Tožilka za posebne zlorabe

Odločitev generalne državne tožilke Zdenke Cerar, da odredi strokovni nadzor nad delom vseh okrožnih tožilcev, da bi se “objektivno ocenilo njihovo strokovno delo”, bi lahko imela za nekatere tožilce resne posledice. Dokazov o tem, da so nekateri - predvsem Barbara Brezigar v času, ko je vodila “posebno tožilsko skupino” - z nestrokovnimi in nezakonitimi odločitvami zlorabljali položaj, je namreč precej. Odločitvi o nadzoru, ki je zaupan vodjem kazenskega, pritožbenega in revizijskega oddelka na vrhovnem državnem tožilstvu (Franc Mazi, Katja Urbanija in Mirko Vrtačnik), je mogoče očitati le to, da ni bila sprejeta že pred nekaj leti.

Zlorabe položaja

Barbara Brezigar v javnosti neprestano ponavlja, da so bile nekatere njene zelo sporne odločitve, predvsem v aferi Depala vas, “strokovno utemeljene”, in vsa do njenega preteklega dela kritična mnenja šteje za politično motivirana. To smo znova slišali ob odreditvi strokovnega nadzora, ki bo pod drobnogled vzel tudi njeno delo. Vendar dejstva dokazujejo nasprotno. Poročila o pregledu dela “skupine državnih tožilcev za posebne namene”, ki so bila pripravljena že pred nekaj leti, povsem jasno dokazujejo, da je Barbara Brezigar, ko je bila vodja omenjene skupine, storila precej zelo hudih strokovnih napak. Predvsem v zvezi z afero Depala vas.

Prvi del afere Depala vas je javnosti bolj ali manj znan. Policija je 22. marca 1994 zoper Božidarja Njavra, Simona Krejana, Roberta Suhadolnika, Milivoja Turkoviča, Marka Pojeta in skupino neidentificiranih pripadnikov MORS-a podala kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti, storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in poškodovanja tuje stvari. Zadeva je bila po ustanovitvi posebne tožilske skupine takoj izročena Barbari Brezigar. S spisom se dve leti ni zgodilo tako rekoč nič, nato pa je Barbara Brezigar 26. junija 1996 ugotovila, da je Milan Smolnikar pretrpel samo “lahko telesno poškodbo” (pretres možganov) in da odvzem prostosti ni bil protipraven, saj naj bi bili imeli varnostni organi MORS-a pravico izvajati svoje ukrepe proti vsem, ne glede na njihov status. Po njenem so pri aretaciji Milana Smolnikarja uporabili samo “takšno fizično silo, kot je bila potrebna”. O zavrženju ovadbe je Barbara Brezigar obvestila Milana Smolnikarja in javnost, ne pa tudi policije.

Na podoben, toda še bolj z zakonom sprt način je Barbara Brezigar zavrgla kazenske ovadbe zoper ponarejevalce vojaških dokumentov, ki so se znašli v avtu Milana Smolnikarja, kar je usodno vplivalo tudi na sodni epilog afere Depala vas. Brez dokazanega ponarejanja iz sodne preiskave afere je bilo veliko težje dokazati kaznivost in protipravnost surovih postopkov, ki so jih morisovci uporabili proti Milanu Smolnikarju. Kaj se je zgodilo s to skupino ovadb zaradi ponarejanja v zadevi Depala vas, precej časa ni bilo znano. Šele leta 1999 smo v Mladini prvič razkrili, da se je zgodba o pisalnem stroju znamke Olympia, na katerem so bili sestavljeni ponarejeni dokumenti (in verjetno tudi pisma Civilne iniciative) končala za ponarejevalce zelo ugodno. Pisalni stroj je najprej postal materialni dokaz v preiskavi “posebne” tožilske skupine, kriminalisti pa so izdelali zelo natančen tipkopis. Na podlagi tega so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov - predvsem pripadnik Morisa Milan Kunstelj - v kriminalističnih analizah popolnoma razkriti. Vendar je po nekaj letih preučevanja Barbara Brezigar tudi te ovadbe proti ponarejevalcem, ki so s ponaredki zavajali celo predsednika tedanje vlade dr. Janeza Drnovška, 23. januarja 1997 dokončno zavrgla. Pri tem je ravnala skrajno nenavadno. Najprej je napisala obtožni predlog zoper Kunstlja in v njem ugotovila, da “po vsem navedenem nedvomno obstaja utemeljen sum, da je obdolženec sporne dokumente izdelal in tudi izročil tajnemu sodelavcu MNZ Milanu Smolnikarju”, sodišču pa predlagala, naj Mitjo Kunstlja obsodi, ker je “napravil krive listine in jih uporabil kot prave”. Le nekaj mesecev pozneje se je odločila za popoln obrat in sprejela sklep, v katerem je zapisala, da je zavrgla kazensko ovadbo zoper Mitjo Kunstlja, ker je bil “ le zadnji člen v tej verigi, prejšnji členi pa niso razkriti”, in da je to morala storiti zaradi “pravičnosti” in “neznatne nevarnosti”, ki naj bi jo bilo povzročilo ponarejanje. Odstop od pregona zaradi tega, ker je bil ujet le eden od storilcev, je bil v nasprotju s predpisi in prakso preganjanja kaznivih dejanj. Zakoni zahtevajo, da se preganjajo vsi storilci kaznivih dejanj, ki jih organi pregona pač zasačijo pri nezakonitem početju, in ne pozna “odpustkov” za tiste, ki kazniva dejanja izvajajo kot organizirani kriminalci.

Vendar to niso bile edine napake, ki jih je storila Barbara Brezigar. V primeru Depala vas o svojih odločitvah ni obvestila policije, ki je podala ovadbe. S tem je ravnala protizakonito, to je maja 1998 ugotovilo tudi ustavno sodišče, ki je zavrglo njeno mnenje, da takšno obveščanje policije omejuje “samostojnost tožilstva”. Hkrati je o zavržbah promptno obveščala osumljence, čeprav to ni tožilska dolžnost, spis o zavrženju ovadb zaradi ponarejanja v aferi Depala pa je skrila pred nadrejenimi. Zato v revizijskih poročilih, ki so jih opravili tisti, ki naj bi nadzorovali delo Barbare Brezigar, o tej zavržbi ni mogoče najti nobenega mnenja. Zadeva je preprosto romala v poseben predal in nato, daleč od oči javnosti, še v arhiv državnega tožilstva. Dnevi trdega dela kriminalistov so šli v nič. Subsidiarni pregon ni bil mogoč, oškodovanih strank (razen celotne države) ni bilo, hkrati pa je Barbara Brezigar pred pregonom zavarovala tudi anonimneže, ki so stali za pismi Civilne iniciative. Na prvi pogled ji je uspela popolna tožilska zloraba. Vendar pa so nekatere sledi ostale neizbrisljive.

Strokovne napake

Opravičevanje ravnanja Barbare Brezigar z nekakšnimi “političnimi spletkami” je brez podlage. Predvsem je neresnična trditev zagovornikov njenega ravnanja, češ da je kriminalistična služba kršila zakone, ker že o svojih prvih ugotovitvah o kaznivih dejanjih v primeru Depala vas ni obveščala tožilstva. To ni res, saj tedanji zakon ni predvideval takšnega sodelovanja kriminalistov in tožilcev. Tudi argument, češ da “pravilnost” odločitev Barbare Brezigar dokazuje oprostilna sodba, izrečena pretepačem iz Depale vasi, ne vzdrži kritike. Takšna oprostilna sodba je bila mogoča le zaradi zastaranja kazenskih ovadb, za kar je bila z zavržbami neposredno odgovorna prav Barbara Brezigar. Da je ravnala napačno in da bi morala dopustiti pregon pretepačev iz Depale vasi, sta pokazali tudi odločitvi šestih sodnikov v dveh senatih, ki so menili, da bi državni tožilec pretepače Milana Smolnikarja moral preganjati.

To, da je Barbara Brezigar dejansko ravnala v nasprotju z načeli stroke in s tem zlorabila pooblastila, ki jih je imela kot državna tožilka, dokazujejo tudi analize njenega dela, ki so bile opravljene še v času, ko je bil generalni državni tožilec Anton Drobnič. Najpomembnejše je gotovo Poročilo o pregledu dela Skupine tožilcev za posebne zadeve pri Državnem tožilstvu Republike Slovenije”, ki ga je med 20. marcem in 10. aprilom 1998 na zahtevo takratnega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča pripravil vrhovni državni tožilec in svetnik Franc Mazi. Ta je v omenjenem času pregledal 28 ovadb, ki jih je skupina obravnavala leta 1996, 59 ovadb iz leta 1997 in 12 ovadb iz leta 1998. A to niso bile vse ovadbe, ki so jih tožilci posebne skupine obravnavali. Ovadbe proti Mitji Kunstlju Franc Mazi na primer ni mogel pregledati, ker mu je Barbara Brezigar ni izročila. Koliko je še podobnih primerov, bo verjetno pokazal šele natančen pregled dela “posebnih” tožilcev.

Omenjena analiza se začne s pohvalo. “Zavrženja ovadb, ki jih je sicer malo, so bila utemeljena in v internem spisu prepričljivo obrazložena," je v uvodu zapisal Franc Mazi. V nadaljevanju spisa sledi še ena pohvala, ko poročilo ugotavlja, da so obtožne akte državni tožilci "vlagali ažurno, zlasti ob upoštevanju dejstva, da so praviloma obravnavali zapletene primere kaznivih dejanj z več obdolženci," in da so bile "kvalifikacije pravilne, opisi kaznivih dejanj v izrekih obtožnih predlogov pa dovolj natančni". Vendar pohvalam sledi precej obsežnejša uničujoča strokovna kritika slabega dela Barbare Brezigar. Na prvem mestu zaradi odločitve v primeru Depala vas. Sklep o zavrženju ovadbe ministrstva za notranje zadeve z dne 22. marca 1996 proti šestim pretepačem Milana Smolnikarja je Franc Mazi označil za "napačen". "Osumljenci so po podatkih iz ovadb kot pripadniki Ministrstva za obrambo dne 20. 3. 1996 zaustavili Milana Smolnikarja, ki se je peljal v svojem osebnem avtomobilu, mu z dvema voziloma preprečili nadaljnjo vožnjo, potem pa, ker se je slednji v avto zaklenil, razbili stekla na vozilu in mu z udarci z orožjem povzročili lahko telesno poškodbo. Izvlekli so ga iz avtomobila in odpeljali v poslopje Ministrstva za obrambo, od tam pa čez kakšno uro v bolnišnico.Tudi če se vzame, da so ovajeni izvajali pooblastila iz 2. odstavka 80. člena Zakona o obrambi in zaščiti in 9. člena Odloka o varnostnem organu Ministrstva za obrambo in vojaški policiji, zbrani podatki kažejo, da so pri odvzemu prostosti Milanu Smolnikarju ovajeni Robert Suhadolnik, Bojan Kočevar in Boštjan Otoničar ravnali v nasprotju z Navodilom o uporabi prisilnih sredstev, ki dovoljuje uporabo fizične sile le v tolikšni meri, kot je to nujno potrebno, da se obvlada upiranje osebe ali odvrne napad. Pri tem se ne sme ravnati surovo. V danem primeru, ko je šlo za prijetje civilne osebe zaradi suma kaznivega dejanja, je bila naloga osumljencev zgolj prijeti storilca in o tem takoj obvestiti preiskovalnega sodnika ali organ za notranje zadeve. Razbitje stekel avtomobila in povzročitev lahke telesne poškodbe Milanu Smolnikarju, ki v tedanjem položaju ni mogel pobegniti s kraja dogodka, sta presegala pooblastila osumljencev in sta bila tudi v nasprotju z navodilom o uporabi prisilnih sredstev. To navodilo, razen izjemoma, prepoveduje celo uporabo gumijevke proti osebi, ki se le pasivno upira," je v poročilu zapisal vrhovni državni tožilec. V nadaljevanju je Franc Mazi opisal, kakšen bi moral biti pravilen postopek Barbare Brezigar. "Glede osumljenih Roberta Suhadolnika, Bojana Kočevarja in Boštjana Otoničarja bi zato bilo po mojem mnenju mogoče vložiti obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 244. člena KZ in kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja po 270. členu KZ."

Nadzornika dela Barbare Brezigar je zmotilo tudi, da je o zavrženjih ovadb skupina državnih tožilcev "obveščala osumljence, kar sicer ni zakonska dolžnost državnega tožilca". Prav tako je poročilo kritiziralo to, da "državni tožilci o zavrženjih ovadb in razlogih niso obveščali organov za notranje zadeve, kadar so ti podali ovadbe", kar je bilo v nasprotju z določili zakona o kazenskem postopku. Pomen te obveznosti, ki jo poznajo tudi v drugih državah, je, da so organi za notranje zadeve poučeni o stališčih državnega tožilca glede ovadb, ki jih vlagajo in jih tožilci zavržejo. "Poleg tega pa ta obveznost omogoča drugemu organu, da do določene mere nadzoruje odločitve državnega tožilca (načelo checks and ballances), ki je glede odločitev o zavrženju ovadbe samostojen, njegove odločitve pa so v številnih primerih, ko ni oškodovanca v smislu 144. člena ZKP, tudi dokončne. Končno si je tudi težko predstavljati, da bodo državni tožilci lahko uspešno usmerjali predkazenski postopek, ki predvideva tesno sodelovanje z organi za notranje zadeve, če sami ne izpolnjujejo pomembne zakonske dolžnosti do teh organov," je Antona Drobniča opozoril Franc Mazi.

Analiza dela posebne tožilske skupine, ki jo je opravil Franc Mazi, ni bila edina te vrste. Pred nastankom omenjenega poročila je bil na ravni višjega državnega tožilstva po tem, ko je vodenje skupine prevzel nov vodja, po odhodu Antona Drobniča opravljen najmanj še en pregled dela Barbare Brezigar. Tudi v tem poročilu je kot njena največja strokovna napaka omenjeno ravnanje v zadevi Depala vas. Večina sklepov v tem predhodnem poročilu je enaka tistim, ki jih je zapisal Franc Mazi, razlike so le v nekaterih poudarkih. Glede ravnanja Barbare Brezigar v primeru Depala vas je na primer zapisano, da je bilo "na kratko povedano zavrženje ovadbe neutemeljeno in v nasprotju s tožilsko prakso ter doktrino. Bil je izkazan utemeljen sum, da so bila storjena kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, ravnanje osumljencev je bilo v nasprotju s pooblastili, ki so jih imeli, torej protipravno.” Omenjeno poročilo kaže tudi na morda najpomembnejšo zlorabo tožilke Barbare Brezigar, namreč na to, da kljub jasnim dokazom zaradi storjenih kaznivih dejanj, ki bi jih sicer preganjal vsak drug tožilec, z “zavržbami” sploh ni dopustila, da bi o teh primerih pravočasno odločala sodišča. S tem je vzela pravico v svoje roke. “Zavrženje ovadbe pomeni v konkretnem primeru sojenje, kar ni naloga organa pregona," je zapisano v omenjenem poročilu.

Poročilo prav tako ugotavlja, da skupina v tem in še nekaterih primerih "o zavrženjih ovadb ni obveščala ovaditelja", to pa je bilo "v neposrednem nasprotju" z veljavno zakonodajo. Barbara Brezigar prav tako ni imela pravice ne obveščati policije zgolj zato, ker se je medtem glede tega pritožila ustavnemu sodišču (in kasneje spor izgubila), kajti, kot piše v poročilu, "vložena pobuda za presojo ustavnosti nikogar ne legitimira, da bi domnevno neustavne določbe ne uporabljal".

Glede že omenjene neuspešne pritožbe tožilcev za posebne zadeve iz leta 1996 zaradi nepravilno izvedene hišne preiskave poročilo še omenja, da je v zvezi s pritožbo prišlo "med skupino in nekim nadrejenim državnim tožilcem do konflikta", saj skupini nadrejeni tožilec ni hotel podpreti neutemeljene pritožbe, "skupina pa je menila, da bi to moral storiti". To pa ni bilo res, saj so višji državni tožilci pri svojem delu samostojni. Vendar naj bi bil po mnenju analitikov dela Barbare Brezigar in njene skupine prav ta primer "signifikanten, ker plastično kaže na tudi sicer prisoten odnos skupine do višjih državnih tožilcev in njihovega dela v pritožbenem postopku".

Vse to je samo del obsežne dokumentacije, ki kaže, da Barbara Brezigar pri svojem delu ni bila niti samostojna niti strokovna. Strokovne kritike njenega dela so izrekli že njeni kolegi in nadrejeni, in to že v času, ko je na odgovornem položaju storila največje napake. Po vseh razkritjih v prejšnjih številkah Mladine pa obstaja utemeljen sum, da je bila Barbara Brezigar v proces priprave Smolnikarjeve aretacije vključena že veliko prej, preden je v roke sploh dobila kazenske ovadbe. Že zgolj zaradi tega bi se morala takoj sama izločiti iz odločanja v tem primeru. Vendar tega ni storila, pač pa je z metodami, ki kažejo na očitno politično korupcijo, svojo usodo še tesneje povezala s politiko in političnimi botri aretacije in ponarejevalcev iz Depale vasi ter jih rešila s pristranskimi in nestrokovnimi “zavržbami”.