Prostorsko polpismeni Slovenci

V drugi polovici devetdesetih let, ko je bil Tomaž Šalamun slovenski kulturni ataše v New Yorku, mi je v pogovoru omenil, da sta najbolj znana Slovenca v ZDA Žižek in Plečnik. Verjetno je bilo v Evropi podobno in ni razloga, da bi bilo danes drugače. Skratka, med v svetu najbolj priznanimi slovenskimi umetniki je nedvomno arhitekt. A zanimanje tujine za slovensko arhitekturo se ne konča pri Plečniku, temveč seže do Ravnikarja, prek arhitektov 'Ravnikarjeve šole' pa do sodobne slovenske arhitekture, ki s številnimi mednarodno odmevnimi deli postaja zgled in merilo kakovosti v širšem evropskem prostoru.

Doma je prav nasprotno. Arhitektura ima najmanj ugleda v slovenski kulturi. Ne le širša javnost, tudi razumniki in intelektualci, celo kulturniki in umetniki menijo, da je za našo identiteto pomembna pisana beseda, prostor pa je nekaj samoumevnega, od boga danega. In kdorkoli želi smešiti domačo ustvarjalnost, se navadno loti arhitekture. Poznavalci so vsi. To je očitno, če pogledate, kako si Slovenci urejajo stanovanja, hiše in okolico. Skoraj nihče ne potrebuje znanja arhitekta. Vsak je prepričan, da zna sam povsem dovolj, če ne celo več kot tisti, ki se poklicno ukvarjajo s prostorom. To nam ni v ponos, saj celotnemu svetu kažemo, da smo Slovenci, s svojo kulturno elito vred, kar se prostora tiče, polpismeni. Naš odnos do arhitekture in prostora je na kulturni ravni doktor romanov in Slovenskih novic ter vaških veselic.

Seveda se nekulturen odnos do prostora kaže tudi v nespoštljivem odnosu do arhitekture naših prednikov. Nihče ne ceni naše grajene dediščine, ne širša javnost, ne kulturniki, celo arhitekti ne, niti tisti, ki bi jo morali varovati. Morda le tuji turisti, ki v vse večjem številu obiskujejo Slovenijo. V odnosu do grajene kulturne dediščine smo postali Slovenci svetovna posebnost. Zgodba s Kolizejem je končana, zato danes ni več pomembno, kaj si kdo o porušenem objektu misli. Vendar se sprašujem, ali je sploh kje v svetu, razen pri nas, mogoče razpisati mednarodni natečaj za postavitev nove stavbe na lokaciji, ki jo zaseda varovan objekt kulturne dediščine. In tega vabljenim udeležencem nihče ne pove. V žiriji pa povsem mirno, s figo v žepu, sedijo predstavniki spomeniškovarstvene stroke in mestnih oblasti.

Kar je v kulturnih okoljih samoumevno, je pri nas nepredstavljivo: da bi spoštovali in varovali vsaj tisto arhitekturo, ki bi nam morala biti v ponos. A arhitektura starejših obdobij je varovana vsaj deklarativno, do arhitekture 20. stoletja pa nimamo nikakršnega odnosa. Tudi Plečnik je postal resnično cenjen doma šele po tem, ko so ga z veliko razstavo počastili v Pompidoujevem centru v Parizu, ko so začele v tujini izhajati monografije o njegovem delu, k nam pa prihajati najvidnejši tuji arhitekti in arhitekturni zgodovinarji, da bi videli in doživeli njegovo arhitekturo. Pred tem je bil kritiziran, da ni bil dovolj moderen, da so njegova dela v Ljubljani preveč monumentalna ipd. Na njegovih Žalah se, zaradi idejno-političnih razlogov, več let niso smeli opravljati pogrebni obredi. Danes so Plečnikove Žale svetovna znamenitost. In, žal, verjetno edino Plečnikovo delo, ki je bilo obnovljeno tako, kot se spodobi. Vse druge prenove Plečnikove arhitekture so dobile dodatke, dopolnitve, spremembe in popravke, tudi kadar za to ni bilo prav nikakršne potrebe. To je v razvitem svetu popolnoma nedopustno. Ali si lahko predstavljate, da bi na Dunaju kdo kaj dodal Wagnerju ali Loosu? Brez razloga, zgolj zato, ker bi se mu zazdelo, da bo vse skupaj videti še boljše.

Prenova Cankarjevega doma je najočitnejši dokaz, da se ‘mlajšim’ arhitektom godi še bistveno slabše kot Plečniku. Kdor želi tujcem pokazati dosežke slovenske modernistične arhitekture, je zato v hudi zadregi.

Pri nas pa arhitekti tudi obnovo Plečnikovih del vidijo kot priložnost, da dodajo kaj svojega. Ko so prenavljali Trnovski pristan, so dolgemu stopnišču, ki sledi liniji vodnega toka dodali ritem lesenih podestov. Med prenovo Plečnikove ureditve Trga francoske revolucije je bila pred Križankami postavljena velika vaza, ob kolonado Plečnikovih tržnic je bil brez pravega razloga dodan kvazi klasicistični stožec itd. itd. Kdo bo obiskovalcem, tudi tistim, ki obiščejo Ljubljano, da bi videli Plečnikovo arhitekturo, pojasnil, kaj je zares njegovo delo, kaj pa je bilo dodano kasneje? In ker za takšne dodatke res ni nikakršnega razloga, saj niso pomembni za osnovno preživetje objektov, je to enako, kot če bi založnik pri ponatisu Cankarja izvirnemu besedilu dodal nekaj svojih misli. To bi bil kulturni škandal brez primere. V arhitekturi pa je nekaj vsakdanjega.

Mednarodna organizacija DOCOMOMO, ki je bila ustanovljena z namenom dokumentiranja in varovanja arhitekture modernega gibanja, se zavzema za avtentično ohranjanje varovanih objektov, dodatke pa dovoljuje le izjemoma; to je opredeljeno s posebnim členom v t. i. Beneški listini.

Zato se bojim vsake prenove Plečnikovega dela. Saj se praviloma avtentičnost izvirnika izgubi. Vedno se kaj spremeni, modernizira, doda in popravi. Danes celo Ljubljančani ne ločijo, kaj je Plečnikovo in kaj so dodali njegovi 'popravljavci'. Še bolj pa se čudim tistim, ki se zavzemajo za gradnjo Plečnikovih nerealiziranih del. Kakšna in čigava in predvsem komu bi bila v čast šele takšna arhitektura, če pa celo Plečnikovih zgrajenih objektov ne znamo prenoviti tako, kot se spodobi.

Znano je, kako Finci častijo Aalta. Vsaka obnova njegove arhitekture je plod poglobljenega strokovnega premisleka in dialoga med uporabniki njegovih stavb in stroko. V prostorih njegovega nekdanjega ateljeja deluje biro, ki se ukvarja izključno z vprašanjem, kako uskladiti želje in potrebe po posodobitvi Aaltove arhitekture z izvirnimi kvalitetami njegovih del. Podobno varujejo arhitekturo Sverre Fehna na Norveškem, Mackintosha v Angliji, Horte v Belgiji, Duikerja, Rietvelda in Ouda na Nizozemskem, Perreta in Corbusiera v Franciji, Gaudija v Španiji, Wagnerja in Loosa v Avstriji itd. itd. V razvitem svetu je moderna arhitektura pomemben element kulturne identitete. Dela znamenitih arhitektov 20. stoletja so cenjena, zato se obnavljajo s skrajno občutljivostjo, na podlagi obsežnih strokovnih ekspertiz, ki zagotavljajo, da bo arhitektura ohranjena v kolikor se le da izvirnem stanju.

Tudi v našem dnevnem časopisju smo brali, da so se Finci po več let trajajočih strokovnih razpravah odločili Aaltovo Finlandio znova obložiti s carrarskim marmorjem, čeprav ga je podnebje že po treh desetletjih dodobra uničilo. Marsikateri drug kamen bi sicer zdržal dlje, a videz stavbe bi bil drugačen, kot si ga je zamislil Aalto. Znamenito zdravilišče Zonnestraal nizozemskega arhitekta Johannesa Duikerja, zgrajeno za pljučne bolnike sredi dvajsetih let preteklega stoletja, je bilo zasnovano v duhu čim več sonca, zraka in zelenja, z velikimi terasami in steklenimi površinami. Vse enojne zasteklitve so v kasnejših desetletjih zaradi varčevanja z energijo zmanjševali in menjali z dvojnimi stekli in debelimi okenskimi okvirji. Sedaj celoten kompleks prenavljajo in vračajo v prvotno stanje. Z velikim trudom poskušajo ob pomoči mednarodnih strokovnjakov doseči termično sprejemljive lastnosti lepljenih enojnih zasteklitev v tankih, izvirnih profilih. Vse to le zato, da bi ohranili prvotni izraz arhitekture. S podobnim trudom se obnavljajo tudi drugi primeri modernistične arhitekturne dediščine in nič ni spremenjeno ali dodano, če za to res ni utemeljenega razloga.

Avtentično stanje umetniškega dela je najbolj ogroženo prav v arhitekturi. Arhitektura je uporabna umetnost, uporabnost pa terja redno obnavljanje in posodabljanje prostorov, včasih tudi spremembe namembnosti, skratka, arhitekture ne moremo ščititi v 'zamrznjenem stanju', tako kot se varujejo slikarska, kiparska ali literarna dela. Da arhitektura lahko preživi čas svojega nastanka, jo je treba prilagajati vedno novim zahtevam, normativom in standardom. A to je izjemno zahtevna, če ne kar najtežja naloga arhitekture, saj terja spoštovanje izvirnika, ohranitev njegove integritete in dostojanstva. Dodatki in spremembe so dopustni le tam, kjer je to zares nujno potrebno, da bi se objekt lahko uporabljal za tisto, čemur je bil namenjen. Predvsem pa mora biti vse novo v spoštljivi distanci do starega, narejeno na način, ki povsem nedvoumno kaže, kaj je izvirnik in kaj je bilo dodano kasneje. Kaj to pomeni, je videti v delih Maruše Zorec, prenovljenem gradu na Ravnah na Koroškem, ureditvi trga in zunanjega oltarja na Brezjah in obnovi Naskovega dvorca v Mariboru.

Žal so to le izjeme, ne pa pravilo, kar je očitno tudi v prenovljeni Narodni in univerzitetni knjižnici, objektu, ki se lahko meri z najvidnejšimi arhitekturami 20. stoletja po vsem svetu. Številni elementi opreme, ki so bili morda res potrebni za sodobno delovanje knjižnice, so oblikovani na 'Plečnikov' način in so zato za obiskovalce zavajajoči. Sorodni materiali in bogastvo form kažejo na zavestno namero nadaljevati Plečnikovo delo brez kakršnekoli razmejitve med novim in starim, ki bi jo bilo pričakovati že zgolj zaradi obzirnosti do uglednega avtorja. Izdelovalec spomeniškovarstvenih smernic, ki so nujna podlaga za prenovo Plečnikove arhitekture, pa take dodatke celo odobrava kot 'kongenialne' rešitve. To je naš izvirni prispevek k varovanju kulturne dediščine, ki ne kaže prav spoštljivega odnosa do velikega arhitekta.

Najbolj v oči bijoč primer pa je prenova notranjosti Cankarjevega doma. Trg republike je Ravnikarjevo temeljno delo, ki je nastajalo več desetletij v popolnoma drugačnih političnih in gospodarskih okoliščinah. Že v času gradnje, še bolj pa v desetletjih po dokončanju kompleksa so bile izpeljane številne programske spremembe. Tudi Cankarjev dom je začel gostiti prireditve, ki prvotno niso bile predvidene. Preureditev prostorov za takšne namene bi terjala strpno in široko razpravo, kaj je strokovno še sprejemljivo glede na naravo in pomen grajene dediščine. Takšnega dialoga ni bilo, z edino izjemo pri prenovi velike sprejemne dvorane. Vse druge prostore arhitekt preureja v skladu z željami ožjega vodstva CD in očitno brez kakršnekoli slabe vesti odstranjuje Ravnikarjevo delo, da bi ga nadomestil s svojim. V drugem preddverju, v Kosovelovi dvorani in Klubu CD ni več sledu o Ravnikarju. Namesto avtorske arhitekture našega najpomembnejšega arhitekta modernizma smo dobili anonimno, konfekcijsko notranjost. Zaradi protesta strokovnih združenj je nekaj izvirnega interjerja ostalo v pravkar prenovljenem prvem preddverju, a brez pričakovane obzirnosti in kakršnekoli spoštljive distance je arhitekt Ravnikarju zopet dodal svoje avtorsko delo. To je v popolnem nasprotju z mednarodno veljavnimi načeli in principi varovanja kulturne dediščine. In da bi bil absurd še večji, takšna 'prenova' poteka v času, ko je celoten Cankarjev dom v postopku pridobivanja spomeniškovarstvene zaščite. Zato se postavlja vprašanje, kaj bodo sploh varovali, Ravnikarjevo arhitekturo, ki je ni več, prenovljeno notranjost, ki je delo drugega arhitekta, ali pa bodo z odlokom zahtevali vrnitev objekta v prvotno stanje.

Za takšno uničenje kulturne dediščine ni nikakršnega razumnega razloga. To je precedens brez primere, saj so se znašli v navezi vsi tisti, ki so najbolj poklicani skrbeti za našo kulturo: Kulturno-kongresni center Cankarjev dom, ki podpira uničenje pomembne arhitekture, Ministrstvo RS za kulturo, ki tako 'prenovo' financira, in Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki z uničenjem dediščine soglaša. Kaj lahko potemtakem pričakujemo od manj prosvetljenih naročnikov?

Naša spomeniškovarstvena služba ne varuje spomenikov, temveč ima licenco za njihovo uničenje. Njena soglasja so alibi lastnikom in investitorjem, da lahko počnejo karkoli.

Prenova Cankarjevega doma je najočitnejši dokaz, da se 'mlajšim' arhitektom godi še bistveno slabše kot Plečniku. Kdor želi tujcem pokazati dosežke slovenske modernistične arhitekture, je zato v hudi zadregi. Ravnikarjeva, Kristlova, Severjeva, Miheličeva, Jugovčeva, Lajovčeva, Košakova, Bončeva ... arhitektura ni varovana, je v katastrofalnem stanju, slabo vzdrževana, obnavlja se nestrokovno, dodatki, tudi kadar so res potrebni, so večinoma narejeni mimo avtorja ali celo v nasprotju z njegovo voljo. Tako na primer Ravnikarjevo dvoransko stavbo Občine v Kranju, ključno delo za razumevanje slovenskega modernizma, že več let obnavlja kar vzdrževalec sam in z najboljšimi nameni oblaga unikatno zasnovan leseni strop z industrijskimi mavčnimi ploščami. Elegantna stolpnica Milana Miheliča na Bavarskem dvoru je nedavno dobila kričeč dodatek vhodnega nadstreška, narejen po načrtu arhitektov, ki očitno ne cenijo starejšega kolega. Motel Grosuplje Grege Košaka je s prizidki in palmami postal karikatura enega najlepših del slovenskega 'regionalizma'. Najpogosteje pa se objekt grajene kulturne dediščine enostavno poruši, da bi na istem mestu zrasla najbanalnejša komercialna arhitektura. Tako smo zgubili Lajovčev hotel Prisank v Kranjski Gori (oglejte si, kakšen hotel stoji na njegovem mestu), v Ljubljani Severjevo Tiskarno Jožeta Moškriča (ki se je morala umakniti tipski prodajni hali Lidla) in Učne delavnice (parcela je že več kot deset let prazna), v Kranju Gorenjski sejem (kjer so prav tako zrasle tipske dvorane) itd. Ti objekti so bili neprecenljive vrednosti za slovensko kulturno dediščino.

In ni mi znano, da bi bilo katerokoli od navedenih rušenj ali prezidava opravljena brez soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Naša spomeniškovarstvena služba ne varuje spomenikov, temveč ima licenco za njihovo uničenje. Njena soglasja so alibi lastnikom in investitorjem, da lahko počnejo karkoli. Tudi če za svoje namere sprva nimajo dovoljenja, ga z vztrajnostjo prej ali slej pridobijo. Celo nekateri umetnostni zgodovinarji, ki se ukvarjajo z arhitekturo, ugotavljajo, da je od našega spomeniškega varstva več škode kot koristi. Če bomo hoteli ohraniti prepoznavnost v vse bolj multikulturnem svetu, bo treba izdelati replike naše grajene kulturne dediščine, tako kot pravkar počnejo na Kongresnem trgu. Pristnih izvirnikov naših najpomembnejših del arhitekture 20. stoletja že skoraj ni več.