Samopostrežna trgovina z orožjem

O kakšnih cifram govorimo, ko je na dnevnem redu diskusija o trgovini z orožjem, ki je v prvi polovici devetdesetih let tekla prek Slovenije? Ena od ocen, ki smo jo slišali od ljudi, ki so se ukvarjali s preiskovanjem zadeve, pravi, da se je v orožarski trgovini, ki je bila povezana tudi s Slovenijo, vrtelo za okrog milijardo dolarjev denarja. Je ta ocena prenapihnjena? Na prvi pogled se zdi vratolomna in preveč drzna. Po drugi strani pa dva podatka iz neposredne soseščine kažeta, kakšne bi utegnile biti dimenzije operacij. Sedanje ocene govorijo, da je Hrvaška za nabavo orožja, ki ga je potrebovala za obrambo in osvoboditev ozemlja (ter nekaj malega za ozemeljske ambicije v Hercegovini), porabila 15 milijard dolarjev. Dejstvo je, da je Hrvaška del orožja nabavljala prek Slovenije. Na opremo, ki je prihajala prek Slovenije, se je opirala zlasti v letu 1991 in 1992.

In Bosna in Hercegovina? V prvi polovici devetdesetih let je na Dunaju poslovala ustanova, imenovana TWRA, Third World Relief Agency. Ta ustanova se je ukvarjala z zbiranjem finančne pomoči za Bosno, prek TWRA pa je bil plačan tudi tovor, ki je jeseni 1992 obtičal na mariborskem letališču, julija 1993 pa je bil tovor odkrit. Hasan Čengić, tesni sodelavec Alije Izetbegovića in nekakšen "lastnik" mariborskega tovora, je bil član upravnega odbora TWRA. Preiskava avstrijske policije je pokazala, da je na dunajski račun TWRA v prvi polovici devetdesetih let prišlo okrog 350 milijonov dolarjev. Domnevamo lahko, da je pomemben del blaga, kupljenega s to vsoto, v Bosno potoval prek Slovenije. Vendar v Bosno ni potoval zgolj tovor, ki bi bil finančno povezan z ustanovo TWRA. Prek Slovenije je potovalo tudi blago, namenjeno drugi vojaški formaciji, delujoči v Bosni in Hercegovini, HVO-ju (Hrvaškemu obrambnemu svetu). In tudi orožje za vojsko cazinskega mogočneža Fikreta Abdića.

Podatki o vsotah, porabljenih na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, ne dopuščajo lahkotne obravnave. Natančnejših podatkov, ki bi jasno dokazovali, kolikšen del tega milijardnega prometa je tekel prek Slovenije, ni. Obstajajo pa zgovorni detajli. In parlament si je za nekaj zgodornih detajlov ob koncu prejšnjega leta vzel tri ure svojega dragocenega časa.

Nedokazane predpostavke?

Po naporni debati je parlament izrazil pripravljenost, da bi morda nekoč v prihodnosti vprašanje trgovine z orožjem, ki je potekala v Sloveniji v prvi polovici devetdesetih let, vendarle temeljiteje raziskali. Ampak tokrat pa čisto zares! Predsednik vlade Anton Rop poslanske radovednosti sicer ni pretirano razpihnil. Rekel jim je, da je bilo "s strani vlade v preteklosti storjeno dosti" in da so se ustrezni postopki začeli. Poslance je miril tudi s hipotezo, da "do danes ni nihče v vladni proceduri dokazal predpostavke o nezakonitostih pri trgovanju z orožjem". Pomirjujoči ton, ki ga je prinesel predsednik vlade, pa ni zadušil preiskovalnih ambicij državnega zbora. Ta ima namreč bogato tradicijo. Tudi spoznanja, do katerih so se dokopali parlamentarci, so bogata. Hkrati bi težko rekli, da tistih 19 zbranih fasciklov, ki so shranjeni v parlamentarnih blagajnah, potrjuje predpostavko o popolni zakonitosti orožarske trgovine. Dejstvo, da je orožarska trgovina prek Slovenije tekla tudi v času embarga na izvoz orožja v države, nastale na ozemlju SFRJ, bomo takoj odmislili. Države, ki so se kljub embargu oboroževale, so ravnale v skrajni sili. In če se neko dejanje, ki je navidez protipravno, zgodi v skrajni sili, protipravnosti v resnici ni. Gre za druge sume o nezakonitostih, do katerih so se dokopali tudi parlamentarni preiskovalci. Problem je v tem, da sumov in spoznanj, do katerih so se dokopali poslanci, ti niso mogli deliti z volilno bazo. Osnutki zaključnih ali vmesnih poročil so ostajali zaupni. Parlament končnih poročil ni obravnaval, ker je nekako zmanjkalo časa, zato je pravni status parlamentarnih poročil polovičarski. Fascikli ostajajo zaklenjeni. Kot da bi cele njive papirnate solate čakale na boljše čase, na čase, ko bi bile razmere zrele za objavo. Ali morda za novo obravnavo. Morda bo pa ta papirnata solata vmes zgnila.

Dve petletki spraševanja

Ko je parlament med miklavžem in božičem tri ure razpravljal o orožarskih rečeh, je s tem spotoma obeležil deseto obletnico poslanske radovednosti. Parlament bi lahko praznik radovednosti obhajal že prej. 27. maja 1993, pred dobrim desetletjem, je namreč tedanji poslanec Jože Jagodnik na vlado naslovil 27 vprašanj o trgovini z orožjem. V enem desetletju pa občinstvo ni dobilo kvalitetnih odgovorov. Res pa je, da je mariborski poslanec Jagodnik, ki je takrat nastopal v barvah Združene liste, namesto odgovorov hitro kasiral pomenljiv komentar. Tedanji obrambni minister Janez Janša je namreč slaba dva meseca zatem, ko je Jagodnik objavil vprašanja, na mariborskem letališču odkril 120 ton orožja. "Kaj sprašuješ o malenkostih, če pa se v tvoji volilni enoti valja 120 ton orožja, ilegalno skladišče pa vodijo tvoji strankarski tovariši," bi lahko povzeli neverbalno komunikacijo med ministrom in poslancem.

Slaba dva meseca po odkritju kontejnerskega tovora je parlament ustanovil preiskovalno komisijo, ki naj bi odgovorila na vprašanje, kakšno je politično ozadje dejstva, da se je na mariborskem letališču znašlo 120 ton orožja. Ena od možnih hipotez je bila tudi ta, da je bil mariborski tovor pravzaprav namenjen notranjepolitičnim potrebam, natančneje, pripravam na državni udar, ki bi ga izvedle sile kontinuitete. Komisija, ki jo je vodil poslanec Zoran Madon, je julija 1994 v parlament pripeljala pomembno pričo, bosanskega funkcionarja Hasana Čengića. Čengić je naštel slovenske politike in državne uradnike, s katerimi je sodeloval. In v resnici bi znotraj parlamentarnega loka težko našli stranko, ki v svoji članski podatkovni bazi ne bi imela osebe, ki je sodelovala s Čengićem. Najprej je bil pri Kučanu, potem pri Bavčarju, ta ga je poslal k namestniku direktorja VIS-a, namestnik ga je odpeljal do šefa Brejca, vmes je obiskal Janšo, v Mariboru je spet sodeloval z dobrimi znanci Milana Kučana. Po Čengićevem nastopu je postalo jasno, da mariborski tovor nikakor ni bil namenjen kakšnemu podalpskemu ali podpohorskemu državnemu udaru. V resnici je šlo za to, da je obrambni svet, ki je posloval pri predsedstvu RS, po vojni v Sloveniji sprejel sklep, da Slovenija po svojih močeh pomaga Hrvaški in Bosni, saj bi pomoč tema dvema državama povečevala varnost Slovenije. Odločitev obrambnega sveta o pomoči Hrvaški ter Bosni in Hercegovini je ostala v veljavi do januarja 1993, ko je obrambni svet sklenil, da slovenski organi ne bodo več sodelovali v vojaški pomoči sosednjim državam. Pametnega uradnega pojasnila, zakaj je slovenska oblast januarja 1993 sprejela takšno odločitev, ni. Obstaja pa nekaj dejstev, ki kažejo na kontekst, v katerem je bila ta odločitev sprejeta. Prvič, ustava, sprejeta decembra 1991, je redefinirala položaj predsednika republike. Zato je ustavno sodišče sprejelo sklep, da obrambni svet pri predsedniku republike ne more poslovati. Ko je Milan Kučan decembra 1992 postal predsednik republike, je izgubil znaten del pristojnosti, ki jih je imel kot predsednik predsedstva. Sklep obrambnega sveta, sprejet januarja 1993, da Slovenija ne bo več pomagala Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, je tako zadnji sklep tega organa. Druga okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev, da je Slovenija prekinila pomoč Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, je dejstvo, da je vedno več znakov kazalo na možnost, da si bo tudi sosednja Hrvaška skušala prisvojiti del Bosne in Hercegovine. Če je Slovenija ob prvotni odločitvi o pomoči Hrvaški ter Bosni in Hercegovini ti dve državi razumela kot nekakšen paket, je leta 1993 grozilo, da bo tudi znotraj paketa prišlo do vojne. Že oktobra 1992 je prišlo do prvih spopadov med hrvaškimi in bosanskimi enotami. Hujši spopadi pa so se začeli aprila 1993; enote Unproforja so 19. aprila 1993 odkrile, da so vojaki HVO, Hrvaškega obrambnega sveta, v vasi Ahmići pobili več deset muslimanov. Tretjo okoliščino predstavlja dejstvo, da je mednarodna skupnost jeseni 1991 uvedla embargo na izvoz orožja v države, ki so nastajale na ozemlju nekdanje SFRJ. Četrta okoliščina, ki bi lahko vplivala na dejstvo, da je slovenski obrambni svet sklenil prekiniti pomoč, je ta, da so januarja 1993 že obstajali podatki o prvih orožarskih aferah. Novice o prvem velikem orožarskem škandalu so bile novembra 1992 objavljene v Mladini, govorile pa so o tem, kako so osebe, povezane s slovenskim obrambnim ministrstvom, v Celovcu ugrabile trgovca z orožjem. Tedaj so že obstajali znaki, da pod krinko državne odločitve tečejo tudi dobičkonosni zasebni posli.

Zlate rezerve proti orožju

Prav sumi o dobičkonosnih zasebnih poslih pa so pospeševali tudi radovednost dela poslancev. Če je Madonova preiskovalna komisija poskrbela za dokaze o nedolžnosti nekaterih operativcev, ki so po službeni dolžnosti prišli v stik z mariborskim tovorom, je v drugi rundi komisija dobila nov opis del in nalog. Pomenljivo: ko je komisija dobila nalogo, da razišče vse orožarske posle, je doživela mrk. Ni se več sestala. In komisija, ki se je ukvarjala z orožjem na mariborskem letališču, ni bila sestavljena iz nepomembnih poslancev. V resnici je bila pravi dream team. Njeni člani so bili, denimo, Ivan Oman, med letoma 1990 in 1992 član predsedstva RS, dr. Jože Pučnik, leta 1992 podpredsednik vlade RS, ter dr. Dimitrij Rupel, med letoma 1990 in 1992 zunanji minister. Niti zaključnega poročila ni objavila.

Ker Madonova komisija posla ni dokončala, je v parlament leta 1998 prišla pobuda za ustanovitev nove komisije. Nova komisija, ki jo je vodil poslanec Rudi Moge, naj bi se ukvarjala z mariborskim primerom, leta 1999 pa je v opis del in nalog dobila še preiskavo okoliščin prodaje orožja iz skladišča Ložnica. Dodati pa velja, da je od zahteve za ustanovitev komisije do prve seje minilo nenavadno dosti časa. Če je bila zahteva za preiskavo vložena maja 1998, se je prva seja komisije zgodila šele enajst mesecev pozneje. Mogetova komisija je bila nenavadno dolgo časa soočena s tehničnimi problemi: menedžment državnega zbora komisiji ni in ni dodelil strokovnih sodelavcev. Ko je komisija začela poslovati, tehnični problemi niso izginili. Pripetilo se je, da eno pomembnejših pričevanj ni bilo posneto na magnetofonski trak. Mogetova komisija je zaupno vmesno poročilo vendarle sestavila, 29. junija je bilo poročilo sprejeto, komisija pa je dobila nalogo, da razišče celotno orožarsko trgovino. Parlament je pozval vlado - tedaj jo je vodil dr. Andrej Bajuk -, naj v dveh tednih poroča o vseh gotovinskih poslih, ki so nastali ob trgovini z orožjem. Hkrati je parlament vlado pozval, naj poroča, kako je bila ta gotovina porabljena. No, v resnici je parlament leta 2000 na vlado dr. Bajuka naslovil vprašanja, sorodna onim iz leta 1994. Tedaj - leta 1994 je vlado vodil dr. Drnovšek - je parlament obravnaval zaključni račun o izvršitvi proračuna za leti 1991 in 1992. Ob sprejemu zaključnih računov je parlament zahteval, naj vlada v treh mesecih razišče problematiko prometa z orožjem, in o tem obvesti državni zbor. Hkrati je parlament pozval vlado, naj z ugotovitvami o prometu z orožjem popravi proračunske knjigovodske listine. Parlamentarni sklep, sprejet novembra 1994, ni imel učinkov. Drnovškova vlada ni nikdar pojasnila, kako je promet z orožjem vplival na proračun. Od tedaj se dozdeva, da je šel pomemben del trgovine z orožjem mimo proračuna. Transakcije pri delu trgovine so bile namreč gotovinske, knjigovodstvo pa je bilo - če je že obstajalo - zelo površno.

Če je bila taktika Drnovškove vlade ta, da je ob zoprnih vprašanjih o orožju mencala, je bila taktika Bajukove vlade nekoliko drugačna. Kot rečeno: 29. junija 2000 je parlament pozval vlado, naj poroča o gotovinskih poslih, povezanih s trgovino z orožjem. Namesto poročila o gotovinskih orožarskih poslih je izvršna veja oblasti odgovorila z novimi vprašanji. Notranji minister dr. Peter Jambrek se je namreč potrudil in slab teden dni po parlamentarnih orožarskih vprašanjih odprl tiste trezorje notranjega ministrstva, za katere je veljalo, da so ključi pogrešani. V zaprašenih jeklenih blagajnah je odkril dokumentacijo o zlatih predmetih, ki jih je vodstvo nekdanjega sekretariata za notranje zadeve tik pred spremembo oblasti leta 1990 shranilo v trezorjih Banke Slovenije. Novi vodja kriminalistične policije pa je v svojem trezorju odkril za dva milijona mark gotovine neznanega izvora. Parlamentarno vprašanje o abstraktnih gotovinskih poslih je dobilo konkretno protivprašanje: od kod se je vzela gotovina v policijskem trezorju? Od kod dokumentacija o zlatnini v ministrskem trezorju? Mimogrede: odkritje gotovine in zlatih rezerv leta 2000 nekoliko spominja na odkritje mariborskega orožarskega tovora leta 1993. Če je poslanec Jagodnik leta 1993 s 27 vprašanji poizvedoval o abstraktnih orožarskih poslih, mu je obrambni minister čez dva meseca posredno odgovoril z odkritjem konkretnih kontejnerjev. Če je parlament leta 2000 od vlade zahteval poročilo o gotovinskih orožarskih poslih, je notranje ministrstvo čez slab teden posredno odgovorilo z odkritjem "zlatih rezerv" in gotovine v trezorjih na Štefanovi ulici.

Mogetova komisija je pred koncem parlamentarnega mandata vendarle napisala tudi zaključno poročilo, vendar parlament tega poročila ni utegnil obravnavati. Prav tako so volitve požrle čas za obravnavo nekaterih drugih poročil parlamentarnih preiskovalcev. Z današnje perspektive se zdi, da je bil leta 2000 sklenjen nekakšen deal: parlamentarni urnik je bil sestavljen tako, da niso bile končane niti tiste preiskave, za katere je bila zainteresirana opozicija, niti one, za katere je bila zainteresirana vladajoča koalicija. Poročila Pukšičeve, Jerovškove in Mogetove komisije so šle v arhiv.

Samopostrežna trgovina z orožjem

Kljub temu da parlament leta 2000 ni pokazal volje, da bi končal orožarske preiskave, ta tema za parlament očitno ostaja zanimiva. Zakaj? Prvič, nedvomno gre za pomembna vprašanja. In če se politiki lotevajo pomembnih vprašanj, to načeloma ni slabo. In drugič, v orožarskih dosjejih je kopica detajlov, ki so zgovorni že sami po sebi, hkrati pa niso povezani v smiselno celoto. Recimo: Hasan Čengić je pred leti v intervjuju za Mladino pripovedoval, kako je na slovenskem obrambnem ministrstvu izvedel, da cazinski mogočnež Fikret Abdić slovenskim obrambnikom dolguje med 1,2 in 1,3 milijona DEM. Sarajevska vlada je zgolj kot jamstvo, da bo dobavljeno blago plačano, v Sloveniji pustila 4,5 milijona dolarjev vreden Bellov helikopter. Ko je bil na mariborskem letališču odkrit 120-tonski tovor, namenjen Bosni, so ocene govorile, da je orožje vredno okoli 20 milijonov DEM. Pozneje so se pojavili podatki, da tovor, odkrit v Mariboru, ni bil popoln. Med lahkim pehotnim orožjem bi morale biti tudi rakete, vredne okrog 10 milijonov DEM. Vendar raket med odkritimi kontejnerji ni bilo.

Kakšne cifre so nastopale pri drugih orožarskih aferah? Ko je januarja 1992 v koprsko pristanišče priplula ladja, na kateri bi moral biti kontejner z naročenimi avtomatskimi puškami za notranje ministrstvo, ki ga je vodil Igor Bavčar, se je izkazalo, da na barki ni le en kontejner, pač pa jih je več kot 40. Dobavitelj blaga je bil Nicholas Oman, uslužbenci notranjega ministrstva pa so tisti del robe, ki ni bila naročena, a je vseeno prišla v Slovenijo, uskladiščili na vojaškem delu brniškega letališča. Predstavnik notranjega ministrstva je odvečno orožje prodal Hrvatom in Bosancem. Tovor, ki je z ladjo pripotoval v Koper in je bil pozneje skladiščen na brniškem letališču, naj bi bil vreden slabih 9 milijonov dolarjev.

Tovor, znan po šifri "Brniška orožarske afera", ni edina nenaročena Omanova pošiljka. V koprskem pristanišču je več let trohnelo več sto tisoč ruskih plinskih mask, vredne pa naj bi bile slabih deset milijonov dolarjev. S podatkom, kolikšna je bil celotna vsota poslov, pri katerih je kot posrednik sodeloval Nicholas Oman, ne razpolagamo. Dejstvo pa je, da sta bili dve nenaročeni pošiljki ("Brnik" in plinske maske), ki sta se končali z aferami, skupaj vredni slabih 20 milijonov USD. Koliko so potem znašali tisti posli, ki se niso končali s škandalom?

Koliko so bili vredni posli, pri katerih je sodeloval grški poslovnež Konstantin, čigar podjetje je imelo sedež na Dunaju? Kot rečeno: ekipa, tesno povezana s slovenskim obrambnim ministrstvom, je Konstantina v Celovcu ugrabila, ker naj bi ta menda ostal dolžan milijon DEM.

Kolikšna je bila vrednost orožja, ki je bilo shranjeno v skladiščih Borovnica in Ložnica in je bilo prodano? Neuradne ocene govorijo, da je bilo zgolj to orožje vredno več kot sto milijonov DEM.

Koliko kamionov z orožjem je vozilo po Sloveniji? Poslanec Jelinčič je pred sestankom parlamenta, na katerem so razpravljali o orožarskih rečeh, občinstvu razdelil popise vsebin 19 fasciklov, ki so shranjeni v državnem zboru. Več kot 120 strani dokumentacije pripoveduje zgolj o potnih nalogih enega od slovenskih prevozniških podjetij. V enem od fasciklov so shranjeni dokumenti o ladjah in transportih, ki so pripluli do Kopra. Recimo: ladja Vela Luka je aprila 1991 pripeljala 200 ton TNT-ja. Ladja Herman C. Boy je 20. junija pripeljala 16 kontejnerjev specialne opreme. Ista ladja je avgusta pripeljala dobrih 500 ton mask. Hkrati je druga ladja pripeljala 584 ton ruskih mask. Popis dokumentacije površno omenja tudi, koliko zabojnikov je pripeljala kakšna ladja. Iz javnosti dostopnega gradiva je mogoče rekonstruirati, da se v fasciklih državnega zbora skrivajo podatki o več sto zabojnikih - naše štetje se je končalo nekako pri cifri 300 zabojnikov. Jasno je, da je v teh zabojnikih pripotovala tudi vojaška oprema, ki je omogočila, da je Slovenija lahko uspešno končala vojno z JLA. Recimo: v kontejnerjih, ki jih je tik pred osamosvojitvijo pripeljala ladja Herman C. Boy, je bila težko pričakovana komunikacijska oprema. Dodati pa velja, da popis dokumentacije omenja vsaj 20 ladijskih transportov, v tej množici pa sta le dva transporta, ki sta se zgodila pred slovensko osamosvojitvijo.

Zvezane roke?

Zastavlja se torej vprašanje, kaj ovira politiko, da ne zmore napisati in sprejeti poročila o orožarskih dogodivščinah? Kaj ovira, denimo, Jelinčiča? Na bomo dopustili, da bi bila svinjarija spet skrita pod preprogo, je ropotal med decembrskim parlamentarnim sestankom. Jelinčiča pa pri plemeniti ambiciji, da bi parlament raziskal orožarske zgodbe, ovira dejstvo, da je tudi sam delček te zgodbe. Jeseni 1992 so namreč kriminalisti potrkali na vrata njegovega doma, količina orožja, ki so jo odkrili med preiskavo, pa je bila u-la-la velika. Ni šlo za diskontno količino, vendar je Jelinčičeva zaloga daleč presegala količino, za katero bi lahko rekli, da je namenjena "osebni uporabi".

Nekdanji obrambni minister Janša je bil pri razkrivanju mariborske orožarske trgovine zelo gostobeseden. Če je pred desetletjem, ob razkritju, namignil, da gre za robo, ki jo skladiščijo Kučanovi tovariši, je med zadnji parlamentarno diskusijo ob omembi mariborske robe namignil na kitajsko-sudanske ozadje trgovske poti. Šlo naj bi namreč za pot, prek katere naj bi se oskrbovali islamski skrajneži. Janševa interpretacija mariborske afere je nedvomno zanimiva, ima pa to slabo lastnost, da je leta 1992, ko je tovor prek Sudana prišel do Maribora, tedanji prebivalec Sudana, Osama bin Laden, še vedno veljal za ameriškega zaveznika. Bin Laden je cela osemdeseta leta tesno sodeloval z Američani, saj je CIA izdatno financirala protisovjetske mudžahidske operacije v Afganistanu. Mimogrede: tudi orožje, ki ga je CIA kupovala afganistanskim protisovjetskim borcem in ga je prek Pakistana pošiljala v Afganistan, je bilo kitajskega izvora. Skupine, ki danes veljajo za teroristične, imajo svoje korenine v skupinah, ki so ob koncu osemdesetih let iz Afganistana pregnale sovjetske okupacijske enote in so ob koncu hladne vojne veljale za pomembne zaveznice ameriške strategije. Dvomimo pa lahko, da v slovenskem političnem prostoru obstaja dovolj politične volje za postavitev vprašanja, ali je mariborski tovor iz Kitajske prek Sudana potoval po kanalih, ki so bili postavljeni še med hladno vojno.

Opozicijski prvak Janša kaže veliko radovednost še pri enem vprašanju: v kakšnih okoliščinah se je dogodila razorožitev slovenske TO? Pred leti so poslanci SDS želeli doseči, da bi se "orožarska" preiskovalna komisija ukvarjala tudi s tem vprašanjem, a ta tema po glasovanju ni prišla na dnevni red. Pri enem orožarskem vprašanju pa opozicijski prvak ne kaže radovednosti. Gre namreč za vprašanje knjigovodskih evidenc. Kaj je Slovenija prodajala in kaj preprodajala? Za koliko? Komu? Kam je šel denar, če ni šel v t. i. integralni proračun? Če je bil denar, zbran s prodajo orožja, nekakšna predhodnica t. i. obrambnega tolarja, posebnega sistema financiranja nabave vojaške opreme, bi evidence o tem morale obstajati. Poslanec Rudi Moge se je med letoma 1998 in 2000 ukvarjal z vprašanjem, kje so evidence. Med decembrskim parlamentarnim sestankom pa je dejal, da "obstaja utemeljen sum, da sta tako VIS (Varnostno-informativna služba, op. p.) kot VOMO (varnostni organ ministrstva za obrambo, op. p) imela specialne fonde, katerih dokumentacijo so odgovorni teh služb dali uničiti in s tem vzbudili sum, da so se sredstva teh fondov prelila v zasebne žepe." Ta sum je izrekel človek, ki je imel preiskovanje orožarskih poslov dve let v opisu del in nalog.