Kolikor Evrope, toliko denarja

Med zakonodajo, ki jo naša država še mora uskladiti z evropsko, so tudi avtorske in sorodne pravice. 30. marca bo minilo šest let, odkar je slovenski parlament (po nekajletni obravnavi) sprejel zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. V njih so prav materialne pravice umetnikov najzanimivejša kategorija, saj glede njih v Sloveniji vlada razsulo divjega vzhoda, odkar kdo pomni.

Ampak zakon je takrat komaj odprl vprašanje, ki se sedaj znova odpira: kdo mora koliko plačati komu? Tega odgovora do danes ni! Parlament je ob sprejetju zakona določil dveletni odlog za pravico plačila, dokler vlada ne primerja sorodne evropske zakonodaje. Svojo daljnovidnost pa je pokazala že z marginalno uvrstitvijo: v Evropi tovrstna zakonodaja spada pod resorje kulture ali zakonodaje, pri nas pa v znanost in tehnologijo!

Ko je leta 1997 začel veljati zakon, so bile podeljene koncesije za avtorske pravice SAZAS-u, ki že leta deluje s težavami. A če avtorji še dobijo kak drobiž, ki jim priteče, pa izvajalci izvisijo na vsej črti. Na razpis leta 1997 se je za zaščito pravic slednjih prijavil le Sindikat glasbenikov Slovenije (SGS). Po besedah predsednika njenega izvršilnega odbora, Janeza Križaja, jim je vlada postavljala kopico pogojev. "Morali smo prepričevati posameznike, da so te pravice v javnem interesu, ker spodbujajo ustvarjalnost," pravi. V treh letih se je iz prijave razvil Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, katerega ustanovitelji so SGS in pol ducata največjih slovenskih založb. Novembra lani jim je vlada podelila dovoljenje, na podlagi katerega bodo lahko izdajali račune za predvajanje glasbe. Težava je, podobno kot pri SAZAS-u, višina tarif. Urad za intelektualno lastnino jih še ni potrdil. V Slovenji sicer še obstaja Društvo slovenskih glasbenih umetnikov, a imajo na glasbeni akademiji le poštni predal. Pravice so torej zaščitili tisti, ki so jim bolj v interesu!

SAZAS je v preteklosti sicer sklenil nekaj dogovorov s številnimi elektronskimi mediji, tudi z izvensodnimi poravnavami. Sedaj pa se ti lahko bojijo, da jim bodo izstavljeni visoki računi. Glede na dejstvo, da se te pravice ne izplačujejo vsaj od sprejetja zakona, pa ne morejo biti dovolj visoki, da bi poravnali razliko, nastalo v slabih šestih letih. Izvajalske pravice pa, skupaj z avtorskimi, plačuje edino RTVS. Za oboje odšteje tri odstotke naročnine, med tremi in štirimi milijoni mark na leto.

Sicer pa pravice izvajalca (po zakonu) trajajo 50 let od datuma izvedbe. Torej za nekatere od njih še ni prepozno, da uveljavijo zakonske pravice, ki se znajo v evropskem interesu urediti precej hitreje, kot so se vsa leta prej v domačih.