Apetiti po jedrskem denarju

Računsko sodišče ima prav, ko opozarja na nejasnosti glede pristojnosti ministrstva za gospodarstvo, agencije za radioaktivne odpadke in sklada za financiranje razgradnje JE Krško glede gradnje trajnega odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Uprava za jedrsko varnost, ki je nadzorni organ in zdaj med pripravami za gradnjo še nima pristojnosti za izvedbo ukrepov, je na to, da je treba odlagališče čim prej dograditi, začela opozarjati že pred približno letom dni, pravi njen direktor Andrej Stritar, ki na ravni EU predseduje skupini visokih predstavnikov za jedrsko varnost in ravnanje z odpadki.

Odlagališče po njegovih besedah potrebujemo dolgoročno, a politika in pristojni organi to gradnjo odlagajo, ker imajo očitno druge cilje, skladišče ob elektrarni, kjer JE Krško odpadke začasno odlaga, pa je vse bolj polno. Čez koliko časa bo res polno, sicer natančno ni mogoče reči, ker v JE Krško iščejo najrazličnejše tehnične rešitve, da bi vanj spravili čim več odpadkov. Če se bo nekega dne vendarle zgodilo, da vanj ne bo šel niti sod več, trajnega odlagališča pa še ne bo, bo uprava za jedrsko varnost morala prepovedati obratovanje JE Krško, kajti jedrskih odpadkov ni dovoljeno skladiščiti nikjer drugje, pa tudi izvoziti jih ni mogoče, svari Stritar.

Pravi, da bi sama gradnja trajnega odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke sicer lahko trajala kako leto, a vsaj pet let bo potrebnih za izvedbo vseh postopkov in pridobitev dovoljenj. Za zdaj je namreč določena le lokacija v Krškem. Po sprejetju te odločitve konec leta 2009 se ni več skorajda nič premaknilo. V skladu za razgradnjo JE Krško je zdaj na voljo okrog 150 milijonov evrov, kar je dovolj za dograditev odlagališča, a ta denar očitno diši marsikomu drugemu.

Pomembno vlogo v tej zgodbi imajo očitno tudi interesi lokalnih skupnosti, ki od določitve lokacije dobijo na leto okoli pet milijonov evrov nadomestila, čeprav odlagališča dejansko še ni. To nadomestilo jim pripada, dokler bo JE Krško obratovala in polnila odlagališče. Tako jim je v interesu, da je ta čas čim daljši.

Če bo skladišče polno, trajnega odlagališča pa še ne bo, bo uprava za jedrsko varnost morala prepovedati obratovanje JE Krško.

Tretja ovira je meddržavna komisija, za katero na slovenski strani skrbi ministrstvo za gospodarstvo. V sodelovanju s hrvaškimi kolegi prenavljajo plan za razgradnjo JE Krško. Hrvaško stališče je, da bi problem z odpadki reševali po zaprtju JE Krško. Po veljavnem programu bi jo morali zapreti leta 2023, a strokovne ocene kažejo, da je dobo obratovanja mogoče podaljšati do leta 2043. V skladu z meddržavno pogodbo bodo Hrvati morali sami poskrbeti za svojo polovico odpadkov, če v dveh letih po zaprtju elektrarne ne bo skupne rešitve. Andrej Stritar pravi, da se dveh odlagališč nikakor ne izplača graditi, saj bi to pomenilo dvojni strošek, skupno odlagališče pa bi bilo dražje le za okrog 10 odstotkov. Tudi priprava prenovljenega programa razgradnje elektrarne zamuja, ta revizija bi morala biti narejena že pred dvema letoma.

V prid čimprejšnji dograditvi odlagališča je tudi kriza v gradbeništvu, saj bi bila ta gradnja za gradbena podjetja pomemben posel. V škodo investitorja je tudi, da z odlaganjem začetka gradnje raste tudi cena projekta.