Mati vseh bitk

Tale fuzbal med Slovenijo in Hrvaško, ki se nam dogaja, je nekaj več, pravijo. Tekma proti Ukrajini, med katero je padla odločitev, da gre Slovenija na evropsko nogometno prvenstvo, je bila, enostavno, zgolj tekma proti Ukrajini. Tekma proti Romuniji je bila, enostavno, tekma proti Romuniji. Šlo je zgolj za dve kvalifikacijski tekmi. No, je že res, da Ukrajino in Slovenijo povezuje še nekaj reči. Prometni koridor Barcelona - Kijev, ki je eden glavnih evropskih prometnih koridorjev, recimo, teče prek Slovenije. Slovenijo ter Ukrajino povezuje sorodna državotvorna usoda: obe državi sta neodvisnost dosegli v poletnih mesecih leta 1991. Tudi Romunijo in Slovenijo povezuje še nekaj nitk; leta 1997 sta bili Romunija in Slovenija del istega geostrateškega paketa. Ko je Nato v Madridu razglasil širitev, Romunije in Slovenije ni povabil v razširjajoče se zavezništvo.

Veliki in mali?

Vendar dejstvo, da Slovenija leži na cesti, ki povezuje katalonsko in ukrajinsko prestolnico, tekme ni obremenjevalo z dodatnimi pomeni. Tudi dejstvo, da sta Romunija in Slovenija delili sorodno geostrateško usodo, ni dodatno pospeševalo čustvenih izbruhov. Reči so bile enostavne: kaj bo nogometna reprezentanca ukrajinske nacije, ki šteje 48 milijonov ljudi, naredila proti ekipi, katere kadrovska baza šteje slaba dva milijona? Kaj bo nogometna smetana 22-milijonske Romunije naredila proti enajstkrat manjši deželi? Nogometna dvoboja Ukrajina - Slovenija ter Romunija - Slovenija je spremljala metaforika o dvoboju velikega in malega. Skratka, biblična prigoda o Davidu in Goljatu. Bolj ali manj upravičeno: Romunov je 20 milijonov več kot Slovencev, ukrajinska nacija pa je 24-krat večja od slovenske.

Pri tekmi s Hrvaško metaforika o Davidu in Goljatu ne deluje. Če tabele, ki jih CIA objavlja na svoji spletni strani, malo premečemo, ugotovimo, da je Slovenija po številu prebivalcev uvrščena na 144. mesto na planetu. Hrvaška je pa po številu prebivalcev na 118. mestu. Romunija, recimo, na tej listi zaseda 49. mesto. Ukrajina je pa na top listi držav z največjim številom prebivalcev uvrščena na 25. mesto. Razlika med Slovenijo in Hrvaško torej ni tako velika, da bi dopuščala biblijsko metaforiko o malem premetenem Davidu in orjaškem Goljatu. V resnici je namreč Hrvaška od Slovenije večja le za populacijo italijanskega Milana.

Velesila in država v razvoju?

Bi bila utemeljena retorika o spopadu nogometne velesile Hrvaške in nogometne države v razvoju Slovenije? Če na mizo vržemo številke, tudi ta retorika ni na mestu. Svetovna nogometna organizacija Fifa vsak mesec objavi svežo top listo najbolj uspešnih nogometnih držav. Trenutno je Slovenija uvrščena na spodobno 29 mesto. Hrvaška pa je na Fifini top listi v tem trenutku na 20. mestu. Fifini suhoparni, a objektivni kazalci torej govorijo, da razlika med kvaliteto hrvaške in slovenske ekipe sploh ni tako orjaška. Ker gre za svetovno lestvico, s sosednjo državo pa se tolčemo za uvrstitev na evropsko prvenstvo, je razlika še manjša. Če bi šteli le evropske države, bi bila Hrvaška na 14. mestu, Slovenija pa na 19. mestu.

Leta 1999, ko se je Slovenija za uvrstitev na evropsko prvenstvo bodla z Ukrajinci, so ti na svetovni top lestvici zasedali 23. mesto. Slovenija pa je bila na dan tekme uvrščena šele na 52. mesto svetovne top liste. Vendar s tem, ko je izločila bistveno bolje uvrščeno Ukrajino, Slovenija ni pridelala največjega čudeža. Tik pred tekmo z Ukrajino je iz kvalifikacij izločila še Zvezno republiko Jugoslavijo, v tistem trenutku uvrščeno na 15. mesto planetarne lestvice.

Kaj pa leta 2001, ko je šlo za tekmo proti Romuniji? Oktobrska lestvica je leta 2001 Slovenijo uvrščala na 26. mesto, Romunija pa je tedaj zasedala 15. mesto. Novembra 1999 in novembra 2001 je torej Slovenija premagala ekipi, ki sta imeli - če Fifino top listo vzamemo kot dokončno resnico - občutno večjo prednost, kot jo ima danes Hrvaška.

Obstajajo celo zgodovinska obdobja, ko je bila slovenska reprezentanca na Fifini top listi uvrščena pred hrvaško. Od maja do septembra 1994, torej v obdobju, ko se je sosednja država pripravljala na obisk papeža Janeza Pavla 2., so bile delnice slovenske nogometne reprezentance vredne nekaj točk več od delnic hrvaške ekipe. Drugič je slovenska ekipa hrvaško prehitela septembra 1995. Tretjič pa so delnice slovenske reprezentance hrvaško preskočile septembra in oktobra lani, torej v obdobju, ko sta predsednika vlad Račan in Drnovšek furala mirovna pogajanja v ribiškem sporu. Hkrati je septembra lani iz Zagreba v Ljubljano prišlo pismo, s katerim je hrvaški premier slovenskemu sporočil, da sporazum o meji, parafiran julija 2001, ne velja več. In hrvaške oblasti so izčrpanega Joška Jorasa septembra lani izpustile iz zapora, v katerem se je znašel, ker ni plačal kazni za domnevni prekršek izobešanja slovenske zastave in predvajanja slovenske himne.

Resnici na ljubo velja dodati, da je hrvaška ekipa leta 1999 nekaj mesecev zasedala 3. mesto svetovne top liste, med julijem 1998 in julijem 2000 pa je bila ves čas uvrščena med prvih deset ekip planeta. Na svetovni top listi je Slovenija nekajkrat prilezla do 25. mesta, v zadnjih dveh letih pa je najnižjo točko dosegla, ko se je ustavila na 36. mestu. Pred natanko letom dni sta si hrvaška in slovenska ekipa delili 36. mesto svetovne top liste. Trenutna vrednost delnic ene in druge ekipe govori o tem, da je imela hrvaška že mnogo boljša obdobja, Fifini kazalci pa so slovenski ekipi le v devetih mesecih zadnjega desetletja namerili višjo vrednost. Če sklenemo: razlika med vrednostjo ene in druge ekipe ni tako velika, da bi lahko štrikali z retoriko o spopadu med nogometno velesilo in ekipo, ki se šele uči hoditi.

Dobri in zli

Ker metaforika o velikih in malih ter velesili in deželi v razvoju ne bi zdržala empiričnega testa, so se nam v času pred usodnim dogodkom v glavo začela zaletavati mitološka sporočila drugih dimenzij. Če ta poročila očistimo politične korektnosti, izvemo tole: ne gre zgolj za tekmo. Ne gre zgolj za fuzbal. Ne gre zgolj za šport. Gre za mnogo več. Gre za spopad. Gre za, kot bi rekel Sadam, mamo vseh bitk.

V glavo se nam zaletava tole dodatno sporočilo: gre za spopad dveh civilizacij, evropskih Slovencev in neevropskih sosedov. Gre za utrjevanje schengenske meje. Mi, ki sicer nimamo stadiona, a smo že v Evropi (oziroma bomo tam 1. maja 2004), igramo proti onim, ki sicer imajo stadion, a niso v Evropi. Nogometaši ne brcajo le v usnje, pač pa tudi v devizne vloge hrvaških varčevalcev v največji slovenski banki, v celovitost Piranskega zaliva, v domačijo Joška Jorasa, v slovenske maše v Razkrižju. Ne gre zgolj za gole, pač pa za ohranitev slovenske vojaške prisotnosti na Trdinovem vrhu. Ter za zakoličenje 670 kilometrov državne meje. Gre za prost izhod do odrtega morja. Oh.

S slovensko politično elito imamo to smolo, da se ta s politično elito sosednje države ne zna zmeniti, kako bosta državi rešili odprte probleme. Ideološki mašineriji obeh držav pa politične probleme premeščata na stadion in v njegovo okolico. Kar je nevarno. Zato je potrebno nemudoma povedati, kje so nastali problemi, ki bi jih zdaj radi brcali na nogometnem igrišču. Problemi so nastali na relaciji med slovensko in hrvaško politično elito. Problemi so nastali, ko sta politični eliti obeh držav leta 1990 in 1991 s figo v žepu sklepali obrambna zavezništva. Problemi so nastali, ko je okupirana Hrvaška orožje za obrambo nabavljala prek Slovenije, orožarsko poslovanje pa je bilo, milo rečeno, nepregledno. Problemi so nastali, ko je slovenska politično-gospodarska elita sklenila pripojiti zagrebško Ljubljansko banko, razlogi za pripojitev pa niso bili nikdar jasno predstavljeni. Dodati velja, da iz popolnoma neznanih razlogov slovenska stran več kot desetletje ni objavila podatkov o tem, kolikšen je dolg hrvaških podjetij, ki so pri zagrebški Ljubljanski banki najela kredite. Dolg hrvaških kreditojemalcev do Ljubljanske banke namreč občutno presega dolg banke do varčevalcev. Problemi so nastali, ko politični eliti nista znali rešiti vprašanj okoli jedrske elektrarne. Seveda, čista resnica je, da je hrvaška politična elita že po tradiciji neprijeten, pokroviteljski sogovornik. Vendar je po drugi strani slovenska politična elita, ko se sreča s hrvaško, naduta. Hrvaški očitek, da je Slovenija egoistična, bi lahko slovenska politična elita utišala zelo hitro. Recimo tako, da bi podelila koncesijo za izgradnjo avtoceste Maribor - Krapina. Slovenski odsek ceste, ki Zagreb prek Maribora povezuje z Dunajem, je čista beda. Kje pa, da bi Hrvaški pomagali fizično skrajšati pot do srednje Evrope!

Jasno, sledili so ozemeljski spori. In zdaj naj bi fuzbalski duel postal nadomestek za naporen diplomatski duel. Ne. Tale tekma ni bitka, ki naj bi Sloveniji zagotovila prost dostop do mednarodnih voda in s tem posledično do lizbonskega zaliva. Ko se bo fuzbal končal, ko bo žoga spet na tleh, se bo morala slovenska politična elita s hrvaško resno pogovoriti o še bolj resnih rečeh, kot je fuzbal.

Maksimum na Maksimiru

Nekateri smo še zadnjič v življenju podcenjevali slovensko nogometno reprezentanco

Naš prvi stik na hrvaški strani meje je bil s pristno in prijazno zaskrbljenim carinikom, ki nas je napotil na do zob zastraženo parkirišče za Slovence pri motelu Plitvice. To je naravnost zevalo v praznoti, saj se v vsej regiji ni našlo kaj prida imbecilov, ki bi v zagrebško grotlo rinili s slovenskimi registrskimi tablicami, razen seveda moje malenkosti, najhitrejšega-najlepšega fotografa v Sloveniji in nekega Novomeščana s pankersko irokezo v rdeči fiesti. "Moja honda je lahko tudi tank," je hkrati nevarno in pomirjujoče predel kolega Sarkič, medtem ko je vijugal za posebnim zastraženim konvojem slovenskih avtobusov na poti proti glavnemu štadionu. Hrvaški policisti, na videz totalno zastrašujoči beefy hrusti na motorjih in z baretkami, so nam spotoma in tudi v sklopu spektakularnega zaključka vožnje oproščali stvari, ki jih ne bi mogel oprostiti noben plavi angel, ki v otroštvu ni bral pravljic. Lepotice so nam ob vstopu na tribuno v žep stisnile čokoladko.

Na papirju vsekakor ni bilo najti ene same stvari, ki bi znala tehtnico za odhod na Portugalsko prevesiti na karantansko stran: ko je človek dan prej na drugi strani Ekipe drugega za drugim primerjal nasprotujoče si igralske pare na obeh straneh, je lahko samo iz vsega srca na glas zahlipal. Še dodaten hendikep je pomenilo to, da je že tako ne vedno povsem vodotesna slovenska barka v Zagreb priplula boleče oslabljena, brez velikega in avtomatičnih dvajset odstotkov dodatnega zaupanja vlivajočega Cimeta in, celo še huje, brez naše večne dobre vile Marka Simeunoviča, ki ga je moral, ovbe, silom prilike nadomestiti nihče drug kot Mladen Dabanovič, junak kvalifikacijske tekme prejšnjega cikla doma s Švico in, če se morda kdo spomni, davne prijateljske tekme s Francijo v Parizu. Ja, ko se je razkadil prah prvega navdušenja nad ugotovitvijo, da nismo pokasirali Nizozemske ali Španije, nam je lahko vsem postalo krvavo jasno, da ne moremo vnaprej nikakor govoriti o kakršnemkoli ugodnem žrebu. "Dado Pršo je ondan v ligi prvakov Deportivu zapakiral štiri gole," je v petek od mrzlice treslo novinarskega kolega. "In kaj, mi naj se zdaj slepimo, da jih Mladenu Dabanoviču in Muamerju Vugdaliču ne bo nasul vsaj dveh?!" Kdo bi se z njim ne strinjal? Res, kdo, razen samega Muamerja Vugdaliča, ki je vesoljni javnosti, možato lokajoč vodo na igrišču za trening, z naslovnice Sportskih novosti isti dan z mastnimi črkami sporočal: "OLIĆ I PRŠO NEĆE SE BAŠ NAIGRATI!" Pogumno bitje in, kot se je izkazalo, izjemen vizionar.

Vsi smo vedeli, da bodo Hrvati krenili silovito, verjetno pa nismo niti najhujši pesimisti napovedovali, da se bo barčica sesedla tako naglo in predvsem tako klavrno. Dobro, Markusu Mercku, našemu neljubemu zobozdravniškemu dolžniku boleče nedosojenih enajstmetrovk iz preteklih epoh bi lahko sicer siknili, da bi bilo v tretji minuti morda mogoče govoriti zgolj o hrvaškem prekršku v napadu, vendar ni bilo prav nič neregularnega na iz prekinitve sledeči pušioni, ki jo lahko obesimo izključno na klin pomilovanja vrednega ementalerja od obrambe. "Idiot! Kmetavzar!" je na Amirja Kariča rjula novinarska elita, ko je nevarno zgodaj pokasiral svoj prvi karton, izrazov, ki jih je namenila našim drugim stebrom ob prvem tresenju karantanske mreže, pa elektronsko črnilo preprosto ne bi preneslo.

Dobro, dobili smo gol in si z njim, začuda, priborili tudi del igre. "UBI!!! UBI!!! JANEZA!!!" je donel skoraj kompleten Maksimir, in sicer v neposrednem taktu divjega razbijanja po pločevinasti strehi nad novinarsko ložo, kamor se je uspelo povzpeti še posebej podjetnim Hrvojem. Pomislite torej, kakšno bol, kakšno katastrofalno ost je moral doživeti zabuhli, prenapihnjeni in v lastnih očeh že na Portugalsko uvrščeni nacionalni život vzhodnih sosedov, ko jim je dve/tri o napadalski prodornosti napel Ermin Šiljak, katerega status prvega strelca evrokvalifikacij je lahko karkoli drugega, samo naključje ne.

Stvari so začenjale postajati grde. Hrvati so od strahu pobesneli, malce so se ustrašili tudi Slovenci, k stabilizaciji razmer pa je vse prej kot pripomogel Markus Merck, ki je sodil navdušujoče nepristransko in predvsem slabo, zdaj z nesankcioniranjem resnično brutalnega prekrška slovenskih braničev, zdaj z rumenim kartonom strelcu slovenskega zadetka ob očitni provokaciji hrvaške navale. Gledali smo oster, bridek, srdit trench warfare, kjer se je trgalo in klalo za pedi zemlje, s tem da so bili seveda ranjeni in okrvavljeni vatreni tisti, ki so prevzeli vlogo agresorja. Kljub vsemu nismo klonili niti v naših tradicionalno rakavih poslednjih minutah prvega polčasa in tista njihova kičasta "Neka pati, kome smeta, Hrvatska je prvak sveta!" je v premoru izzvenela nekam kislo.

Za drugi del se je poslovil medli Ivica Olić, nadomestil ga je Miki Rapajić, sicer poškodovan in zaradi tega zgolj zastrašujoč. Ne vem, kako je bilo to gledati po TV-sprejemnikih, ampak mi smo bili vsi pošteno na trnih in hkrati čedalje bolj ponosni, kar se je izdatno slišalo tudi s slovenske tribune, ki se je cela delirično prelevila v eno tako titansko žabo skokico. Nekje ob vznožju sedemdesete je postalo resnično grozljivo, ko so kocke i kockice pred našimi tremi pravokotnimi drogovi postavile šotor, in to, da katera od obrambnih goleni in hrbtov odbita batina proti našim rašljam ni končala za Dabanovičem, lahko pripišemo bolj sreči kot čemu drugemu. Ponavljala se je klasična zgodba o fizičnem padcu naših legionarjev, ki so si s svojimi nastopi za reprezentanco že ničkolikokrat zaslužili ne samo boljše klube, temveč tudi neprimerno več spoštovanja znotraj njih, pa od tega nič in nekako toliko tudi od njihovega late-game fitnesa. Le malo krivde za to lahko položimo na njihova prepotena ramena, o vsem skupaj pa bi imel verjetno marsikaj dognanega razpresti Ivan Cankar, a Hrvati so stisnili, stisnili so tudi navijači, stisnili so se naši goltanci ob misli, da nas od sanjskega izida loči zgolj še enajst minut peklenskega fliperja pred smrtno ogroženimi vrati neposredno pod slovenskimi navijači.

Enajst minut je sicer večnost, a tudi večnost očitno enkrat mine. Izjemno negovani in še bolj razjarjeni Otto Barić se je na tiskovni konferenci odkrito sprl o osnovni žogobrcni strategiji, vsevprek je bevskal o njihovem nepoznavanju temeljnih načel in se jim sarkastično zahvaljeval za vse informacije, ki so jih tako učinkovito nosili pred nos kolegu Prašnikarju. Ta je na patetične provokacije istih novinarjev, ali namerava do Portugalske s takim bunkerjem, nadvse debonair odvrnil, da, no, ja, šur, če bo pač treba, saj se zdi pot na Portugalsko nadvse zanimiva zadeva. Slovenski navijači so na svoji južni tribuni ob za vse druge udeležence morbidnem zaključku dogodka oddžuskali lambado ob Mojoj majci, mi pa smo se - z iskrenim srčnim sramom, da smo še zadnjič v življenju podcenjevali slovensko nogometno reprezentanco - v hondi, ki je lahko tudi tank, odpravili v zagrebško noč, ki je še vedno odmevala "DOBIĆETE BATINE!!! DOBIĆETE BATINE!!!" Tokrat se vsekakor nismo nadejali lepotic in čokoladk.

Jure Aleksič

Kuharica Slavka je rekla ...

Zaradi "tekme tekem" so mediji pomešali vse žanre

"Nogomet. Igra iger. Strast. Spektakel. Drama. Tragedija. Delirij zmagovalcev. Obup poražencev. Pred nami sta tekmi s Hrvaško. Sosedo, s katero imamo vrsto nerešenih težav. Kakšen čustveni naboj! Kvaliteta proti borbenosti. Bo srce večje od odlične tehnike? Hrvaške doslej še nismo premagali, toda smo mojstri dodatnih kvalifikacij. Gre tudi v tretje rado? Padli sta Ukrajina in Romunija. Dovolj, da nismo več samo smučarji. Podcenjevali nas ne bodo. Grla pripravljena? Televizor v dobrem stanju? Še trije dnevi do 100. tekme Slovenije. Mravljinci ..." Teletekst RTVSLO, stran 551, datum 11. 11. 2003. Naslednji dan isto ... le odštevali so dni. Zvečer pa so besedilo zamenjali z normalnim fuzbalskim komentarjem o pripravah naših in njihovih.

Toda kaj je sploh normalno medijsko spremljanje nogometa? Je to le "strokovno" spremljanje v športnem časopisju, naštevanje poškodb, taktik, napovedi izidov, ali je to tudi takrat, ko nogomet pljuskne v ženske časopise in je pomembno, kolikokrat sta David in Victoria zamenjala frizure in ali Fabien Barthez res tepe svoje punce? Oboje bi bilo sprejemljivo, ker vsak medij mora upoštevati svojo ciljno publiko. A zdi se, da si pri nas še nismo na jasnem, kako naj strežemo tej stvari. Vseeno smo še kar mlada nogometna nacija. Tako je ta sedaj že slovita teletekstna stran 551 tako rekoč esenca, sujet, medijskega spremljanja nogometne tekme med Slovenijo in Hrvaško. V vsem pretiravamo, tudi v označevanju veličine in usodnosti nogometne tekme. Zato je bila politična situacija s Hrvaško le dobrodošel stimulans v medijskem pokrivanju tekme. Da je malo drugače, da ima vsa stvar nov zagon. Joj, kako dolgočasno bi bilo, če bi igrali z Latvijci - za njih niti ne vemo, kje natančno so!

Ok, nihče ne trdi, da je nogomet samo šport. Toda tudi za medijsko spremljanje nogometa veljajo določene zakonitosti. Tekma Slovenija-Hrvaška pa je vse postavila na glavo. Vsi medijski žanri so se pomešali in nastal je nov žanr - športno-politični kar nekaj, ki temelji le na predpostavki združevanja populističnih tem. Najmilejša oblika novega žanra so podnaslovi tipa tega v Stopu: "Nogometna rešitev politične uganke - Hrvati poleti na Jadranu, Slovenci pa odpotujejo na Portugalsko."

Prvi podžanr športno-političnega kar nekaj je vnos nogometa v resno formo, verjetno zato, da ji prida lahkotnost. Denimo v Financah 7. novembra beremo tekst komentatorja Inštitut za civilizacijo in kulturo Anžeja Frangeša, ki je svojo analitično kolumno o hrvaško-slovenskih odnosih, o gospodarski coni, meji in vseh ostalih resnih vprašanjih končal s stavkom: "Sicer pa mislim, da mora Maksimir pasti!" Samo da se ne bo sedaj našel še kakšen norec, ki bo šel z gamsi čez Kolpo.

Drugi podžanr je obraten: v lahkotno formo vnesti politične komentarje. V Jani, tej starodavni žensko-družinski reviji, ki je pod taktirko legendarne Bernarde tiskala tekste za Micke, pa so tako ali tako naredili največji korak k političnemu banaliziranju nogometa. Namesto tračev o ljubezenskem življenju naših in hrvaških nogometašev so priobčili tekst o idealni slovenski nogometni reprezentanci. Na fotko reprezentance so zmontirali glave politikov in medijskih zvezd, zraven pa je Vinko Vasle napisal traktatno-politično-komentatorski prispevek, ki je eksemplarični primerek žanra "kar nekaj." Denimo v uvodu pove, zakaj je Slovenija-Hrvaška tako pomembna tekma: "Kadar gre za (našo) zmago, so dovoljena vsa sredstva, kajti nogomet je politika, je diplomacija, je korupcija, je zakulisje, je manipulacija ..." Temu sledi nek kvazi politični komentar, zakaj bi kakšni politiki bili in kakšni ne bili primerni za igranje v naši nogometni reprezentanci. Z obrazložitvami a la "Kaj lahko se zgodi, da bi kakšna od strankarskih opcij v resnici igrala za nasprotno stran, češ da nacionalni interes ni dobro definiran." Ali pa obrazložitev, zakaj bi moral biti med igralci But: "Človek se sicer na politiko ne spozna, lahko pa bi s svojimi napadi na nasprotnika dobesedno preoral igrišče."

Teden pred tem je v isti reviji isti pisec navedel razloge, zakaj bo Slovenija premagala Hrvaško. Češ Arena je objavila tekst z razlogi, zakaj bo Hrvaška premagala Slovenijo in užalila slovensko moškost, ko je kot prvi razlog navedla, da so Hrvati tretji na svetu po količini seksanja, Slovence je pa lahko sram, ker jih mednarodna raziskava ni niti omenila. Joj, saj vendar govorimo o nogometu. No, ampak hrvaški razlogi so bili vsaj duhoviti, zajebantski, lahkotni, Vasletovi pa spet politično komentatorski: "... ker imamo zaradi Sunčanega Hvara, ki ga nismo kupili, dovolj denarja za korupcijo, če je treba, in ker imamo več gotovine in nimamo Gotovine." Kaj je hotel pesnik s tem povedati? Kar nekaj.

Podobno mešanico je priobčil Žurnal. Na prvi strani podajo povzetek skaljenih medsosedskih odnosov. Zaidejo celo v take politične analize kot so: "Ali bo južna soseda v prihodnosti spremenila podcenjujoč odnos do Slovenije? Do spremembe na bolje utegne priti že naslednje leto maja, ko bo naša država vstopila v Evropsko unijo (kot tudi zvezo Nato nekaj dni prej). To bi bistveno okrepilo naš mednarodni položaj, česar se Hrvati zavedajo." In potem naprej mirno o fuzbalu: "Naša reprezentanca je pred veliko, morda najhujšo preizkušnjo doslej!" Nadaljevanje na 52.strani časopisa pa je izključno športno. Misterij povezave med žogobrci in vprašanjem meje v Piranskem zalivu pa ostaja.

Po vseh teh žanrskih bravurah je tekst v Sportskih novostih o prehranjevalnih navadah hrvaške reprezentance prav simpatični otroški vrtec, še posebno z izjavo kuharice Slavke iz Čateža, da so hrvaški nogometaši veliko bolj fejst kot slovenski. Mogoče so pa res, kdo ve.

Mateja Hrastar