Pošteni kranjski liberalci (1. del)

Leta so že minila, odkar je Viktor Brezar, do takrat minister za malo gospodarstvo, postal direktor Sklada za razvoj drobnega gospodarstva RS. Na položaju predsednika upravnega odbora mu je takrat družbo delal kolega Franc Golija, tako kot Brezar član Liberalne stranke in tako kot Brezar in njegova žena Marija Brezar soustanovitelj Slovenske hranilnice in posojilnice. Ja, tiste, ki je šla pred kratkim v stečaj in zaradi katere je 4000 varčevalcev ostalo brez prihrankov. O tem, kako se piše hranilnici in posojilnici, bomo gotovo še veliko slišali, Skladu pa se je vsaj za časa Brezarjevega direktorovanja pisalo slabo. O tem so sredi devetdesetih let poročali mediji, zlasti radi pa so se dotaknili leta 1994 opravljene revizije, ki je pokazala številne nepravilnosti v poslovanju Sklada. Za kar 26 sklopov nepravilnosti je šlo! Tako Sklad recimo sploh ni imel pravilnika o računovodstvu, pomanjkljivo je spremljal poslovne dogodke, premalo pozornosti je posvečal izterjavi zapadlih glavnic in obresti, vodil je pomanjkljiv popis osnovnih sredstev ...

Ker pa nam je revizijski zapisnik Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ki nosi datum 30. novembra 1994, desno zgoraj pa še udarni pripis "poslovna tajnost", prišel v roke, smo pokukali vanj in našli nekaj najzanimivejših kiksov Sklada. V zapisniku, ki sta ga podpisala pooblaščena delavca Agencije Franc Peperko in Ivica Stopinšek, denimo piše: "Vsi trije službeni avtomobili Sklada uporabljajo po proizvajalčevi specifikaciji neosvinčeni bencin." Računi pa so pokazali, da sta direktor Brezar in njegov pomočnik na črpalki kupovala tudi plinsko olje in 98-oktanski motorni bencin. Za čigav avtomobil, revizorja žal nista ugotovila. Francu Goliji zapisnik očita, da je službeni mobitel v svojem džipu uporabljal neracionalno. Marsikatero je ušpičil tudi član upravnega odbora Emil Marija Pintar, saj je na bencinskem servisu za potrebe reprezentance kupoval viski, pivo in žvečilne gumije, kar se je revizorjema zdelo sporno. Poleg tega je Pintar kljub službenemu avtomobilu dobival še izplačano kilometrino. Nakupoval je sicer tudi Viktor Brezar, vendar "živila". Sklad je veliko porabil za potovanja in jezikovne šole, med največji strošek reklame pa sodi, zanimivo, sponzorstvo World Trade Centrov v Avstraliji. Zapisnik priča še o previsokih dnevnicah in skoraj je ni stvari, ki bi jo po mnenju revizorjev v Skladu od leta 1993 do avgusta 1994 naredili tako, kot je treba.

Je pa revizija pokazala še nekaj: "Ugotavljamo velik obseg sodelovanja s Slovensko posojilnico in hranilnico, p. o., Kranj, tako leta 1993 kot leta 1994, še zlasti upoštevaje nenamenske depozite, ..., kar ni v skladu z organizacijskim predpisom o kratkoročnih plasmajih naložb ..., kakor tudi z načelom razpršenosti naložb iz istega organizacijskega predpisa." So, ko sta Brezar in Golija odšla iz Sklada, tudi nakazila hranilnici presahnila? Je bil to začetek konca?