Jezdeci apokalipse

11. septembra 2001 so štiri ameriška potniška letala napadla Ameriko. In za zlom Amerike so potrebovala manj kot uro. World Trade Center, simbol Amerike, ameriške poti, ameriškega sna, ameriškega imperializma, kapitalizma in globalizacije, so vrgla z zemljevida. In tudi del Pentagona, vojaške trdnjave, duhovnega dvojčka World Trade Centra, so zravnala z zemljo. Enačba napada je bila absurdno enostavna: WTC + Pentagon = vojaško-industrijski kompleks. Slogan "Vsi smo Amerika - vsi smo globalizacija" je doživel brutalno kritiko. Strah, panika in šok so bili tako gosti, da bi jih lahko rezal z nožem. Ob tem ni bila šokantna le apokalipsa, ki so jo povzročila štiri potniška letala, ugrabljeni boeingi in airbusi - šokantno je bilo predvsem dejstvo, da so to apokalipso povzročila le štiri potniška letala. Ne pa atomska bomba, biokemično orožje, digitalni atentat, rakete ali magični kovček. Zadostovale so štiri povsem konvencionalne in low-tech človeške bombe. Štiri potniška letala. Ki so bila ameriška. V katerih so bili ameriški potniki. In ameriško gorivo. Ki jih je pilotiral ameriški know-how. In ki so New York spremenila v postapokaliptično mesto duhov. V Hirošimo. V Hanoi. V Tripolis. V Bagdad. V Beograd. Ob tem so se vsi spraševali: kako to, da se je lahko zgodilo kaj takega? Hej, kako to, da se kaj takega ni zgodilo že prej?

Jasno je bilo le dvoje: da za tokratno nasilje niso krivi nasilni filmi, rapper Eminem in računalniška igrica Doom in da Busha v času napada ni bilo doma. Na neki floridski osnovni šoli je propagiral kulturo branja. Ironično. Še bolj ironično, sin predsednika, ki je leta 1991 napadel Irak, je bežal in se skrival - cel dan so ga namreč le premetavali po vojaških bazah, tako da se je v Belo hišo vrnil šele zvečer. Brez besed. A nič ni kazalo, da ga je kdo pogrešal. Amerika je izgubila glavo. Pomagal ne bi niti protiraketni ščit. Ironično, ne. Toda historični kontekst, ki so ga raztreščila štiri letala, je poln ironij.

Vprašanja "kako to, da vojska ni reagirala", "kako to, da so obveščevalne agencije povsem zatajile", "kako to, da so napadalci tako zlahka prevzeli komando v štirih letalih" in "kako to, da kontrola letenja ničesar opazila" so prišla v času, ko je Ameriko razburjala knjiga Dan prevare, v kateri Robert B. Stinnett dokazuje, da je predsednik Roosevelt sam izzval japonski napad in da je zanj vnaprej vedel, a ga prikril, da bi imel dobro pretvezo za ameriški vstop v II. svetovno vojno.

To teroristično dejanje je prišlo v času, ko so ljudje še vedno premlevali Clancyjev roman Power Plays, v katerem teroristi ob zori novega milenija katastrofalno razsujejo Manhattan, in ko je Amerika z gnusom v očeh usmrtila Timothyja McVeigha, ruralnega disidenta, ki je ameriško vlado razumel kot okupatorja Amerike.

To atentat na demokracijo je prišel v času, ko so bile ameriške predsedniške volitve farsa in ko je na oblast prišel predsednik, ki ni dobil večine.

Ta pokol je prišel v času, ko se je Bush postavil na stran Izraela in mu s tem prižgal zeleno luč za pokole Palestincev.

To bombardiranje WTC-ja je prišlo v času, ko je ameriški hip-hop bend The Coup na naslovnico svojega novega albuma postavil WTC, ki leti v zrak.

Ta crash je prišel v času, ko so vsi pričakovali in napovedovali crash ameriške ekonomije, recesijo in padec dolarja.

In ta neposredni prenos uničevanja World Trade Centra je prišel v času, ko je Amerika obsedena z reality showi. Z Veliki brati. In Survivorji. Trk ugrabljenega letala v južni stolp smo videli stokrat - in iz vseh kotov. "To je odvratno, človeku je ob pogledu na to kar slabo," je dahnil komentator CNN-a. In potem dodal: "No, pa poglejmo še enkrat." In letalo je še enkrat presekalo južni stolp. In še enkrat. In še enkrat. Letalo ni nehalo sekati južnega stolpa.

To se pri nas ne more zgoditi!

Ko se je na ekranu prikazalo drugo letalo, švignilo mimo, izginilo in potem povsem očitno treščilo v drugi, južni nebotičnik World Trade Centra, ki ga je dobesedno raztrgalo, me je vrglo s stola. Planil sem pred televizor in začel kričati - v televizor. Kaj vam je? Ste slepi? A ne vidite? Ne gre za naključje! Ne gre za nenadno izgubo višine! Ne gre za nesrečo! Napadeni ste! Iz zraka! Z letali! Mečejo vas v zrak! To je jebeni Pearl Harbor v živo! Toda reporterji, ki so na CNN-u komentirali dogajanje na ekranu, so vztrajali, da je zdaj očitno razneslo še tank tistega prvega letala, ki je izgubilo višino in treščilo v severni nebotičnik. Ne, ni razneslo tanka, sem vpil. Zadeli so drugi nebotičnik! Vidite? Rušijo vas, pa ne vidite! Niso videli. CNN ni niti trznil.

Niso dojeli dimenzij. Komentatorji na CNN-u so se še naprej povsem mirno obnašali tako, kot da gre le za prometno nesrečo. Najprej se je zdelo, da letala sploh niso opazili. Drži, ko je letalo priletelo v kader, je bila kamera v čudni poziciji. Malce se je izgubila. In se ponovno iskala. Toda letalo se je videlo. Videlo se je, da je izginilo za Centrom. Videlo se je, da se na drugi strani ni prikazalo. In rumeno-črna, črepinjasta eksplozija ni puščala niti najmanjšega dvoma, da ne gre le za črni humor in bo imel Bush naslednje minute veliko dela. Sploh pa, kaj bi pri World Trade Centru, v katerega je tik pred tem treščilo letalo, počelo drugo letalo? Tja vendar ne moreta "ponesreči" zaiti dve letali hkrati, ne. Pa tudi policija v inšpekcijo ali na reševalno misijo ne bi poslala letala. Kvečjemu helikopterje. Toda ironično, helikopterjev ni bilo na spregled. Pričakovali bi, da bodo po strmoglavljenju prvega letala WTC obkolili helikopterji. Ni jih bilo blizu. A po drugi strani, tudi drugih filmskih rešitev ni bilo na spregled.

Vsekakor, letalo bi lahko sestrelili. Toda to bi morali storiti, še preden je priletelo nad New York. Nad New Yorkom pa je bilo, še preden so vedeli, kaj se dogaja. Spomnil sem se trilerja Hudičeva alternativa, ki ga je leta 1979 objavil Frederick Forsyth in v katerem je opozoril na rusko reševanje terorističnih situacij: ko ugrabljeno letalo prileti v ruski zračni prostor, ga Rusi takoj sestrelijo. Brez besed. S teroristi ni debate. Poanta je na dlani: letalo moraš sestreliti, še preden teroristi postavijo svoje pogoje. In še preden začnejo javnost zapeljevati z zgodbami o tragičnih krivicah, ki se dogajajo njihovim tovarišem. Razlika je seveda v tem, da ugrabitelji tokrat niso hoteli komunicirati, postavljati pogojev, se pogajati in pripovedovati o krivicah, ki se jim dogajajo. Niti predstavili se niso. Sporočilo so spremenili v letalo, letalo pa v bombo. V štiri krilate rakete. V štiri jezdece Apokalipse.

Toda reporterji CNN-a, ki so komentirali dramo na ekranu, niso upali niti pomisliti, da je to, kar gledajo, napad na Ameriko. Tega, kar so videli, niso mogli dojeti. Bilo je nedoumljivo, iracionalno, nelogično, nadrealistično, nepredstavljivo, nepojmljivo, neprebavljivo. Nič jih ni moglo pripraviti na to. Niso si znali predstavljati, da Amerika ni varna in da se je to, kar se je do sedaj dogajalo le drugim, zgodilo njim. Pri njih. Doma. Na njihovem vrtu. V samem srcu imperija. In da tega napada na temelje velike nacije, na nepremagljivi WTC, niso mogli preprečiti. Da jih je sovražnik prelisičil. In presenetil. Zjutraj. Ko še niso bili čisto zbujeni. Ko je bil njihov refleks še slab. 11. septembra 2001 ob 8.45 je Amerika stopila v vojno. Toda ni vedela, s kom. Ameriki je bila napovedana vojna. Toda ni vedela, kdo ji jo je napovedal. In tudi sama Amerika je to jutro napovedala vojno. Toda ni vedela, komu. Gospod predsednik, letala so pripravljena! Apači in Tomahavki tudi! Toda nihče se ni javil. Na drugi strani je bila tišina.

To se je zgodilo tudi pri nas!

Aha. Pravijo nam, da je v WTC treščilo še eno letalo - ponavljam, v WTC je treščilo še eno letalo. Niso ga videli. Zato posnetek zavrtijo nazaj... in res, na ekranu se pojavi letalo, ki trešči v južni stolp. Oba stolpa gorita, toda plameni v južnem stolpu so večji in bolj ognjeviti. Telefonsko se oglasi neki doktor. Na liniji imamo pričo! Doktor, kaj se je zgodilo? Doktor: takole, videl sem črno letalo... saj veste... letalo s propelerji. Mhm. Poglejmo še enkrat. "Spektakularno." Čez čas korekcija: šlo je za potniško letalo... za dve potniški letali. Hvala. Komentator špekulira: letali sta bili gotovo elektronsko vodeni, le kako bi lahko sicer v nekajminutnem razmaku zadeli WTC. In nadaljuje: le kakšno navigacijsko opremo imajo, da jim je to uspelo! No, druge priče poročajo, da je šlo za raketo. Potrditev: bilo je letalo. Jet. Tak za 100 potnikov. In ni imel problemov z navigacijo. WTC je tako viden in očiten, da ga ne moreš zadeti ponesreči. Toda komentator se ne da. Mirno nadaljuje: zakaj niso drugega letala ustavili ali pa opozorili, da se je zgodila nesreča in da je ta zračna linija zaprta? Jezus! Komentator vztraja: pilot očitno ni upošteval kontrole letenja, ne. Pa mu razložijo, da sta bili obe potniški letali ugrabljeni.

Hu, tu torej ne gre za fair play. In dim je vse bolj črn. In vse bolj gost. In vse bolj grotesken. In nihče ne prevzame avtorstva. In FBI raziskuje. In ne ve, če je šlo za teroristični napad. In prikazati se mora Bush, da razkrije, da je Amerika napadena: "Gospe in gospodje, to je težak trenutek za Ameriko. Danes doživljamo nacionalno tragedijo. Dve letali sta treščili v World Trade Center v očitnem terorističnem napadu na našo deželo." Molitev. In potem novi dokazi, da je Amerika napadena: zahodno krilo Pentagona zgazi tretje ugrabljeno letalo... južni stolp kolapsne... severni stolp kolapsne... pri Pittsburghu, v Pensilvaniji, se zruši še četrto ugrabljeno letalo... kolapsne še del Pentagona. Domine. Amerika očitno ni le napadena, ampak je nekdo z njo odigral minimalistično high-concept simultanko. In logistični game-set-match je New York spremenil v vojno cono.

Mostove in tunele z Manhattna so zaprli. Odpovedali vse prireditve. Evakuirali zvezne stavbe. Belo hišo. Capitol. State Department. Združene narode. Državne uslužbence poslali domov. Blokirali dovoze in letališča. Ustavili vse lete. V vojaških poslopjih, strateških bazah, raziskovalnih kompleksih in atomskih obratih zategnili kontrolo. Zaprli vse monumentalne nebotičnike v Bostonu, Clevelandu, Minneapolisu, Seattleu, St. Louisu, San Franciscu in Chicagu, vse največje turistične atrakcije, tudi Disneyland, Disneyworld in Kip svobode, največji shopping mall na svetu, mehiško mejo, Wall Street, vse šole, štab Coca-Cole in vse Starbuckse. TV mreže so nehale vrteti reklame. Nakupovalni TV kanali so nehali oddajati. V Teksasu so preložili celo eksekucijo. Amerika je kolapsnila. Ostali so le kriki. Jok. Dim. Prah. Pepel. Papirji. Stekleni dež. Koščki azbesta. Staljeno jeklo. Manhattan, ki ga je utopila zadušljiva megla. Ljudje, ki so bežali in skakali z gorečih stolpnic, iz smrti v smrt. Policija. Gasilci. Trupla. Minute tišine. Potresni kaos. Obsedno stanje. Panika. Od obale do obale. Od meje do meje. Od Amerike do Evrope. Od Evrope do Afganistana. Sodni dan. Konec sveta. Vojna cona. Vojna.

Kaj se je sploh zgodilo pri nas?

Ne, to ni bila le "situacija", to je bila vojna. V vsaki vojni se hitro pojavijo vojni dobičkarji: tudi tu so se - cena bencina na mnogih ameriških bencinskih črpalkah je drastično poskočila. V vsaki vojni ena stran trpi, druga pa se veseli in praznuje: Američani so trpeli, Palestinci na Zahodnem bregu in v begunskih taboriščih širom sveta pa bučno slavili in praznovali, hvalili Boga, delili bonbone, navdušeno mahali z zastavami in streljali v zrak, kot da so pravkar dobili vojno. V vsaki vojni se nacija himnično združi, vsi notranji spori izginejo: tudi tu so izginili - republikanci in demokrati so se objeli, kongres je družno zapel "God Bless America", Hillary Clinton pa je rekla, da stoji za vsem, kar govori in počne Bush. V vsaki vojni mnogi ljudje ostanejo brez službe: tudi tu je v dveh potezah brez službe ostalo 50.000 ljudi - "tovarno" (WTC) jim je dobesedno vzelo. V vsaki vojni sovražnik cilja predsednikovo rezidenco in predsednika samega: kot so sporočili naslednji dan, so hoteli agresorji s četrtim letalom v resnici zadeti prav Belo hišo oz. predsedniško letalo Air Force One. V vsaki vojni hitro ustvarijo heroje: tudi tu je bilo v hipu vse polno herojev - od ženske, ki je zjutraj zaspala in zamudila službo v WTC-ju, prek zdravnika, ki je z videokamero snemal svoj "epski nastop", do potnikov, ki naj bi se ugrabiteljem uprli in verjetno dosegli, da je četrto letalo strmoglavilo v nenaseljenem delu Pensilvanije. V vsaki vojni se začne takoj valiti ogromna količina patriotske ideologije: tudi po napadu na WTC se je Amerika začela šibiti pod ideološkim crescendom ("Napad na Ameriko je napad na demokracijo in svobodo", "Vsi smo Amerika" ipd.). In seveda, v vsaki vojni gverilskemu napadu sledijo represalije: tudi v Ameriki so vsi, od politikov do malih ljudi, takoj zahtevali hladnokrvno maščevanje, brutalne represalije, povračilo, retaliation, zob za zob, milo za drago, kri, čim več krvi. "Ne bomo delali razlike med teroristi in temi, ki teroriste gostijo," je najavil Bush. Ameriški fantje so se začeli prijavljati v vojsko: hočemo služiti domovini in braniti svobodo! Javnomnenjske raziskave so pokazale, da Američani zahtevajo vojno. Kongres je sprejel resolucijo o uporabi vojaške sile.

11. septembra 2001 je Amerika v grozi spoznala, da je v vojni. Kar niti ne bi bilo presenetljivo, če ne bi bila Amerika v vojni že vse od leta 1953, ko je zrežirala puč v Iranu, vrgla Mossadegha in nastavila šaha, potem pa puče izvozila v Gvatemalo, na Kubo, v Indonezijo, Vietnam in Čile. V zadnjih dvajsetih letih je napadla Libanon, Libijo, Irak, Iran, Sudan, Afganistan in Jugoslavijo. Ja, Amerika je v vojni. Toda že dolgo. V glavnem z islamom. Zato ne preseneča, da so - tako kot leta 1995 ob bombnem atentatu v Oklahoma Cityju - vsi najprej pomislili na "islamske fundamentaliste" in na saudskega magnata Osamo bin Ladna, guruja "islamske atomske bombe" in jihada proti Zahodu, Keyserja Sozeja sodobnega "terorizma", ki da ima za pasom pilote... fanatične samomorilce... mrežo arabskih terorističnih organizacij.

Toda Osama bin Laden in talibanski režim v Afganistanu, ki ga gosti in ki mu Amerika zdaj napoveduje vojno, nista le produkta ameriške zunanje politike, ampak sta čista ameriška produkta. Ko so Rusi leta 1979 v Afganistanu zrušili prozahodni režim, vkorakali in nastavili svoje marionete, je začela CIA - v spregi s pakistanskim in saudskim režimom - takoj organizirati odporniško gibanje, mudžahedine. Afganistanske begunce in druge arabske prostovoljce, med katerimi je bil tudi Osama bin Laden, so financirali, oboroževali, trenirali in ideološko indoktrinirali, specifično - prevzgajali so jih v gverilske, militantne, fanatične, samomorilske islamske fundamentaliste. Možgane so jim nabutali z nacionalizmom, islamom, fanatizmom in militantnim sovraštvom: glejte, imperialistični Rusi so ateisti! In ta nova ideologija, kombinacija politike, nacionalizma in islama, ki so jo pod Carterjem, Reaganom in starejšim Bushem ustvarili Američani, je potem preplavila vse arabske dežele, še zlasti po letu 1989, ko so Rusi zapustili Afganistan in ko so se milijoni teh islamskih fundamentalistov vrnili domov, v Afganistan, Pakistan, Iran, Saudsko Arabijo, ter spoznali, da jih Amerika zdaj noče več in da jih je praktično vrgla iz službe.

Toda bili so sprogramirani. Potrebovali so tarčo. In ko se Američani po napadu na Irak niso umaknili iz Saudske Arabije, ko so vse bolj podpirali Izrael in ko so nekatere arabske režime vse bolj spreminjali v svoje marionete, je postalo islamskim fundamentalistom jasno, da so pravi Rusi v resnici Američani. Ironično, Amerika je povsem ustrezala liku sovražnika, "imperialističnega, krivoverskega okupatorja". In zdaj, ko Bush, pri katerem bi bilo mogoče debatirati o obeh krivdah, subjektivni (ni zaščitil Amerike) in objektivni (napačna zunanja politika), napoveduje vojno Afganistanu, lahko upa le eno - da so vsi pozabili, da so islamski fundamentalizem, "afganiji" in Osama bin Laden ameriška kreacija. Kot Timothy McVeigh.