Prepir o večji Evropski uniji

Komisarju Evropske unije za širitev Güntherju Verheugnu je prejšnji teden s časopisnim intervjujem uspel veliki met med spodrsljaji. Obžaloval je, da ni veliko možnosti za referendum o širitvi v njegovi domači državi, Nemčiji, in pozval članice Unije, naj komisiji ne prepustijo - po njegovih besedah - umazanega dela prepričevanja javnosti o širitvi. Tako mu je uspelo zmanjšati pomen svojega dela, vznemiriti kolege v komisiji, razdražiti nemško vlado, spraviti v slabo voljo skoraj vse druge evropske vlade in oplašiti vseh 13 držav, ki čakajo v vrsti za vstop v klub.

A Verheugen ni govoril kar tja v en dan. Zatrdil je, da bi referendum o širitvi prisilil ozkosrčno nemško politično elito, da bi razložila "to zgodovinsko priložnost" vedno bolj skeptičnemu volilnemu telesu. Širitev ne bi smela potekati "ljudem za hrbtom", kot se je to zgodilo z enotno valuto. Verheugen je priznal, da referendum po nemški ustavi pravzaprav ne bi bil mogoč. A njegovi komentarji, ki so bili v prvi vrsti namenjeni nemškim ušesom, so zanetili prepir, ki je jasno zadonel preko meja.

Verheugen je zagovornik hitre širitve Unije na Vzhod, a sedaj ga obtožujejo, da poskuša zavlačevati proces in da napeljuje vodo na mlin protievropskih ksenofobov, kot sta avstrijski Jörg Haider in francoski Jean-Marie Le Pen. Predsednik Evropske komisije, zbegani Romano Prodi, je pohitel in poskušal vse prepričati, da je komisija "bolj kot kdajkoli prej odločena, da nadaljuje z največjo nalogo te generacije Evropejcev", medtem ko je nemški minister za zunanje zadeve Joschka Fischer z neizrazitim obrazom vztrajal, da komentarji nekdanjega socialdemokratskega ministra za evropske zadeve "ne odražajo vladne politike". Referendum, je dodal, ne preide v poštev.

A Verheugen je vsaj zanetil pravo razpravo. Molk, ki je do sedaj obkrožal zadevo, je kazal na to, da sta se nemški kancler Gerhard Schröder in francoski predsednik Jacques Chirac odločila, da zadeva ne bo prihajala v javnost, vsaj ne, dokler ne bodo mimo nemške splošne volitve in francoske predsedniške, oboje leta 2002.

Ker je Nemčija največja "obmejna" država, jo bo bolj kot katerokoli drugo od 15 držav članic Evropske unije zadela širitev Unije na Vzhod. Čeprav so nemški politiki in poslovneži zelo naklonjeni zamisli, zbiralci podatkov menijo, da ji nasprotujeta okoli dve tretjini nemških državljanov, zaradi česar so na vrhu v Uniji.

Nemški delavci se bojijo, da bodo izgubili službo zaradi priseljencev, katerih plače doma znašajo komaj desetino nemških. Majhna podjetja se bojijo konkurence vzhodnih firm z izjemno nizkimi stroški dela, varnostnimi in okoljevarstvenimi standardi. Kmetje se bojijo pritoka poceni hrane. Davkoplačevalci se bojijo, da bodo v proračun Evropske unije morali plačati še več, da bo poskrbljeno za ogromno povečanje pomoči, s katero bodo Vzhodnjaki prebrodili tranzicijo. In mnogi Nemci se bojijo, da jih bo "zalil" nov val priseljencev, ki bodo s sabo prinesli kriminal, nizke življenjske standarde in povzročili precej sporno "izgubo identitete".

Le malo nemških politikov se je odkrito soočilo s temi strahovi. In bili so tudi presenetljivo počasni, ko je bilo treba pokazati na potencialne koristi, še posebej za Nemčijo, ki bi lahko prišle skupaj z Vzhodnjaki. Nemčija bo gospodarsko pridobila več kot katerakoli druga država Unije. Njena trgovina s Srednjo Evropo se je po padcu komunizma podvojila in sedaj znaša desetino vsega izvoza, kar presega izvoz v Združene države, ki so bile prej največja nemška trgovinska partnerica zunaj Evropske unije. Širitev ne bo uničevala delovnih mest, v Nemčijo bo prinesla več dela, povečala rast in dvignila življenjske standarde.

Če ima nedavna študija, ki jo je za Evropsko komisijo izpeljala nemška svetovalna služba DIW, prav, potem bo priseljevanje precej manjše, kot pa se boji večina Nemcev. Če se bo leta 2002 Uniji pridružilo deset kandidatk (kar se ne bo zgodilo), potem se bo - kot meni poročilo - na Zahod v prvem letu napotilo okrog 340.000 Vzhodnjakov, potem pa bo število hitro upadalo. Nemčija bo dobila levji delež prišlekov - v prvem letu morda 220.000. A letna številka bo leta 2015 padla na kakih 50.000. V približno eni generaciji bodo priseljenci z Vzhoda predstavljali kakih 3,5 odstotka nemškega prebivalstva, v primerjavi z današnjim odstotkom.

Čeprav to ni zanemarljiva številka, pa je precej manj od milijonov, ki so jih napovedovali. Poleg tega Nemčija iz gospodarskih in demografskih razlogov verjetno potrebuje vsaj 200.000 priseljencev na leto v naslednjih desetih letih, da bi lahko ohranila svojo delovno silo na sedanji ravni.

Dvomljivci sprašujejo, ali si Unija na kratki rok lahko privošči širitev? Leta 1992 je Unija privolila v proračun, ki bi znašal 1,27 odstotka skupnega BDP vseh članic. Proračun danes znaša okrog 1,1 odstotka, tako da nekaj manevrskega prostora ostaja. Lani so se dogovorili, da se bo prihodnji nemški prispevek v odstotnih točkah zmanjšal. In čeprav bodo prihajajoči Vzhodnjaki verjetno dobili velike kose "strukturalne pomoči" kot miloščino najbolj revnim področjem Unije, sedaj v Bruslju menijo, da ti v nobenem primeru ne bodo mogli prebaviti več kot 4 odstotke svojega BDP v vsakem letu. Tako bodo vsote veliko manjše, kot napovedujejo nemški širitveni melanholiki. V Bruslju tudi čedalje bolj priznavajo, da sedanjega režima obsežnih kmetijskih subvencij ni mogoče prenesti na Vzhod.

Preden je Schröder junija obiskal baltske države, so ga baltski voditelji ošteli, ker širitve ni bolj zagreto pozdravil. Schröder se bo izziva morda šele lotil. Prejšnji teden je širitev opisal kot "osrednjo nalogo zunanje politike moje vlade". Fischer sedaj pravi, da bi se prve novinke lahko pridružile Uniji "najkasneje na začetku leta 2005", čeprav so datume postavljali in zamujali že prej. In nemška vlada naj bi letos ali na začetku prihodnjega začela s kampanjo, v kateri bodo peli hvalnice širitvi kluba.

London 2000