Zakaj kristjani ne bi smeli imeti mnenja?

»Zdi se mi nesprejemljivo, da nam bodo v času 20 let po osamosvojitvi in izstopu iz komunizma pravzaprav diktirali, kaj se smemo kristjani pogovarjati,« je pred dnevi dejal poslanec SDS France Cukjati. S tem se je odzval na vprašanje, ali je dostojno za slovensko rimskokatoliško cerkev, da odkrito in ob vsaki priložnosti agitira proti družinskemu zakoniku, ki zagotavlja nekatere pravice tudi istospolnim.

Ideja, da bi najštevilčnejša ali najvplivnejša civilnodružbena organizacija imela glavno besedo glede družbenih vprašanj, ni nova. Cukjati ni edini, ki meni, da se pravice, tudi človekove, manjšim družbenim skupinam lahko odrejajo le v soglasju z večino. Kot večino pa slovenska RKC in njeni politični sopotniki vidijo kristjane, v imenu katerih pa seveda govori vrh RKC. Sodobni trendi na področju človekovih pravic so drugačni. Večina namreč ne more odločati o manjšini. Kaj se zgodi, če se ravna drugače, pričajo usode praktično vseh domorodnih ljudstev v deželah s kolonialno preteklostjo. Če bi tako ravnali v bližnji slovenski preteklosti, bi že davno izselili vse Rome, izbrisane, istospolno umerjene in še kar je preostalih partizanov. Kar se človekovih pravic tiče, jih pripadniki manjšine, samo zato, ker so v manjšini, pač ne bi smeli imeti nič manj kot drugi. In to je tudi rdeča nit zahteve za presojo ustavnosti, ki so jo na ustavno sodišče naslovili tokrat enotni poslanci SD, LDS, Zares, DeSUS in nepovezani poslanci.

V zahtevi sicer vlagatelji navajajo celo vrsto škodljivih posledic, ki bi nastale zaradi odložitve uveljavitve zakona ali njegove zavrnitve na referendumu. In tudi, da pravice otrok, živečih v istospolnih skupnostih, ne smejo biti nič manjše in nič drugačne kot pravice otrok iz heteroseksualnih skupnosti. Enako kot zanje, zatrjujejo, da bi morala ustavna pravica do enakosti veljati za vse, tudi istospolne partnerje. Na dodatno težavo, ki bi jo ustavni sodniki v procesu odločanja tudi morali pretehtati, je opozoril dekan pravne ljubljanske fakultete dr. Rajko Pirnat, in sicer da tudi »referendumska kampanja lahko poseže v kakšno ustavno določbo, to se je tudi že zgodilo v preteklosti«. Po domače, že sama kampanja bi lahko prinesla protiustavne posledice ...

Če bi večina odločala o pravicah manjšine, bi že davno izselili vse Rome, izbrisane, istospolno uSmerjene in še kar je preostalih partizanov.

Bodo ustavni sodniki zbrali dovolj poguma in se postavili za pravice istospolne manjšine ali vsaj za vse tiste otroke, ki ne živijo v tradicionalni družini? Ali se bodo, v skladu s prakso zadnjih let, raje izognili odločitvi na podlagi kakega formalnega razloga? Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič je že pred časom opozoril, da se v preteklosti običajno večina ustavnih sodnikov v dvomu ni odločila v prid človekovih pravic. Dodatno zbuja skrb stališče aktualnega predsednika ustavnega sodišča dr. Ernesta Petriča v pritrdilnem ločenem mnenju v primeru odločanja o dopustnosti referenduma o pokojninski reformi. Po njegovem je protiustavna že sama pristojnost ustavnega sodišča, da odloča o dopustnosti referenduma.

Vendar, vmes so sodniki namesto državnega zbora sprejeli odločitev o ustanovitvi občine Ankaran. Držimo pesti za podobno pogumno odločitev glede referenduma o družinskem zakoniku. Osovraženi geji in lezbijke tudi.