Uredniška razgledanost

V zgodovini slovenskega medijskega prostora se je že večkrat zgodilo, da glasbeni novinarji ali uredniki niso znali v trenutku prepoznati prave vrednosti določene zvrsti. Še posebej pogosto se je to pojavljalo v času panka, ko so veleumi, kot je Dimitrij Rupel, zgroženo ugotavljali, da moramo tovrstno glasbo preslišati. Jure Pengov je še bolj skrajno pozval k zaustavitvi ene bolj prepoznavnih skupin Laibach. Podoben stik z novimi trendi pa že trideset let prikazuje tudi stari roker in urednik na nacionalnem radiu Dragan Bulič. Ob pojavu prve reperske plošče Leva scena Ali Ena je izpostavljal nekvaliteto CD- ja, ki ni nič v primerjavi s tistimi, ki jih sesuva. Svojemu kolegu s televizije Matjažu Ambrožiču je pojasnil, da tovrstno godbo izvajajo zgolj morilci in preprodajalci droge. Na začetku uspeha pa tudi ni prepoznal umetniške vrednosti trenutno najbolj znanega slovenskega izvoznega artikla Magnifica. "... podlaga je turška. Turki so imeli Srbe toliko časa čez, da se očitno ta ritem čuti. To je kolo. To je za nas, ki smo poslušali rock glasbo, nekaj manjvrednega," je pojasnil gledalcem Videospotnic.

Trenutno pa glasbena javnost lahko že skoraj dva meseca spremlja korespondenco, s katero se je spravil na že malo izumrli pank. Film o Pankrtih, ki je nedavno doživel premiero, in članki, ki so se navezovali nanj, so ga tako sprovocirali, da se je sredi maja prvič oglasil v Dnevnikovih pismih bralcev in sociologu Gregorju Tomcu in novinarju Borutu Mehletu očital, da s poveličevanjem panka črnita stare rockerje. "Pljuniti čez državo, ki jim je omogočila priti do izobrazbe doktorja in novinarja, se mi zdi nemoralno in prilizovanje nekomu, ki je danes na oblasti (mimogrede, če je bilo res tako hudo, zakaj niso tako kot Rollingi šli živet in delat v tujino!?)." V obrambo panka je stopil najbolj zloglasni ljubljanski taksist in frontman Carine Marin Rosić: "Toliko nadutosti in samovšečnosti ni bilo videno že stoletje. Zaradi tebe in glasbenikov, ki so igrali 'zahtevno' glasbo, smo dočakali punk kot odrešitev in je naše odraščanje dobilo vsaj malo energije, žura in smisla." Brezplodno in s strani radijskega urednika žaljivo pisanje bi bilo hitro pozabljena, če se ne bi pisanje v Pismih bralcev nadaljevala s podcenjevanjem: "Mojo glasbo pa kar pusti pri miru, za tvojo glavo je pač pretežka. Raje se posveti taksiju in petju (no, če je to petje, potem sem jaz Mario Kempes!) s svojo skupino ..." Nizka raven urednika na Radiu Slovenija se bo verjetno še pokazala, saj se korespondenca z Marinovim odgovorom nadaljuje ...