Zavrženost Barbare Brezigar

Afera Depala vas ima dve plati. Kazenske ovadbe, ki so jih proti osumljenim spisali ljubljanski kriminalisti, so tožilci razdelili v dva dosjeja. V prvem so ovadbe proti storilcem, ki naj bi kršili pooblastila, protipravno odvzeli prostost Milanu Smolnikarju in mu poškodovali vozilo. V drugem dosjeju so ovadbe zaradi ponarejanja, ki naj bi jih izvedli pooblaščeni pripadniki ministrstva za obrambo. Ozadje zgodbe je znano. Pri raziskovanju trgovanja z orožjem v začetku devetdesetih so pripadniki Morisa civilistu Milanu Smolnikarju servirali ponarejene dokumente o posegih vojske v civilno sfero ter ga 20. marca 1994 z izgovorom, da je vohunil, brutalno aretirali. Takoj se je seveda zastavilo vprašanje, ali vojska sploh ima pooblastila za aretacijo civilista. Prav tako se je postavilo vprašanje, ali vojaki lahko ponarejajo uradne dokumente.

Vse zavrženo

Prvo skupino ovadb - zaradi prekoračitve pooblastil - je Barbara Brezigar kot vodja posebne skupine tožilcev zavrgla že junija 1996. Kaj se je zgodilo z drugo skupino ovadb, je bilo doslej neznano. Vendar pa ima tudi zgodba o pisalnem stroju (znamke Olympia), na katerem so bili sestavljeni ponarejeni dokumenti (in verjetno tudi kuverte pisem Civilne iniciative), svoj konec. Danes vemo, da je pisalni stroj dobil vlogo materialnega dokaza v preiskavi, da ga je posebna tožilska skupina dobila v svoje roke in celo izdelala njegov tipkopis. Na podlagi tega so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov - predvsem pripadnik Morisa Mitja Kunstelj - v izvedenih kriminalističnih analizah popolnoma razkriti. Vendar pa je voditeljica posebne skupine tožilcev Barbara Brezigar kljub jasnim dokazom o storilcih zavrgla tudi te ovadbe, sporni pisalni stroj pa vrnila njegovemu lastniku Romanu Kordiču, znanemu še iz "celovške afere", v kateri so pripadniki slovenske vojske v Avstriji poskušali ugrabiti grškega trgovca z orožjem. In s tem praktično ustavila vse postopke proti ponarejevalcem vojaških dokumentov, ki so z njimi zavajali policijo, posredno pa celo predsednika takratne in sedanje slovenske vlade dr. Janeza Drnovška.

Edine ovadbe, ki so preživele zob časa, so tako tiste, ki so jih kriminalisti spisali v zvezi z brutalno aretacijo Milana Smolnikarja. Kljub zavrnitvi ovadb s strani tožilke Barbare Brezigar je namreč Smolnikarjev odvetnik Stojan Zdolšek zahteval preiskavo, ki jo je senat okrožnega sodišča v Ljubljani tudi potrdil. To je bil resen dokaz, da odločitev o zavrženju ni bila brez napak. S to oceno se je strinjala tudi generalna državna tožilka Zdenka Cerar, ki je v intervjuju za Mladino dejala, da je v primerih,"kadar tožilec zavrže ovadbo in subsidiarni tožilec, ki stopi na njegovo mesto, uspe s prevzemom pregona, to gotovo dokaz, da je bilo nekaj narobe".

Enako resen dokaz, ki potrjuje oceno, da je bilo v teh primerih zavrženja ovadb "nekaj narobe", pomeni tudi dejstvo, da je okrožno državno tožilstvo v Ljubljani 5. januarja letos vložilo obtožnico proti štirim osumljenim. Obtožnica bremeni Andreja Podbregarja, Simona Krejana, Darka Njavra in Roberta Suhadolnika. Tožilec Gorazd Fišer je ustavil le postopek zoper osumljenega Milivoja Turkoviča in Dušana Mikuša, ki je bil tedaj v. d. vodje varnostnega organa (VOMO) na obrambnem ministrstvu. Prav tako je bil ustavljen postopek proti Marku Pojetu. Na okrožnem tožilstvu so obtožnico zavestno zožili samo na tiste osebe, za katere so utemeljeno prepričani, da so storili kazniva dejanja. Za Marka Pojeta, Milivoja Turkoviča in Dušana Mikuša se je namreč med preiskavo pokazalo, da ni trdnih dokazov, da so neposredno sodelovali pri nezakoniti aretaciji Milana Smolnikarja. Tistega ne tako davnega 20. marca 1994 so namreč zamaskirani pripadniki Morisa in vojaške policije zaustavili Smolnikarjev BMW, razbili stekla na avtomobilu, s puškinimi kopiti udarjali Smolnikarja v glavo, ga brcali, izvlekli iz avtomobila ter ga nato odpeljali na zaslišanje. Obtožnica proti štirim pripadnikom Morisa je zasnovana na dejstvu, da so bili vsi v "fizičnem kontaktu" (beri: so ga pretepali) z Milanom Smolnikarjem in mu nato brez zakonske podlage odvzeli prostost.

Na vprašanje, ali so bili ti "postopki" res tudi "protipraven odvzem prostosti", smo v zadnjih letih slišali dva popolnoma različna odgovora. Barbara Brezigar je v svojem sklepu o zavrženju ovadb brez sence dvoma zapisala, da so pripadniki ministrstva za obrambo "ravnali znotraj svojih pristojnosti". Pripadniki ministrstva za obrambo po njenem mnenju prav tako niso krivi kaznivega ravnanja grdega ravnanja z zlorabo uradnega položaja, saj so pripadniki ministrstva za obrambo uporabili le "takšno fizično silo, kot je bila potrebna za to, da so lahko opravili uradno dejanje - aretacijo osumljenca". To naj bi po mnenju Barbare Brezigar potrjevalo tudi dejstvo, da naj bi Smolnikar dobil le "tope" poškodbe, ne pa tudi "poškodbo skeleta ali notranjih organov". Enaki razlogi naj bi veljali tudi za obtožbo zaradi kršitve človeškega dostojanstva in poškodovanja avtomobila. Avtomobil naj bi bil poškodovan le toliko, "kolikor je bilo potrebno, da so izvedli dejanje, za katero so bili pristojni".

Popolnoma drugačno logiko je zastopal senat, ki je uvedel preiskavo in takoj po tej zavržbi ovadb znova obnovil na tožilstvu zavržen postopek. Senat je po proučitvi vseh podatkov v spisu sklenil, da je podan utemeljen sum, da so vsi obdolženci storili očitana kazniva dejanja. Če namreč vojaški organi odkrijejo kakršnekoli protizakonite dejavnosti civilistov, morajo namreč "o tem obvestiti organe za notranje zadeve" in lahko določeno osebo "le pridržijo", nikakor pa ne morejo z njim "ravnati tako, kot naj bi", ko so Smolnikarja celo zadrževali. Po mnenju senata namreč "vojaški organi nimajo absolutno nobenih policijskih pooblastil", postopek ob aretaciji Smolnikarja pa naj bi bil nezakonit in takšen, da je prizadel Smolnikarjevo človeško dostojanstvo. Temu mnenju je v celoti pritrdilo tudi višje sodišče v Ljubljani po zavrnjeni pritožbi obdolženih pripadnikov Morisa.

Kljub temu še zmeraj ni jasno, kakšna bo usoda te obtožnice. Mnoga kazniva dejanja, zaradi katerih so bili pripadniki ministrstva za obrambo ovadeni, so že zastarala. Tožilci so se po ponovnem prevzemu zadev, ki so bile iz bunkerja nekdanje posebne tožilske skupine poslane krajevno pristojnemu okrožnemu tožilstvu, srečali predvsem z dilemo, katero pot ubrati. Tožilstvo bi lahko pripadnike Morisa obtožilo protipravnega odvzema prostosti z zlorabo položaja ali pravic in grdega ravnanja s Smolnikarjem ob aretaciji. Vendar pa je grozila nevarnost, da bi takšna obtožnica brez hitrega sojenja zastarala. Zato so se na koncu odločili za obtožnico po četrtem odstavku 143. člena KZ, ki določa, da se tisti, ki "komu protipravno odvzame prostost za več kot teden dni ali če to stori na grozovit način", kaznuje z zaporom do petih let zapora.

Še zmeraj pa ni jasno, ali se bo ta kvalifikacija sodiščem zdela prepričljiva. Višje sodišče v Ljubljani je sicer ob pritožbi zaradi uvedbe preiskave že zapisalo, da so pritožbe pripadnikov ministrstva za obrambo, češ da niso storili kaznivega dejanja "na grozovit način", neutemeljene, vendar ni podalo svoje ocene dejanja. Vse bo torej odvisno od tega, kako bodo sodišča ocenila "grozovitost" Smolnikarjeve aretacije. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da ima obtožnica Gorazda Fišerja zaradi omenjene kvalifikacije slabe možnosti za uspeh. Seveda pa je res tudi to, da je "grozovitost" kaznivih dejanj odvisna od dosežene civilizacijske ravni družbe. V diktaturah, v katerih so aretacije z razbijanjem avtomobilov in glav nekaj vsakdanjega, to, kar se je zgodilo s Smolnikarjem, verjetno ni posebej grozovito. Za Slovenijo, ki celo v času polstoletne kohabitacije z JLA ni doživela ničesar podobnega, pa je bila akcija specialcev 20. marca 1994 gotovo nekaj grozovitega.

Drugo plat "afere Depala vas" predstavlja zgodba o ponarejanju vojaških dokumentov, ki je bila opisana v prejšnji številki Mladine. Kriminalisti, ki so raziskovali nepravilnosti v ministrstvu za obrambo, so namreč že zelo zgodaj posumili, da je del dokumentov, ki jih je od Mitje Kunstlja dobil Milan Smolnikar, ponarejenih. Ponaredki so bili plasirani zato, da bi zaradi njih "devalvirali" tudi originalni dokumenti o trgovini z orožjem in bi se tako prikrila kazniva dejanja, ki so jih raziskovali kriminalisti. Prav tako so s temi papirji poskusili na laž postaviti resnične posege Morisa v civilno sfero (zasledovanja novinarjev itd.), ki so se že zgodili.

Že začetek akcije "ponarejanja" zelo jasno kaže, da v tej operaciji Milan Smolnikar ni bil nikakršen "vohun", temveč le pošten državljan, ki so ga Mitja Kunstelj in ostali člani Morisa dobesedno napeljali na sprejemanje vojaških papirjev. Kot namreč izhaja iz podatkov, ki so bili zbrani ob preiskavi kriminalistov, je Mitja Kunstelj, tedaj pripadnik 1. specialne brigade Morisa, prek skupnega znanca Gregorja Emeršiča Milanu Smolnikarju prvi sporočil, da ima zanj nekaj "zelo zanimivega". Takoj zatem sta se Milan Smolnikar in Mitja Kunstelj dogovorila za sestanek v lokalu KIM. Ker je ob svojem prihodu v lokalu Milan Smolnikar opazil drugega pripadnika Morisa, Andreja Podbregarja, sta oba odšla na pogovor v živalski vrt. Tam je Kunstelj Smolnikarju dal prva dva ponarejena dokumenta: ukaz št. 47/893 z dne 1. 8. 1993 in podpisom "Njavro" ter obvestilo s številko 189/11193. Oba dokumenta sta govorila o nepravilnostih v Morisu in posegih Morisa v civilno sfero. Milan Smolnikar je to, kar je dobil od Kunstlja, takoj zatem prijavil kriminalistu P. iz UNZ Ljubljana, ta pa ga je napotil h kriminalistu Dragu Kosu. Ta si je dokumente ogledal 23. 12. 1993. Dan pozneje, 24. 12. 1993, je ponarejene dokumente na svojo delovno mizo dobil predsednik slovenske vlade dr. Janez Drnovšek. V naslednjih dneh je Mitja Kunstelj izdelal in Milanu Smolnikarju predal še vrsto drugih ponarejenih dokumentov, ki pa jih Smolnikar ni želel izročiti Dragu Kosu vse do 13. 1. 1994.

Ta zgodba je bila v tistem času deloma povezana tudi z Mladino, ki je kritično pisala o trgovini z orožjem. Na srečanju med Smolnikarjem in Kunstljem 25. 2. 1994 je namreč Kunstelj Smolnikarju izročil tudi seznam novinarjev Mladine, katerih nadzor naj bi odredil Darko Njavro. Na enem od papirjev so tako pod naslovom "Shopping list:" (nakupovalna lista) napisana imena novinarjev, ki naj bi bili potrebni nadzora, na drugem listu pa še naslov Mladine in ime "Bum-bara", lokala, kjer naj bi se zbirali novinarji. Takšnih dokumentov je bilo še več. Kunstelj je Smolnikarju do brutalne aretacije izročil vsega skupaj 10 ponarejenih dokumentov.

Ker so bili dokumenti sestavljeni iz različnih drugih dokumentov, kriminalistom v poznejših analizah ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredke. Na ministrstrstvu za obrambo so pod ministrom Jelkom Kacinom, ki je na tem mestu nasledil Janeza Janšo, izdelali analizo, iz katere jasno izhaja, da so bile pod dokumenti podpisane nepooblaščene osebe, da je na nekaterih dokumentih še zmeraj žig "Strogo zaupno - Ljudska obramba", ki v tem času ni bil več v uporabi, in podobno. Grafološka analiza, ki jo je opravil izvedenec V. V. iz Ljubljane, je pokazala, da je Njavra večinoma podpisoval Kunstelj ali pa so bili podpisi sestavljeni s fotokopiranjem. Tožilstvo si je v postopku preiskave prav tako pridobilo sporni električni pisalni stroj znamke Olympia, na katerem so bili napisani ponarejeni dokumenti, zelo verjetno pa tudi pisma Civilne iniciative.

V dopisu, ki ga je podpisal direktor OVS Marjan Miklavčič, je zapisano, da naj bi ta pisalni stroj 18. 5. 1994 Romanu Kordiču zasegel "delavec OVS Andrej Podbregar". V dokumentih o preiskavi je zapisan nekoliko drugačen podatek; sporni stroj naj bi Roman Kordič le "predal uradni osebi ministrstva za obrambo". Vsekakor pa ni dvoma, da je Andrej Podbregar - kot izhaja iz dopisa ministrstva za obrambo - 19. 1. 1994 izdelal ponaredke uradnih listin in jih izročil Mitji Kunstlju, ta pa Milanu Smolnikarju. Vendar pa so šele junija 1997 s pisalnega stroja, ki ga je poseba skupina tožilstva z ministrstva za obrambo dobila že 28. 10. 1996, na list papirja izpisali celotno tipkovnico stroja. Na tej podlagi so nato z grafoskopskimi metodami kriminalisti ugotovili, da so bili ponarejeni dokumenti dejansko napisani na pisalnem stroju, ki je last vrhniškega podjetnika Romana Kordiča. Po mnenju kriminalistov je šlo v vseh teh primerih za kaznivo dejanje ponarejanja listine, zato so v ovadbah zahtevali, da pristojnega tožilca Mitjo Kunstlja in njegove sostorilce spozna za krive in jih obtoži.

Barbara Brezigar je o tej možnosti verjetno vsaj razmišljala. Vendar je na koncu kljub vsem dokazom, ki so potrjevali sum kazivega dejanja, od pregona odstopila. Zgodba o ponarejanju zaradi vpletenosti služb ministrstva za obrambo in ministrstva za notranje zadeve gotovo ni bila lahka za presojo, vendar so tudi razlogi, s katerimi je zavrnila pregon teh kaznivih dejanj, zgodba zase. Barbara Brezigar je namreč ugotovila, da proti pregonu Mitje Kunstlja govorita predvsem dva razloga.

Prvi razlog za zavrženje ovadb je bila ocena tožilke, da je v tem primeru šlo za dejanje majhnega pomena. Slovenski kazenski zakonik namreč določa, da ima neko sicer kaznivo dejanje majhen pomen tedaj, kadar je "njegova narava neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni".

Drugi, z opisanim razlogom za zavrženje pregona skregan razlog pa naj bi se skrival v dejstvu, da je preiskava pokazala na neizpodbitno dejstvo, da pri ponarejanju listin ni sodeloval le Mitja Kunstelj, pač pa tudi drugi, še neidentificirani sostorilci. Pregon Mitje Kunstlja bi bil torej le pregon enega od storilcev, zaradi česar je Barbara Brezigar - menda zaradi "načel pravičnosti" - pregon zavrgla. V pozabo je potem odromal tudi sporni pisalni stroj, za katerega vse doslej sploh ni bilo znano, kje je končal, čeprav je posebna tožilska skupina postopek vračanja pisalnega stroja končala septembra 1997.

Po vseh letih dela kriminalistov, tehnikov in sodnih izvedencev, grafoloških in grafoskopskih analizah so bile tako vse ovadbe zaradi ponarejanja zavržene, spis z njimi pa se je preselil v arhive. V nasprotju s prvo skupino ovadb v aferi Depala vas, ki jih je pravno kot "subsidiarni tožilec" za nekaj časa nasledil Milan Smolnikar, je bilo v primeru ponarejanja listin zavrženje dokončno. Kadar država sama odstopi od pregona, namreč ni nikogar drugega, ki bi lahko stopil na njeno mesto. Sicer pa UNZ Ljubljana, ki je podala ovadbe, sploh ni bila obveščeni o zavržbi ob koncu postopka. Obvestilo o tem so prejeli šele naknadno in šele takrat, ko so se na tožilstvu menda sami pozanimali, v kateri fazi so njihove ovadbe.

Pravičnost Barbare Brezigar

Epilog te zgodbe ni nič kaj spodbuden. Nenavadni so predvsem tisti razlogi nekdanje vodje posebne tožilske skupine, s katerimi je bil ustavljen postopek proti Mitji Kunstlju.Tožilce imamo namreč zato, da obtožijo tiste, za katere na podlagi dokazov obstaja utemeljen sum, da so storili kaznivo dejanje. V primeru Kunstelj bi bilo zato veliko bolj sprejemljivo, če bi se o krivdi ali nedolžnosti v tako pomembnem primeru odločalo na sodišču.

Zaustavitev postopka zato, ker obstajajo samo dokazi proti enemu in ne vsem storilcem, ni le podobna pometanju nesprejemljivih dejanj pod predpražnik, pač pa se zdi skregana tudi s pametjo. Kadar policija dobi v pest samo nekatere člane kriminalne verige, jih prav gotovo ne izpusti z izgovorom, da "pač niso dobili vseh" in da bi bil postopek proti ulovljenim "nepravičen" glede na druge, ki so se "izmazali". Ali bo, na primer, tožilstvo v primeru suma korupcije na ptujskem tožilstvu ustavilo postopek proti tožilcu Glavarju, če ne bo ujelo prav vseh sodelujočih v podkupovanju? Po tem načelu bi se vsi zločinci zaradi čudno interpretiranih "načel pravičnosti" lahko povsem mirno sprehajali na prostosti.

Sicer pa je iz že objavljenega dopisa OVS-a jasno, da sta bila v ponarejanje vključena vsaj dva pripadnika Morisa - Andrej Podbregar in Mitja Kunstelj, zato je odločitev o zavržbi še toliko bolj nenavadna. Podobni sklepi veljajo za oceno o neznatni nevarnosti prakse ponarejanja vojaških listin. Po tej logiki naj bi bili ponarejeni vojaški dokumenti, ki zavajajo slovensko policijo in predsednika slovenske vlade, le "neznatno nevarni". Kako neznatni so v primerjavi s tem potemtakem šele vsi ostali primeri ponarejanja listin v Sloveniji? Če se uveljavi takšna logika, lahko država povsem mirno razpusti policijo in tožilstva.

Takšno sprevrženo razumevanje "pravičnosti" pa je nezdravo tudi za državo v celoti, saj vzpostavlja dva razreda državljanov - tiste enake in tiste "bolj enake". Pri čemer je teža dejanja v tem sistemu razmišljanja obratno sorazmerna s kaznivostjo, v skladu z logiko, po kateri se majhni kraji reče zločin, veliki pa kapital.

Sklepe, ki se ponujajo sami po sebi, bi lahko povzeli takole. Ponarejanje listin je v Sloveniji načeloma sicer prepovedano, vendar to ne velja za določene pripadnike ministrstva za obrambo. Posegi vojske v civilno sfero so kaznivi, vendar to ne velja v primerih, kadar tako ocenijo pripadniki specialnih sil. In - podtikanje bomb pod avtomobile je sicer nesprejemljiv terorizem, vendar to pravilo ne velja, če obstaja možnost, da so pripadniki posebne brigade bombe podtikali političnim nasprotnikom gospoda ministra.