Desnica porazila samo sebe

Nedelja. Ura je 19.00. Prvi neuradni rezultati. Presenečenj ni. Javnomnenjske ankete so bile točnejše kot kdaj koli. Vzporedne volitve, ki sta jih za nacionalno TV hišo in POP tv izvedla Cati center in Gral ITEO, so pokazale, da naj bi LDS dobila 37.9 odstotka glasov. SDS, druga najmočnejša stranka, naj bi zbrala 16 odstotkov. Združena lista naj bi dobila okrog 12.5 odstotka. SLS+SKD naj bi si delili četrto mesto, obe stranki pa naj bi dobili okrog 8 odstotkov. Prag za vstop v parlament pa naj bi preskočili tudi DeSUS, SNS in Stranka mladih Slovenije.

V naslednjih urah se rezultati niso bistveno spreminjali. Neuradni volilni rezultati LDS so nekoliko zdrknili, SLS+SKD je nekoliko narasla, vrstni red se ni spreminjal, Jelinčičeva SNS in Stranka mladih pa sta se sprehajali po samem robu vstopa v parlament. Poraženci in zmagovalci pa so bili znani. Pomladne stranke za čas, ki so ga prebile v vladi, niso bile nagrajene. Konflikti znotraj vladajoče koalicije so bili neproduktivni, pomladniki pa so zaradi notranjih sporov prostor političnega centra prepustili liberalcem. Na odločitev volilnega telesa pa je najbolj vplivala primerjava med prejšnjo, Drnovškovo, ter sedanjo, Bajukov vlado.

Eksperiment v naravi

Predvolilna kampanja naj bi bila nekakšen laboratorij. Volilno telo naj bi med predvolilno kampanjo izvedelo, kako bi v hipotetičnih situacijah ukrepal ta ali oni kandidat, ta ali ona stranka. Tako kot laboratorijski eksperiment nikdar ne odgovori povsem natančno, kaj bi se zgodilo, če bi se določen dogodek pripetil v naravi, tudi predvolilna kampanja ne more povsem natančno odgovoriti, kako bi določena stranka po prevzemu oblasti ravnala v realni situaciji. Stvari so celo hujše. Nekaterim vprašanjem se stranke izogibajo. Ob nekaterih vprašanjih se zlažejo. Ker so v Sloveniji vlade vedno koalicijske, je ključna naloga politikov sklepanje kompromisov. Zato stranke že po definiciji ne morejo povsem držati besede.

Predvolilna kampanja je torej slab laboratorij. Stranke v realni situaciji ravnajo drugače kot zagotavljajo, ko so med TV debato soočene s hipotetično situacijo. Ker pa so volitve vsake štiri leta in ker občinstvo zanima, kako bi v hipotetičnih situacijah ravnale stranke, ki niso na oblasti, so predvolilne debate ena redkih priložnosti, ko si občinstvo lahko ustvari vtis o kandidatih.

No, slovenski volivci so imeli letos neverjetno srečo. Ker je državo do aprila vodila ena vlada, zadnje mesece pa druga, so lahko volivci brez pretiranega napenjanja spomina sami primerjali, kako je v realnih situacijah ravnala ena in kako druga vlada. Volivci torej niti niso potrebovali laboratorija, v katerem bi simulirani hipotetične dogodke in stranke spraševali, kako bi ravnale. Eksperiment se je pripetil v naravi. Te sreče, da bi dve vladi delovali v istem času, volivci sicer nismo imeli. Kljub temu pa so primerjave možne, saj si je lahko vsakdo v štirih mesecih ustvaril mnenje o sedanji vladajoči koaliciji, hkrati pa ni pozabil na način delovanja prejšnje ekipe. Hkrati se je v času predvolilne kampanje pripetilo nekaj zelo zanimivih reči, torej dogodkov, ki so v resnici vredni vse pozornosti javnosti. Bila je olimpiada. Imeli smo dve pomembni nogometni tekmi državne reprezentance. Slovenski alpinist je smučal z Mount Everesta. V Srbiji se je pripetila nekakšna revolucija. In, nenazadnje, tisti, ki jih politika iskreno zanima, so lahko na več satelitskih TV kanalih cel teden gledali dokumentarce o morskih psih. Mene osebno so tako mnogo bolj od strankarskih predvolilnih soočenj zanimali filmi o ljudožerskem velikem belem morskem psu in zgodbe o morskih pošastih, ki so v resnici čisto miroljubne in krotke. Da se razumemo: zadnji stavki nikakor ne pomenijo, da od 15. septembra naprej nisem spremljal, kaj se dogaja na politični sceni. Ravno obratno. Poteze vladajoče koalicije, ki niso bile del predvolilne kampanje, so bile namreč skorajda tako zanimive kot dokumentarci o morskem psu ljudožercu.

In kdo je morski pes ljudožerec, moj skorajda najljubši politik? To je izjemno učinkovita zverina. Plava z neverjetno hitrostjo. Odloča se v stotinki sekunde. Sposoben je pregrizniti želvji oklep. Ima majhne možgane in ogromne čeljusti. Je absolutno dovršena pražival. Veliki beli morski pes ne misli, pač pa žre. Ne taktizira, pač pa takoj pokaže svojo neskončno moč. Filmska industrija ga je ovekovečila v legendarnem Žrelu. Vseeno mu je, ali je njegova žrtev tjulenj ali tej krotki živalici podoben surf. S surfarjem vred.

Programsko sorodna koalicija

Zgodba s predvolilno kampanjo se je začela že zdavnaj. Ključno geslo uverture v predvolilno kampanjo je bilo enostavno: programsko sorodne stranke bodo oblikovale bolj učinkovito koalicijo. S tem stališčem se je v javnosti oglašal predvsem Janez Janša, zaradi stalnih polemik med dvema tedanjima vladnima strankama, LDS in SLS, pa se je zdelo, da je teza prepričljiva. Zdelo se je predvsem, da koalicija sorodnih strank ne bo tako konfliktna. Po štirih mesecih vladavine "koalicije sorodnih strank" je jasno, da naveza SLS+SKD+SDS+NSi še zdaleč ni brezkonfliktna. Ravno obratno. Predpostavka delovanja prejšnje koalicije je bila ves čas na dlani. O vsaki zadevi je bilo treba doseči kompromis. Iskanje kompromisa je bilo naporno in mučno, a vendarle produktivno. "Koalicija programsko sorodnih strank" aksioma o iskanju kompromisa ni upoštevala. Predpostavljala je namreč, da za politično delovanje zadošča sklicevanje na vrednote slovenske pomladi, v tej čarobni formuli pa naj bi bile skrite tudi vse modrosti, ki jih vlada potrebuje za vsakodnevno odločanje. Mesarjenje, ki smo mu bili priča od letošnjega junija, dokazuje, da priseganje na slovensko pomlad ne zadošča. V nekem trenutku je tudi Janša opazil, da pojem "slovenska pomlad" ne predstavlja čarobne formule in je raje začel govoriti o "avtentični slovenski pomladi". Jasno, Zagožnova SLS+SKD je s seznama "avtentičnih" pomladnih strank izpadla. "Koalicija programsko sorodnih strank" je namreč znaten del energije porabila v bitki za prevlado na desnici. Zadnja bitka, v resnici najbolj odpiljena, se je končala v petek, 13. oktobra, pet minut pred polnočjo. Pet minut pred izbruhom volilnega molka je namreč predsednik vlade dr. Andrej Bajuk do parlamenta dostavil uradnik predlog, da naj ta razreši finančnega ministra Zvonka Ivanušiča. Zgodba pa se je začela teden dni pred koncem volilne kampanje.

Davkarija spet tolče

V četrtek, 5. oktobra, je vlada začela eno zadnjih predvolilnih sej. Naslednji dan se je v javnost prikotalila še ena vest o kadrovskih zamenjavah. Vlada je odstavila direktorja davčne uprave Stojana Grilja. Državna sekretarka za davke Romana Logar je prihitela na tiskovko in odrecitirala, da je vlada sklenila zamenjati direktorja davkarije, češ da ni izvajal vladne politike. Med nastopom je v oči padla nenavadna podrobnost. Posebej je poudarila, da se je z zamenjavo strinjal tudi finančni minister Zvone Ivanušič. In zakaj je treba to posebej poudarjati? Ali ni nekako samoumevno, da je visoki državni uradnik kot je direktor davčne uprave odstavljen prav na predlog finančnega ministra? Kdo bo novi direktor davčne uprave? Romana Logar je povedala, da bo do imenovanja novega šefa funkcijo direktorja davčne uprave opravljal kar minister Ivanušič.

Hitro je postalo jasno, zakaj je državna sekretarka Romana Logar posebej podarjala, da se z zamenjavo strinja tudi njen neposredni šef. Minister Ivanušič je namreč takoj izjavil, da se z zamenjavo ne strinja. Da sam ni predlagal zamenjave. In da bi bila zamenjava, če bi do nje prišlo, nezakonita. Prav finančni minister je namreč tisti, ki je edini pooblaščen, da predlaga zamenjavo. Minister Ivanušič je še povedal, da je zaradi ravnanja vlade protestno zapustil sejo.

Teden dni pred volitvami sta si skupni fototermin omislila predsednik vlade dr. Andrej Bajuk, mož, ki drži besedo, in državna sekretarka Romana Logar. Na skupni tiskovki sta ponovila, da je bil minister Ivanušič tisti, ki je predlagal zamenjavo. "Vsi člani vlade, tudi finančni minister, so soglašali, da je nujno potrebno ukrepati in razrešiti odgovorne osebe davčne uprave, ker to zahteva elementaren princip vladavine prava in enakosti vseh pred zakonom. To je naša dolžnost, to hočemo izvesti in bomo izvedli," je dejal Bajuk. Prišlo je le do enega nesoglasja, sta trdila. Prevladujoče stališče v vladi naj bi bilo, da bi direktorja davkarije zamenjali že v petek, minister pa naj bi predlagal, da bi se ga znebili v torek. Sicer pa naj bi bilo vse razvidno tudi iz vladnega zapisnika.

Nakar je vlada direktorja davčne uprave Grilja res odstavila. Novega direktorja ni postavila. Minister Ivanušič je ponovil, da je le on tisti, ki lahko predlaga zamenjavo. Vlada pa je v svoje papirje zapisala, da naj bi minister Ivanušič sklep o zamenjavi podal ustno. Ivanušič se je spet branil, da to ne drži, nakar je do javnosti pripotoval strogozaupni magnetogram vladne seje. Iz magnetograma je postalo jasno, da predsednik vlade, mož, ki je s plakatov sporočal, da beseda velja, ni govoril resnice. Predsednik vlade je namreč zahteval zamenjavo, minister se je branil, da se s tem ne strinja, predsednik je spet vztrajal, minister pa je začel pojasnjevati, da si ne želi politizacije. In da mora biti predlog za zamenjavo premišljen. Predloga za zamenjavo pa ni podal.

Zgodba se je nadaljevala tako, da je minister Ivanušič javnosti pojasnil, da se počuti kot zapornik. Odstopiti ne more, ker ni parlamenta, posla finančnega ministra pa tudi ne more opravljati. Nakar je sklenil, da bo državni sekretarki Romani Logar vzel pooblastila. V petek, 13. oktobra, je sledila zadnja epizoda. Romana Logar je občinstvu sporočila, da je izvedela za pojave korupcije v davčni upravi. Minister Ivanušič se je branil, da za korupcijo ne ve. Sekretarka Logarjeva je tudi ni omenjala v svojem poročilu. Če je vedela za korupcijo, pa je o tem molčala, je odgovorna, je ocenil Ivanušič.

Sredi dneva je tiskovko sklical še Stojan Grilj, že odstavljeni direktor davčne uprave. Občinstvu je sporočil, da je za en primer korupcije vedel, da je bila proti osumljencu uvedena kazenska ovadba, da je bil sprožen disciplinski postopek, da je bil osumljenec premeščen na drugo delovno mesto. Postopek pa še ni končan, ker je v pristojnosti organov, ki se ukvarjajo s kazenskim pregonom. Čez nekaj ur je Logarjeva postavila slovenski rekord v številu sklicanih tiskovnih konferenc v enem dnevu. Na drugi tiskovni konferenci tisti dan, le šest ur pred nastopom volilnega molka, je povedala, da je za pojav korupcije izvedela ponoči. In takoj ukrepala. Takoj je ukrepal tudi predsednik vlade. Ministra Ivanušiča, človeka, ki ga je vlada pred tednom dni pooblastila tudi za vodenje davčne uprave, je sklenil odstaviti.

Plačevanje davkov, nacionalni šport

Pičla dva dneva pred volitvami je torej vlado pretresel finančni škandal, v javnost je pripotoval sum, da slovenski nacionalni šport ni smučanje z Mount Everesta ali navadni slalom, pač pa izogibanje plačevanja davkov. Na srečo je davčna uprava mednarodno primerjalno študijo o neplačevanju davkov pri Bajtovem inštitutu naročila že pred meseci, poročilo Veljka Boleta, morda najbolj uglednega slovenskega ekonomista, pa je bilo šokantno. Slovenci davke plačujejo naravnost vzorno. Če davčni dolg na Švedskem, torej v državi z neskončno discipliniranim prebivalstvom, znaša 3.2 odstotka BDP-ja, v Sloveniji davčni dolg znaša vsega skupaj 2.4 odstotka BDP. Torej je davčni dolg celo manjši kot na Švedskem. Na osnovi tega podatka bi cinik lahko sklepal, da je s slovensko davkarijo res nekaj narobe. Pa ne to, da izterja premalo, pač pa je najbrž celo preveč učinkovita.

Davčna komedija, ki se je odvijala pred kulisami volitev, je skrajno čudaška, povsem iracionalna. Domnevamo pa lahko, da za zgodbo vendarle tiči racionalno jedro. Pravzaprav več racionalnih jeder. Zgodba o davkih je namreč dobra predvolilna municija. Sredi najbolj ostre diskusije se je oglasil Janša in občinstvu pojasnil, da SLS+SKD ščiti svoje interese. Zagožnova stranka naj bi varovala predvsem svoj fevd v igralništvu. Ko je Zagožen slišal za ta očitek, so mu očala skorajda padla z nosa. Janša pa je razlagal naprej: seveda, šef igralnice Portorož prihaja iz vrst SLS+SKD. In ni plačal davkov. Davkarija mu je odložila plačilo davčnih obveznosti. SLS+SKD ga ščiti. Zdaj ščiti tudi direktorja davčne uprave. Janševa interpretacija je za potrebe predvolilnega boja zvenela strašno prepričljivo. Dr. Franc Zagožen na očitek ni bil pripravljen, ker je morda celo pozabil, da je Marjan Podobnik pred leti za šefa igralnice Portorož postavil Alda Babiča, igralnice pa so od leta 1993 naprej itak zlata jama predvolilnih očitkov.

In za kaj gre v resnici pri domnevnih davčnih obveznostih igralnic? Za resen strokovni problem. Zelo na kratko, z znatno mero poenostavljanja: igralnice so tovarne denarja, ki jim gre v šest dni na teden zelo dobro, en dan na teden pa zelo slabo. Pač, šest dni v tednu hazarderji na ruleti izgubljajo, sedmi dan pa nekomu uspe zadeti glavno nagrado. Če vse skupaj seštejemo, je imela igralnica na koncu še vedno dober dobiček. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, kako zaračunavati davke. Davkarija se lahko odloči, da bo davke pobirala dnevno. Ker igralnice šest dni na teden delajo velik dobiček, bodo davki, pobrani v dobičkonosnih dneh, veliki. Sedmega dne, ko igralnica posluje z izgubo, pa davkarija ne bo dobila nič. Če pa bi davkarija obračunavala davek glede na tedenski izkupiček, bi se dobički prvih šestih dni nekoliko znižali z izgubo sedmega dne. Torej bi bila skupna davčna obveznost manjša. Igralnice trdijo, da bi morala davkarija upoštevati specifiko te gospodarske panoge. Nekaj dni v tednu poslujejo z velikim plusom, od časa do časa pa se sreča nasmehne tudi hazarderjem. In tedaj ima igralnica negativno dnevno bilanco. In zakaj gre za resen strokovni problem? Ker bi morali izvedenci ob pomoči verjetnostnega računa izračunati, v kolikšnem času se dnevni nadpovprečni dobički izenačijo z nadpovprečno slabim dnevom.

Davčna zgodba pa ima še eno racionalno jedro, v katerem ključno besedo igrajo gospodarski interesi. Vlada je sklenila direktorja davčne uprave Stojana Grilja razrešiti le dan zatem, ko je bil sprejet sklep o odložitvi domnevnih davčnih obveznosti videmske papirnici Vipap. Videmsko papirnico so pred štirimi leti kupili češki investitorji na javni dražbi. Na licitaciji so ponudili, da bi za papirnico plačali 35 milijonov DEM. In posel je bil sklenjen. Češki investitorji so zagnali stroje, poiskali trge in modernizirali proizvodnjo. Posavju so zagotovili okrog 1300 delovnih mest. Sredi letošnjega septembra pa so v Vidmu prejeli odločbo posebnega davčnega urada, ki pravi, da bi moralo podjetje plačati okrog 75 milijonov DEM dodanih davščin. Videmski papirničarji bi morali davek plačati do 14. oktobra. Ker je iluzorno pričakovati, da bi lahko kdorkoli v Sloveniji v mesecu dni zbral 75 milijonov DEM, bi šla papirnica 14. oktobra v stečaj. Torej bi se katastrofa pripetila le dan pred volitvami. Na davčni odločbi je pisalo - kot je pri nas v navadi -, da morebitna pritožba ne zadrži izvršbe.

Od kod posebnemu davčnemu uradu ideja, da je videmska papirnica utajila davke? Račun je bil enostaven: češki investitorji so za papirnico v stečaju plačali 35 milijonov DEM. Potem so pognali stroje in našli trge, zato je vrednost papirnice naenkrat poskočila. Sprememba v vrednosti papirnice naj bi bil dobiček. In tega je treba obdavčiti. V Videm so pripotovali revizorji iz družbe Price-Waterhouse-Coopers in ugotovili, da je matematika slovenskih dacarjev skregana z evropskimi knjigovodskimi standardi. Novica o načrtovanem prihodu rubežnikov se je razširila med tujimi poslovneži, živečimi v Sloveniji, in diplomati, ki so akreditirani v Ljubljani. Če bi se 14. oktobra rubež res pripetil, bi Slovenija na mednarodnih ratingih, ki ugotavljajo, ali so naložbe v določeno državo varne, strmo padla. Izvršba odločba je bila potem vendarle zadržana, saj bi finančne oblasti v primeru izvršbe preveč tvegale. Konec koncev, pred leti je davkarija ljubljanski Tobačni tovarni že naložila plačilo davkov, šele ustavno sodišče pa je presodilo, da je davkarija naredila napako, zato je morala država Tobačni vrniti denar in zamudne obresti. O domnevnem davčnem dolgu videmske papirnice pa bo odločala pritožbena instanca, ki prav tako deluje v okviru davčne uprave.

Dan po odložitvi plačila davkov se je začela vladna seja, s katere je pripotovalo sporočilo, da bo direktor davčne uprave razrešen. Ob razpravi o ozadju davčnih dogodivščin ne bi smeli podcenjevati dejstva, da nekaterim slovenskim papirničarjem nikakor ne diši, ker so v videmsko papirnico prevzeli češki investitorji. Zato lahko del slovenskega papirničarskega lobija uspešno trka na domačijska čustva visokih vladnih uradnikov.

Arhar za predsednika

Tarča sfabricirane davčne afere je bila nedvomno SLS+SKD. Dejstvo pa je, da s to afero Janševa SDS, ki je Zagožnovi stranki najbolj glasno očitala, da ščiti davčne utajevalce, ni pridobila. Volilni rezultat SDS je tak kot leta 1996, po delnih neuradnih podatkih celo za nekaj promilov nižja. Ali kot je dejal nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica: SDS je prepričevala prepričane, novih volivcev pa ni pridobila.

Stranka, ki jo vodi dr. Franc Zagožen, pa se je na letošnjih volitvah znašla v najbolj zoprni situaciji, saj je bila po eni strani kriva za grehe prejšnje vlade, hkrati je bila kriva, ker je prekinila koalicijsko pogodbo z LDS in s tem zakuhala aprilsko vladno krizo, salve očitkov pa so nanjo letele tudi zaradi dejstva, da je stranka sklenila sodelovati pri iskanju kompromisa glede volilnega sistema. Stranka državotvornih zaslug, ki jih nedvomno ima, ni unovčila dovolj dobro. Združena SLS+SKD je v trenutkih, ko so ji ankete kazale že zelo slabo, iz klobuka potegnila dve ideji. Dr. Franc Zagožen je obiskal Vatikan in se slikal s svetim očetom. Hkrati pa je v zadnjem tednu pred volitvami na plakate nalepila dodatno geslo, "Dr. Arhar za mandatarja!" Guverner Banke Slovenije naj bi torej postal novi predsednik slovenske vlade. Guvernerjeva slika se sicer ni znašla na plakatih, v TV reklami pa se je za nekaj trenutkov vendarle pojavil. Sodelovanje guvernerja centralne banke v predvolilni kampanji je bilo torej neposredno, četudi zgolj simbolično. Podpora volilnega telesa združeni SLS+SKD je bila ob vseh anketah najbolj valujoča, prvi neuradni rezultati pa kažejo, da je SLS+SKD z drugega mesta, ki ga je zasedala leta 1996, zdrknila na četrto mesto. Guvernerjeva pomoč torej ni bistveno pomagala kljub dejstvu, da je Banka Slovenije na top listi institucij, ki jim državljani najbolj zaupajo, na samem vrhu, takoj za predsednikom republike. Ugled Banke Slovenije je dramatično višji od ugleda parlamenta, vlade ali strank. S tem, ko je prvi mož Banke Slovenije izrazil simpatije do SLS+SKD, je skušal trend obrniti navzgor, zdi pa se, da je zgolj preprečil katastrofo SLS+SKD. Ob tem je nerodno, da je s to gesto pod manjši vprašaj postavil kredibilnost same Banke Slovenije.

Beneška bomba

Zadnja predvolilna bomba naj bi eksplodirala v soboto, 14. oktobra, torej že v času volilnega molka. Vlada je namreč na t.i. Beneško komisijo, ki deluje pri Svetu Evrope in se ukvarja z dilemami demokracije in prava, naslovila vprašanje, ali je slovenski parlament postopal korektno, ko se je odločil, da z ustavno novelo reši problem volilnega sistema. Predsednik vlade dr. Andrej Bajuk si je v pismu Beleški komisiji sicer privoščil dva nerodna spodrsljaja, saj je zapisal, da bodo slovenske volitve 10. oktobra (bile pa so 15. oktobra) in da je parlament spremenil 20. člen ustave (spremenil pa je 80. člen), kar pa niti ni bistveno. Poanta vprašanja dr. Bajuka je jasno. Ali ima Slovenija legitimen volilni sistem? Glede na to, da se je leta 1996 pripetil referendum o volilnem sistemu, dve leti kasneje pa je ustavno sodišče ugotovilo, da je na referendumu zmagal večinski volilni sistem, se je vsaj dvema strankama zdelo, da je parlament ravnal zelo narobe, ker je z ustavnim dopolnilom uzakonil proporcionalni volilni sistem. Če bi Beneška komisija izrazila najmanjši dvom o uzakonjenem volilnem sistemu, bi bil to zadnji adut, na mizo pa bi padel tako rekoč med samimi volitvami.

Že preliminarna poročila poročevalcev Beneške komisije pa so pokazala, da ugledni evropski pravniki v potezi slovenskega parlamenta ne vidijo nobenega problema. Opozorili so sicer, da ima Slovenija nedodelano zakonodajo o referendumu, vendar za to dejstvo vedo vsi, ki se s slovenskim pravnim redom ukvarjajo nekoliko bolj temeljito. Beneška komisija je sklenila, da svoje odločitve ne bo objavila pred volitvami, izza zaprtih vrat pa je prišla novica, da je predstavnica vlade na zasedanju predlagala, da bi komisije sklep oblikovala šele na naslednji seji. Ker se Beneška komisija sestaja štirikrat na leto, naj bi torej odgovor dobili šele čez tri mesece. No, komisija je predlog predstavnice vlade Barbare Brezigar zavrnila, predsednik Beneške komisije Antonio La Pergola pa je povedal, da glede legitimnosti slovenskih volitev ni nikakršnih dvomom. Novice izza zaprtih vrat zasedanja komisije govorijo o tem, da je predsednik komisije pohvalil dr. Petra Jambreka, sicer tudi člana komisije, danes pa notranjega ministra in avtorja ideje, da bi se veljalo obrniti na Beneško komisijo, češ da je ravnal zelo korektno. Diplomatsko izjavo predsednika komisije pa moramo brati skozi optiko dejstva, da dr. Jambreku ni dal besede.

LDS in zadnje minute

LDS, zmagovita stranka, je sodeč po neuradnih rezultatih bistveno presegla rezultat izpred štirih let. Primerjava med letoma 1996 in 2000 pa ni edina možna. Leta 1994 so v sedanjo LDS združile štiri stranke: "stara" LDS, socialisti, demokratska stranka in del zelenih. Vsota dosežkov teh štirih strank na volitvah leta 1992 je znašala dobrih 33 odstotkov. Leta 1996 je LDS dosegla 27 odstotkov glasov. Torej je letos LDS presegla tako vsoto strank, ki so se leta 1994 združile v LDS, in izid iz leta 1996.

Med volilno kampanjo LDS ni poskrbela za posebna presenečenja. V obdobju, ko je bila v opoziciji, je sicer kritizirala delovanje vlade, vendar se ob kritiki ni odločala za radikalne poteze, denimo za sodelovanje v interpelaciji zoper zunanjega ministra Lojzeta Peterleta. Ob običajni predvolilni propagandi se je LDS po naših podatkih odločila tudi za bolj subtilno propagandno potezo. Vemo vsaj za en primer, ki se je pripetil teden dni pred volitvami, ko je našemu viru zazvonil telefon, sogovornik na drugi strani žice je povedal, da dela javnomnenjsko raziskavo o volitvah, ob koncu ankete pa je našemu viru predstavil še krajši program enega od LDS-ovskih kandidatov. Gre za mešanje direktnega marketinga in anketiranja. Mešanje direktnega marketinga in anketiranja sicer ni nezakonito, predstavlja pa problem s stališča profesionalne etike agencij, ki se ukvarjajo z meritvami javnega mnenja. Po naših podatkih v ta postopek ni bila vpletena nobena od znanih agencij, ki se ukvarjajo z meritvami javnega mnenja.

RKC in volitve

In rimskokatoliška cerkev? Načelno stališče RKC je bilo, da udeležba na volitvah ni zgolj pravica, pač pa tudi dolžnost. Slovenska škofovska konferenca volivcem ni predlagala konkretne stranke, ki bi jo veljalo podpreti, zanimivo pa je, da ni namignila niti tega, kateremu političnemu polu velja pokloniti zaupanje. Kljub temu pa RKC v predvolilni kampanji ni povsem abstinirala. Po nekaterih župniščih so faranom delili župnijska glasila, v katerih so bili predvolilni nasveti zapisani na zelo ekspliciten način. Sodeč po župnijskih glasilih, ki so nam prišla v roke, je bila Nova Slovenija favorit RKC.

Za zanimivo potezo pa se je odločil v Sloveniji akreditirani vatikanski nuncij Edmond Farhat. Tik pred volitvami je namreč kritiziral nekaj medijev, med drugim tudi nacionalno TV hišo. Nacionalki je očital, da ta ni namenila dovolj pozornosti papeževemu srečanju z mladini, ki se je pripetilo avgusta letos. Še bolj pomenljiv je bil očitek, da se nacionalka ni odločila za neposredni prenos papeževega praznovanja dneva družine, ki se je pripetilo v soboto, torej na dan predvolilnega molka. Praznovanje dneva družine pa je za papeža Janeza Pavla 2. imenitna priložnost, da pove kakšno misel o kontracepciji in splavu, torej o temah, ki gotovo niso nepolitične.