Nereflektirana ubranost kritike

V Sloveniji se je začelo mrzlično iskanje kandidata za levega predsednika vlade. Najbolj vneto ga iščejo novinarji, saj ne mine dan, da ne bi objavljali ugibanj o novih levih strankah in možnih kandidatih. Zakaj samo levega, ne pa tudi desnega, čeprav je desni kandidat debelo zavozil svoj mandat, je jasno. Levica bo, tako kažejo javnomnenjske ankete, volitve izgubila, torej potrebuje kandidata, ki jo bo rešil poraza.

V tako preprosto (en kandidat zmaga, drugi izgubi) strukturiranem vesolju ni ne prostora ne časa za bolj poglobljene razmisleke. Na primer o tem, ali politična levica sploh obstaja. Pa o tem, ali je res le iskanje voditelja (mesije?), ki bo premagal Janšo, tisto, kar ta levica potrebuje, ali morda kaj drugega potrebuje še bolj. In ali gre pri tem iskanju kandidata nemara bolj za materialne in ideološke potrebe iskalcev kandidata kot za potrebe te družbe ali te levice po njem. V tej nereflektirani ubranosti je izzvenela tudi Mladina, ki v zadnjih številkah na levici ne prepozna nikakršne relevantne analize razmer in vidi zgolj vnaprejšnje strinjanje z volilnim porazom. Ponuja pa ji tudi Zorana Jankovića kot kandidata za prehodnega - tj. do parlamentarnih volitev - predsednika vlade.

Z vprašanjem, ali politična levica obstaja, ne mislim na popularna in omejena razglabljanja o kapitalskih povezavah levih strank, ki nam jih servirajo v glavnem desni politični komentatorji (ti se, kot kaže, edini še niso poslovili od sveta, kjer je levico definirala povezava s sindikati). Mislim na vprašanje, ali med levimi strankami obstaja volja, da delujejo kot blok, ki bo na volitvah enotno nastopil proti desnici. Paradoks vseh teh nereflektiranih pozivov k prenovi levice je v tem, da k njeni strnitvi pozivajo tisti, ki bi najbolj dvignili glas, če bi kdo predlagal večinski volilni sistem. Kljub 150-letni tradiciji ostre delitve na klerikalce in liberalce je »levica« po osamosvojitvi prvič nastopila na volitvah kot blok šele leta 2008, z nastopom t. i. levega trojčka. Ali volja po takšnem nastopu še obstaja, ali je bil tak nastop koristen, ali bi bil koristen na naslednjih volitvah in za kaj ali koga bi bil koristen, so vprašanja, s katerimi se iskalci levega mandatarja ne ukvarjajo. Za zdaj lahko povem zgolj svoje osebno mnenje: ob tako resnih političnih razlikah in predvsem ob tako različni pripravljenosti poseči v ustaljena družbena omrežja in institucije (kreditiranje tajkunov, TEŠ 6, AUKN, Afganistan ...), kot smo jih zaresovci srečali v tej koaliciji, skupne ideološke točke (izbrisani, odnos do manjšin in nasploh do človekovih pravic, pluralnost družinskih modelov ...) niso dovolj, da bi tak nastop še enkrat ponovili. Govorim seveda o enotnem predvolilnem bloku, ne o sodelovanju v koaliciji, ki je pač zmeraj iskanje ravnotežja med programsko načelnostjo in pragmatičnim sklepanjem kompromisov.

Iskanje mandatarskih kandidatov, na levi ali na desni ali pa povprek, je povsem neresno, ne da bi si taka združba prej odgovorila na vprašanje, kako se lotiti sveta, v katerem nam prevladujoči ekonomski model razpada pred očmi.

Predvsem pa mislim, da je kakršnokoli iskanje mandatarskih kandidatov, na levi ali na desni ali pa povprek, povsem neresno, ne da bi si taka združba prej odgovorila na vprašanje, kako se lotiti sveta, v katerem nam prevladujoči ekonomski model razpada pred očmi, politična in gospodarska elita ne v EU ne zunaj nje pa na vse to nima drugega odgovora, kot je ihtavo brskanje po neizkoriščenih arzenalih neoliberalne doktrine, ki sta nam jo pred 30 leti pripeljala Thatcherjeva in Reagan. Taka združba, če naj jo združuje kaj več kot želja po zmagi, bo sicer morala imeti odgovore na izzive konkurenčnosti in bančnega krča (ker se z dolgoročnimi vprašanji ne bomo mogli ukvarjati, če ne preživimo na kratki rok), vendar pa se hkrati zavedati, da je s sedanjim ekonomskim modelom nekaj v temelju narobe. In se lotiti tudi posegov v ideološke trdnjave sistema, kot so lastnina (kooperative, lastništvo zaposlenih), profit kot edino merilo za alokacijo sredstev (družbeno odgovorno podjetništvo in bančništvo) in rast BDP kot najzveličavnejše merilo razvoja. Po mojem se danes nobena politika, ki ne ponudi odgovorov v tej smeri, ne more označevati za levo in tudi nobena levica, ki bi lahko imela skupnega kandidata, ne (bo) obstaja(la), če se ne dogovori o teh vprašanjih. Možnosti za tak dogovor pa ob predsedniku SD, ki ves čas govori le o francosko-nemškem vlaku in tekmi v konkurenčnosti, ter predsednici LDS, ki v času razprav o kreditiranju tajkunov reče, da vlada ne bi smela posegati v strokovno delovanje bank, ne vidim veliko. Vem, da je v SD in LDS precej ljudi, ki razmišljajo širše, a ni videti, da bi jim v bližnji prihodnosti uspelo premakniti vsebinsko težišče znotraj svojih strank. Pri tem jim prav gotovo ne pomagajo pisma iz leve intelektualne sfere, ki se - v času, ko se radikalno izgublja občutek, da živimo v pravični družbi - odrečejo kakršnikoli »levi« vsebinski viziji in ponujajo politični levici najbolj zlajnano in staropolitično reakcijo na potrebo po spremembi: menjavo vodstev.

Stranka Zares je svojo analizo razmer v državi podala januarja z dokumentom Za odpravo blokad. Naredili smo jo zato, ker se nismo vnaprej sprijaznili z volilnim porazom, in ne zato, ker smo se. Ta analiza je bila neprizanesljiva do razmer v državi in do delovanja vlade. Ker to ni pomagalo, smo aprila, pred trojnim referendumom, predlagali odstop vseh treh predsednikov koalicijskih strank in rekonstrukcijo vlade. Spet zato, ker se nismo vnaprej sprijaznili z volilnim porazom in ker smo menili, da lahko koalicija s tako potezo deluje naprej in popravi svoj vtis v javnosti. Po referendumu smo predlog ponovili in prvič povsem jasno zapisali (Golobičevo pismo Pahorju in Kresalovi), da bo nadaljevanje vladne agonije uničujoče vplivalo na levo politično opcijo. Tudi tokrat, ker se nismo sprijaznili in smo upali, da je marsikaj še mogoče popraviti.

Nadaljevanje poznamo. V Mladini tako na primer Grega Repovž v uvodniku pravilno ugotavlja, da je potreba po rekonstrukciji vlade postala ujetnik kaprice predsednika vlade, da nikomur ne dovoli, da bi namesto njega prevzel predsedovanje pred volitvami. Borut Pahor nam je do tedaj svojo samovšečnost nonšalantno prodajal kot neškodljiv ekskluzivizem, od tedaj, ko je ta samovšečnost - in odstop LDS od zahteve po menjavi predsednika vlade - preprečila prestrukturiranje vlade, pa je ta samovšečnost daleč od neškodljivosti. Od takrat škoduje levici, ki je s tem zapravila možnost, da vladi povrne nekaj zaupanja pred volitvami, in škoduje državi, v kateri ne more biti sprejeta nobena resna odločitev več. Stranka Zares je zato izstopila iz koalicije. LDS in SD pa si bosta - s pomočjo koalicije preživetja - skušali septembra razdeliti prazne ministrske položaje in predsedniško mesto v parlamentu.

Vse to sem zapisal, ker se mi zdi nekorektno metanje vseh »levih« strank v isti koš sprijaznjenja z volilnim porazom in nesposobnosti analize sedanjih razmer. Vem, da je kultura »vsi so enaki« zmeraj bolj priljubljena, vendar ne proizvaja kaj dosti drugačnih učinkov od zagledanosti v neoliberalne resnice, zaradi katerih svet rešuje krizo, ki jo je povzročil poceni denar, s prizadevanji za nove količine poceni denarja. Ne bo šlo! Ljudje smo si različni, politiki in politične stranke tudi. Narediti analizo ni isto kot ne narediti je, predlagati spremembe v vladi in izpeljati konsekvence za tak predlog ni isto kot nič predlagati ali se umakniti, ko bi bilo treba dosledno naprej. Spregledovanje razlik v politiki je danes sicer moderno in zagotavlja odobravanje, ni pa niti profesionalno niti etično.