Čolnik poje Titu

Novinar in v prostem času zagreti podpornik pomladnega podržavljanja javnega RTV-servisa Sandi Čolnik je na predreferendumskem shodu Zbora za republiko nagovarjal nasprotnike Grimsovega zakona in jih cinično zbadal. "Že začelo se je z velikimi topovi. Katastrofa za slovensko demokracijo, konec neodvisnega novinarstva, korak nazaj v državno televizijo, v stare čase, kakršnih se še dobro spominjamo. Ti, ki tako govorijo, so vedno znova neprijetno presenečeni, kadar jih kdo spomni na očitno dejstvo, da so bili takrat država, ki jih je imela RTV za svoje orodje, njihovi politični očetje," je govoril Čolnik. Toda Čolnik je ob svojih zadnjih političnih agitacijah tudi sam očitno pozabil na svoje nekdanje politične starše. V Jani je namreč leta 1972 isti Sandi Čolnik, ki se danes norčuje iz reformiranih komunistov na naši levici, objavil pesem o Titu, ki gre tako:

TITO

Ko se je začela vojna,
najbolj krvava vojna
v krvavi zgodovini njegove dežele,
je imel devetinštirideset let.
(V teh letih
možje naše generacije
razmišljajo o ribolovu in prijetnostih pokoja.)
Bil je lep moški
z obrazom filmskega igralca,
znal je očarati svojo okolico
z eleganco svojih oblek
in uglajenostjo nastopa,
žandarji so videli v njem
finega gospoda
in niso videli hladnega jekla
najbolj iskanega komunističnega voditelja,
ki je na novo zgradil svojo partijo,
svojo tajno, močno legijo
zakletih upornikov, ki so hoteli spremeniti svet
ali pa umreti v zaporih politične policije.
Pri skoraj petdesetih letih
se je začel njegov vzpon v veliko,
mednarodno politiko,
toda preden je lahko kot enakopraven partner
sprejel v goste ameriškega predsednika,
obiskal angleško kraljico in papeža,
preden je lahko po ulicah Beograda
na dan enega svojih velikih zmagoslavij
peljal Bulganina in Hruščova
in je bil Beograd molčeč in leden,
ko se je pomikala prva limuzina z gosti
in je izbruhnil v orkan navdušenja,
ko se je približal njegov avtomobil,
pred tem,
je moral pri petdesetih
sprejeti vojno
v njeni najokrutnejši obliki,
partizansko gverilo v mrzlih
neprehodnih gorah Balkana.
Še enkrat je začel graditi:
partizanske odrede in partizanske štabe
prve oblike nove oblasti
prve zametke uravnotežene politike
med vzhodom in zahodom.
(V bosanskih hribih, v visokem snegu,
med izčrpanimi, prezeblimi spremljevalci,
ko se je svet skrčil na strašno potrebo
dobiti kos kruha in toplo ležišče,
se je moral ukvarjati s finesami besedila
mednarodnih brzojavk.)
Bili so trenutki, ko so ugasnile vse zvezde
in so on in vse njegove ideje in vsa organizacija
živeli od biološke energije, ki jo je nosil v sebi.
Trideset let kasneje
ta velikanska energija še vedno teče.
Postal je eden velikih mož mednarodne politike.
Njegovo ime je dobrodošlica
v mnogih deželah sveta.
Svojih osemdeset nosi športno.
In izjemno mnogo ljudi mu želi,
naj jih nosi športno še naprej.