Stečaji in izgubljeni podatki

V regionalnem centru RTV Maribor se je nedavno upokojil Sandi Čolnik, sindikalni zaupniki pa so ugotovili, da so pri njegovih mesečnih prikazih dohodkov od leta 1997 same ničle. RTV Slovenija pač ni pošiljala podatkov o njegovih osebnih prejemkih Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na koncu se je izkazalo, da RTV Slovenija res ni pošiljala podatkov o svojih zaposlenih ZPIZ-u. Odgovor je bil banalen. Menda se je pokvaril računalnik. Njegovi serviserji pa očitno sodijo med tiste, cepljene proti hitrosti, saj je očitno pokvarjen že tri leta.

Podobnih zgodb pa je očitno še več. V. G. iz Maribora se je zgodilo, da ji je ZPIZ odmeril pokojnino glede na podatke, ki jih je imel v svojih evidencah. V pokojninsko osnovo bi se moralo šteti deset najugodnejših let, toda v odločbi so bili vpisani podatki od leta 1969 do 1978 ter od 1992 do 2000. Vmes pa je zavladala praznina, čeprav bi bila lahko na podlagi teh podatkov pokojnina morebiti tudi za nekaj deset tisočakov višja. V Mariboru je šlo ob tranziciji kar nekaj velikih podjetij v stečaj, med njimi tudi IMP, kjer je bila zaposlena. V mariborskem ZPIZ-u so ji povedali, da naj sama najde podatke v Pokrajinskem arhivu, če želi, da se ji štejejo v pokojninsko osnovo, kljub argumentu, da mora ZPIZ glede na zakonsko osnovo sam priskrbeti podatke za svoje zavarovance. Toda podatke je pozneje dobila le iz IMP montaže, edinega preživelega nekdanjega tozda, in sicer za obdobje med letoma 1975 in 1982, ostalih podatkov pa niso imeli niti v IMP-ju v Ljubljani. Glede na to, da je bil IMP vse prej kot majhno podjetje, bi bilo možno napovedovati, da je takšnih primerov še veliko in da se tisti, ki se ne pritožijo, zadovoljijo z manjšo pokojnino, kot bi jim sicer pripadala.

Direktor mariborskega ZPIZ Marijan Papež nam je povedal, da so primeri, ko niso dobili podatkov o zavarovancih, redki. ZPIZ mora sicer dostikrat urgirati, da podjetja izstavijo podatke, največ težav pa je seveda s podjetji v stečaju. Te je pogosto treba pridobiti iz Pokrajinskega arhiva, zavarovancu pa po pridobljenih podatkih na novo odmerijo pokojnino. Če podatkov ni, tudi pritožba ne pomaga. V primeru IMP-ja naj bi bili primeri izgubljenih podatkov le za nekatere posameznike, nekateri podatki pa so bojda zaradi vestnosti odgovornih delavcev v podjetjih romali tudi v koš za smeti. Po drugi strani pa v mariborskem primeru velja, da so bili osebni dohodki prav v osemdesetih letih veliko večji kot v devetdesetih, ko se je večina industrije znašla na psu.