Ite missa est

Dan zatem, ko je državni zbor ratificiral sporazum med Svetim sedežem in Slovenijo, je iz Vatikana pripotovala novica, da bo dr. Franc Rode, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, prevzel vodenje ene od devetih vatikanskih kongregacij. Sporazum med Svetim sedežem in Slovenijo je, kot kaže, za vatikansko kadrovsko službo res izjemnega pomena. Edmond Farhat, nekdanji vatikanski nuncij, akreditiran v Sloveniji, je bil namreč na novo službeno dolžnost premeščen natanko dan po podpisu sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo. Vznemirjeni dr. Rode je na dan, ko je objavil novico, da zapušča Slovenijo, uporabljal vojaško metaforiko. "Neki prijatelj mi je pred nekaj minutami dejal: 'Z bojnega polja greš v generalšab'." Hm. Dejstvo, da je dr. Rode uporabljal vojaško metaforiko, je nekoliko nenavadno. Stalin je bil namreč tisti, ki je nekoč vprašal: "Papež? Koliko divizij pa ima?" Dr. Rode najbrž ne bi bil vesel, če bi v tisku prebral komentar, da je bojevit in da se obnaša kot na bojnem polju. Če pa že smo pri vojaški metaforiki, lahko ob njeni pomoči odgovorimo, kakšnim divizijam bo dr. Rode poveljeval v prihodnosti. Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja sodi med tiste vatikanske divizije, za katere je zapovedana predvsem železna disciplina. Kongregacija se ukvarja z delovanjem redovnih skupnosti, torej redovnikov in redovnic, nun in menihov. Divizije, ki jih bo vodil, so številčne in pogosto elitne.

Torej bo dr. Rode postal kardinal. Prefektu kongregacije namreč pritiče kardinalski naziv. Vendar bo moral dr. Rode na kardinalski klobuk še počakati. Škofom je namreč kardinalski naziv dodeljen ob konzistoriju, dogodku, ko papež imenuje nove kardinale. Zadnji konzistorij je bil oktobra 2003, ko je papež imenoval 31 kardinalov. Februarja 2001 je postavil 42 kardinalov. Sicer pa je papež kardinale postavljal še leta 1998, 1994, 1991, 1988, 1985, 1983 in 1979. Sedanji papež je v četrt stoletja postavil 231 kardinalov. Kardinal se od škofa razlikuje predvsem po tem, da ima pravico voliti papeža; ob koncu leta 2003 je živelo 131 kardinalov z volilno pravico. Kardinal volilno pravico izgubi, ko dopolni 80 let. Dr. Rode, rojen 23. septembra 1934, bi imel, ko bo postal kardinal, volilno pravico do leta 2014. A kot rečeno, volilno pravico bo dobil na konzistoriju, ki bo, če bo obveljal sedanji ciklus, leta 2006 ali 2007.

S čim si je dr. Rode zaslužil imenovanje v generalštab? Prvič, dr. Rode je v vatikanski administraciji že služboval med letoma 1981 in 1997. Sprva je delal kot podtajnik tajništva za neverujoče, po petih letih pa je postal tajnik papeškega sveta za dialog z neverujočimi. Kljub vojaški metaforiki, s katero je bil oznanjen odhod dr. Rodeta, bo za razumevanje prejšnje službe bolj primerna primerjava z državno administracijo. Tajnik sveta za dialog z neverujočimi je položaj, primerljiv s položajem državnega sekretarja v slovenski državni upravi. Po padcu berlinskega zidu je dr. Rode služboval kot tajnik papeškega sveta za kulturo. Domnevamo lahko, da se je v personalni mapi dr. Rodeta že med letoma 1981 in 1997 nabralo dovolj ocen, ki so kadrovsko službo Svetega sedeža prepričale, da gre za perspektivno osebnost, primerno za službovanje v samem vrhu vatikanske administracije. Med letoma 1997 in 2004, ko je dr. Rode vodil ljubljansko škofijo, je moral ocene, pridobljene v osemdesetih in devetdesetih letih, le potrditi. Obdobje, ko je vodil ljubljansko škofijo, je bilo torej obdobje zadnjega preverjanja.

Veliki in mali uspelih

Ali je šlo v teh sedmih letih kaj narobe? Ali so se v tem obdobju v personalni mapi dr. Rodeta nabrali podatki o novih imenitnih dosežkih? Prvič, dr. Rode je imenitno speljal pogajanja med republiko Slovenijo in Svetim sedežem. S t.i. vatikanskim sporazumom je cerkev dobila garancije, da svoboda njenega delovanja v prihodnosti ne bo okrnjena. Hkrati pa je z vatikanskim sporazumom cerkev dobil nekaj nastavkov, ki ji omogočajo širitev področja delovanja; dr. Rode je sedem let razlagal, da je strateški cilj institucije, ki jo vodil, vstop v javni šolski sistem. Ker je v vmesnem času ustavno sodišče sprejelo stališče, ki omejuje možnosti vstopa cerkve v javni šolski sistem, se zdi, da se ob sedanjem razmerju političnih silnic možnosti za uresničitev Rodetovega strateškega cilja ni. Vendar politične silnice niso zabetonirane. Cerkvena stran je taktično briljantno izpeljala pogajanja z državni stranjo (ali pa je vladna stran podcenjevala spretnost sogovornikov iz RKC).

Drugi veliki uspeh Rodetovega sedemletnega vodenja slovenske RKC je sklic sinode. Slovenska škofovska konferenca je sinodo sklicala neposredno po Rodetovem prihodu v Slovenijo. Če je vatikanski sporazum nekakšen strukturni temelj, je sinoda instrument, ki je celotno krščansko občestvo spravila v gibanje. Dr. Rode je torej v sedmih letih z vatikanskim sporazumom postavil bolj čvrst strukturni temelj delovanja, po drugi strani pa je s sinodo zagotovil, da se na teh temeljih dogaja čim več.

Tretji dogodek, ki se je pripetil med Rodetovim mandatom, je drugi papežev obisk; septembra 1999 je namreč papež beatificiral mariborskega škofa Slomška. Vendar se je drugi papežev obisk odvijal v mariborski škofiji, papežev gostitelj pa je bil mariborski škof dr. Kramberger.

Se je v personalni mapi dr. Rodeta nabral kak minus? Leta 1998 je iz Vatikana prišlo navodilo o reorganizaciji škofij. Od leta 1977 so na ozemlju Slovenije tri škofije, Vatikan pa je sugeriral, da bi število škofij povečali. Ob ljubljanski, mariborski in koprski škofiji naj bi tako dobili še novogoriško, novomeško, celjsko, murskosoboško in kranjsko škofijo. Zgolj za primerjavo: sosednja Hrvaška ima štiri nadškofije in deset škofij. Ideje o reorganizaciji pa slovenska cerkvena hierarhija ni sprejela. Če je RKC z vatikanskim sporazumom zabetonirala temelje delovanja in če je s sinodo zagotovila, da se na teh temeljih nekaj dogaja, naj bi z reorganizacijo škofij postavili okvir delovanja, ki bi cerkveno hierarhijo nekoliko bolj približal občestvu. Tega koraka dr. Rode ni izvedel. Mu je to škodilo? Glede na dejstvo, da je napredoval, se zdi, da mu neizvršitev navodila ni škodila. Pač, tudi sama kurija ni nujno monoliten blok. Možno je, da del kurije navija za manjše škofije, ki bi bile bližje občestvu, del kurije pa za večje, močnejše, ki bi imele v okolju boljše pogajalske pozicije.

Obstaja vsaj en dokumentiran primer, ko je dr. Rode posegel v resne politične debate, ki so sem odvijale v samem vrhu vesoljne katoliške hierarhije. Oktobra 1999, slab mesec dni po drugem papeževem obisku v Sloveniji, je dr. Rode sodeloval na evropski škofovski sinodi v Rimu. Škofovska sinoda se je, med drugim ukvarjala tudi z vprašanjem širjenja baze odločanja v cerkveni hierarhiji. Predlog o širitvi baze odločanja je oblikoval milanski kardinal Carlo Maria Martini, eden največjih učenjakov rimskokatoliške cerkve in človek, ki je dolga leta veljal za vodilno osebnost liberalne struje, papežev biograf Tad Szulc pa ga je leta 1995 uvrstil na ožji seznam potencialnih naslednikov Karla Wojtyle. Seveda; kardinal Martini bi prestol zasedel, če bi papež Janez Pavel 2. postavljal liberalne kardinale - to pa se ni zgodilo. Skratka, leta 1999 je dr. Rode idejo kardinala Martinija, ki bi vodila do določene demokratizacije cerkvene hierarhije, javno sesul. Na tiskovni konferenci po sinodi je dejal, da je imela ideja kardinala Martinija odmev le v medijih, med škofi pa ne. Dejstvo, da se je dr. Rode (leta 1999 je funkcijo nadškofa opravljal dve leti) zakadil v kardinala Martinija, ki je kardinalski klobuk dobil leta 1983, gotovo kaže na velike ambicije našega rojaka. Povedano v vojaškem besednjaku: polkovnik Rode se je lotil generalpolkovnika Martinija, sicer jezuita. Hkrati pa lahko domnevamo, da je bil pogumni juriš dr. Rodeta krit iz tistega dela generalštaba, ki je botroval tokratnemu napredovanju.

So v personalni mapi dr. Rodeta še kakšni problemi? Določen problem gotovo predstavljajo statistični podatki. Če je popis prebivalstva leta 1991 v Sloveniji naštel 1370.000 katolikov, je leta 2002 število katolikov občutno nižje, saj se je za katoličane opredelilo 1136.000 oseb. Če bi dr. Rodetu v vatikanski personalni službi postavili vprašanje, kaj je počel, da se je število katolikov tako znižalo, bi se iz zadrege lahko izvlekel, ker je bila metodologija popisa, ki je bil izveden leta 2002, drugačna od one iz leta 1991. Hkrati pa evangeličanska skupnost ni utrpela padca. Pravoslavna skupnost je izgubila le zelo majhen odstotek članstva, islamska skupnost pa se je od popisa 1991 do popisa 2002 izjemno povečala. Spremenjena popisna metodologija torej ni negativno vplivala na številčnost muslimanov, evangeličanov in pravoslavcev.

Ker je bila evangelizacija ključna beseda devetdesetih let in ker je tudi sam dr. Rode poudarjal pomen evangelizacije, se zdi, da statistični letopisi ne kažejo, da bi bil ta proces uspešen. Vsaj kvantitativni kazalci niso odlični. Morda se v generalštabu tolažijo s kvalitativnimi kazalci.

Obstaja še en statistični problem. Meritve javnega mnenja kažejo, da slovenska RKC sodi med tiste institucije, ki so deležne najnižjega zaupanja. Slabše gre le še političnim strankam in sodiščem.

Kdaj?

Dr. Rode torej odhaja. Kdo bo njegov naslednik in kdaj bo postavljen? Podatek o imenovanju dr. Rodeta na položaj prefekta ene od vatikanskih kongregacij je v škofovski dvorec prišel v zadnjih dneh januarja 2004. Ker pa je kardinal Eduardo Marinez Somalo, dosedanji prefekt kongregacije za ustanove posvečenega življenja, 75 let dopolnil marca 2002, je bilo napredovanje dr. Rodeta v vatikanskih krogih najbrž načrtovano več mesecev. Sveti sedež je z objavo novice očitno čakal do ratifikacije vatikanskega sporazuma. Niti dobro obveščeni Vatikan pa ni mogel uganiti, kdaj bo slovensko ustavno sodišče končalo postopek ugotavljanja skladnosti vatikanskega sporazuma s slovenskim pravnim redom.

Domnevamo lahko, da je novi nuncij, nadškof Santos Abril y Castello, ki je v Slovenijo pripotoval maja 2003, že od prihodu vsaj okvirno vedel, da mora ugotoviti, katere osebnosti bi bile primerne za morebitnega naslednika dr. Rodeta.

Izbira naslednika pa je odvisna predvsem od ocene prioritet. Vatikanski sporazum je ratificiran, načela delovanja so bile začrtana na sinodi. Kaj pa je ključni problem? Nizek ugled? Če bi obveljala ocena, da je ključni problem slab javno-mnenjski rating, ki je v marsičem tudi posledica bojevitih in nediplomatskih javnih nastopov dr. Rodeta, bi kadrovska služba najbrž iskala manj znano umirjeno osebnost. Če bi obveljalo, da je ključni problem upadanje članov katoliškega občestva, bo kadrovska služba najbrž iskala karizmatično osebnost, ki bo sposobna konkurirati novim produktom na trgu religiozne ponudbe. Če bi obveljalo, da je s sinodo in vatikanskim sporazumom delo zgolj začrtano, ne pa dokončano, bo kadrovska služba Svetega sedeža najverjetneje izbirala med tesnimi sodelavci odhajajočega nadškofa, ki so vodili sinodalne aktivnosti in pripravo vatikanskega sporazuma.

Predstojniki ljubljanske škofije, ki so posle vodili v prejšnjem stoletju, so bili ob inavguraciji v povprečju stari 53 let. Dr. Rode je ljubljansko škofijo prevzel nekoliko starejši, saj je bil leta 1997 v 63. letu. Praviloma so imeli doktorat, večina pa je znaten del življenja preživela izven Slovenije. Škof Anton Bonaventura Jeglič je dolga leta živel v Sarajevu, Gregorij Rožman je pred prihodom v Ljubljano živel v Celovcu, nadškof dr. Aljozij Šuštar je več kot trideset let živel v Švici, dr. Franc Rode pa je otroštvo preživel v Sloveniji, mladost v Argentini, študijska leta v Franciji, prva leta službe v Sloveniji, osemdeseta je preživel v Rimu, leta 1997 pa je spet pripotoval v Slovenijo. Malo verjetno je, da bi bil novi nadškof nekdo, ki je ves čas živel in bival v Sloveniji. Če bi veljala logika, značilna za prejšnje stoletje, bi moral novi nadškof priti "od zunaj". Ni pa rečeno, da ta logika še velja.

Kakopak občinstvo hrepeni, da bi čim hitreje izvedelo za imena možnih kandidatov. Vendar lahko tudi sama objava imena vpliva na imenovanje. V preteklosti je veljalo, da tisti, čigar ime se je pojavilo v tisku, zagotovo ne bo postavljen za škofa. No, leta 1996 in 1997 je bil tisk poln špekulacij, da bo položaj ljubljanskega nadškofa zasedel dr. Rode, objavljena napoved pa njegovemu napredovanju ni škodila.

Kdaj bo iz Vatikana prišla novica o novem nadškofu? Ker smo v volilnem letu, bo odločitev o datumu objave novega imena dodatno občutljiva. Novica o imenovanju dr. Rodeta je v Slovenijo prišla le nekaj dni zatem, ko je bila postavljena koalicija Drnovšek-Podobnik. Če bi veljala ta logika, bi Vatikan z objavo novice, kdo bo novi nadškof, najbrž počakal. Vendar situacija ne bo povsem primerljiva z razmerami iz leta 1996 in 1997. Dr. Alojzij Šušar je novembra 1995 dopolnil 75 let in papežu ponudil odstop, papež pa je odstop sprejel marca 1997. Vendar je dr. Šuštar po ponujenem odstopu ostal v službi, dr. Rode pa bo Slovenijo fizično zapustil. Po njegovem odhodu bo zazevala praznina. Kdo bo občestvu poslal namig, kako bi se veljalo odločiti na volitvah?

Kdo?

Sicer pa sta ob imenovanju novega ljubljanskega nadškofa možna dva scenarija. Prvi scenarij bi bil, da v Ljubljano pride osebnost, ki že opravlja (nad)škofovske naloge. Ta rešitev bi bila za Ljubljano relativno enostavna, vendar bi povzročila zadrego na drugim koncih. Po abecednem redu lahko naštejemo nekaj osebnosti:

Stanislav Hočevar, letnik 1945, zadnja štiri leta opravlja dolžnosti nadškofa v Beogradu, pred tem pa je bil inšpektor slovenskih salezijancev. Mimogrede, Stanislav Hočevar je bil za beograjskega nadškofa postavljen le nekaj dni zatem, ko je bil Santos Abril y Castello, med letoma 1996 in 2000 nuncij v Beogradu, danes pa nuncij v Sloveniji, iz ZR Jugoslavije premeščen v Argentino.

Dr. Ivan Jurkovič, letnik 1952, od leta 2001 službuje kot vatikanski nuncij v Belorusiji; istega leta je bil tudi imenovan za nadškofa. Dr. Jurkovič je sicer kot diplomat služboval v Južni Koreji, Kolumbiji in Rusiji, med letoma 1996 in 2001 pa je služboval v vatikanskem državnem tajništvu; posebej se je ukvarjal s poslovanjem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.

Dr. Anton Stres, letnik 1942, je bil za mariborskega pomožnega škofa postavljen leta 2000, od začetka sedemdesetih let je kot predavatelj služboval na teološki fakulteti, sicer pa slabi dve desetletji vodi komisijo Pravičnost in mir, ki se ukvarja z vprašanji človekovih pravic. Dr. Stres je sicer eden od članov komisije, ki je s cerkvene strani pisala vatikanski sporazum. Sicer pa je dr. Stres - tako kot dr. Rode - član lazaristov.

Če je bil vatikanski sporazum osrednji dogodek sedemletnega škofovanja dr. Rodeta in če naj bi bodoči nadškof nadaljeval Rodetovo delo, v vatikanski kadrovski službi ne bodo mogli mimo prelata dr. Boruta Koširja (1954), ključnega pogajalca ob pisanju vatikanskega sporazuma, doktorja kanonskega in civilnega prava ter organizatorja papeževega obiska z znatnimi organizacijskimi in diplomatskimi sposobnostmi.

Če pa bi vatikanska kadrovska služba ocenila, da je ključni dogodek zadnjih let sinoda, bo nuncij poizvedoval tudi o tem, kaj si v ljubljanski nadškofiji mislijo o moralnem teologu dr. Ivanu Štuhecu (1953), tajniku slovenske sinode, sicer pa izpostavljenemu govorniku slovenske RKC.

Nedvomno pa je krožek potencialnih kandidatov bistveno širši. Verjetno je, da bo nuncij Santos Abril y Castello zbiral podatke tudi o osebnostih, ki so širši javnosti povsem neznane. Nič nas torej ne sme presenetiti.