12 let neuspešnega pravdanja

Roberta Brezovščka je junija 1991 takratni delodajalec Feršped, d. o. o., zaradi reorganizacije podjetja prerazporedil na nižje rangirano delovno mesto, točneje v nižjo tarifno skupino in v nižji plačilni razred. Iz plačilnega razreda 200 in pete tarifne skupine je padel v četrto skupino in novi razred 151. Zmoti dejstvo, da ga kot delovnega invalida druge stopnje ne bi smeli prerazporediti tako, da se mu položaj in s tem plača znižata. Vsaj ne brez po zakonu nujnega soglasja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). To dejstvo je pozneje navedel v tožbi zoper Feršped pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Ugodili so le 10 odstotkom njegove zahteve. Po mnenju izvedencev in sodišča prerazporeditev iz pete v četrto tarifno skupino torej ni bila sporna, priznali pa so mu plačilni razred 158.

Robert trdi, da so mu med postopkom onemogočili navedbo dejstva, da Feršped za prerazporeditev ni imel soglasja ZPIZ-a. Na argument, da ni izpolnjeval pogoja o potrebni stopnji izobrazbe, je odgovoril, da je med opravljanjem svojega dela ta pogoj izpolnil z v prejšnjem sistemu možno ugotovitvijo z delom pridobljenih pravic in tako dosegel zahtevani izobrazbeni standard za svoje delovno mesto. Sodišče tudi tega dejstva naj ne bi sprejelo med dokaze. V tej zadevi sodeča sodnica Andreja Toš Zajšek meni: “Pravnomočne odločbe sodišča ni mogoče komentirati, saj je iz obrazložitve odločitve tako sodišča prve kot druge stopnje razvidno, katere dejanske in pravne okoliščine in dejstva so bila pomembna za razrešitev zadeve.” Robert se je pritožil. Drugostopenjsko sodišče pa je v obrazložitvi navedlo, da med postopkom ni uveljavljal dejstva, da je opravljal zahtevnejše delo, kot je bilo ugotovljeno v prvostopenjski tožbi z že omenjeno skupino in plačilnim razredom. Robert pa zagotavlja, da je to dejstvo poskusil uveljaviti že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbi zoper sodbo tega sodišča.

Po dvanajstih letih in po tem, ko je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo tudi višje sodišče, je zadeva končana. Robertove pravne poti so izčrpane, kljub vsemu pa se ne more sprijazniti z dolgotrajnostjo postopka. Zajškova se tega problema zaveda, vendar opozarja na realnost: “Kar se tiče trajanja postopka, je treba vendarle poudariti, da je bila tožba vložena in zadeva obravnavana v časovnem obdobju, ko je imelo sodišče na sedežu v povprečju (letno) v obravnavi več kot 12.000 zadev oziroma posamezni sodnik približno 1.000 nerešenih zadev.”