Kmečka ohcet

"Z naslovi, kot na primer 'Bush in Putin na sončni strani Alp', so slovenski časopisi navdušeno oznanili novico o ameriško-ruskem vrhu 16. junija v Ljubljani (Laibach). Kot najpomembnejši razlog za to so bili omenjeni dobri stiki predsednika vlade Janeza Drnovška z obema predsednikoma. V nasprotju s tem pa je ruski zunanji minister Igor Ivanov po svojem srečanju z Georgeem W. Bushem glasno dejal ruski televiziji: 'Poiskala sva globus, ga zavrtela in se odločila za Ljubljano.'"

Prst in globus

S temi besedami je avstrijski Der Standard opisal napoved srečanja ameriškega predsednika Georgea Busha in ruskega predsednika Vladimirja Putina v Ljubljani. V nekaterih drugih avstrijskih časnikih je bila ista novica predstavljena z očitno nevoščljivostjo in užaljenostjo, saj naj bi bil Dunaj zaradi svoje diplomatske zgodovine veliko primernejši za organizacijo takšnega vrhunskega srečanja. Zgodbo o "naključnem" izboru Ljubljane za kraj diplomatskega srečanja so z največjim veseljem objavili tudi nekateri drugi svetovni mediji. Iz ruskih diplomatskih krogov je slišati, da naj bi bila izjava ruskega zunanjega ministra Ivanova o "naključnem vrtenju globusa" mišljena povsem iskreno, toda bolj verjetno je, da gre za bodico, ki jo je ruski zunanji minister izpustil namenoma. Slovenija ima namreč veliko boljše odnose z ZDA kot pa z Rusijo.

Novico o ameriško-ruskem vrhu, ki bi jo še pred mesecem imeli le za prvoaprilsko šalo, je v svet prva prinesla agencija Reuters. Kmalu zatem so sledile uradne potrditve srečanja iz Washingtona, Moskve in Ljubljane. Da gre za mednarodni uspeh sedanje vlade, je bilo tako očitno, da si tega (presenetljivo in pohvalno) ni upal spregledati niti Janez Janša, ki je po prvi kritiki vendarle pohvalil uspeh Drnovška in Kučana. Slovenska vlada je takoj imenovala organizacijski odbor za pripravo dogodka, ki ga je Janez Drnovšek označil kot "pomembno priložnost za večjo razvidnost Slovenije na svetovnem zemljevidu". Kar dogodek vsekakor je, čeprav sočasno ne bi smeli pozabiti, da ima dogodek očitno tudi prizvok vzvišenega "samopovabila" obeh držav.

Organizacijski odbor vodi notranji minister Rado Bohinc, podrobnosti obiska pa v tem trenutku, ko si ameriški in ruski varnostniki šele ogledujejo objekte, še niso povsem določene. Zelo verjetno je, da bo sestanek obeh predsednikov kratek in omejen na Ljubljano oziroma na Brdo pri Kranju, čeprav bo ruski predsednik Putin v Sloveniji verjetno ostal še en dan. Vsekakor pa skoraj ni več dvomov, da bo Slovenija 16. junija popoldne priča vrhunskemu diplomatskemu srečanju, ki ga doslej še ni doživela. Kaj podobnega se namreč ni zgodilo že od tedaj, ko so se v Ljubljani leta 1821 srečali najvišji predstavniki Svete alianse, zmagovalci vojn z Napoleonom in vladarji, ki so v svojem času ohranjali najdaljše obdobje miru, ki ga je Evropa kdaj videla. Skoraj šestdeset let je mir ohranjalo "ravnovesje sil" med Avstrijo, Prusijo, Rusijo,Veliko Britanijo in Francijo. V vrsti kongresov, ki so se začeli leta 1818 v Aix-la-Chapelle in končali leta 1822 v Veroni, so se namreč voditelji Svete alianse leta 1821 srečali tudi v Ljubljani. V spomin na ta dogodek je Ljubljani ostala kapelica, gostilna Ruski car in nekaj zapisov v učbenikih svetovne diplomatske zgodovine.

Geopolitika

Pravi odgovor na vprašanje, zakaj je bila izbrana Ljubljana, najbrž daje geopolitika. Srečanja na "terenu" določene sile namreč vedno pomenijo dokaz podrejenosti tistega, ki se srečuje na "tujem". Odnosi med ZDA in Rusijo so po desetletju vzponov znova na mrtvi točki, razprava o zadevah, v katerih se obe državi razhajata, pa za Rusijo ne bi bila sprejemljiva niti na Švedskem (ki je sicer nevtralna, a članica EU), niti v Belgiji ali Španiji (članicama Nata), niti na Poljskem (zaradi vstopa Poljske v Nato), niti kjerkoli v bližini teh držav. Bush pa seveda niti slučajno ne bi želel kam na "rusko" vplivno območje. Edina možnost naj bi bila še v izbiri kakšne nevtralne države, ki je bila že doslej tradicionalni kraj ameriško-ruskih srečanj. Dunaj naj bi po informacijah iz slovenskih diplomatskih krogov odpadel zaradi svoje s Haiderjevimi nacionalisti podprte vlade, Ženeva ali Helsinki pa naj bi preveč spominjali na obdobje hladne vojne. Ker je Slovenija že uradno povabila oba predsednika na obisk, je bila izbira Ljubljane - ki je v diplomatski govorici formalno še zmeraj "nevtralen", da ne rečemo "neuvrščen" teren izven nove "železne zavese", pa čeprav bliže ZDA in EU - sprejemljiva tako za ameriško kot za rusko administracijo. S tem je Slovenija, paradoksalno, pred drugimi državami iz Srednje Evrope (predvsem pred Češko, Poljsko, Madžarsko) imela ob organizaciji tega srečanja "primerjalno prednost" prav zato, ker ni v Natu. Kar praktično pomeni, da v prihodnosti takšnih srečanj, takoj ko bo Slovenija postala le del natovske mašinerije, ne bomo več videvali. Zgodba pa ima še en poduk: tako kot ob obisku Billa Clintona leta 1999 se tudi ob sedanjem obisku kaže, da je Slovenija kraj prestižnih obiskov predvsem zato, ker je opazna v nekem širšem kontekstu, iz katerega izstopa. Leta 1999 je Slovenija dobila s Clintonovim obiskom veliko priznanje ne zgolj zaradi svoje politike, pač pa zato, ker je ta politika kot pozitiven primer izstopala iz mračnega ozadja politike drugih držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije. Dve leti pozneje se zgodba ponavlja, le da tokrat Slovenija po gospodarskih uspehih in kot nečlanica Nata vidno izstopa iz kroga srednjeevropskih držav.

Kar se tiče ozadja obiska, ni velikih skrivnosti. Bush bo prišel v Slovenijo ob koncu svoje prve evropske petdnevne turneje, med katero bo obiskal Španijo in Belgijo (kjer se bo sestal tudi z voditelji Nata), nato zavil na Poljsko ter se na koncu poti udeležil ameriško- evropskega vrha na Švedskem. Ruski predsednik bo v Slovenijo prispel z obiska Kitajske. Glavna tema pogovorov ameriškega in ruskega predsednika naj bi bila odprta vprašanja v zvezi z graditvijo jedrskega ščita, širitvijo zveze Nato, ameriško finančno pomočjo Rusiji, vojno na Bližnjem vzhodu, spopadi v Makedoniji in številnimi drugimi vprašanji globalne varnosti. Srečanje s Putinom v Ljubljani bo za Busha nedvomno najpomembnejši zunanjepolitični korak v prvem obdobju predsedovanja, ki bo pomembno določil smer ameriško-ruskih odnosov. Ti pa že nekaj časa niso najboljši.

Vojna zvezd v Ljubljani

Manj zadovoljni smo lahko zaradi vsebine pogovorov obeh predsednikov in dediščine, ki jo nosita. Oba imata na vesti marsikaj. Putina bremeni predvsem ravnanje v vojni v Čečeniji, Busha pa pobude, s katerimi ameriška politika sproža novo oboroževalno tekmo.

Prav projekt "protiraketnega ščita" naj bi bil temeljna točka pogovorov obeh predsednikov v Ljubljani. Nova ameriška administracija je namreč že kmalu po prevzemu oblasti napovedala uresničitev programa "vojne zvezd" oziroma protiraketnega ščita (NMD, National Missile Defence). Omenjeni načrt je sicer star že nekaj desetletij in ga je v oblik iniciative "SDI" svoj čas obudil tudi republikanec Ronald Reagan, vendar doslej kljub številnim testom in kakšnim 60 milijardam dolarjev že porabljenih investicij ni doživel svoje uresničitve. Največja pravna ovira za njegovo usposobitev je sporazum o omejevanju antibalističnih izstrelkov (ABM Treaty). Ta sporazum je bil podpisan leta 1972 in nato večkrat dopolnjen. V sedanji obliki dovoljuje obema državama, da namestita antibalistične rakete samo na enem območju v državi, število izstrelkov pa ne sme presegati številke 100. Na podlagi tega sporazuma so ZDA zaščitile svoje vojaško oporišče Grand Forks v Severni Dakoti, kjer so nameščene ameriške rakete z jedrskimi glavami vrste minuteman. Sovjetska zveza je podobno zaščitila Moskvo. Logika tega sporazuma temelji na konceptu "obojestransko zagotovljenega uničenja" (MAD, v angleščini 'nor'). To preprosto pomeni, da v primeru napada ene države na drugo tista, ki je napadena, tudi po napadu še zmeraj obdrži toliko učinkovitih balističnih raket, da lahko zagotovo uniči državo, ki jo je napadla. Ta "nora" situacija je obstajala vse obdobje hladne vojne, takšno "ravnotežje strahu" pa je kljub svoji programirani iracionalnosti ohranjalo evropski mir pol stoletja. Enostranski izstop ZDA iz sporazuma ABM bi to ravnotežje porušil.

V prvi fazi naj bi ameriški sistem (C-1) sestavljalo 20, v drugi fazi 100, v tretji pa 250 raket. V zadnji fazi bi sistem lahko sočasno sestrelil 20 medcelinskih raket. Da bi zavarovale svoje satelite, bi ZDA morale v vesolje prenesti tudi večje število ubijalskih satelitov in laserjev, ki se že preizkušajo v okviru vojaškega ASAT (protisatelitskega) programa. Da bi ravnovesje ostalo, bi Rusija morala drastično povečati svoj nuklearni arzenal. To je v nasprotju s sporazumi o zmanjšanju nuklearne oborožitve (START), sočasno pa tega Rusija ne more storiti tudi zaradi težkega gospodarskega položaja Ruske federacije. Rusija je zato že napovedala "asimetričen" odgovor. Za kaj gre, pojasnjuje Michael Krepon v zadnji številki Foreign Affairs. "Namesto da bi Moskva in Peking bojno polje prepustila Washingtonu, bosta brez dvoma odgovorila s svojimi ASAT programi ...Tudi če se Washington ne odloči instalirati svojega orožja v vesolje, lahko Moskva in Peking razvijata antisatelitsko tehnologijo ... Pentagon definira asimetričen vojaški odgovor kot 'nasprotovanje nasprotnikovi moči z osredotočanjem na njegove slabosti'. Asimetričen odgovor omogoča slabšemu nasprotniku izravnavanje možnosti z nekonvencionalnimi sredstvi. Antisatelitski programi so dober primer asimetričnega vojaškega zaostrovanja: so bolj poceni in tehnično manj zahtevni kot vstop v oboroževalno tekmo s konvencionalnimi protibalističnimi orožji in dajejo možnosti slabšemu, da vsaj začasno doseže premoč nad močnejšim nasprotnikom." Vse to bi privedlo do precej katastrofalnih posledic - nove oboroževalne tekme, ponovne vrnitve "preventivnih napadov" na infrastrukturo nasprotnika in prenosa spopadov in vojaške tehnologije v vesolje, ki je z več mednarodnimi dokumenti še zmeraj zaščiteno kot območje miru.

Zadeva je toliko bolj brezperspektivna predvsem zaradi dejstva, da omenjeni protiraketni programi pravzaprav obstajajo že vrsto let. "Vesoljsko poveljstvo" v ZDA je namreč že 15 let resničnost in ima svoj sedež v bazi Petersen v Colorado Springsu. Spacecom, kot se zadeva uradno imenuje v tem trenutku, sicer nima kakšne vzvišeno zveneče naloge. Večinoma namreč prešteva in katalogizira vesoljski odpad v Zemljini orbiti, kjer je okoli 1000 objektov (delov raket, odsluženih satelitov, izgubljenega orodja itd.), večjih od 10 centimetrov. Poznavanje gibanja teh objektov je nujno za varno delovanje satelitov. Vendar pa načrti Spacecoma predvidevajo "dolgoročno prevlado" ameriških sil v vesolju do leta 2020. Do tega trenutka naj bi ZDA že imele več sistemov (PAC-3, Aegis, THAAD) za zaščito pred jedrskimi izstrelki, med njimi tudi na letalih boeing nameščene ABL-laserje, pozneje pa tudi "bojno ploščad" in "vesoljsko ladjo".

ZDA kot argumente za svoj ščit navajajo nevarnost, ki naj bi jim grozila od "izobčenih" držav, kot so Iran, Severna Koreja ali Irak. Predvsem Severna Koreja naj bi s svojimi raketami taepo-dong 2 lahko že dosegla Aljasko, leta 2005 pa naj bi dosegla še druge dele ZDA. Vendar pa Koreja že od leta 1998 ni opravila nobenega testa svojih raket, in to zaradi programa pomoči za svoje sestradano prebivalstvo - ki ga izvajajo prav ZDA. Predsednik Severne Koreje je ZDA ponudil celo enostranski moratorij na razvoj raket, če bi Severna Koreja lahko na drug način izkoriščala vesoljsko tehnologijo. Tudi sicer je malo verjetno, da bi si Severna Koreja ali kakšna druga država upala napasti ZDA, ki imajo dovolj drugih možnosti za lastno obrambo. Celo Kitajska nima več kot 20 medcelinskih raket.

Zelo vprašljivo je tudi, če ima takšen "protiraketni ščit" kakšen smisel tudi zaradi delovanja ruskega nuklearnega arzenala. Znano je, da je ruski sistem postavljen tako, da omogoča sočasno izstrelitev 50 ali 500 medcelinskih raket. Ameriški protiraketni ščit pa bi tudi takrat, ko bo stal že 120 milijard dolarjev, lahko sočasno sestrelil le 20 medcelinskih raket. Za primerjavo: ZDA imajo v tem trenutku 7295, Rusija pa 6094 medcelinskih raket. Pri tem Moskva nima več denarja za posodabljanje tega arzenala in radarskih sistemov, zato bo njen nuklearni sčasoma vse manj nevaren. Strokovnjaki prav tako opozarjajo, da za ZDA večjo realno nevarnost pomenijo "primitivna" orožja v obliki raznih tovornjakov z eksplozivi in ladijskih kontejnerjev, napolnjenih z raznovrstnim ter poceni orožjem za množično uničevanje.

Vse skupaj še toliko bolj diši po projektu kompleksa ameriške vojaške industrije zato, ker so ZDA že danes ne samo najmočnejša država na svetu, pač pa tudi največji proizvajalec in izvoznik orožja. ZDA porabijo več za orožje kot vse države G-7 skupaj, vojaški proračun ZDA pa je letos kar 305 milijard dolarjev. To je petkrat več od ruskega obrambnega proračuna, ki je drugi največji na svetu. Ob tem ZDA, ki sicer zagovarjajo svobodno tržišče, ameriškim proizvajalcem orožja letno podelijo še za okoli 7 milijard dolarjev proračunske izvozne podpore. ZDA z orožjem po ameriških vladnih podatkih oskrbujejo 190 držav. Naslednje leto naj bi republikanci za vojsko porabili kar 324,8 milijarde dolarjev. To je dvajsetkrat več, kot za vojsko porabi sedem "izobčenih" držav skupaj. Od leta 1996 sicer zlasti hitro naraščajo tudi vojaški izdatki evropskih članic zveze Nato, Kitajska pa letno porabi okoli 3 odstotke svetovnega denarja za oborožitev - kar je na ravni Italije.

Vse to ima seveda resne posledice. Čeprav si nobena država ne upa izzvati ZDA, se globalno krepijo koalicije, ki ne napovedujejo nič dobrega. Rusija je deset let zmanjševala svoj vojaški proračun, vendar ga je z nastopom Vladimirja Putina v letu 2000 povečala za 50 odstotkov. Njeno strateško partnerstvo s Kitajsko se krepi. Širjenje Nata med Rusi povzroča ksenofobične reakcije. Mnogi v Rusiji, tako kot na primer Solženicin, očitajo zahodni Evropi in ZDA, da načrtno razbijajo Rusijo. Solženicin trdi, da so po pričevanju Evgenija Primakova leta 1991 "Mitterrand, Major in Baker nestrpno čakali umik sovjetske vojske in skupaj obljubili, da se Nato ne bo širil na vzhod ter da nobene članice varšavske zveze ne bodo sprejeli v Nato". Nato so obljube požrli. Enako naj bi bila Ameriki poklonjena tudi "druga Aljaska", 40.000 kilometrov Beringovega morja, "podvodni greben, bogat z ribami, nafto in plinom". Ruse moti tudi zakon PL 86-90, ki ga je ameriški kongres sprejel leta 1959 in ki Rusijo označuje kot državo, ki tepta pravice drugih narodov. Tega zakona ameriški kongres še zmeraj ni umaknil. ZDA naj bi delovale proti Rusiji tudi z radijskimi in televizijskimi postajami, ki delujejo na njenem ozemlju ("Svoboda"), s "sanitarnim kordonom" zahodnih zaveznikov, ki ga občasno prebija le Belorusija, s širjenjem zveze Nato in podobno.

Vladimir Putin, mož, ki naj bi po Jelcinovih besedah "okoli sebe zbral tiste, ki bodo oživili Veliko Rusijo v 21. stoletju", ima zato v Ljubljani precej težjo nalogo kot ameriški predsednik George Bush. Glede na politiki, ki jih poosebljata Putin in Bush, pa je verjetnost, da bo Ljubljana postala mesto, iz katerega bo lansirana nova "vojna zvezd", na žalost precej večja od možnosti, da bo v Ljubljani prišlo do kakšnega zgodovinskega "ljubljanskega sporazuma" med ZDA in Rusko federacijo.

Simbolika kraja pogajanja

Nevoščljivost, ki so jo ob napovedi srečanja v Ljubljani odkrito pokazali v nekaterih evropskih prestolnicah, je po svoje razumljiva

Izbor mesta za vrhunsko diplomatsko srečanje nikakor ni naključje, pač pa ima v jeziku diplomacije zelo jasen pomen. Med državami se namreč kljub vse bolj globaliziranemu svetovnemu gospodarstvu še zmeraj bije zagrizena bitka za prestiž. Izbira kraja pogajanja je namreč zelo pomembna simbolna točka, ki veliko pove o zunanji politiki držav in razmerjih moči. Haag, Helsinki in Ženeva - Dunaj pa zaradi svoje vprašljive nevtralnosti nekoliko manj - so zaradi politike nevmešavanja obeh držav že stoletja primerni tereni za vrhunska srečanja diplomatov in sedež mednarodnih organizacij in sodišč.

Sprememba kraja pogajanj ponavadi označuje, kje je središče moči. V devetnajstem stoletju je bil to Pariz, toda prav berlinski kongres leta 1878 je po nemški zmagi nad Francozi označil konec tega obdobja in vznik novega najmočnejšega, nemškega imperija. Podobno so Rusi precej časa nasprotovali, da bi bil sedež OZN v Ženevi, ker jih je to spominjalo na čase, ko so bili v svetovni areni najbolj odrinjeni od dogajanja. Toda ko je sovjetska diplomacija spoznala, da imajo ZDA v New Yorku na svoji strani v generalni skupščini večino, so iz enakih razlogov zahtevali, da se središče OZN preseli v Ženevo. Zaradi podobnih razlogov se je ameriški predsednik Nixon s kitajskim ministrskim predsednikom Ču Enlajem srečal v Pekingu in ne na kakšnem nevtralnem terenu, saj je to imelo simboličen pomen za premike, do katerih je prišlo v porazdelitvi moči v Aziji in v svetu. Tako države, ki imajo premoč v določeni regiji, zahtevajo, da se konference sklicujejo pri njih. Pomorska vprašanja so velikokrat obravnavali v Londonu, evropska vprašanja pa so se na vrhuncu moči Sovjetske zveze obravnavala na ruskem ozemlju (V Moskvi, na Jalti) ali pa vsaj v njeni bližini (npr. v Teheranu).

Velikokrat je pomembno tudi to, kje se visoki gostje sprejemajo. Rimski papež je imel stoletja navado, da je sprejemal ambasadorje kraljevin v dvorani Reggia, ambasadorje manjših držav in kneževin pa v dvorani Ducale. Republika Genova je bila pripravljena papežu plačati milijone v zlatu, samo zato, da bi papež sprejel njene predstavnike v dvorani Reggia. Nekoliko drugače je svoj prestiž precej časa utrjevalo osmansko cesarstvo. Še konec osemnajstega stoletja je bilo namreč v navadi, da je dvorna straža ambasadorje in njihovo spremstvo ob obisku sultanovega dvora z orožjem prisilila, da so sklonili glave. Po izmenjavi poverilnih pisem je nato sultanov glasnik izrekel naslednji stavek: "Naj bo hvaljen Večni, ki je dovolil, da so neverniki morali priti in da so se poklonili našemu slavnemu in modremu vladarju." Poniževanje tujih ambasadorjev je bilo namenjeno temu, da se pokaže nemoč držav, ki jih zastopajo.

Politika prestiža je bila pomembna tudi leta 1945, po zmagi nad fašizmom, ko se na potsdamski konferenci Stalin, Churchill in Roosevelt niso mogli dogovoriti, kdo bo prvi in kdo zadnji stopil skozi vrata, zaradi česar so posebej za njih pripravili ovalno sobo s tremi vrati, skozi katera so stopili - sočasno. Ker na takšne malenkosti niso pazili, je leta 1946, na praznovanju dneva zmage, prišlo celo do pravega diplomatskega zapleta. Predstavnik Sovjetske zveze, ki je v nasprotju z drugimi predstavniki velikih sil sedel v drugi vrsti slavnostne tribune, je namreč iz protesta zapustil srečanje. Podobno je zaradi nasprotovanja De Gaulla nadnacionalnim težnjam Evropske skupnosti Francija nasprotovala tradicionalni opravi in ceremonialu - črtastim hlačam, fraku, šampanjcu, s katerimi je predsednik komisije takratne EGS v maniri predsednikov držav sprejemal veleposlanike ob predaji akreditivov.

Med najbolj znane in tudi smešne tovrstne dogodke pa seveda sodijo tisti iz časov pogajanj med Južnim in Severnim Vietnamom, Združenimi državami Amerike in Vietkongom leta 1968. Takrat so se Severni Vietnamci zavzemali za to, da bi se vse delegacije pogajale za štirioglato mizo ali "štirimi mizami, ki bi tvorile diamant, ali okroglo mizo, ki bi predstavljala neprekinjen krog". Na drugi strani so ZDA predlagale "dve polovalni mizi, obrnjeni druga proti drugi, tako da bi predstavljali zlomljen oval, ali dve polokrogli mizi, oddaljeni druga od druge, med katerima bi bil prostor za tajnice". Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih so se končno res odločili za okroglo mizo, vendar brez imen držav in brez zastav. Je v tem primeru šlo le za pikolovsko dlakocepstvo, ki so ga sposobni le diplomati? Nikakor ne, zadeva je namreč imela globlji pomen. Severni Vietnam je želel, da bi bil Vietkong predstavljen kot samostojen subjekt, medtem ko so ga ZDA v skladu s svojim pojmovanjem Vietkonga kot podaljška severnovietnamske vlade želele postaviti na isto stran kot severnovietnamske predstavnike. Tako je bil pravzaprav na videz nepomemben spor o obliki mize simbolična manifestacija bistva konflikta.

V tej luči je tudi izbira Ljubljane za mesto srečanja Bush-Putin (oziroma Putin- Bush, kot to vidi drugi del sveta) nedvomno zelo premišljena izbira in nikakor odločitev, pri kateri "hotelir" ne bi imel nikakršne vloge. Prav nasprotno - vse obnašanje, vse zunanjepolitično delovanje v dolgem časovnem obdobju je šele temelj za to, da lahko neka država postane kraj pomembnega mednarodnega srečanja. In nato vsaj v mednarodni bitki za prestiž dobi vlogo, ki daleč presega njeno dejansko velikost in moč v mednarodni areni. Vse to velja tudi za Slovenijo. Njena velikokrat podcenjena in v primerjavi z Evropo podplačana diplomacija je z možnostjo, da organizira vrhunsko srečanje med ameriškim in ruskim predsednikom, gotovo dobila najboljše priznanje za svoje delo. In ni dvoma da bi bili vsi tisti, od avstrijskih pa do jugoslovanskih medijev, ki so z veseljem ponavljali izjavo ruskega zunanjega ministra Ivanova, kako sta "zavrtela globus in izbrala Ljubljano" - tako kot bi bila nekoč republika Genova - pripravljeni plačati v zlatu, samo da bi se prst Igorja Ivanova ustavil na njih.