Ne kuskusa, čips, prosim!

Če me spomin ni že popolnoma zapustil, smo se prejšnji teden ukvarjali z vprašanjem slovensko-slovaške identitete. Sklepna ugotovitev je bila, da je naša neprepoznavnost pravzaprav ključni element naše prepoznavnosti. Ne vem, kaj me je zagrabilo letos poleti, a nekako se mi zdi zanimivo poigravanje z nacionalnimi identitetami. Denimo - kako v tujini prepoznate Britance in pripadnike drugih narodov, ki imajo v svoji zgodovini vsaj nekaj imperialistično-kolonialnih sestavin.

Pred časom so na televiziji predvajali dokumentarno oddajo, ki je bila neke vrste reality show: s skrito kamero so spremljali turistične skupine različnih nacionalnosti in skušali najti specifične nacionalne vzorce vedenja. In so jih. Kar niti ni tako težko. Ampak v bistvu je zelo fascinantno, če lahko te nacionalne poteze vidite skozi lastno izkušnjo. Recimo, da delate v kraju, ki je največja turistična znamenitost države. Vsak dan k vam prihajajo novi ljudje, iz popolnoma različnih socialnih slojev in različnih značajskih lastnosti, ki jim je skupno le, da so iste nacionalnosti. En tak velik antropološki laboratorij, ki vam potrdi, da nacionalna mentaliteta obstaja, pa naj še tako govorimo, da smo vsi državljani sveta. In naj se še tako upiramo posploševanju - skupne narodne značilnosti obstajajo.

Najzanimivejši primerki za raziskovanje so Britanci. Imajo pač posebnost, da so bili v zgodovini veliki kolonizatorji. Še posebno je njihova "drugačnost" očitna, kadar se vrnejo v deželo, ki je bila nekoč britanska kolonija. Ne le da imajo nekatere z ustavo in zakoni zagotovljene privilegije - denimo prednost pri kupovanju nepremičnin, drugačne pogoje za pridobitev državljanstva ali dovoljenja za bivanja v nekdanji koloniji - celo njihovo obnašanje v teh ekskolonijah je drugačno. Pa čeprav jih obiščejo le kot turisti. Seveda se ne morejo izogniti tistemu svojemu neprijetno hinavskemu "lovely"; izrečejo ga za vsako stvar, ki jo vidijo ali pojedo. A čeprav je vse tako lepo, kadar govorijo z domačini, so v pogovoru brez prisotnih nekdanjih podložnikov neizmerno kritični. Češ da so lokalci necivilizirani, da se niso od njih ničesar naučili, da še vedno počnejo stvari po svoje in ne po britansko. Ravno v tem je največja težava - namesto da bi se od podložnih narodov česa naučili, so prepričani, da morajo ti vse početi po britansko. Celo tako esencialne stvari, kot je prehranjevanje. Večinoma so britanski turisti v nekdanjih kolonijah najsrečnejši, kadar zavohajo svojo, domačo hrano. Fish & chips, recimo. Lahko jim ponudite neverjetno izbiro krajevnih specialitet, pa se bodo vedno odločili za preizkušeno različico svoje hrane. Dolgočasno.

Sodobni imperialisti - Američani - se vedejo malo drugače. Odprti so za "tuje" zamisli, radi preizkušajo krajevno hrano, radi se pogovarjajo o lokalnih zadevah, so naravno radovedni. Toda do domačinov se vedejo pokroviteljsko: nekako samoumevno je, da so gospodarji, ki si prisvojijo ozemlje in ljudi. Prikrito in neopazno. Sodobni kolonializem. Ne, sedaj je to globalna vas.