Kam po pomoč zaradi nasilja?

Kljub javni debati, kampanji proti nasilju nad ženskami in celo vladnemu uradu, ki naj bi skrbel, da ne bi prihajalo do diskriminacije žensk, se nasilje ne zmanjšuje, pomoč žrtvam še vedno ni urejena. Več bi morala za pomoč žrtvam narediti država, saj nevladne organizacije, prostovoljci in donatorji ne morejo sami rešiti problema, policija ima premalo znanja na tem področju, hkrati pa je še omejena s pomanjkljivo zakonodajo. Zato ne preseneča zgodba Ljubljančanke, ki je čez vikend hotela najti ustrezno pomoč zaradi nasilja. Presenečena je ugotovila, da je večina telefonskih številk, namenjena pomoči žrtvam nasilja, zvonila v prazno ali pa so se javljale telefonske tajnice. Nikogar ni dobila na telefon niti v varni hiši, niti na telefonu za pomoč v stiski, niti zaupnem telefonu, niti pomoči v duševni stiski, niti pri samarijancih, niti na centru za socialno delo.

Na koncu je našla pomoč pri kriznem centru, ki pa z dvanajstimi posteljami ne more sam pokriti področja konkretne namestitve žensk žrtev psihičnega in fizičnega nasilja. Sploh ne zato, ker so namestitve možne le za kratek čas, do premestitve v varno hišo ali materinski dom. Da je področje nasilja bolj obsežno, kot bi to želele priznati ustrezne državne institucije, prikazuje tudi podatek, da krizni center od svojega odprtja še nikoli ni bil prazen. Nekateri možje in partnerji pač ne izbirajo primerne ure, ko se fizično lotijo svojih partnerk, zato ne bi smela biti pomoč selektivna in zgolj ob določenih urah ob določenih dnevih ...