Pohlep stranke mladih

Zgodovina stranke sega v leto 1994. Že takrat je več funkcionarjev Študentske organizacije Univerze v Ljubljani razmišljalo o politični povezavi in nastopu na parlamentarnih volitvah. Kljub ambicijam se ni zgodilo nič. Štiri leta pozneje je zamisel spet oživela po zaslugi Liste mladih Slovenije, ki je na lokalnih volitvah dosegla zavidljiv uspeh. Tadej Slapnik, ki je bil leta 1998 kot kandidat Liste mladih izvoljen v občinski svet Slovenjskih Konjic, je danes podpredsednik SMS. Pridružil se mu je Tone Noner, poznejši vodja volilnega štaba SMS. Prav Slapnik naj bi bil ključna figura, okrog katere so se začeli zbirati somišljeniki. Ti prihajajo iz treh različnih krogov.

Prvi je zbran okoli sedanjega direktorja ŠOU Ljubljana Simona Zoreta. Tu na primer najdemo nekdanjega generalnega tajnika Mladih krščanskih demokratov, nekdanjega direktorja hotela Kompas v Bohinju, radovljiškega občinskega svetnika ter strankinega parlamentarnega poslanca Bogomirja Vnučca.

Drugo skupino sestavljajo nekdanji in sedanji funkcionarji ŠOU Maribor. Izstopata direktor ŠOU Maribor Drago Žura, ki je postal predsednik sveta SMS, in Branko Klarič, ki je na mestu direktorja zavoda ŠOUM pred kratkim nasledil vodjo poslanske skupine SMS Marka Diacija, ki je bil v preteklosti predsednik mariborskega študentskega parlamenta, politične spretnosti pa si je kalil z nastopoma na dveh lokalnih volitvah. Prvič leta 1994 kot nestrankarski kandidat, štiri leta pozneje pa kot kandidirat na listi za razvoj šentjurske občine. Iz mariborske naveze omenimo še nekdanjega prorektorja za študijske zadeve in sedanjega vodjo službe za mednarodne odnose pri ŠOUM Igorja Jurišiča. Ta večni študent, kot mu v Mariboru pravijo njegovi nasprotniki, je od leta 1992 na ŠOUM opravljal vsaj šest različnih funkcij, včasih tudi več hkrati, kar sicer ni dovoljeno, a ni motilo nikogar. Imel je zaledje prorektorja mariborske univerze in člana SLS + SKD dr. Ludvika Toplaka. Sicer pa je mariborska naveza javnosti znana tudi po tem, da je pred prejšnji parlamentarnimi volitvami leta 1996 sklenila zavezništvo s Slovensko ljudsko stranko pod vodstvom Marjana Podobnika.

Tretja skupina se je oblikovala okoli sedanjega glavnega tajnika stranke Jožeta Vozlja, ki je k ideji o ustanovitvi stranke pritegnil lastnika zasebne akademske popotniške agencije Collegium Dominika S. Černjaka. Poznala sta se namreč še iz časov, ko sta delovala v mladinski turistični agenciji Erazem.

Pogovori o ustanovitvi stranke so potekali na "Študentski tržnici", na evropskem nogometnem prvenstvu v Amsterdamu, končna odločitev pa naj bi padla kar na vrtu gostilne Cezar. Černjak je bil za predsedniško funkcijo določen, ker se nihče drug ni želel preveč očitno izpostavljati v javnosti. V manj kot mesecu dni jim je nato uspelo zbrati dvesto podpisov in se registrirati kot politična stranka, tri mesece pozneje pa so kot novinci na volitvah dobili štiri poslanske sedeže. Pri preskoku parlamentarnega praga sta ključni vlogi odigrali dve ugodnosti: na eni strani študentski klubi, ki so prevzeli vlogo strankine lokalne mreže, na drugi pa nekritična pozornosti medijev, ki je iz Černjaka ustvarila popularnega novega politika, tako da danes menda že razmišlja tudi o kandidaturi za predsednika države.

Černjak izhaja iz ljubljanke študentske organizacije, kjer je bil dva mandata poslanec študentskega parlamenta, nato pa v študijskem letu 1994/1995 še predsednik parlamenta. S te funkcije ga je vrgla skupina poslancev, med katerimi je bil tudi sedanji član SMS Sašo Fras. Nadzorna komisija ljubljanske ŠOU naj bi mu za več let prepovedala delo v študentski organizaciji, ker ni vrnil za okoli 600.000 tolarjev dolga. Černjak je namreč leta 1995 skupino študentov kot vodja projekta in vodič popeljal na tritedensko potovanje v Grčijo. Pred odhodom je dobil v roke denar, ne da bi podpisal pogodbo, kot zahtevajo pravila ŠOU. Černjak trdi, da pogodbe zaradi pomanjkanja časa ni bilo mogoče sestaviti, projekt pa naj bi mu ustno odobril takratni direktor ŠOU Vili Granda. Dve leti pozneje ga je nadzorna komisija ŠOU sankcionirala s sklepom, da mora prejeti honorar vrniti, česar pa ni storil nikoli. Černjak trdi, da mu je študentska vlada zaradi politične neprimernosti zavrnila tri projekte in da ga je prav to spodbudilo k ustanovitvi lastne turistične agencije. V novembrski številki Sobotne priloge Dela pa je njegove trditve na laž postavil nekdanji predsednik študentske vlade Janez Povh, ko je zapisal, da vlada v svojem enoletnem mandatu ni obravnala in tudi ne zavrnila nobenega projekta, ki bi ga vodil Černjak, in da projektov tudi ni izbirala po politični primernosti, saj so bile v vladi zastopane vse politične skupine iz študentskega parlamenta, najmočnejša pa je bila prav tista, katere član je bil tudi Černjak. Če že kdo, potem bi prav Černjakova skupina poslancev najlažje uveljavljala politične kriterije pri izbiri projektov, je pojasnil Povh.

Med fikcijo in dejstvi

Največja utvara o Stranki mladih Slovenije je, da so jo v parlament ponesli glasovi razgledane mladine, ki naj bi v njej videla zagovornico svojih interesov. Napačno pa je tudi prepričanje, da so funkcionarji stranke popolni outsiderji in politični analfabeti. Mnogi od njih so leta zasedali ali še vedno zasedajo dobro plačane položaje v ljubljanski in zlasti mariborski univerzitetni študentski organizaciji.

Prav tako je utvara prepričanje o izvrstno premišljeni volilni kampanji. Ta namreč ni slonela na briljantnem umu, ampak na nekaterih, milo rečeno, sumljivih metodah. Podjetje Press Clipping, ki za mariborsko študentsko organizacijo pripravlja pregled tiska in drugih medijev, je svoje storitve pred volitvami opravljalo tudi za SMS. To seveda ne bi bilo sporno, če SMS in ŠOUM ne bi podpisali pogodbe, v kateri je bila ŠOUM določena kot posrednik pri naročilu press clippinga pri že omenjenem podjetju. Statut ŠOUM v 9. členu natančno določa, da ŠOUM pridobiva ugodnosti in opravlja storitve za študente ter v okviru svojih zmožnosti ustvarja možnosti za delovanje študentov na vseh področjih, razen delovanja v političnih strankah in verskih organizacijah. Zakaj se je torej Drago Žura še kot direktor ŠOUM kljub zelo jasnemu statutarnemu določilu odločil za podpis sporne pogodbe? Pravi, da zato, ker je bila (njegova) SMS pred volitvami v časovni stiski in ga je zaprosila za pomoč. V vsem skupaj ne vidi nič spornega, češ da je šlo za pogodbo med dvema pravnima osebama. Druga sporna poteza v predvolilni kampanji SMS je povezana z razdeljevanjem strankinih reklamnih letakov. Za to delo naj bi SMS najela več ljubljanskih študentov, vendar jim dela ni plačala, ker so se ustrašili, da bo zadeva prišla na dan. Tretja kršitev naj bi se zgodila dva dni pred volitvami, ko je neznanec prek interneta na akademsko raziskovalno mrežo poslal elektronsko pošto z vabilo na volitve za SMS. Za kazen je računalniški center mariborske univerze vsem študentom enostavno za nekaj ur odklopil dostop na mrežo.

Toliko o predvolilnih utvarah. Utvara pa je najverjetneje tudi pričakovanje, da bo stranka sposobna uresničevati lasten program. Odnosi v vrhu SMS so že zdaj, le nekaj mesecev po ustanovitvi stranke, dodobra skrhani. Nekateri vidnejši funkcionarji stranke pravijo, da so bili pred tednom dni tik pred razpadom. Povod za prepir je bilo Černjakovo vztrajanje pri kandidaturi za direktorja Urada RS za mladino. Podpisani dogovor o sodelovanju med LDS in SMS je sicer predvidel, da bo stranka v zameno za podporo Drnovškovi vladi prevzela vodenje urada, ni pa določal, kdo znotraj SMS bo prevzel direktorsko funkcijo. Še pred dvema tednoma naj bi v stranki veljal dogovor, da bo ključni položaj zasedel Simon Zore, za kar je imel tudi načelno podporo podmladkov LDS, ZLSD ter SLS + SKD. A zgodba se je zavrtela v povsem drugo smer. Eden od članov SMS nam je pojasni, da je Černjaku medijska slava stopila v glavo in da mu potem, ko je izpadel iz igre za poslansko mesto, ni več zadoščalo zgolj vodenje potovalne agencije Collegium, ki naj poleg vsega sploh ne bi bilo uspešno. Svoj pohod na funkcijo je začel z lobiranjem med člani v izvršilnem odboru SMS, za kar ni potreboval veliko spretnosti, saj v tem strankinem organu menda ni niti enega Zoretovega zaveznika iz ŠOU Ljubljana. Ko je dobil zeleno luč v lastni stranki, je sledil "naskok" na vlado. Ta je bila do njegove kandidature sprva zadržana. Nasprotoval mu je zlasti kmetijski minister Franci But, pomisleke pa so imeli tudi vsi trije podmladki vladnih strank LDS, ZLSD ter SLS + SKD. Predsednica Nove generacije SLS + SKD Nataša Kavaš je opozarjala, da ni dobro, če urad vodi tako izpostavljena strankarska osebnost, in da tudi ni dobro, če si mladinsko sceno sprivatizira ena sama politična stranka.

Černjak je nato nemudoma obiskal dr. Janeza Drnovška in mu potožil svoje skrbi. Kaj vse mu je obljubil, ni znano. Morda tudi to, da si ne bo pretirano prizadeval za širitev pristojnosti urada, kar bi se zgodilo, če bi urad izpod ministrstva za šolstvo, šport in znanost prenesli neposredno pod vlado. LDS namreč nad takšno reorganizacijo ni navdušena. Nedvomno pa je popustil pri prvotni zahtevi SMS, da bi stranka poleg direktorske dobila še funkcijo namestnika. Očitno je takšen kompromis zadoščal za Drnovškovo podporo in že na naslednji seji vlade je bil Černjak potrjen za direktorja.

Kaj ta odločitev pomeni za prihodnost SMS in predvsem za prihodnost urada?

Diktatura nad študenti

Zgodovina nestrokovnih, že skoraj diktatorskih dejanj znotraj ŠOUM sega že v leto 1994, ko so Diaci, Jurišič, Žura in nekateri drugi funkcionarji s pomočjo študentskega parlamenta nezakonito razrešili takratnega direktorja ŠOUM Mitka Ivanovskega. Očitali so mu neopravičeno izostajanje z dela, slabe poslovne rezultate v letu 1993 in previsoko izplačevanje lastne plače. Ivanovski je trdil, da naj bi ga odstranili zato, ker se ni strinjal z enormnim povišanjem honorarjev vsem političnih funkcionarjem, imenovanjem celega kupa novih sodelavcev iz Ruš, brezkompromisnim zapravljanjem in trošenjem denarja ter vodenjem poslov z namenom poskrbeti za lastne žepe. Na delovno sodišče v Mariboru je vložil tožbo zoper ŠOUM in po šestih letih pravdanja zmagal. Sodišče je ugotovilo, da je bila njegova razrešitev izvedena nepravilno ter da ŠOUM ni predložil enega samega dokaza za očitane kršitve, sprejelo pa je tudi sklep, da Ivanovskemu pripada 12 milijonov tolarjev izpadlega dohodka. Na ŠOUM se z razsodbo niso strinjali in so se pritožili na višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani, kjer postopek še vedno teče. V tem času je znesek skupaj z zakonitimi obrestmi narastel že na okoli 25 milijonov. Ta denar bo ob morebitni vnovični zmagi Ivanovskega dolžna kriti študentska organizacija iz denarja vseh mariborskih študentov.

To pa ni edina in tudi ne najhujša afera, v katero so se zapletli nekateri od že omenjenih mariborskih funkcionarjev. Leta 1997 so na ŠOUM izvedli pravi puč. Peščica študentskih veljakov, med njimi Diaci, Žura in Klarič, je poslance prepričala o sprejetju popravkov statuta, na podlagih katerih je bil v nasprotju s 4. členom zakona o skupnosti študentov in v nasprotju z 82. členom študentske ustave ustanovljen upravni odbor kot najvišji organ ŠOUM. To pomeni, da je upravni odbor postal zakonodajni, izvršilni in nadzorni organ hkrati, parlament pa je ostal le še fasada. Povedano drugače: parlament sicer lahko daje predloge, ne more pa sprejemati nobenih odločitev, še najmanj tistih, ki so povezane z delitvijo študentskega denarja ali z imenovanjem in razrešitvijo posameznih funkcionarjev. Nič čudnega torej, če se je parlament v zadnjih dveh letih sestal samo šestkrat. Zato pa lahko upravni odbor po mili volji obrača gromozanske vsote študentskega denarja. ŠOUM namreč na leto samo od Študentskega servisa Maribor dobi 250 milijonov tolarjev (od tega za lastno administracijo porabi kar okoli 100 milijonov). Če k temu prištejemo še denar, ki ga za subvencioniranje študentske prehrane nameni država, se izkaže, da upravni odbor letno razporeja skoraj milijardo tolarjev. Največji šok je seveda sestava upravnega odbora. Ima sedem članov, od katerih so trije predstavniki zaposlenih na ŠOUM, eden je predstavnik javnosti, ostali trije pa naj bi bili predstavniki študentov (a to niso, saj eno mesto pripada predsedniku ŠOUM, ki malo poenostavljeno povedano imenuje ostala dva člana, za katera sploh ni nujno, da prihajata iz študentskih vrst). Študentje torej v odboru nimajo niti enega samega predstavnika. Najbolj tragično pa je, da študentje, ki s takšno ureditvijo politike niso zadovoljni, niti nimajo pravice izstopiti iz ŠOUM. Vsak redni študent namreč avtomatično spada pod študentsko organizacijo, pa če mu je to prav ali ne.

Ključna oseba, ki je poslance pregovorila v škodljivo spremembo statuta in ki je popravljeni statut tudi podpisala, je bil Marko Diaci - diplomant ekonomske fakultete - poslanec in vodja poslanske skupine SMS v državnem zboru. Danes pravi, da se je za spremembe statuta odločil parlament in ne on sam, vendar ob tem pozablja, da kot takratni predsednik študentskega parlamenta ni le nemo opazoval dogajanje, ampak je poslancem tik pred usodno sejo razposlal mnenje v podporo statutarnim spremembam. V to mnenje je med drugim zapisal, da je praksa pokazala, kako je treba organizacijo postaviti ob bok podobnih evropskim modelom ter zajeziti širitev birokracije. "Z novim statutom je zagotovljena tudi motiviranost za še boljše delovanje ... Dikcije členov statuta temeljijo na Temeljnem aktu in Zakonu o skupnosti študentov, hkrati pa je shema mednarodno primerljiva, zato pričakujem, da ga bo ŠP ŠOUM sprejel." Gre seveda za popolno sprenevedanje. Odprava pristojnosti parlamenta, ki jo je zagovarjal Diaci, ni v ničemer primerljiva z ureditvami v tujini. Prav tako ne drži, da naj bi spremembe statuta zajezile birokracijo. Ravno obratno. Statutarne spremembe so bile potrebne zato, da se je ustanovil upravni odbor ter tako na eleganten način odprla nova delovna področja za študentske in druge funkcionarje (tudi za Diacija), ki znotraj ŠOUM v zameno za visoke honorarje kolobarijo že leta. V ozadju sprememb statuta pač niso bila ideološka vprašanja, ampak privatizacija dejavnosti ŠOUM.

Eden tovrstnih poskusov privatizacije je bil tudi poskus tako imenovane dokapitalizacije podjetja Gaudeamus, ki ga je zavod ŠOUM zaradi spremenjene zakonodaje moral ustanoviti za svojo gostinsko in turistično dejavnost. Domnevne finančne težave Gaudeamusa, ki naj bi leta 1999 prinesel 90 milijonov tolarjev dobička, je lani skušalo rešiti devet funkcionarjev z vložki po 1,9 milijona tolarjev. To bi pomenilo, da bi denar dobili povrnjen že v dveh mesecih, hkrati pa bi 90-odstotni lastniki podjetja (s tem pa tudi nekaterih nepremičnin v študentski lasti, kot je legendarni ŠTUK) med drugimi postali Žura, Klarič, Diaci, Jurišič ... Do uresničitve ideje ni prišlo, saj so se predvideni vlagatelji razšli. Uradno zato, ker naj bi nekateri izmed njih zamisel označili za krajo študentskega premoženja, neuradno pa zato, ker so se sprli pri delitvi plena. Podjetje tako vsaj za zdaj ostaja v 100-odstotni lastni zavoda ŠOUM.

Ta in mnogi drugi, očem nevidni poskusi privatizacije so seveda predvsem posledica uzurpacije politične moči, ki so jo pred tremi leti omogočile statutarne spremembe. Na škodljivost slednjih sta lani glasno začela opozarjati poslanca Mladen Vukadinovič in Mihec Bojc, ki v mariborskem študentskem parlamentu zastopata opozicijsko skupino Novi val. Pravno pomoč sta poiskala pri nekdanjem ustavnem sodniku Matevžu Krivicu, ki po pregledu dostavljenega gradiva ni mogel verjeti lastnim očem in jima je zato pomagal tudi pri vložitvi pritožbe na ustavno sodišče. Ker sodišče o zadevi še ni odločalo, se nevdržno stanje nadaljuje. Vpleteni sedanji in nekdanji funkcionarji ŠOUM pa se ob tem že tri leta sprenevedajo. Vrhunec njihovega sprenevedanja so izjave Diacija in Jurišiča. Prvi je statutarne spremembe branil novembra lani, ko je za Nedeljski dnevnik izjavil: "Meni se je ta zadeva zdela smiselna in smotrna in me tega ni sram povedati. Še zdaj se mi zdi v redu! Če je po mnenju nekoga študentska organizacija država v malem, to še ne pomeni, da moramo delovati kot država, ker se potem zadeve ne bodo nikamor premaknile. Država je toga inštitucija." Diaci si torej demokracijo predstavlja kot elastiko, ki jo lahko nateguješ toliko časa, dokler ne ustreza tvojim osebnim interesom. Še hujše. Pravi tudi, da na demokracijo gleda "kot ekonomist, ne kot pravnik". Jurišič pa je odločitev branil z besedami, da je "treba počakati, kako bo odločilo ustavno sodišče". A ker je članom upravnega odbora jasno, da bo rezultat na ustavnem sodišču porazen, so študentskemu parlamentu pred kratkim vendarle predlagali popravke statuta. Seveda ne takšnih, ki bi parlamentu vrnili moč odločanja. Edina predvidena sprememba je nadomestitev upravnega odbora z nadzornim svetom, ki bi ohranil enake pristojnosti in predvsem enako sestavo, kot jo je doslej imel sporni upravni odbor.

Pričakovali bi, da se bo Stranka mladih Slovenije od tovrstnega nedemokratičnega ravnanja distancirala. Namesto tega se Černjak neprijetnim novinarskim vprašanjem rajši izogiba ali pa nanje odgovarja dvoumno. Tako je pred časom v paniki trdil, da se mora SMS na vse očitke odzvati, v isti sapi pa je dodal: "Kar je bilo prej, predvsem na ŠOUM, je stvar študentske organizacije." In še: "Kaj se je v okviru študentskih organizacij v Mariboru in Ljubljani dogajalo, je tako ali tako zgolj teoretiziranje."

Ali so prejšnji teden od teoretiziranja prešli k praksi s tem, ko so prevzeli vodenje Urada za mladino? Komentar glede tega je že pred časom zapisal Matevž Krivic: "Evropski običaj je, da se od takih in podobnih nasprotnikov demokracije demokratične stranke v parlamentu jasno distancirajo - pri nas pa Drnovšek s tako stranko neženirano sklepa dogovore o medsebojni podpori ."