Univerzi na Primorskem pravijo, da višino šolnine pri njih predlagajo posamezne fakultete, ki upoštevajo neposredne stroške dela in materiala ter posredne stroške, potrdi pa jo upravni odbor univerze.

Druga ključna razlika med rednim in izrednim študijem je v razporedu predavanj. Redni študenti imajo predavanja razporejena skozi ves dan in vse delovne dni, izredni pa imajo navadno precej manj predavanj, ta so skoncentrirana ob popoldnevih in koncih tedna, vaj in seminarjev pa pogosto sploh nimajo.

Tjaša je ena od 19.806 izrednih študentov, ki so bili v študijskem letu 2010/11 vpisani v slovenske visokošolske zavode in jih je bilo 21,6 odstotka. Na leto plačuje 3500 evrov šolnine, predavanja in vaje ima popoldne. Urnik dobi vnaprej, zato študij sproti usklajuje s službo, čeprav to zaradi razgibanega delovnika ni preprosto. A ker končno študira tisto, kar jo veseli, pravi, da to odtehta vse drugo. »Morda sem zadovoljna tudi zato, ker je pri nas sodelovanje s profesorji (mentorji) ključnega pomena. Poleg predavanj imamo ogromno vaj, na katerih s profesorji izredno dobro sodelujemo. Pogosto si sicer želim, da bi imeli kakšno uro predavanj več, a ker imamo veliko vaj, je to po navadi neizvedljivo,« pravi Tjaša.

Slovenska posebnost

Izredni študij je bil sprva zasnovan kot študij za tiste, ki so zaposleni in zato ne morejo obiskovati rednih predavanj in vaj. Njihova »izredna« predavanja so bila organizirana v terminih, v katerih so lahko usklajevali delo in študij. Potem se je začelo sredi devetdesetih let število vpisnih mest za izredne študente naglo povečevati. Leta 1997 je samo na dodiplomskih študijskih smereh študiralo 14.380 dodiplomskih študentov, leta 2004 pa jih je bilo že 25.671. Na nekaterih fakultetah je obseg izrednega študija celo presegel obseg rednega študija. To je bilo najočitneje na smereh, kjer je mogoče študirati družbene, poslovne, upravne in pravne vede in kjer je bilo izrednih študentov še pred nekaj leti kar dve tretjini, danes pa jih je približno polovica.

Takšen razcvet izrednega študija je imel kar nekaj posledic, ključna pa je bila ta, da se je začel zmanjševati delež izrednih študentov, ki so študirali ob delu. Vse bolj so jih izpodrivali »mlajši« študenti, ki so se na izredni študij množično vpisovali, ker zaradi slabšega uspeha v srednji šoli in na maturi niso bili sprejeti na redni študij. S tem je izredni študij vsaj na dodiplomski stopnji povsem spremenil svoje poslanstvo, po mnenju mnogih se je tudi izrodil, vsekakor pa je postal slovenska posebnost. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo zadnje podatke v zvezi z zaposlenostjo izrednih študentov hrani za študijsko leto 2007/08; takrat jih je imela zaposlitev približno polovica.

Največ zaslug za preoblikovanje in množičnost izrednega študija imajo kar sami visokošolski zavodi, sploh javne univerze, ki izobražujejo daleč največ študentov, rednih in izrednih. Te so, kot kaže, ugotovile, da lahko z vse številnejšimi izrednimi študenti in predvsem z njihovimi šolninami sebi in svojim profesorjem omogočijo dodatni vir zaslužka, pa tudi višji standard. Hkrati univerze že leta opozarjajo, da jim država, ki je njihova ustanoviteljica, namenja premalo sredstev za kakovostno izvajanje študija, zato so se bile pač primorane znajti po svoje. Da to ni zgolj izgovor, priča podatek, da mnoge fakultete s šolninami izrednih študentov dejansko financirajo tudi del svoje primarne dejavnosti, torej izvajanje rednega študija. Vse skupaj je sprožilo vrsto razprav, od tega, ali je izredni študij na javnih fakultetah del javne službe ali tržna dejavnost, do tega, ali ima država v visokošolskih zavodih, ki delujejo v javnem interesu, pravico omejevati vpis na izredni študij ali pač ne.

Visokošolska resolucija predvideva, da bi sedanji izredni študij spremenili v prilagojeno obliko (rednega) študijskega programa, ki bi se izvajal v manjšem obsegu.

In kakšni so motivi izrednih študentov? Nekateri se za izredni študij odločijo, ker hkrati delajo, drugi niso bili sprejeti na redni študij, tretji se želijo vpisati na točno določeni študij. Najdejo pa se tudi takšni, ki mislijo, da je to najlažja pot do višje izobrazbe. Ne glede na to naj bi imeli izredni študenti enake pravice in dolžnosti kot redni, tudi njihove diplome so formalno enakovredne. Marsikateri med izrednimi študenti se kljub temu sprašuje, ali izredni študij res prinaša enake kompetence, kot bi jih dosegli, če bi študirali redno. Dijana, ki je izredno študirala na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Bled, jeseni pa bo začela izredno študirati še grafiko na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti, ima za zdaj denimo pozitivne izkušnje: »Predavanja so bila res skrčena na minimum in veliko smo morali predelati sami, a če si motiviran, zmoreš. Morda me je nekoliko motilo le, da so nas precej ozko usmerjali v posamezne teme in smo zato morebiti dobili manj širine kot redni študenti.« Neki drug izredni študent, ki svojega imena ni želel javno razkriti, pa je od študija na Fakulteti za organizacijske vede, za katerega na leto odšteje okoli 1300 evrov, pričakoval bistveno več: »Večina predavanj je bila krajša od tistih, predvidenih po programu, predavanja pa so bila večinoma pregled tistega, kar je treba poznati za izpit, in pregled literature s kratkimi opisi posameznih tem, ki so se nanašale na predmet.« Po njegovem opažanju se profesorjem popoldne pogosto niti ni dalo predavati, izrednim študentom pa so večkrat izrecno povedali, da lahko gradivo sami predelajo v dopoldanskem času. »Več kot 70 odstotkov študentov iz skupine je imelo sicer redno zaposlitev, a ta opozorila so profesorji navadno kar preslišali.«

Kdaj reforma?

Že vse odkar je izredni študij postal množičnejši, se v slovenskem visokošolskem prostoru vrstijo pozivi, da bi ga morali temeljito reformirati, najverjetneje tako, da bi izredni študij vrnili tistim, ki študirajo ob delu. Profesor z ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo dr. Ivan Leban pa je zagovarjal še radikalnejši ukrep - popolno odpravo izrednega študija. Leban je še vedno prepričan, da je plačljiv izredni študij vsaj na javnih (državnih) univerzah nedopusten, saj bi moralo biti izobraževanje javna dobrina, pri takšni obliki študija pa so študenti finančno izkoriščeni. Rešitev vidi v preoblikovanju izrednega študija v vseživljenjsko izobraževanje za zaposlene, ki ga predvideva tudi bolonjska reforma, a se o njem za zdaj še ni veliko govorilo. »Seveda bi morali delodajalci hkrati svojim delavcem omogočiti dodatno izobraževanje, jim ga tudi sofinancirati in jim omogočiti študijski dopust, kar pa je verjetno v našem turbokapitalizmu - utopija,« ugotavlja Leban.

O tem, da bi veljajo premisliti o odpravi sedanjega izrednega študija, je že kmalu po nastopu mandata konec leta 2008 previdno spregovoril donedavni visokošolski minister Gregor Golobič. Takrat je dejal, da bi bilo treba sedanji izredni študij postopoma odpraviti, ker je vsaj od javnih visokošolskih ustanov nepošteno, da svoje finančne težave rešujejo na plečih študentov. Izjava je naletela na buren odziv. Mnogi javni visokošolski zavodi so se sicer strinjali, da je sedanji izredni študij anomalija, a hkrati opozarjali, da bi jim morala država v tem primeru zagotoviti precejšnja sredstva, ki bi nadomestila izpad šolnin.

Visokošolsko ministrstvo je Golobičeve besede pozneje deloma vključilo v Resolucijo o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020, v kateri so med drugim predvideli pravičnejše izvajanje študijskih programov. V tem delu resolucije so še zapisali, da bo visokošolska politika težila k temu, da sedanji izredni študij ne bi bil več mogoč in da bi ga v kontekstu vseživljenjskega izobraževanja spremenili v prilagojeno obliko (rednega) študijskega programa, ki bi se izvajal v manjšem obsegu in bi namesto 45 bolonjskih kreditnih točk (ECTS) na leto prinesel le 30 točk. Kot so dodali, bi bil tudi strošek takega študija nižji. Glede na to, kako okorel je slovenski visokošolski sistem in da je v Slovenijo medtem z vso silo pljusknil val ekonomske in finančne krize, zaradi česar država zateguje pas na vseh področjih, je sicer vprašanje, kdaj se bo izredni študij dejansko znašel na reformnem meniju. Vprašanje je tudi, ali bodo reforme sledile smernicam iz resolucije ali pa bo kateri od naslednjih področnih ministrov spet zasnoval novo, svojo vizijo visokošolskega razvoja.

Medtem izredni študij iz leta v leto po malem reformirajo kar sami študenti. Čeprav se je sprva zdelo, da gredo lahko vpisne številke le še navzgor, je vpis v izredne študijske programe zadnjih nekaj let korenito upadel. To je deloma posledica manj številnih generacij študentov, deloma pa tudi državne intervencije, ki je zmanjšala število vpisnih mest za izredne študente, in prebega študentov, ki so bili kandidati za izredni študij na javnih fakultetah, v redne študijske programe novonastalih zasebnih šol. Lani je bilo povpraševanje po izrednem študiju za kar 31,3 odstotka manjše od ponudbe. Med javnimi visokošolskimi zavodi so največji upad zaznali na Univerzi v Novi Gorici, kjer je praznih ostalo kar 72,2 odstotka mest za izredne študente.