Tudi ti si lahko predsednik!

Trije tedni, ki so pred nami, bodo obdobje velike svobode. Naslednje tri tedne lahko hodite naokrog in brez zadržkov razlagate, da ste predsedniški kandidat. Še tri tedne vas ne bo nihče obdolžil lažnega predstavljanja. Nihče ne bo spraševal, ali je z vašim zdravjem vse OK. Sredi oktobra bo te svobode konec. Sestavljen bo uradni seznam predsedniških kandidatov, nanj se bodo kvalificirali le osebki, ki bodo bodisi kandidati parlamentarnih strank bodisi bodo zbrali nekaj tisoč overovljenih podpisov. Do tistega oktobrskega dne, ko bo sestavljen uradni seznam, bi se lahko z nazivom predsedniški kandidat ponašal tudi Krjavel, to je oni literarni junak, ki je hudiča presekal na dva kosa. Da ga je res presekal na dva dela, je vedel zato, ker je dvakrat naredilo štrbunk. No, v resnici je med osebki, ki te hodijo po cesti in razlagajo, da kandidirajo za predsednika države, nekaj takih, ki bi lahko inspirirali Josipa Jurčiča. Obstajajo namreč štiri vrste kandidatov za predsednika republike. Nekaj je takšnih, ki so fascinirani, ker kandidata snema televizija. Če ne bi kandidirali, ne bi nikoli prišli na TV. Nekoliko manj - pa še vedno precej - je onih, ki so prepričani, da bodo na položaju predsednika republike spreminjali svet. Imajo vizijo. Res dobro vizijo. Odličen program. Sedanja vlada ni OK. Oblast dela vse narobe. Ko bom jaz predsednik, se me bodo faloti bali. In fascinira jih, da jih snema TV. Tretjo sorto predstavljajo ljudje, ki jih je v predsedniško dirko poslala stranka. Ni resne stranke brez predsedniškega kandidata. Če je stranka vojska, so strankarski predsedniški kandidati pehota, ki se meče na bajonete.

In četrti tip? Na vsakih volitvah se znajde celo nekaj oseb, ki dokaj dobro vedo, kaj sodi v opis del in nalog predsednika republike. V opis del in nalog predsednika republike pa sodi bolj malo reči. Njegova naloga je predvsem, da predstavlja državo.

Leta 1992 in leta 1997 je na predsedniških volitvah kandidiralo osem oseb. Do letošnjih predsedniških volitev je še sedem tednov. Uradnega seznama predsedniških kandidatov še nimamo, po neuradnem seznamu pa se sprehaja že poldrugi ducat oseb, ki razlagajo, kaj nameravajo storiti po prevzemu predsedniških nalog. Brez panike: v resnici uradni seznam ne bo tako dolg kot je trenutni, neuradni seznam. Tudi med prejšnjimi kandidacijskimi ciklusi je po sceni hodilo precej osebkov, ki so pripovedovali, kaj nas čaka v obdobju njihove vladavine, a se na koncu niso kvalificirali na uradni seznam. Leta 1997 so novico o kandidaturi objavili, denimo, električar Stanislav Klevišar, predsednik nacional-socialne stranke Matjaž Gerlanc, podjetnik Štefan Hudobivnik in Bine Klemenčič, ki je sporočal, da bo podporo za kandidaturo iskal predvsem na Dolenjskem. Združenje pri lipi sprave je pred petimi leti napovedalo tudi kandidaturo dr. Antona Stresa, vendar ugledni teolog, ki je kasneje postal pomožni škof, v trenutku objave novice ni vedel, kaj se mu obeta. In še v Afriki je bil, ko se mu je zgodila "kandidatura", tako da je z demantijem zamujal. Na uradnem seznamu kandidatov, ki so se pred petimi leti potegovali za predsedniški položaj, je na koncu nastopal le en eksotičen ljudski tribun, Marjan Poljšak iz Ajdovščine. Pa še Marjan Poljšak je bil med letoma 1992 in 1996 poslanec slovenskega parlamenta, zato Poljšak ne ustreza povsem oznaki ljudski tribun. Nekaj eksotičnih potez je leta 1997 krasilo tudi drugega Marjana, Marjana Cerarja. Vendarle pa je bil Cerar tedaj ugleden direktor uglede firme. Eksotični vtis, ki ga je puščal, je bil povezan predvsem z njegovim trenutnim navdihom.

Leta 1992 je bil uradni seznam kandidatov še bolj resnoben kot leta 1997. Morda je nekoliko izstopal France Tomšič, ki je na koncu zbral najmanj točk. A tudi Tomšič je bil povsem spodoben kandidat. Konec koncev, Tomšič je bil ustanovitelj socialdemokratske stranke, v socializmu je vodil enega odmevnejših štrajkov. In Tomšiču bi delali krivico, če bi ga primerjali z osebami, ki so s kandidaturo strašile leta 1997, a se na koncu niso kvalificirale na uradni seznam. Na večino nesojenih kandidatov iz leta 1997 smo v resnici pozabili takoj zatem, ko je bil objavljen uradni seznam.

Po letu 1997 pa je bil večje publicitete deležen le neuradni kandidat Štefan Hudobivnik; najprej zato, ker je javno razlagal, da je tekmecu Matjažu Gerlancu plačal, da mu ta izroči tri tisoč formularjev s podpisi državljanov, a potem formularjev ni dobil. Potem je v časopisih pisalo, da je šla njegova firma na boben, zaposleni pa na cesto. Pisalo je tudi, da je ovadil predsednico ustavnega sodišča. In Štefan Hudobivnik kandidira tudi letos. Zdi se, da zato, ker kandidat lahko nastopa na TV. Neprijetne stvari, ki so se mu dogajale v zadnjih letih, so zarota, saj ga želijo politično onemogočiti, ugotavlja. Predsedniškega projekta se je lotil resno; omislil si je celo spletni naslov, na katerem volivcem med drugim sporoča: "Bil bi vesel, če bi predsednik vlade postavil za načelnika generalštaba brigadirja generala Krkoviča in poveljnika specialne enote policije Breznika vrnil na MNZ." Neuradni kandidat Hudobivnik podpise podpore zbira ob pomoči gesla "Varnost, sreča in denar". Tujim investitorjem, ki v teh krajih postavljajo in vodijo podjetja, sporoča, da se bodo "morali učiti in naučiti Slovenščine". Na družinski sliki, ki jo je objavil na spletnem naslovu, pa je ob članih družin upodobljen tudi zvesti psiček.

Pes? Bo Hudobivnikov pes, če bo gorenjski podjetnik izvoljen za predsednika, postal najbolj znan slovenski kuža? Bo Hudobivnikov pes v srcih Slovenk in Slovencev zasedel tisti vakuum, ki se je nastal ob smrti mastifa Arturja? Tu bo problem. Arhur je imel pasjega brata Askana, z Askanom pa gospodari Jure Cekuta, slikar in drugi predsedniški kandidat. Jure Cekuta kandidra z geslom "Smem, znam in zmorem!" Za razliko od zelo eksotičnega Hudobivnika, ki volilnemu telesu obljublja številne ukrepe za izhod iz naših trenutnih težav, je kandidatu Cekuti jasno, da predsednik republike državo predvsem predstavlja. Obljublja dostojno predstavljanje. No, tudi kandidatura slikarja Cekute premore precej eksotičnih elementov. Če nič drugega, občinstvu sporoča, da se je slikarsko izobraževal na eksotičnih Havajih, od tam pa ga je umetniška pot odnesla v ZDA in Evropo. Pravi, da ima v širnem svetu dobre zveze. Kaj najbrž drži. Vsekakor je sredi devetdesetih let ime sedanjega kandidata Cekute nastopalo v enem od številnih papirjev slovenskih tajnih služb, ki so postali omembe vredni zgolj zato, ker so dobili pospešek in zavili v javnost. Papir je med občinstvo zavil ob koncu leta 1996, tik pred parlamentarnimi volitvami, pripovedoval natanko o tem, da ima Cekuta dobre zveze. Tako je nenavadni papir, ki je nastal na obrambnem ministrstvu, omenjal, da Cekuta pozna tudi Janeza Slaparja. Hm. Če smo že pri tajnih službah in podvigih slovenskih Jamesov Bondov, ne moremo mimo lepih deklet. Cekuta je bil lani član žirije na zaključnem tekmovanju za Miss Universe. No, letos pa smo konkurenčnega kandidata dr. Franceta Arharja opazili na konkurenčnem lepotnem tekmovanju. Če je kandidat Cekuta lani sedel v žiriji, je kandidat dr. Arhar letos sedel tik za žirijo. Ker v prejšnjih letih dr. Arharja nismo opazili na sorodnih družabnih prireditvah, lahko domnevamo, da so mu svetovalci za obnašanje v javnosti namignili, naj imidž nekoliko preveč zapetega in nesproščenega človeka sanira z obiski zabavnih prireditev. In dr. Arhar je šel. Na volitve Miss Slovenije. Vprašanje je sicer, ali je koga prepričal, da je po novem zelo sproščen. Lahko pa se zgodi, da bo občinstvo, če ga bo še gledalo na družabnih prireditvah, pozabilo, da gre za nekdanjega guvernerja, ki je šel na volitve z imidžem očeta tolarja.

A pustimo za trenutek lepote Slovenije in se vrnimo tja, kjer se je kandidat Cekuta slikarsko izobraževal. Na Havaje. Slikar Cekuta namreč ni edini, ki ga je življenjska pot pripeljala na sredino Pacifika. Tudi predsedniški kandidat Tomaž Rozman, strokovnjak za požarno varnost, je del življenja preživel na Havajih. Tam je uradoval kot svetovalec za alternativne energije. Kot navaja, mu je havajska univerza nostrificirala tako študij kemijske tehnologije kot študij na višji varnostni šoli. Rozman bi bil hudo energičen predsednik. Zdi se mu, da lahko državi koristi predvsem s svojimi menedžerskimi izkušnjami. Predsednik naj bi se med drugim ukvarjal s tem, da bi vlado prek medijev opozarjal, kje ga ta biksa. Rozman je že izračunal, da je slovenski zunanji dolg v zadnjih letih vrtoglavo narasel. Rozman je kandidat z vizijo, kandidat s programom ukrepov za izhod iz naših trenutnih težav. Ob viziji ima tudi znatno širino. Havaji namreč niso edina točka planeta, na kateri je služboval neuradni kandidat Rozman. Delal je tudi v Afriki; navaja, da se je kot svetovalec angolske vlade ukvarjal z "rekonstrukcijo državne naftne industrije Sonangol".

Nafta? Če smo pri nafti, ne moremo mimo kandidata Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča. Jelinčič se je namreč po desetih letih poslanske kariere odločil, da kandidira še na predsedniških volitvah. Tik pred začetkom uradnega dela volilne kampanje si je posebno publiciteto zagotovil s tem, da je obiskal z nafto bogati Irak. Ker je ameriška administracija izračunala, da je spet prišel čas za vojno proti Iraku, je Jelinčičev obisk zalivske države toliko bolj zanimiv. No, Jelinčičeva kandidatura je posebej zanimiva še zaradi enega razloga. Pred petimi leti, med prejšnjo predsedniško kampanjo, naj bi v Medvodah bleknil, da so volivci dr. Jožeta Bernika golazen. In menda je bleknil, da je treba to golazen pobiti. Z domnevno izjavo se je tedaj ukvarjala tudi tožilka Barbara Brezigar, vodja skupine tožilcev za posebne naloge. Leta 1998 je proti Jelinčiču vložila obtožnico, vendar se ta proces Jelinčiču še ni zgodil. Trenutno se Jelinčič na sodišču zagovarja zaradi dogodkov, ki so se pripetili pred desetletjem. Začetek devetdesetih let je bil namreč za Jelinčiča precej buren; orožarsko skladišče, ki mu ga je policija odkrila in zaplenila, tudi ni bilo od muh. Ker Jelinčičev domnevni delikt, med katerim naj bi govoril o golazni, še ni dočakal sodnega duela, bomo duel med tožilko Brezigarjevo in Zmagom Jelinčičem najverjetneje opazovali med kakšnim predvolilnim soočenjem. Tudi Barbara Brezigar namreč kandidira na volitvah. Ima podporo dveh strank, SDS in NSi, formalno kandidaturo pa si je zagotovila z zbiranjem podpisov.

Podjetniki

S čim neuradni kandidati najpogosteje nagovarjajo volivce? S tem, da povedo, kaj so. Med neuradnimi kandidati je največ takšnih, ki pravijo, da so podjetniki. Biti podjetnik zveni ugledno in prepričljivo. Na podjetniške izkušnje se sklicujeta Hudobivnik in Rozman. Pa tudi Marko Kožar iz Malih Lašč, Blaž Svetek iz Ljubljane in Stane Sevčnikar z Otiškega vrha so podjetniki. Sevčnikar, sicer avtor knjige o zdravju Sale Salute = Zdrava sol, si je za cilj predsedniškega mandata zadal uresničitev ideje o uvedbi delnice države. Predstavlja si, da bi vsak državljan dobil neprenosljivo delnico brez nominalne vrednosti, ki pa bi prinašala mesečno dividendo. Fond za plačilo mesečne dividende bi se napajal iz davka na dobiček podjetij. Kandidatu Sevčnikarju se zdi ideja o delnici države tako imenitna, da jo bo - če je ne bi mogel uresničiti na kak drug način - skušal uveljaviti ob pomoči referenduma.

Kdo so ostali podjetniki? Neuradni predsedniški kandidat in podjetnik Blaž Svetek je s stranko Naprej Slovenija kandidiral že na parlamentarnih volitvah leta 1996 in 2000, leta 1998 pa je želel postati župan Ljubljane.

Na neuradnem seznamu predsedniških kandidatov najdemo še dve osebi, ki sta se v preteklosti že potegovali za ljubljanskega župana. Dr. France Bučar in dr. Lev Kreft sta želela prestol Ljubljane zasesti leta 1994. Ko smo ravno pri Kreftu: je strankarski kandidat, na volitvah nastopa zato, ker bi ZLSD, če ne bi nastopal, zamudila priložnost za publiciteto. Kreft nekaj predsedniških izkušenj že ima. Ob koncu sedemdesetih let je bil predsednik zveze socialistične mladine Jugoslavije. No, v Beogradu so ga tedaj v precej čudnih okoliščinah odstavili. Dr. Janez Drnovšek, mož, ki je deset let kasneje v Beogradu prevzel vodenje predsedstva SFRJ, je imel v jugoslovanski prestolnici več sreče. V Beogradu je zdržal dve leti, do izbruha vojne. Zdaj je neuradni kandidat za predsednika Slovenije. Res pa je, da se občinstvo ves čas ukvarja z vprašanjem, ali bo res kandidiral. Bo Drnovšek kandidiral? Na to vprašanje bomo lahko z gotovostjo odgovorili v tistem trenutku, ko bodo stiskalni volilni lističi. Če bo kandidiral, bo kandidat LDS.

In ostali kandidati s predsedniškimi izkušnjami? Nekaj predsedniških izkušenj ima tudi Gorazd Drevenšek. Ob koncu osemdesetih let je bil predsednik ljubljanske univerzitetne konference ZSMS. Drevenšek je v zadnjih mesecih kot sopredsednik Nove stranke nastopal kot pobudnik več referendumskih iniciativ, ki pa niso pripeljale do samega referendumskega akta. Drevenšek - letos je doktoriral s tezo Farmakološki vplivi na okvare izoliranega srca poskusne živali pri različnih vzrokih zmanjšane preskrbe s kisikom - je najmlajši neuradni kandidat. Najstarejši predsedniški kandidat pa je dr. Bučar, letnik 1923. Je isti letnik kot, denimo, Simon Peres, izraelski zunanji minister. Tudi Bučar ima predsedniške izkušnje. Med letoma 1990 in 1992 je bil predsednik slovenskega parlamenta. Do sredine sedemdesetih let je bil univerzitetni profesor, potem pa so mu na pravni fakulteti zaprli vrata predavalnic. Ob Bučarju iz akademskih vrst prihajata še Kreft, filozofska fakulteta, dr. Anton Bebler, FDV.

A vrnimo se k podjetnikom. Tudi Joško Joras, borec za južno mejo, ki je bil rojen v Maribiru, mestu borcev za severno mejo, je podjetnik. Vendar Joras volilnega telesa ne nagovarja s podatkom, da je gostinec, pač pa s podatkom, da je Slovenija za odtenek večja, kot se zdi. Joras se je za predsedniško kandidaturo odločil takoj zatem, ko so ga hrvaške oblasti izpustile iz ječe, v kateri se je znašel, ker hrvaškemu sodniku za prekrške ni poravnal denarne kazni. Sodnik pa ga je kaznoval, ker je na svojo hišo, za katero hrvaški državni organi domnevajo, da leži na hrvaški strani reke Dragonje, obešal slovensko zastavo. In na lastno hišo je napisal grafit Tukaj je Slovenije. Res pa je, da je Joras z novico, da bo kandidiral za predsednika, rahlo presenetil. In povzročil zadrego. Ko je bil Joras v puljskem zaporu, so se z njim najbolj glasno solidarizirali možje iz kroga Nove revije. Isti krog je že pred tem iskreno podprl kandidaturo Barbare Brezigar. Na koncu pa je kandidaturo objavil še dr. France Bučar, ki je veljal za enega ključnih sodelavcev Nove revije. Ko je Bučar sporočil, da pristaja na kandidaturo, je zraven dodal, da se sam ne bo šel nobenega cirkusa. Ljudem, ki so ga nagovarjali, naj kandidira, pa je prepustil, da izpolnijo formalnosti, potrebne za kandidaturo. Zadnja novica govori o tem, da bo potrebne podpise dobil od poslancev Stranke mladih.