Znanje za boljši svet

Jeseni 2005 so v Parizu izbruhnili nemiri. Razdejane ulice, spopadi med protestniki in policisti ter goreči avtomobili so, podobno kot nedavno v Londonu, za nekaj časa postali del vsakdanjika. Francoski fotograf in ulični umetnik JR je v vseh teh prizorih kljub vsemu videl več, kot so iz dneva v dan prikazovali posnetki televizijskih kamer. V izgrednikih je prepoznal predvsem mlade ljudi, večinoma potomce priseljencev, katerih prihodnost je bila tudi zaradi slabe izobrazbe in brezposelnosti negotova ali celo brezupna. JR se je zato odpravil v velike blokovske soseske v pariških predmestjih in s temi mladimi navezal stik. Potem jih je fotografiral. Njihove resne, šaljive in grimasaste črno-bele fotografije, natisnjene na ogromne plakate, je na lastno pest polepil po vsem mestu in javnost opozoril, da bi zgodbe te generacije morala slišati.

JR je pozneje po vsem svetu fotografiral še veliko ljudi, katerih zgodbe so spregledane. Naredil je serijo portretov žensk in s tem opozarjal na diskriminacijo, skupaj je fotografiral Izraelce in Palestince, odpravil se je tudi v eno od favel brazilske prestolnice. Fotografije portretirancev je vedno polepil po njihovi soseski in tudi po oddaljenih krajih, in kamorkoli je širil svoj projekt, s katerim je dokazoval, da lahko umetnost ljudi povezuje, ga je lokalno prebivalstvo sprejelo z odprtimi rokami. Vsakič, ko se je vrnil, so ga ljudje prosili za še več fotografij.

JR-ja so lani povabili, naj svoje delo predstavi na konferenci projekta TED, ki nosi ime po začetnicah angleških besed technology, entertainment in design (tehnologija, zabava in oblikovanje), njegovo temeljno sporočilo pa je, da so nekatere zamisli tako dobre, da jih je preprosto treba predstaviti drugim. Na TED-ovih dogodkih dobre zamisli predstavljajo bolj ali manj znani strokovnjaki in navdušenci z različnih področij znanosti in kulture, ki morajo svoje misli zapakirati v največ 18 minut dolga predavanja. Tudi JR-ju je pripadlo 18 minut in v tem času je predstavil svoje fotografije in videoposnetke, povedano pa sklenil z besedami, da je mogoče s sodelovanjem pri globalnem umetniškem projektu spremenili svet na bolje, in to od znotraj navzven.

TED-ovi govorci večinoma ne izrekajo neargumentiranih kritik, temveč bolj opozarjajo na to, kaj vse še obstaja, zakaj je to lahko pozitivno in zakaj se novih odkritij ne bi smeli bati.

Kot kaže, se je njegova pripoved dotaknila mnogih, saj je bila med množico predavanj izbrana za najboljše TED-ovo predavanje leta 2011. Leto pred njim je nagrada pripadla britanskemu zvezdniškemu kuharju Jamieju Oliverju, ki je pripovedoval, kako bi lahko z nekaj preprostimi ukrepi znatno izboljšali kakovost prehrane v šolskih jedilnicah. Tako kot Oliver je tudi JR prejel denarno nagrado v višini 100.000 dolarjev, ki jih bo lahko vložil v nadaljnje razvijanje svoje zamisli.

Internetni bum

TED je začel takšne nagrade podeljevati leta 2005 in ravno takrat se mu je, deloma zaradi nove strategije, deloma pa tudi po spletu okoliščin, uspelo preleviti v globalno platformo za razširjanje znanja. TED-ovi snovalci so si sicer že od začetka želeli, da bi na enem mestu združili čim večji intelektualni in ustvarjalni potencial, a ko so leta 1984 v kalifornijskem Montereyu pripravili prvo konferenco, je bila ta v resnici enkraten in precej eliten dogodek, na katerem je lahko govorcem prisluhnilo le kakih tisoč poslušalcev. Leta 1990 so konference postale vsakoletni dogodki in tiste, ki jih vsako pomlad pripravijo v kalifornijskih Long Beachu in Palm Springsu (TED Conference) ter vsako poletje v škotskem Edinburgu (TEDGlobal), še danes veljajo za TED-ove ključne dogodke. Ne le zaradi tega, kar tam povedo premišljeno izbrani govorci, temveč tudi zato, ker so prihodki od vstopnin za te dogodke poleg sponzorskih sredstev vir TED-ovega financiranja. Za vstopnico na teh dogodkih je treba odšteti najmanj 6000 dolarjev, če postanete patron TED-ove konference, pa celo najmanj 125.000 dolarjev.

A za TED-ovo globalno prepoznavnost kljub vsemu niso poskrbele konference, temveč predvsem splet. TED od leta 2001 vodi Britanec Chris Anderson, ki izhaja iz medijske industrije, in morda je znal prav zato predvideti, da bi v poplavi spletnih vsebin, ki so pogosto izjemno slabe kakovosti, TED lahko pritegnil vse tiste uporabnike medmrežja, ki ne iščejo le tračev o zasebnem življenju slavnih in največjih bizarnostih, temveč tudi resnejše, kakovostnejše vsebine. TED je zato v videoknjižnici na svoji spletni strani (www.ted.com) pod blagovno znamko TEDTalks objavil videoposnetke najboljših predavanj - ti so, drugače od konferenc, brezplačni, kar pomeni, da so dostopni vsakomur. V zbirki je zdaj že več kot 900 predavanj, vsak teden jim dodajajo nova, številna med njimi pa si je mogoče ogledati tudi drugod, denimo na videoportalu YouTube.

Čeprav so bili nekateri črnogledi, češ da bo TED s tem poceni razprodal svoj intelektualni kapital, se je zgodilo ravno nasprotno. Videoknjižnica je doživela obisk neslutenih razsežnosti in nekatera predavanja so doslej imela že več milijonov ogledov. Večino predavateljev, njihove zamisli in odkritja so dotlej pogosto poznali le njihovi kolegi, učenci in dobro podučeni laiki ter seveda tisti, ki so se udeležili konferenc, zdaj pa so nenadoma postali vsesplošno prepoznavni, še zlasti po tem, ko je TED razvil možnost podnaslavljanja predavanj. Podnapise ponuja v 81 jezikih in med njimi je tudi slovenščina; vanjo je za zdaj prevedenih 79 predavanj. Pri vsem tem ne preseneča, da so se v britanskem časniku Guardian pred časom pošalili, da enega od predavateljev, sira Kena Robinsona, nekdanjega profesorja umetnosti na Univerzi Warwick, ki naj bi bil »po vsakogaršnjih merilih precej obskuren lik«, brez TED-a najverjetneje ne bi poznal nihče. A njegovo predavanje, kako lahko šola ubije ustvarjalnost pri otrocih, danes velja za eno najbolj priljubljenih v zgodovini TED-a.

Nekateri so bili črnogledi, da bo TED z brezplačno objavo predavanj na internetu poceni razprodal svoj intelektualni kapital, a videoknjižnica je doživela obisk neslutenih razsežnosti.

Nekateri TED-u očitajo, da bi rad iz svojih predavateljev ustvaril zabavljače ali pa vsaj zvezdnike. Pri TED-u ne zanikajo, da skušajo predavanjem dodati zvezdniški pridih, a kot dodajajo, jim gre v bistvu za to, da se predavatelji na nastope čim bolj pripravijo, da so čim razumljivejši in hkrati tudi zanimivi za milijonsko poslušalstvo. Retorične sposobnosti in izkušnje predavateljev so seveda različne, a ne glede na to je že marsikateremu uspelo še tako resno ali duhamorno temo predstaviti tako, da je postala doživetje za oči in ušesa. Eden izmed teh vedno zanimivih govorcev je nedvomno švedski zdravnik in statistik dr. Hans Rosling, ki kakor za šalo iz rokava stresa podatke o rasti svetovnega prebivalstva, pričakovani življenjski dobi ali umrljivosti otrok.

TED-izacija

In kakšna predavanja so pravzaprav na voljo na TED-ovih dogodkih? Posvečajo se izredno široki paleti tem, od tehnologije do globalnih tem, od ekonomije do naravoslovja in od oblikovanja do zabave. V videoknjižnici jih nato razvrstijo po imenih predavateljev in temah, posebej pa so poudarjena najnovejša ter najbolj razpošiljana in gledana predavanja. Med tista z rekordnim ogledom že dlje časa sodi predavanje zdravnice dr. Jill Bolte Taylor, ki je opisala, kako ji je to, da jo je zadela kap, presenetljivo omogočilo osebni vpogled v predmet njenega raziskovanja. Med najbolj priljubljenimi najdemo tudi denimo predavanje avtorice knjige Jej, moli, ljubi Elizabeth Gilbert; nastopila je s tezo, da pri izjemno nadarjenih posameznikih morda ne gre za to, da bi »bili« geniji, ampak za to, da »imajo« genija, ki jih navdihuje od zunaj.

Ker predavanja segajo na tako različna področja, tisti, ki jih spremljajo redno, celoten projekt vidijo kot nekakšen podaljšek gimnazije, s katerim si lahko širijo obzorja ter spoznavajo nove zamisli in koncepte, za katere bi morda sicer slišali le po naključju. TED-ovi predavatelji se denimo sprašujejo, ali svetu vladajo algoritmi, ali bi bilo smisleno razmisliti o internetni policiji, ali je Facebook najvplivnejša država na svetu in ali nova tehnološka odkritja, kakršna so tista za izpopolnjevanje orožja, res prinašajo napredek. Ustanovitelj neprofitne spletne učilnice Khan Academy Salman Khan je gledalcem denimo razložil, zakaj je začel delati kratke fimčke, ob gledanju katerih je mogoče doumeti še tako težavne pojme iz matematike, biologije, kemije in fizike. Profesor psihologije dr. Philip Zimbard je predaval, kako hitro lahko dobri ljudje postanejo slabi in zakaj bi se morali truditi za delovanje v dobro vseh. Podjetnik Seth Godin je številne navdušil z ugotovitvijo, da se danes spet prebujajo plemena, v katera se povezujejo ljudje z enakimi idejami in vrednotami, to pa jim daje moč za spremembe. Kreativni direktor Paul Bennett se je razgovoril, kako lahko z dobrim oblikovanjem rešujemo majhne, univerzalne in pogosto spregledane težave. Publicistka Mary Roach pa je v svoji zabavni pripovedi, ob kateri se je smejala vsa dvorana, predstavila deset trditev o znanstvenem raziskovanju orgazma.

Na TED-ovi spletni strani so na ogled le nekatera predavanja, vseh, ki so se doslej zvrstila pod to blagovno znamko, pa je bistveno več, še zlasti, odkar so zagnali specializirane dogodke, kot sta bila denimo TEDIndia in TEDWomen, ter serijo dogodkov z imenom TEDx, ki jih po licenci pripravljajo lokalne ekipe po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Matej Golob, velik navdušenec nad TED-om, ki si je doslej na spletu ogledal že okoli 800 predavanj, se je ekipi TEDxLjubljana, ki poleg ekipe TEDxMaribor deluje pri nas, pridružil po našem prvem takšnem dogodku jeseni 2009 na Inštitutu Jožefa Stefana. Kot ugotavlja, se je projekt TEDx po vsem svetu razširil kakor požar: »Lansko jesen, ko smo v Kinu Šiška pripravili doslej največji dogodek pri nas, so po vsem svetu našteli že 1000 dogodkov TEDx. Letošnjo pomlad jih je bilo že 2000.« Udeležba na teh dogodkih je, drugače kot velja za TED-ove »matične« konference, brezplačna, če vstopnina že je, pa je minimalna. Kot pravi Golob, stroške dogodkov krijejo s sponzorskimi prispevki, paziti morajo le, da niso iz tobačne ali orožarske industrije, saj TED sodelovanje z njimi zavrača. Naslednji dogodek bodo pripravili 20. novembra, ko bodo v okviru globalnega dogodka TEDxYouth tudi na ljubljanskem odru besedo dobili mladi.

Nova religija?

Vsesplošna priljubljenost TED-a je marsikoga spodbudila k razmišljanju, ali ni ta s svojimi zamislimi o zavzemanju za izboljšanje sveta nemara že prerasel v novodobno religijo. Takšne vzporednice je ponudilo tudi predavanje pisatelja in televizijskega producenta Alaina de Bottona na letošnji svetovni konferenci v Edinburgu, kjer je med drugim dejal, da bi se moral sekularizem več naučiti od religij in da bi moral znova odkriti tudi koncept pridige. Prav TED-ova predavanja bi lahko videli kot nekakšne novodobne pridige, zato ni presenetilo, da je prvi mož TED-a Chris Anderson takoj po De Bottonovem predavanju iz občinstva dobil prav to vprašanje. Je torej TED nova religija? Anderson je pred polno dvorano odgovoril z odločnim ne.

Tisti, ki redno spremljajo projekt TED, njegovo bistvo vidijo zlasti v njegovi povezovalni naravnanosti. Zanimivo je, da TED-ovi govorci večinoma ne polemizirajo in ne izrekajo neargumentiranih kritik, temveč bolj opozarjajo na to, kaj vse še obstaja, zakaj je to lahko pozitivno in zakaj se novih odkritij ne bi smeli bati. Tako nas množica različnih mnenj, tudi tistih, s katerimi se morda ne strinjamo, združuje v zavedanju, da vsi živimo na istem planetu in da bi nam moralo biti vsaj zato vsaj malo mar za dogajanje okrog nas.