Dolga roka Udbe

9. marca 2003 je bil v New Yorku registriran spletni naslov www.udba.net. Kmalu zatem se je na naslovu pojavilo več deset tisoč strani gradiva. Morda sto tisoč strani. Strežnik, na katerem se je pojavilo gradivo, ki bi moralo biti zaupne narave, je postavljen na Tajskem, v Bangkoku. Gigantska količina gradiva je opremljena z opombo, da razstavljeni podatki izvirajo iz Centralne aktivne evidence, ki jo je nekoč upravljal Republiški sekretariat za notranje zadeve. V Centralni aktivni evidenci pa so bili spravljeni matični podatki (datum, letnica rojstva, imena staršev), podatki o zaposliti, upravni podatki (državljanstvo), podatki, ki se tičejo javne varnosti (podatki o kaznivih dejanjih), ter podatki, ki se tičejo državne varnosti. Podatki, ki so razstavljeni na omenjenem spletnem naslovu, so bili natisnjeni na papir, po digitalizaciji pa so shranjeni v pdf formatu. Tiskalnik, s katerim so bili nekoč natisnjeni dokumenti, je iglični, 9-pinski.

Glede na to, da je spletni naslov inspirirala udba, uprava državne varnosti, komunistična tajna policija, se zdi, da je avtorje spletne strani najbolj zanimalo, da bi v javnost spravili podatke, ki se tičejo službe državne varnosti. Vendar ni čisto tako. Če na spletnem naslovu udba.net nastopa nekaj sto tisoč imen in priimkov, je delež podatkov, ki se tičejo državne varnosti, majhen. Daleč največ priimkov je opremljenih z opombo: "Oseba je zabeležena v kazenski evidenci". Manjši del priimkov je opremljenih z opombo: "Kaznivo dejanje". Ob tej opombi je navedeno tudi leto storitve kaznivega dejanja. Najmanjši del priimkov pa je opremljen s pripisom: "Dosje SDV". Zraven je navedena številka dosjeja, ki sama po sebi ne pove veliko. Iz same številke se namreč ne da razbrati, ali je določen človek žrtev nadzora službe državne varnosti ali morda sodelavec službe državne varnosti. Zato pa je na začetku spletnega naslova www.udba.net izpisan šifrant, ki naj bi pomagal, da bi iz same številke dosjeja razbrali, za kakšne vrste dosje gre: za dosje žrtve ali dosje sodelavca tajne policije.

Kako se je gigantska količina gradiva znašla v internetnem vesolju? Upravljavec tajskega strežnika je za TV Slovenija povedal, da mu je digitalizirano gradivo posredoval Dušan Lajovic. Dušan Lajovic je v Avstraliji živeči poslovnež slovenskega rodu, ki mu je slovenska vlada dodelila naziv častni generalni konzul republike Slovenije v Wellingtonu, torej v Novi Zelandiji. Pod sklep o postavitvi na položaj častnega generalnega konzula se je podpisal predsednika vlade dr. Janez Drnovšek. Upravljavec tajskega računalniškega strežnika je omenil, da gospod Lajovic piše knjigo, podatke za knjigo pa črpa tudi iz gradiva, ki ga je postavil na internet, češ da mora biti gradivo dostopno vsem.

Dušan Lajovic je skupaj z družino Slovenijo zapustil leta 1945, ko je imel 20 let. Njegovemu očetu je komunistična oblast tedaj zaplenila tovarno Tuba. Leta 1950 je iz Trsta odpotoval v Avstralijo. Podjetje Impact International, ki ga je ustvaril Dušan Lajovic in je v lasti družine, danes proizvaja predvsem tube za zobne paste, posluje pa v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Maleziji, na Filipinih. Dušan Lajovic je častni generalni konzul republike Slovenije dobrih pet let, od aprila 1998.

Internet mrkne

Novica, da so na internetu razstavljeni dosjeji udbe, je dobila pospešek v četrtek, 17. aprila. Novica je pospešek dobila nekako hkrati z akcijo glavnega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov Jožeta Bogataja, ki je na internetne ponudnike naslovil zahtevo, naj ti preprečijo dostop do spletnega naslova www.udba.net. V četrtek popoldne je večina ponudnikov internetnih storitev že preprečila dostop do omenjenega spletnega naslova. Seveda pa to ne pomeni, da do omenjenega naslova ne more priti nihče. Dostop do naslova je moten le v Sloveniji, že v sosednjih državah pa dostop ni oviran. Tisti, ki bo investiral nekaj več energije, bo do zatemnjenega spletnega naslova vendarle prišel.

Zakaj je dejstvo, da se je na internetu znašlo več kot sto tisoč strani podatkov, s stališča varstva osebnih podatkov problematično? Slovenska ustava zagotavlja varstvo osebnih podatkov. Prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Ko so bili na spletnem naslovu www.udba.net objavljeni podatki iz nekdanje evidence sekretariata za notranje zadeve, je v doseg javnosti prišla gigantska količina podatkov, ki govorijo predvsem o tem, kdo nastopa v kazenskih evidencah. Za ilustracijo: eden od dokumentov, ki so prek interneta dostopni planetarnemu občinstvu, govori o osebi O.B., imenovani Macola, ob imenu pa je navedeno, v katerih letih je storil kaznivo dejanje. Daleč največji del gigantske podatkovne zbirke torej navaja podatke, ki se tičejo kaznivih dejanj. Če je ustava resen dokument, bi moral ostali podatek, kdaj je bil O.B., imenovani Macola, kazensko preganjan, zaupen. Ker slovenska zakonodaja predvideva, da se podatki o kaznivih dejanjih po določenem času brišejo iz evidenc, je kraja podatkovne zbirke toliko bolj delikatna reč. Če več sto tisoč podatkov o tem, kdaj je bil kdo kaznovan in kdaj je bil kdo zgolj osumljen storitve kaznivega dejanja, pride v javnost, je to za državo in vse tiste, katerih imena so prišla na internet, zelo nerodno.

Tudi slovenski kazenski zakonik govori o zlorabi osebnih podatkov. 154. člen pravi: "Kdor v nasprotju z zakonom uporabi osebne podatke, ki se smejo voditi samo na podlagi zakona ali na podlagi osebne privolitve posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta." Enaka kazen je zagrožena tudi tistemu, ki vdre v računalniško zbirko podatkov. Če pa opisano kaznivo dejanje stori uradna oseba, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Nekdo je torej državi sunil gigantsko zbirko osebnih podatkov, inšpektor, ki skrbi za izvajanje zakona o varstvu osebnih podatkov pa je želel posledice kraje sanirati tako, da je ponudnikom internetnih storitev zapovedal, naj uporabnikom omrežja preprečijo dostop do strani z občutljivo vsebino.

Digitalizirani mikrofilmi

Za kakšne podatke pravzaprav gre? Marjan Antončič, ki se na ministrstvu za notranje zadeve ukvarja z zaščito podatkov, nam je povedal, da na internetu razstavljena zbirka podatkov najverjetneje izvira iz leta 1987 ali 1988. V preteklosti so namreč na sekretariatu za notranje zadevo enkrat ali dvakrat letno podatke iz centralne računalniške evidence natisnili ter jih potem shranili na mikrofilme, natančneje, na t.i. mikrofiše. Na en mikrofiš, ki je velik kot modra kuverta, so lahko shranili okrog 200 strani dokumentov. Sto tisoč strani dokumentov so torej lahko shranili na okoli 500 mikrofišev. Zakaj so računalniške podatke tiskali? Šlo je za postopke, s katerimi naj bi preprečili, da v primeru takšne ali drugačne katastrofe podatki izginejo. Škatle z mikrofiši so potem hranili na t.i. vojnih lokacijah. Antončič pravi, da je gradivo, ki je postavljeno na internetu, presneto z mikrofišev.

Kljub temu, da je na internetu razstavljenih okrog sto tisoč strani dokumentov, digitalizacija tako obsežnega materiala danes ne predstavlja pretiranega problema. Slovensko podjetje, ki se ukvarja z digitalizacijo papirnatega gradiva, bi sto tisoč papirnatih strani v digitalni medij pretvorilo v 20 urah.

Drugo vprašanje pa je, kako so mikrofiši, menda hranjeni v vojni lokaciji, iz Slovenije pripotovali do v Avstraliji živečega Dušana Lajovica. Marjan Antončič nima odgovora. "V preteklosti ste videli, kaj se je dogajalo s kovčki," nam je odgovoril. Namig na leto 1993, ko je dr. Miha Brejc po odstavitvi s položaja direktorja varnostno-informativne službe v državni zbor prinesel dva kovčka z gradivom, ki bi moralo biti v arhivu varnostno-obveščevalne službe, je jasen. Vprašanje je, koliko kovčkov se je od konca osemdesetih let naprej sprehajalo od tajnih lokacij do parlamenta, od vojnih lokacij do Avstralije. Zdaj, ko je vsebina mikrofišev v Bangkoku, lahko do včeraj zaupne podatke v svoje računalnike pretakajo vse obveščevalne službe tega sveta.

Zanikam

Kakšno uro pred trenutkom, ko so internetni ponudniki zatemnili stran www.udba.net, smo še zadnjič zavili na kontroverzno stran in se prebijali skozi digitalne skladovnice gradiva. Ali v Bangkoku razstavljeni podatki govorijo o slovenskem državnem vrhu? Pot do priimka Drnovšek je sicer zavita, vendarle pa nas je deset minut trajajoče brkljanje pripeljalo do dokumenta, ki omenja Janeza Drnovška, rojenega 17. 5. 1950, ekonomista po poklicu. Nenavadno. Ob priimku sedanjega predsednika republike je zapisano: Dosje SDV: -0055000.

Potem nas je brkljanje peljalo v drugo smer, proti vrhu zakonodajne oblasti. Ob priimku predsednika parlamenta Boruta Pahorja je zapisana šifra dosjeja SDV: 0013588 - 00015. Ob priimku podpredsednika parlamenta dr. Mihaela Brejca je zapisana šifra SDV 0000198-18472.

Ko smo urad predsednika republike vprašali, kako komentirajo na internetu razstavljeni podatek, nam je svetovalka za odnose z javnostmi Miriam Možgan odgovorila, da "predsedniku republike dr. Janezu Drnovšku zadeva ni poznana, niti mu ni znano v kakšnih evidencah in zbirkah osebnih podatkov naj bi njegovo ime nastopalo. Predsednik republike poudarja, da ni bil nikdar sodelavec niti delavec SDV, niti mu ni bilo nikdar takšno sodelovanje niti v času prejšnjega totalitarnega režima niti kasneje s strani kogarkoli ponujeno ali zahtevano. V stik z varnostnimi organi nekdanje države je prihajal le po uradni dolžnosti kot član in predsednik nekdanjega predsedstva SFRJ."

Za komentar smo prosili tudi drugega predsednika, Boruta Pahorja. "Absolutno zanikam, da bi bil kdajkoli sodelavec kakršnekoli tajne službe," nam je povedal. "Hkrati poudarjam, da sem osebno zelo zainteresiran, da se te reči pojasnijo," je dodal. Podatek, da je bil dr. Mihael Brejc v sedemdesetih letih varnostni častnik zaščitne enote vodstva SR Slovenije, ki je imela sedež na zaprtem območju Kočevske Reke, lahko pojasni šifro, zapisano ob njegovem imenu.

Potem je internetni naslov mrknil.

V center javne pozornosti pa so spet brizgnili tajni dosjeji. Ni se zgodilo prvič, da so seznami, povezani s službo državne varnosti, zavili v javnost. Pred leti je tednik Demokracija, ki je tesno povezan z Dušanom Lajovicev, objavil imenike rezervne sestave službe državne varnosti. Pri založbi Veda pa je leta 1997 izšla slabih 500 strani obsegajoča monografija z ekstenzivnimi seznami uslužbencev ozne in udbe ter sodelavcev medvojnega VOS-a. Monografija, za katero je spremno besedo napisal dr. Jože Pučnik, objavlja arhivsko gradivo, ki je nastalo do leta 1950.

Tokratna objava pa ima velike posebnosti. Zato, da bi neprijetno vprašanje o stikih s službo varnostjo zastavili par sto ljudem, je častni konzul Lajovic, ki je prevzel odgovornost za postavitev spletne strani udba.net, posegel v ustavno zajamčeno pravico do varstva osebnih podatkov. Spletna stran pa posega v ustavno pravico več sto tisoč ljudi. In velika večina nima z udbo prav nobenega skupnega imenovalca. Zdaj lahko vsakdo, ki se nekoliko potrudi, ugotovi, ali je bila določena oseba v kazenski evidenci. Pozor! Kazenska evidenca je evidenca oseb, ki so bile osumljene storitve kaznivega dejanja. In ne oseb, ki so bile zaradi kaznivega dejanja obsojene.

Dejstvo, da se je na internetu znašla gigantska količina podatkov, kaže tudi na nevarno zaostrovanje političnih bojev. Načeloma ni nič narobe, če do političnih bojev prihaja. Vendar so "civilne žrtve", ki padejo med političnimi boji, povsem nedopustne. Tokrat pa gre število "civilnih žrtev" v sto tisoče. Bo kdo vložil tožbo, ker je državi pobegnilo nekaj sto tisoč enot osebnih podatkov?

Vsebina mikrofilmov z osebnimi podatki je lahko do Avstralije in Tajske pripotovali le zaradi kaznivega dejanja, ki se je pripetilo med letoma 1987 in 2002 - temeljitejša analiza namreč pokaže, da so bili mikrofilmi digitalizirani v treh rundah leta 2002. Kdo je ukradel za več kot sto tisoč strani osebnih podatkov?

Kaj torej preostane? Da državni zbor postavi pooblaščenca, ki bo imel pravico od funkcionarjev zahtevati natančna pojasnila o domnevnih stikih s tajno policijo? Ker se zgodba o zaupnih udbaških dosjejih ciklično ponavlja in vsakič znova proizvaja več "civilne žrtve", bo moral politični razred sprejeti tudi kakšno trpko odločitev. Kljub temu, da je inšpektorat za varstvo osebnih podatkov preprečil dostop do spletnega naslova udba.net, danes že obstaja več kopij gigantskega dosjeja. Kopije so digitalizirane, spravljene bodisi na cd-romih bodisi na računalniških diskih. Kopije gigantskega dosjeja se bodo širile kot azijska pljučnica.

---

Sorodni temi v dnevnih novicah: Odzivi na www.udba.net in Udba in cenzura.

---