Če ne bog, pa Alah

V Janševi SDS znajo biti tudi prijazni. Ob začetku tridnevnega praznovanja muslimanov, znanega kot eid ul fitr, s katerim se končuje mesec postenja, so takole čestitali islamskim vernikom: »Z današnjim dnem se začenja tridnevno praznovanje največjega praznika islamske skupnosti ramazanskega bajrama. Ta sledi mesecu posta, v katerem se verniki odrečejo vsakdanjim dobrinam in se posvetijo osebnostni rasti, druženju in empatiji. To sporočilo razumevanja, strpnosti in sožitja bi moralo doseči prav vse ljudi, ne samo pripadnike islamske skupnosti. Iz moralnega razkroja, v katerem se nahaja Slovenija, se bomo dvignili boljši ljudje, zgolj če bomo znali spoštovati sočloveka in živeti skupaj v miru in sožitju.«

Če nam Bog ne more pomagati, pa naj nam Alah, da bomo »znali spoštovati sočloveka in živeti skupaj v miru in sožitju«!

Še leta 2004 je v razpravi o lokaciji in gradnji ljubljanske džamije skupaj z islamskim kulturnim centrom in o višini minareta tedanji mestni svetnik, član SDS, Peter Sušnik opozarjal: »Džamija bo sijajen objekt v slovenskem prostoru, ki bo gotovo eden najbolj versko zaznamovanih dogodkov po Krstu pri Savici.« Njegov strankarski tovariš Gregor Gomišček se je, iz strahu zaradi vznemirjanja ljudi z minaretom, spraševal: »Kako naj bo prijetno ljudem, ko bodo slišali klic iz minareta, ki ga sploh ne bodo razumeli.« Tudi tedanji podpredsednik SDS in evropski poslanec Miha Brejc je menil, da »lahko imajo primerno mesto za molitev, toda brez minareta in brez kulturnega centra«.

Tokrat SDS poziva k spoštovanju sočloveka in življenju v miru in sožitju. Morda bodo prijaznih besed in poziva k sožitju pred volitvami deležni tudi izbrisani, Romi, istospolno usmerjeni in druge manjšine, kajti očitno teza Janeza Janše, da »hočejo tisti, ki jih je slovenski narod povabil k oblikovanju države, nadstatus«, ne drži več.