Za en glas več

Igor Lukšič je politolog, v SD je aktiven še iz časov Združene liste, trenutno je dvojni funkcionar, minister za šolstvo in začasni minister za visoko šolstvo. V nasprotju z drugimi politiki Lukšič ni histeričen, politiko razume skozi prizmo delovanja demokratičnih institucij, po svoje sistematsko, za koga tudi dolgočasno, hkrati pa javno trdi, da ima politika v Sloveniji premalo moči. Morda ne gre za moč, pač pa bolj za voljo. Lukšič je nedavno v intervjuju za Sobotno prilogo poskusil umiriti javnost in vsakodnevne pozive k predčasnim volitvam. »Vsi so za predčasne volitve, ko se je treba boriti za javnomnenjsko podporo,« je dejal. »Drugače pa je, ko se to v resnici zgodi. Tudi leta 2000 so bile vse stranke za predčasne volitve, potem pa se je kar naenkrat pojavil kandidat in Andrej Bajuk je bil v tretjem poskusu izvoljen za predsednika vlade. Nekaj takega je mogoče tudi v sedanjih razmerah.«

O predčasnih volitvah se v Sloveniji špekulira že nekaj mesecev, intenzivno po tem, ko je vlada izgubila referendum o pokojninski reformi. O njih največ govori SDS, logično, saj pričakuje, da bo po volitvah prevzela oblast. Njeni argumenti so preprosti - Slovenijo bodo predčasne volitve odrešile, saj naj bi vlado začela voditi ekipa, ki ji bodo volivci bolj zaupali in ki naj bi bila sposobnejša od Pahorjeve. Do slednjega smo sicer lahko skeptični, argumenti o izgubljenem zaupanju pa se zdijo prepričljivi. A navidezno. Je izgubljeno zaupanje res dovolj velik vzrok za novo preštevanje volivcev? Zaupanje volivcev (in tudi nekaj svojih poslancev) je izgubila tudi Angela Merkel, pa še vseeno vodi Nemčijo, del slovenske politike pa nanjo gleda kot na odrešenika. Sta manjšinska vlada in neprepričljiva podpora v parlamentu dovolj velik vzrok za predčasne volitve? Odvisno od glasovanj v parlamentu.

O tem, kdaj bodo nove volitve, bodo odločali poslanci, odločalo bo glasovanje v parlamentu. Največ poslancev ima v državnem zboru še vedno SD, nizka javnomnenjska podpora ji ne jemlje institucionalne moči. Borut Pahor mora do 15. septembra v parlament sporočiti imena petih novih ministrov. V parlamentu bo potem stekla procedura imenovanja, na koncu naj bi o njih kot o enotni listi odločali poslanci. Pahor je napovedal, da bo na novo ministrsko ekipo vezal zaupnico.

Kaj to pomeni? V ustavi je zapisano, da lahko predsednik vlade od parlamenta zahteva zaupnico. Če je potrjena, ostane predsednik, če ni, odstopi in parlament lahko poišče novega (ali pa znova poskuša stari). Če v tretje ne uspe, sledijo predčasne volitve. Zaupnica je izglasovana, če zanjo glasuje večina vseh poslancev. Torej 46 poslancev. Ustava pa predvideva še eno možnost. Predsednik vlade lahko svojo zaupnico veže na določeno odločitev v parlamentu. Recimo na potrditev kakšnega zakona ali pa na potrditev predlaganih ministrov. To je naredil Pahor. Razlika med zaupnico kot tako in zaupnico, ki je vezana na določeno odločitev v državnem zboru, je pomembna. Za imenovanje ministrov ni potrebna absolutna večina poslancev, pač pa večina poslancev, ki glasujejo. Ministre lahko v parlamentu potrdi samo 33 poslancev, če jih je manj kot 33 proti. Formalnopravno lahko Pahor ostane predsednik vlade, tudi če v parlamentu za ministre ne zbere 46 glasov, prepričati mora samo večino tistih, ki bodo glasovali.

Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo čez nekaj tednov, a dejstvo, da Pahor ne potrebuje vseh 46 glasov, gre njemu v prid.

Dilema o tem, kakšna mora biti večina pri glasovanju o zaupnici, vezani na določeno odločitev državnega zbora, se je enkrat že pojavila. Aprila 2000 je Janez Drnovšek svojo zaupnico vezal na razrešitev ministrov SLS in imenovanje novih. Takrat je pravna služba državnega zbora zapisala, da je »vprašanje večine, ki je potrebna za izglasovanje (ne)zaupnice vladi, vezano na akt, o katerem državni zbor odloča. To pomeni, da je večina za izglasovanje zaupnice vladi enaka večini, ki je potrebna za sprejem predlaganega akta«. Če je to obveljalo leta 2000, ni nobenega razloga, da ne bi obveljalo dobrih deset let pozneje.

Koliko glasov lahko zbere manjšinska vlada Boruta Pahorja? Triintrideset poslancev SD in LDS bo gotovo podprlo predlagano ministrsko ekipo. Poslanci SDS in SLS so že napovedali, da ministrske ekipe ne bodo podprli (skupaj 33 glasov), enako je napovedala tudi Zares (sedem glasov). SNS (pet glasov) je nakazala, da lahko ministre podpre, dokončne odločitve še ni sprejela, a njeni poslanci vseskozi govorijo, da ne zagovarjajo predčasnih volitev. O predčasnih volitvah govorijo tudi v Desusu, a v poslanski skupini velikokrat mislijo drugače, kot misli Karl Erjavec. Nepovezani poslanci naj bi ministrsko ekipo podprli, za zdaj je zadržan samo Andrej Magajna ...

Na prvi pogled kaže, da bodo Pahorjevi ministri težko zbrali večino glasov. A izid glasovanja ni predvidljiv. Lahko se zgodi, da se kakšni poslanci glasovanja ne udeležijo, lahko se tudi zgodi, da Pahorja podpre kakšen poslanec Desusa, morda tudi vsa poslanska skupina SNS. Lahko se med razpravo pojavi kompromisni predlog ... Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo čez nekaj tednov, kako velika bo koalicija nasprotnikov predčasnih volitev, a dejstvo, da Pahor ne potrebuje vseh 46 glasov, gre njemu v prid. Šlo je sicer v prid tudi Drnovšku, a on je aprila 2000 na glasovanju zbral samo 31 glasov, proti jih je glasovalo 55. Morebitni Pahorjev padec pa ne pomeni »avtoceste do predčasnih volitev«. Že nekaj ur po neizglasovani zaupnici leta 2000 so pomladne stranke začele govoriti o pomladnem mandatarju. Tako se lahko zgodi tudi tokrat. »Joker«, »kljukec«, »začasni premier«, kakor politiki pravijo morebitnemu Pahorjevemu nasledniku, v parlamentu ne bo izvoljen, če bosta proti njegovi kandidaturi glasovali poslanski skupini SD in SDS. Če torej obe resno želita predčasne volitve, bosta ob morebitnem Pahorjevem padcu v mesecu dni glasovali tako, da bo do predčasnih volitev res prišlo. Skupaj imata 55 poslancev, več kot dovolj za predčasne volitve. Če si jih ti poslanci res želijo. To pa se bo izkazalo šele takrat. Zdaj so vsi za.