Na barikade?

Le malo držav napreduje gladko, na vseh frontah naenkrat, in Francija prav gotovo ni ena od njih. Zaradi neskromnih protestov, ki so velik del države prejšnji teden kar ustavili, in znakov, da bo vlada demonstrantom ugodila na običajen način, veliko ljudi meni, da Francija sploh ne napreduje. Ta dogodek je grozen opomin na staro Francijo, a to opazovalcev ne bi smelo zaslepiti za spremembe, ki se dogajajo, in možnosti, ki se kažejo, če bi se le država lahko znebila nekaterih slabih navad.

Francija je veliko manj viharna, kot je bila; kar zadeva stavke jo je mogoče lepo primerjati z Ameriko, prvakinjo liberalnega gospodarstva in trgov dela brez trenj. A to še ne pomeni, da vlada zadovoljstvo. Nezaposlenost je padla na 9,7 odstotka, a je še vedno previsoka, še posebej zato, ker je ta nezaposlenost dolgoročna in jo je tako težje zmanjšati brez strukturnih reform. Poleg tega škandal iz prejšnjega tedna ni le v moči stavkajočih, ki so deželo držali v šahu. Je tudi v pripravljenosti demonstrantov, večinoma zasebnikov, da gredo na ulice kar takoj, ne da bi imeli to za zadnjo možnost za dosego nižjih cen goriva; v očitni podpori velikega dela prebivalstva; v verjetnosti vlade, da bo kljub svojemu trdemu pogajanju na koncu ravnala po precedensu in popustila vsaj nekaterim njihovim zahtevam; in zato v gotovosti, da bodo temu dogodku sledili podobni.

Razlogi za ta vzorec - ali je morda celo sindrom? - so kompleksni. Pravica do neposredne akcije je v Franciji zelo čislana. To ima le malo opraviti z ljubeznijo do sindikalizma: protesti zaradi cen goriva najprej niso bili sindikalno organizirani. Več ima opraviti z revolucionarnimi tradicijami iz leta 1789 in francoskim pomanjkanjem vere v parlamentarno zastopstvo. Narodna skupščina je šibka in njeni člani so deležni le malo pozornosti - tako od izvršne oblasti kot od tradicionalno vplivnih uradnikov. Izvršna oblast se sestane in opazuje, ko gredo delavci ali študentje na ulice. Ve, da se taki protesti iz nadležnih sitnosti hipoma lahko spremenijo v upor, ki spodnese vlado.

Za boj proti temu sindromu bo potrebna jeklena vlada, Lionel Jospin pa je komajda primeren. Pred kratkim je popustil ribičem, prejšnji teden pa je - preden je izjavil, da bo nepopustljiv - voznikom tovornjakov ponudil davčno znižanje, ki so ga zavrnili. Jospin je pred kratkim ostal brez svojega notranjega ministra Jeana-Pierra Chev''nementa, ki je odstopil v znak protesta ob načrtu, po katerem bi Korzika dobila nekaj oblasti. Naslednji mesec bo ob še enega ministra: Martine Aubry hoče postati županja Lilla. In ni še minilo leto, odkar je zaradi škandala izgubil sposobnega finančnega ministra Dominiqua Straussa-Kahna. Kmalu bo moral ministrski predsednik zmagati na referendumu - načrtuje namreč skrajšanje predsedniškega mandata s sedmih na pet let. Dobro ve, da imajo lahko referendumi v Franciji, tako kot ulične demonstracije, nepričakovane posledice. Bili so poguba Charlesa de Gaulla.

A Jospinova vlada ni čisto nenaklonjena tveganjem: odločitev, da skrajša predsedniški mandat, je bila drzna, in načrt za Korziko, kot je pokazal Chev''nementov odstop, se dotika atavističnih domoljubnih čustev Francozov, tako tistih s skrajne levice kot tistih z golistične desnice. Poleg tega je Jospin pritiskal z nadaljevanjem gospodarskih reform, ki so se jih njegovi predhodniki kar malo bali. Pred kratkim je njegov finančni minister predstavil sveženj davčnih znižanj, s pomočjo katerih bi francoski davčni režim postal bolj podoben režimu glavnih tekmic. Znižanja bi bila lahko večja, so pa vseeno dobrodošla.

Prikrita liberalizacija

Poskušali so se držati tudi drugih reform, posebej v privatizaciji, ki jo vodi vlada. Te so pomagale francoskemu gospodarstvu do velikega skoka, ki se nadaljuje po stopnji rasti nekako 3,5 odstotka. Svojo vlogo je imelo tudi ciklično okrevanje, tako kot tudi šibak evro, a osnovno gospodarstvo je vseeno videti krepko. Okorišča se z energičnim tehnološkim sektorjem in industrijo luksuznih izdelkov, ki bo v naslednjih nekaj letih gotovo uspevala. Ker se na svetovnem odru košatijo vedno bolj konkurenčne družbe in doma ni nobene obubožane regije (v primerjavi z nemškim vzhodom ali italijanskim jugom), je Francija videti pripravljena na obdobje blaginje. Že je postala bolj liberalna, kot so politiki pripravljeni priznati, kljub nagibanju v smeri 35-urnega delavnika.

Zato samo pomislite, kakšne možnosti bi se pojavile, če bi bila vlada jekleno neusmiljena v boju proti tem demonstrantom, ki so prejšnji teden blokirali ceste, zasedli rafinerije in zažigali železniške tire. To niso plemeniti ljudje sans culottes; v glavnem gre za preproste nasilneže. Kapitulacija iz navade pred takimi ljudmi meče sramoto na francosko vlado - in Francijo po nepotrebnem drži nazaj od potenciala, ki bi ga lahko že dosegla.

London 2000