Marjan je čist

Mladina je pred šestimi poročala o tem, na kakšen način je Slovenska ljudska stranka leta 1992 pod vodstvom Marjana Podobnika financirala volilno kampanjo. Mladinini podatki so govorili o tem, da je SLS volilno kampanjo financirala na nezakonit način. Morda se je leta 1998 zdelo, da Mladina mlati staro slamo, saj je od dogodka do poročila v Mladini minilo šest let. Zdaj pa je minilo novih šest let. In pred nami je še sveža sodba vrhovnega sodišča, s katero je vrhovno sodišče Mladini naložilo preklic nekaterih trditev, ki naj bi bile objavljene v Mladini. Po šestih letih se je torej končal pravdni postopek, ki ga je leta 1998 sprožil Marjan Podobnik. Tedaj je od Mladine zahteval, naj mu izplača 25 milijonov SIT, saj naj bi zaradi Mladine utrpel duševne bolečine, hkrati je zahteval preklic nekaterih trditev, ki naj bi jih objavila Mladina. Tretja Podobnikova zahteva je govorila, da mora Mladina v množici časopisov objaviti sodbo. Ljubljansko okrožno sodišče je že leta 1999 sprejelo ključen sklep, da Marjan Podobnik ni upravičen do 25-milijonske odškodnine. Naslednjih pet let pa je sodstvo tehtalo, ali mora Mladina objaviti kak preklic, besedilo sodbe ali kaj tretjega. Tako je v petih letih sodstvo s svojimi odločitvami nihalo od stališča, da mora Mladina objaviti preklic treh točk ter sodbo, do stališča, da Mladina nima nobenih obveznosti. Stališče, da Mladini ni potrebno objaviti ničesar, je ob koncu leta 1999 sprejelo ljubljansko višje sodišče, po intervenciji državnega tožilstva, ki je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, pa je zadeva naredila še en velik krog. Zadnji sklep vrhovnega sodišča pravi, da je Mladina dolžna objaviti preklic treh trditev, hkrati pa je dolžna objaviti besedilo sodbe. Vsaka stran krije svoje pravdne stroške.

Na sosednjih straneh je sodba s preklici objavljena, saj si niti po naključju ne drznemo cepetaje nasprotovati sodbi vrhovnega sodišča. Ob tem, ko izvršujemo, kar nam je sodba naložila, pa vendarle objavljamo pristransko poročilo, ki govori o tem, kaj bi sodstvo po našem mnenju še moralo upoštevati.

Pomen poštenega financiranja

"Najbolj poštena stranka je nabirala denar na nezakonit način," poroča naslovnica Mladine, natisnjena 17. marca 1998. Članek nosi naslov: "Nepoštene ljudske igre", v podnaslovu pa piše: "Podrobnosti o financiranju predvolilne kampanje Slovenske ljudske stranke, ki je potekala jeseni 1992, oziroma kako je SLS nezakonito financirala svojo predvolilno kampanjo z denarjem Leka".

Za začetek si velja zastaviti vprašanje, kako pomembno je razkritje, da je ena od strank svojo kampanjo financirala na nezakonit način. Po našem mnenju gre za izjemno občutljivo razkritje. Če se nezakonitosti prikradejo v enega od najbolj pomembnih procesov parlamentarne demokracije, torej v proces volitev in financiranja volilne kampanje, lahko ta nezakonitost kontaminira še marsikaj drugega. Če naj bi bile politične stranke orodje, ki voljo ljudstva ob pomoči volilne procedure in parlamentarnih postopkov prevajajo v zakone, je izjemno pomembno, da o volilnih postopkih ni nobenega dvoma. Če kje, mora biti politika "čista", ko gre za volitve. Če v to proceduro vstopi denar, pridobljen po nezakoniti poti, to lahko ogroža vsa plemenita načela o parlamentarni demokraciji, volji ljudstva in sorodnih kategorij, ki so zapisane v prvih ustavnih členih. Zgolj spotoma: predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi volitve financiral organizirani kriminal. Na kakšen način bi organizirani kriminal kapitaliziral svoj finančni vložek? In tu sploh ne gre zgolj za hipotetično situacijo. Pred leti je nekdanja finančnica SLS poročala, da je finančne usluge stranki ponujal tudi Nicholas Oman, mož, ki je danes znan z mednarodnih tiralic, včasih pa je veljal "zgolj" za posrednika v orožarski trgovini. Ponovimo: nezakonitosti, ki se zgodijo ob financiranju volilnih kampanj, niso trivialni prekrški. Gre za izjemno občutljive nezakonitosti.

Pomenljivo je, da Mladinina trditev o nezakonitem nabiranju denarja oz. nezakonitem financiranju kampanje ni bila niti za trenutek pod vprašajem. Ko se je Podobnik odločil za pravdanje, se je ključnemu delu Mladininega poročila v velikem loku izognil. Zanimivo je tudi, da se je izognil najbolj ostrim delom Mladininega poročila. Zato pa se je ogorčeno lotil manj pomembnih delov, opomb, ki bi bile lahko zapisane tudi pod črto.

Ključni podatki, ki jih prinaša poročilo o financiranju volilne kampanje SLS, so tile: Podjetje Lek je prispevalo za volilno kampanjo SLS okrog 55.000 DEM v tolarski protivrednosti, vendar denarja ni nakazala na račun stranke, pač pa na račun podjetja Herties. In kaj ima podjetje Herties z volilno kampanjo SLS? Na prvi pogled nič. Leta 1992 je volilno kampanjo za SLS izvajalo podjetje Magenta. Podjetji Herties in Magenta pa sta sestrski podjetji, saj je njuna lastniška struktura enaka. Kje je tu problem. Zakonodaja, ki je leta 1992 urejala volitve, je določala, da podjetja lahko financirajo politične stranke, vendar smejo denar namenjati zgolj od dobička. Smisel te zakonske norme je, da bi se izognili situaciji, ko bi stranke financirala podjetja, ki so v minusu. Ta norma ima še eno posledico: ker je leta 1992 še obstajala družbena lastnina, so o porabi dobička v velikih družbenih podjetjih še vedno odločali t.i. samoupravljavci. In na kakšen način je Lekov denar prišel do SLS? Tako, da je podjetje Herties Leku izstavilo račun. Lek pa je račun plačal. Iz te transakcije nikakor ni razvidno, da gre v resnici za financiranje volilne kampanje. To je jedro Mladininega poročila.

Ob tem se nam je zastavljalo vprašanje, na kakšen način je prišlo do dogovora o tej transakciji. Mladinini viri so trdili, da je do dogovora prišlo med sestankom, ki se ga je udeležilo več oseb, med drugim tudi predsednik SLS in direktor Leka. Mladina je objavila tudi nekaj podrobnosti o sestanku, te podrobnosti pa so bile predmet pravde, ki jo je sprožil Podobnik. Trdil je namreč, da sestanka med njim in direktorjem Leka ni bilo. Sledilo je pravdanje. Mladina je na sodišče pripeljala enega od virov, Dušana Dolamiča, ključnega človeka SLS-ove volilne kampanje in, kot je sam zatrdil, udeleženca sestanka, ki naj bi usodno vplival na finančno transakcijo. Marjan Podobnik in Lekov direktor pa sta trdila, da sestanka ni bilo. Sodišče je sklenilo, da bo verjelo Podobniku in direktorju Leka, Mladini pa je naložilo, naj prekliče trditev o sestanku, na katerem naj bi Podobnik direktorja Leka napeljal, naj mu da 55.000 DEM za stranko in ga ob tem povabil, naj vstopi v SLS. Direktor Leka pa je vabilo zavrnil.

Pravda se je torej vrtela okoli vprašanja, ali je oktobra 1992 prišlo do sestanka med Podobnikom in direktorjem Leka. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, na kakšen način je prišlo do transakcije, s katero je farmacevtska družba po našem prepričanju na nezakonit način financirala volilno kampanjo. Sodišče se med zadevo Podobnik vs. Mladina tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, kdo se je zmenil za donacijo, če ne predsednik stranke in direktor. So se pa z nekaterimi od vprašanj, ki jih je leta 1998 odprla Mladina, ukvarjali kriminalisti in tožilci. Zoper direktorja Leka je bila vložena tudi obtožnica, a je ljubljansko okrožno sodišče razsodilo, da direktor Leka ob financiranju SLS ni storil kaznivega dejanja.

Zato pa si je ljubljansko okrožno sodišče že leta 1999 zastavilo vprašanje, ali drži temeljna Mladinina trditev, namreč, da je financiranje kampanje SLS vsebovalo nezakonitosti. Sodišče je tedaj ugotovilo sledeče: "Res je tudi, da sta bili sporni Lekovi nakazili nezakoniti. Podjetje Lek bi namreč lahko nakazalo svoj prispevek stranki v skladu z 22. členom Zakona o političnem združevanju le iz dobička, o tem pa bi morala odločati skupščina podjetja. Denar bi bil lahko nakazan le samo stranki in ne podjetju Herties, čeprav je bilo to zadolženo za vodenje predvolilne kampanje. V resnici sta bila oba zneska nakazana na račun materialnih stroškov, kot je izpovedal priča Metod Dragonja, zato je bil fiktiven tudi namen nakazila (plačilo računa oz. predračuna za storitve, ki dejansko niso bile opravljene)." Sodišče je torej že leta 1999 pritrdilo ključni Mladinini ugotovitvi. Vendar je ljubljansko okrožno sodišče v naslednjem stavku zapisalo: "Četudi je tožnik vedel za navedeni dve nezakoniti nakazili, pa to ni dovolj za očitek o njegovi udeležbi pri kaznivem dejanju, za katero ga je obtožila toženka. V pravdi veljajo le dokazana dejstva, zanesljivih dokazov o tem, da naj bi tožnik napeljal Metoda Dragonjo k nezakonitemu denarnemu nakazilu, pa ni."

Med letoma 1999 in 2004 se je sodstvo ukvarjalo z vprašanjem, ali je dopustno, da medij neki osebi pripiše udeležbo pri kaznivem dejanju. Ljubljansko okrožno sodišče in vrhovno sodišče sta se postavili na stališče, da je bilo Mladinino početje nedopustno, ker je s trditvijo, da je bil Podobnik tisti, ki je med sestankom direktorja Leka napeljal k nezakoniti transakciji, objavila neresnico. Mladinino početje pa naj bi bilo nedopustno tudi na načelni ravni.

Psi čuvaji ali oblast?

Najprej k načelni drži okrožnega in vrhovnega sodišča. Vrhovni sodišče meni, da tisk ne sme kršiti ustavnega načela o domnevi nedolžnosti. 27. člen ustave namreč pravi: "Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo." Vrhovno sodišče v primeru Podobnik vs. Mladina pravi takole: "Očitek storitve kaznivega dejanja v naši družbi nedvomno posega v čast in ugled prizadetega in ker imajo mediji pomembno vlogo pri obveščanju javnosti, smejo javnost seznanjati samo z (resničnimi) dejstvi in niso upravičeni obtoževati in presojati kazenske odgovornosti posameznika, pa čeprav so to tako imenovane osebe javnega (političnega) življenja. To je v vsaki pravni državi naloga tožilstva in nazadnje sodišča, ki mora ugotoviti storitev kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi."

Načelno stališče vrhovnega sodišča bomo za trenutek prestavili v povsem drug kontekst. Ali je, denimo, dopustno poročanje o dogodku, ki se je pred dnevi pripetil v garažni hiši pod Trgom republike, ko je poslanec Kelemina udaril vratarja, ta pa je potem zaradi poškodbe ni mogel na delovno mesto. Poročilo, ki govori o tem, da je poslanec lažje poškodoval vratarja v garažni hiši, ta pa zaradi poškodbe nekaj dni ni bil zmožen opravljat svojega dela, deloma korespondira z enim od členov kazenskega zakonita. Ali je dopustno, če tisk zapiše: "Poslanec povzročil lahko telesno poškodbo!"? Sintagma "lahka telesna poškodba" je namreč sintagma iz kazenskega zakonika. Če bi dosledno sledili logiki, da morajo mediji ob poročanju upoštevati ustavno načelo o domnevi nedolžnosti, bi lahko stavek "Poslanec povzročil lahko telesno poškodbo!" zapisali šele po pravnomočni sodbi. Naj torej z objavo poročila počakamo nekaj let?

Je dopustno, če mediji, sklicujoč se na sodbo okrožnega sodišča, poročajo: "Podobnikova SLS se je financirala nezakonito!"? Trditev, da je bilo financiranje kampanje SLS v posameznih primerih nezakonito, je namreč med pravdo Podobnik vs. Mladina zapisalo okrožno sodišče. Hkrati pa vprašanje, ali se je SLS financirala zakonito ali nezakonito, če smo strogi pravni formalisti, ni bilo predmet pravdnega postopka. Predmet pravdnega postopka je bilo vprašanje, ali je Mladina Podobniku povzročala neupravičene duševne bolečine. Trditev sodišča, da je bilo financiranje Podobnikove stranke nezakonito, ima nedvomno globoke posledice. Povzroči lahko celo duševne bolečine. Sodišče pa je to trditev zapisalo kljub temu, da vprašanje zakonitosti ali nezakonitosti financiranja kampanje ni bilo na dnevnem redu. Je torej dopustno, da sodišče uporablja težke besede o nezakonitosti pri financiranju volilne kampanje, četudi se ob teh težkih besedah ne more opreti na pravnomočno sodbo, ki bi eksplicitno dejala, da se je SLS financirala nezakonito? Navedena vprašanja so seveda retorična. Seveda je dopustno. Ta svet je namreč narejen tako, da je na njem na tisoče problemov, le nekateri od teh problemov pa so dorečeni s pravnomočnimi sodbami.

Ob tem, ko sta se okrožno in vrhovno sodišče postavili na stališče, da tisk ni upravičen obtoževati ali presojati kazenske odgovornosti posameznika, ker je to naloga tožilstva ter sodišča in pravnomočnih sodb, si velja od blizu ogledati še ustavno podlago tega stališča. Ustavni člen, ki govori o domnevi nedolžnosti, smo že citirali. Kakšen pa je zgodovinski kontekst nastanka te ustavne norme?

Knjiga Ustavno kazensko procesno pravo, ki na več kot 1700 straneh objavlja sodne primere, komentarje in druga gradiva, pokaže, kakšen je zgodovinski kontekst načela o domnevi nedolžnosti.V Magni Carti Libertatum, mami modernih ustav, piše: "Noben svobodnjak ne bo odveden, zaprt ali mu bodo odvzete njegove pravice ali imetje, izobčen, izgnan ali kako drugače prikrajšan; prav tako zoper njega ne bomo porabili sile, ali poslali drugih, da to storijo, razen po zakoniti sodbi njemu enakovrednih mož ali po pravu dežele." Ustavni člen, ki govori o domnevni nedolžnosti, torej govori o odnosu med (nemočnim) posameznikom in (vsemogočno) oblastjo. Ko je nemočni posameznik soočen z oblastjo, mu mora oblast, preden sproži ukrepe s pravnimi posledicami, krivdo dokazati s pravnomočno sodbo. Člen o domnevi nedolžnosti je, zgodovinsko vzeto, zaveza oblasti, da bodo pravne posledice, ki bi lahko doletele (osumljenega) posameznika, nastopile šele, ko bo porota osumljenega posameznik s pravnomočno sodbo spoznala za krivega. Ustavni člen o domnevi nedolžnosti v pravni teoriji prinaša še nekaj posledic: recimo to, da je država tista, ki je dolžna osumljencu dokazovati krivdo (in ne obratno, da je osumljenec dolžan državi dokazovati nedolžnost). Ponovimo: ustavni člen, ki govori o domnevi nedolžnosti, torej govori o odnosu med posameznikom in oblastjo, ne pa o odnosu med politikom in tiskom. V določenih okoliščinah bi po našem mnenju člen, ki govori o domnevi nedolžnosti, uporabili tudi za medije. Nekatere družboslovne teorije govorijo o medijih kot četrti veji oblasti. Če naj bi bili mediji oblast in če mediji pišejo o nemočnih posameznikih, potem naj velja, da četrta veja oblasti (torej mediji) spoštujejo načelo, da naj nemočni posameznik velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Druge teorije pa medijev ne razumejo kot četrte veje oblasti, pač pa pravijo, da so mediji psi čuvaji, ki spremljajo poslovanje vsemogočne oblasti. Naj skromno pripomnimo, da Mladina svoje poslanstvo vidi nekako v tej smeri. Ne bomo sicer trdili, da bi na razstavi psov čuvajev dobili nagrado za pasemsko čistost. Nedvomno pa se z vprašanje, kako je SLS financirala volilno kampanjo, niso ukvarjali zato, ker bi se kot četrta veja oblasti izživljali nad nemočnim posameznikom, pač pa smo bevskali na oblast.

Zloraba svobode?

Vrhovno sodišče je sodbo utemeljilo s trditvijo, da je Mladina objavila prispevek, ki je za tožnika žaljiv, s tem pa je "zlorabila svojo pravico do svobodnega izražanja in dolžnost obveščanja javnosti, saj bi se morala zavedati, da neupravičeno objavila neresnična dejstva, ki so za tožnika lahko hudo žaljiva." Če naj bi Mladina po presoji vrhovnega sodišča na načelni ravni ravnala napak, ker ni spoštovala ustavnega načela o domnevi nedolžnosti, je na konkretni ravni ravnala napak, ker bi se morala zavedati, da "neupravičeno objavlja neresnična dejstva".

Na tej točki si drznemo skromno ugovarjati. Dejstva so bila namreč sledeča: iz virmanov, ki so govorili o tem, kako je izgledala finančna transakcija ob financiranju kampanje SLS, je izhajalo, da je to financiranje sporno, v nasprotju z zakonodajo. Iz pričevanja Mladininih virov pa je izhajalo, da je dogovor o sponzorskem prispevku nastal na sestanku med Podobnikom in direktorjem Leka. Že sodišče prve stopnje je pritrdilo Mladinini ugotovitvi o nezakonitosti financiranja. Mladina pa je na sodišče pripeljala osebo, ki je potrdila podatek o sestanku na Leku. Mladina sodišču sicer ni predložila ultimativnega dokaza, s katerim bi povsem neizpodbitno potrdila, da je 27. oktobra 1992 prišlo do usodnega sestanka, na katerem bi bili dogovorjeni vsi detajli. Vendar dokler ne bo izumljen časovni stroj, ki bi omogočal vrnitev v 27. oktober 1992, ultimativnih dokazov itak ne bo. Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je usodni sestanek bil ali ga ni bilo, po zaslišanju več prič pa je sklenilo, da sestanka, o katerem govori Mladina, ni bilo.

Sodišče pa se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je Mladina imela razlog verjeti v tisto, kar je napisala. Ker je Mladina na sodišče pripeljala osebo, ki je potrdila navedbo o usodnem sestanku, bi sodišče po našem mnenju moralo ugotoviti, da je Mladina imela razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zapisala.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker je besedna zveza "razlog verjeti v resničnost zapisanega" po mnenju ustavnega sodišča bistvenega pomena za svobodo tiska. Če si sodstvo ne zastavi vprašanja, ali je nekdo imel razlog verjeti v resničnost tistega, kar trdi ali raznaša, po našem mnenju ne odgovori na vsa potrebna vprašanja. Ustavno sodišče je leta 1999 v odločbi, ki nosi številko U-I-226/95, ugotovilo, da bi, če ne bi upoštevali kriterija "razlog verjeti v resničnost zapisanega" novinarji zdrsnili v samocenzuro, zaradi česar bi bil nadzor medijev "nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja le še navidezen".

Paradoks šest let trajajočega pravdanja pa je sledeč: sodstvo je ugotovilo, da je Mladina pravilno poročala, da je bilo financiranje volilne kampanje SLS leta 1992 nezakonito. Hkrati pa je medij, ki mu sodstvo priznava, da je razkril pomembno nepravilnost, deležen blagega ukora, ker ni postregel z ultimativnim dokazom o obstoju nekega sestanka, na katerem je bila nezakonitost spočeta.

---

II Ips 405/2002

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je v senatu vrhovnih sodnic in vrhovnih sodnikov Antona Frantarja kot predsednika in mag. Lidije Koman Perenič, Lilijane Friedl, Aljoše Rupla in Miha Štuklja kot članov v pravdni zadevi tožeče stranke Marjana Podobnika, Goriška 39, Cerkno, ki ga zastopata Jože Hribernik in Jože Ilc, odvetnika v Ljubljani, proti toženi stranki Mladini, Časopisnemu podjetju, d. d., Resljeva 16, Ljubljana, ki jo zastopata Stojan Zdolšek in mag. Drago Demšar, odvetnika v Ljubljani, zaradi preklica izjav in objave sodbe, o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, proti sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1852/2001 z dne 22. 4. 2002, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 560/99-99 z dne 3. 9. 2001, po seji v navzočnosti vrhovne državne tožilke mag. Dušanke Pipuš 8. 1. 2004

r a z s o d i l o :

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in izpodbijana sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni, tako da se pritožbi toženke delno ugodi in se delno zavrne, tako da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi:

1. Toženka mora v reviji Mladina preklicati trditve, objavljene v 11. številki Mladine z dne 17. 3. 1998, o tem:

- da je v začetku oktobra oziroma tri dni pred 27. 10. 1992 tožnik imel sestanek z Metodom Dragonjo in ga pri tem napeljal, da mu je dal 55.000 DEM za stranko SLS ter ga ob tej priložnosti tudi povabil, naj vstopi v SLS, kar pa naj bi Metod Dragonja po premisleku čez nekaj dni zavrnil;

- da je tožnik Metodu Dragonji obljubil, da bo v zameno za ta prispevek uvrstil Metko Karner Lukač med kandidate za poslance v Državni zbor;

- da bo Metod Dragonja, če bo SLS v vladi, lahko tržni delež, ki so ga leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, nadomestil z Lekovimi izdelki, in da je tožnik nekaj dni pred tem enako pomoč obljubljal konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju Krka iz Novega mesta, pri čemer naj bi pri teh pogovorih sodelovali Krkini finančniki;

v roku 15 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

2. Toženka mora v reviji Mladina na svoje stroške objaviti: uvod, izrek in obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 405/2002 z dne 8. 1. 2004, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

3. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, se zavrne.

V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške vsega pravdnega postopka.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo drugič. Tudi tokrat je razsodilo, da mora toženka v reviji Mladina preklicati trditve: da je v začetku oktobra oziroma tri dni pred 27. 10. 1992 tožnik imel sestanek z Metodom Dragonjo in ga pri tem napeljal, da mu je dal 55.000 DEM za stranko SLS in ga je ob tej priložnosti tudi povabil, naj vstopi v SLS, kar pa naj bi slednji po premisleku čez nekaj dni zavrnil; da je tožnik Metodu Dragonji obljubil, da bo v zameno za ta prispevek uvrstil Metko Karner Lukač med kandidate za poslance v Državni zbor Republike Slovenije; da bo Metod Dragonja, če bo SLS v vladi, lahko tržni delež, ki so ga leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, nadomestil z Lekovimi izdelki in da je tožnik nekaj dni pred tem to obljubljal tudi konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju Krka iz Novega mesta in naj bi pri teh pogovorih sodelovali Krkini finančniki. Poleg tega je sodišče obsodilo toženko, da mora za svoje stroške objaviti uvod, izrek in obrazložitev sodbe v reviji Mladina, samo uvod in izrek sodbe pa tudi v časopisih Delo, Dnevnik, Večer, Demokracija, Slovenske novice in Nedeljski dnevnik, v reviji Mag ter na TV Slovenija in POP TV. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da trditev o sestanku tožnika z Metodom Dragonjo v oktobru 1992 in opis dogajanja na tem sestanku nista resnična, prav tako ni resnična trditev o tožnikovih obljubah konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju Krka iz Novega mesta. Sodišče je razložilo, da samo na podlagi tega, da je podjetje Lek nakazalo na račun podjetja Herties 630.000 tolarjev in 2.520.000 tolarjev kot plačilo računa ali predračuna, ni mogoče sklepati o tožnikovi udeležbi pri domnevno nezakonitem financiranju. Tudi to, da je bil tožnik jeseni 1992 v stranki odgovoren za finance in je vedel ali bi moral vedeti za posamezna nakazila, ne zadošča za očitek o udeležbi pri kaznivem dejanju, za katero ga je obtožila toženka. Ker se je sodišče prepričalo, da toženka ni ravnala v skladu z novinarskimi dolžnostmi in etiko, je zaključilo, da je nedovoljeno posegla v osebno dostojanstvo, čast in ugled tožnika in je oškodovanec upravičen do zadoščenja po 199. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Uradni list RS, št. 83/01). Pri odločitvi o sankciji je upoštevalo težo in posledice toženkinega nedopustnega ravnanja in odredilo preklic neresničnih izjav ter objavo sodbe na stroške toženke v reviji Mladina; ker so izjave povzela in komentirala tudi druga javna občila, pa objavo uvoda in izreka sodbe v medijih, ki so navedeni v izreku sodbe.

Proti sodbi prvostopenjskega sodišča se je pritožila toženka in sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek. Strinjalo se je z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da trditve toženke, navedene v tožbenem zahtevku, niso resnične. Drugače pa je obravnavalo žaljivost teh trditev. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da se pri navajanju neresničnih dejstev nepremoženjska škoda predpostavlja, sodišče druge stopnje pa je zapisalo, da neresnične trditve, ki ne posegajo v osebnostne pravice in ne povzročajo nepremoženjske škode, nimajo odškodninske, niti kvazinegatorne sankcije. Zato je presojalo žaljivost neresničnih trditev. Ker je ugotovilo, da trditve, katerih preklic je zahteval tožnik, niso žaljive, je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ni pravilno uporabilo 15., 34. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I v zvezi z ustavnimi zakoni, objavljenimi v Uradnem listu RS, št. 42/97-24/03)) ter 199. in prvega odstavka 200. člena ZOR in da ni uporabilo drugega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, št. 41/94-MP, št. 7). Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so trditve toženke, objavljene v tedniku Mladina, neresnične. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je izhajalo s stališča, da že samo izražanje in (ali) širjenje trditve o dejstvih, ki niso resnična, pomeni poseg v osebno dostojanstvo, čast in ugled oškodovanca in da torej ni treba, da je neresnična trditev obenem žaljiva (četrta stran sodbe). Sporni članek je presojalo kot celoto in menilo, da je toženka z neresničnim pisanjem o tožnikovi udeležbi pri kaznivem dejanju posegla v tožnikove osebnostne pravice in med drugim kršila domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS. V skladu s prvim odstavkom 171. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 170. člena ZOR je menilo, da bi se toženka lahko izognila odškodninski odgovornosti, če bi dokazala, da so njeni novinarji pri svojem delu upoštevali pravila novinarskega poklica. Na to ne vpliva, da je tožnik politik. Drugače pa je razsodilo sodišče druge stopnje, ki razlaga, da bi moral tožnik, če bi želel uspeti s svojim zahtevkom, dokazati poleg neresničnosti trditev tudi njihovo žaljivost. Ker meni, da tožnik ni dokazal žaljivosti v tožbenem zahtevku navedenih trditev, je razsodilo, da tožnik nima niti odškodninske, niti kvazinegatorne sankcije. Uveljavil bi lahko le pravico do popravka in odgovora. Zahteva za varstvo zakonitosti se ne strinja z razlago, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati le v mejah tistih trditev, katerih preklic zahteva tožnik, in za katere sodišče druge stopnje meni, da niso žaljiva. Po oceni vrhovne državne tožilke je sodba sodišča druge stopnje materialnopravno napačna, ker sodišče ni upoštevalo napotka revizije, da lahko le s presojo celotnega ravnanja toženke presodi, ali je ravnala v skladu s pravili v demokratični družbi, ki zahtevajo spoštovanje posameznikov, institucij in njihovih nosilcev. Razumljivo je, da v tožbenem zahtevku ni mogoče zajeti celotne vsebine sporne objave, temveč le trditve, ki v povezavi z naslovnico očitajo tožniku kriminal, goljufijo in pranje denarja. Ker zaradi necelovite obravnave članka in naslovnice sodišče ni pravilno določilo pravnega standarda žaljivosti tožnikovega osebnega dostojanstva, tudi ni presojalo, ali je toženka uresničevala svoje pravice do svobodnega izražanja v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi. Zahteva za varstvo zakonitosti pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka ne bi smela zlorabljati in pri obveščanju javnosti o morebitnih nezakonitostih pri financiranju predvolilne kampanje SLS v letu 1992 kršiti drugih ustavnih pravic, sodišču druge stopnje pa očita, da zaradi nepravilnega izhodišča o časti in ugledu ni ugodilo tožbenemu zahtevku za preklic tistih trditev v 11. številki revije Mladina, ki so žaljive za tožnika. Dodaja, da je tudi sodišče druge stopnje sprejelo dokazno oceno prvega sodišča, da trditve niso resnične, in da je ugotovilo, da toženka v članku Nepoštene ljudske igre tožniku očita, da je direktorja Leka napeljal k zlorabi položaja ali pravic odgovorne osebe ter je to klasični gospodarski kriminal. Pri takih ugotovitvah pa se škoda predpostavlja, saj očitek kaznivega dejanja vsebuje negativno vrednostno sodbo in je torej očitno žaljiv. Ker tožnik ni bil niti ovaden, niti obsojen za kaznivo dejanje, ni dolžan trpeti takih očitkov na svoj račun, tudi če je spadal med osebe na najvišjih javnih položajih. Na koncu Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se pritožba toženke zavrne in se potrdi sodba prvostopenjskega sodišča.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 121/03 - uradno prečiščeno besedilo) in v zvezi z drugim odstavkom 391. člena tega zakona je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče izhajalo predvsem iz ustavne pravice do svobodnega izražanja (39. člen URS), ki omogoča svobodo tiska in svobodno zbiranje, spremljanje in širjenje vesti in mnenj. Novinarjem nalaga tudi dolžnost, da vsakomur omogočijo, da dobi informacijo javnega značaja, za katero ima utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Podobno urejata to pravico tudi 10. člen EKČP in 19. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP, Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, MP, št. 9/92). Pravica do obveščanja je zlasti poudarjena, kadar gre za tako imenovane osebe javnega življenja in objave finančnih podatkov, ker je potrebna preglednost ekonomskih in finančnih transakcij, seveda če so objavljena resnična dejstva brez žaljive razlage.

Toda pravica do svobodnega izražanja zajema posebne naloge, dolžnosti in odgovornosti. Posebna naloga časnikarjev in javnih glasil je, da informacije in mnenja v skladu s poklicnimi znanji, zakonskimi predpisi in poklicno deontologijo sporočajo javnosti tako, da bo stanje njene obveščenosti vedno na najvišji ravni in bo zato njen prispevek k upravljanju skupnih zadev učinkovit. Zato je svoboda izražanja zakonsko omejena. Biti mora resnična, poleg tega pa se mora ozirati na spoštovanje ugleda in pravic drugih (tretji odstavek 19. člena MPDPP, drugi odstavek 10. člena EKČP, drugi in tretji odstavek 15. člena URS in 7. člen tedaj veljavnega Zakona o javnih glasilih, ZJG, Uradni list RS, št. 18/94).

V obravnavanem primeru zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja na pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) in varstvo osebnostnih pravic (35. člen URS), za katere je način varstva opredeljen v 199. in 200. členu ZOR. Tožnik je zahteval varstvo časti in ugleda kot enotno obliko nepremoženjske škode zaradi objave toženke v 11. številki revije Mladina, in sicer na naslovni strani in v prispevku: Nepoštene ljudske igre. Pri tem sodišče druge stopnje pravilno opozarja na vezanost sodišča na tožbeni zahtevek, v katerem je tožnik navedel, da je prizadet zaradi trditve, da se je v oktobru 1992 sestal z Metodom Dragonjo in ga napeljal, da je njegovi stranki nakazal večjo vsoto denarja, da je v zameno ponujal članstvo Metoda Dragonje v SLS in uvrstitev Metke Karner Lukač med kandidate za poslance v Državni zbor Republike Slovenije in da je podjetju LEK ponujal tržni delež, ki ga je nekaj dni pred tem ponujal tudi konkurenčnemu podjetju Krka. Toda žaljivost teh trditev je treba presojati kot celoto in jih ni mogoče ločiti od naslovne strani, naslova prispevka, prispevka, sheme z grafičnimi učinki in fotografij. Celotna objava toženke opisuje in prikazuje tožnikov sestanek z Metodom Dragonjo, na katerem naj bi se nezakonito trgovalo.

Sodišči prve in druge stopnje sta najprej ugotavljali, ali je poročilo o sestanku in dogajanju na njem sploh resnično. Na podlagi izvedenih dokazov sta ocenili, da so bile vse trditve toženke neresnične in Vrhovno sodišče je na to ugotovitev vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Po ugotovitvi, da objavljene trditve toženke niso resnične, je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na četrti strani sodbe zapisalo, da je vsako izražanje in (ali) širjenje trditev o dejstvih, ki niso resnična, poseg v osebno dostojanstvo, čast in ugled oškodovanca. Ni namreč nujno, da je vsaka neresnična trditev žaljiva in prav za take primere je v bila v ZJG in je tudi v veljavnem Zakonu o medijih (ZMed, Uradni list RS, št. 35/01 - 113/03) predvidena pravica do odgovora in popravka. Za ukrepanje po 199. členu ZOR pa mora toženka poseči v osebnostno pravico, zato je za poseg v čast in ugled potrebna žaljivost. Ta se presoja objektivno (kot pri presoji razžalitve po 169. členu Kazenskega zakonika) in ni treba dokazovati tudi subjektivnega trpljenja oškodovanca (kot pri zahtevi za denarno odškodnino po 200. členu ZOR).

Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose toženke in oškodovanca ter druge okoliščine primera. V obravnavanem primeru je bilo tožniku očitano, naj bi napeljal Metoda Dragonjo, da je “tožnikovi” politični stranki nakazal 55.000 DEM. Beseda napeljati je uporabljena s pomenom, da je tožnik s prepričevanjem pri Metodu Dragonji povzročil psihično pripravljenost k določeni akciji. Toda ta akcija naj bi bila nezakonita, saj v povezavi z besedo korupcija v naslovu in pojasnjevanjem 133. člena KZ SRS in tem, da je tožnik napeljal direktorja LEK k zlorabi položaja in pravic, nedvomno kaže na napeljevanje h kaznivemu dejanju. Zato je sodišče prve stopnje na osmi strani sodbe pravilno ugotovilo, da daje tako pisanje tožniku pravico do preklica izjave, ki je neresnična in z očitanjem kaznivega dejanja tožniku izraža negativno vrednostno sodbo in krši domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS. Očitek storitve kaznivega dejanja v naši družbi nedvomno posega v čast in ugled prizadetega in ker imajo mediji pomembno vlogo pri obveščanju javnosti, smejo javnost seznanjati samo z (resničnimi) dejstvi in niso upravičeni obtoževati in presojati kazenske odgovornosti posameznikov, pa čeprav so to tako imenovane osebe javnega (političnega) življenja. To je v vsaki pravni državi naloga tožilstva in nazadnje sodišča, ki mora ugotoviti storitev kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi.

Žaljivo je tudi navajanje, da je tožnik vabil v politično stranko posameznike, ker so prispevali ogromna sredstva za njeno delovanje in ne zato, da bi sodelovali pri izražanju politične volje na področjih javnega življenja in se zavzemali za politične cilje stranke, kot predvidevata drugi in tretji člen tedaj veljavnega Zakona o političnem združevanju (Uradni list SRS, št. 42/89-62/94). Žaljivost je poudarjena v povezavi s trditvijo, da je tožnik nezakonito trgoval z uvrščanjem kandidatov za poslance v Državni zbor Republike Slovenije in ni ravnal v skladu s statutom in programom stranke ter z voljo organov stranke, da je torej je v nasprotju z Zakonom o političnem združevanju in pravili stranke trgoval z ljudmi. Tudi očitek, da je v nasprotju s svobodo trga obljubljal privilegije in izločal druge, je žaljivo.

Ker je toženka v 11. številki revije Mladina objavila prispevek, ki je za tožnika žaljiv, je zlorabila svojo pravico do svobodnega izražanja in dolžnost obveščanja javnosti, saj bi se morala zavedati, da je neupravičeno objavila neresnična dejstva, ki so za tožnika lahko hudo žaljiva. Zaradi posega v čast in ugled je tožnik upravičen do zadoščenja po 199. členu ZOR. Zakonodajalec v 199. členu ZOR predvideva različne ukrepe, saj sodišču omogoča, da odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Pri izbiri ukrepa je sodišče prve stopnje pravilno odredilo preklic v tožbenem zahtevku navedenih izjav, ker so neresnične, glede na okoliščine primera, zlasti glede na težo žalitve in posledice nedopustnega ravnanja toženke, pa je ugodilo tudi zahtevi po objavi sodbe v reviji, ki jo izdaja toženka. Pri presoji, katero sodbo ali sodbe je treba objaviti, je razumljivo, da se tožbeni zahtevek, ki zahteva objavo “te” sodbe, ne nanaša zgolj na objavo sodbe sodišča prve stopnje, saj gre za objavo pravnomočne sodbe, ki lahko postane pravnomočna na prvi ali šele drugi stopnji. Kadar pa pravnomočno sodno odločbo v revizijskem postopku preizkusi Vrhovno sodišče, je vsebina te sodbe za javnost še posebej zanimiva, ker je v sodbi opisan potek celotnega postopka in ker je v njej razložena dokončna odločitev sodišča. To velja še posebej, kadar po odločanju na vseh treh stopnjah odločitev prvega sodišča ni ostala nespremenjena. Objava sodb vseh treh stopenj (prvostopenjske, pritožbene in revizijske) v celoti, torej njihovih popolnih vsebin od uvoda do konca obrazložitve, pa bi bila v takem primeru v nasprotju z namenom sankcije in interesom javnosti, da je obveščena o končni sodni odločbi. Zato je Vrhovno sodišče izrecno določilo objavo zadnje sodbe, ki je opredeljena v izreku.

Iz do zdaj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in spremenilo opisani del sodbe sodišča druge stopnje, tako da je deloma povrnilo stanje, kakršno je bilo po odločitvi sodišča prve stopnje.

Drugače je ravnalo v zvezi z zahtevkom za objavo dela sodbe v različnih medijih, ki so povzeli trditve, ki jih je objavila tožena stranka. V tem delu je na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Tako je ohranjen tisti del sodbe drugostopenjskega sodišča, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za objavo dela sodbe v časopisih Delo, Dnevnik, Večer, Demokracija, Slovenske novice in Nedeljski dnevnik, v reviji Mag ter na TV Slovenija in POP TV. Razlogi za tako odločitev so v nedoločenosti tožbenega zahtevka, v katerem ni opredeljeno, ali naj bi navedeni mediji objavili podatke o sodbi med oglasi ali kje drugje (stran in rubrika pisne objave ali opredelitev televizijskega programa) in na kakšen način (v kakšnem obsegu in v zvezi s katerimi prispevki, ki so jih posamezni mediji objavili). Ker proti izdajateljem v izreku zavrnilnega dela sodbe navedenih medijev tožnik ni vložil tožbe, niso pravdne stranke in jim sodišče ne more ničesar naročati. Tožbeni zahtevek, da mora toženka v drugih medijih nekaj objaviti, čeprav na svoje stroške, pa je premalo določen, da bi bil izvršljiv. Glede na to, da so drugi mediji v letu 1998 po lastni presoji povzeli trditve toženke, bodo tudi zdaj lahko svobodno presodili, ali novica o končni odločitvi sodišča v zvezi s temi trditvami zanima javnost in v kakšnem obsegu.

Sodišče, ki odloči o pravnem sredstvu, odloči tudi o stroških pravdnega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožnik delno zmagal v pravdi, je glede na delni uspeh obeh pravdnih strank odločilo, naj krije vsaka svoje stroške celotnega postopka.

Ljubljana, 8. januar 2004
Predsednik senata:
Anton Frantar,l.r.

1. Npr. sodbe nemškega sodišča Bundesverfassungsgericht in zlasti sodba francoskega sodišča Cour de Cassation z dne 28. 5. 2992 v zadevi x proti y, v kateri je časopis objavil finančno stanje tožnika, vključno s prijavama za leti 1984 in 1985, iz katerih je bilo razvidno, da bogati tožnik ne plačuje davkov.

2. M. Sedmak: Uvod k Zakonu o javnih glasilih, Predpisi o novinarjih in medijih, ČZ Uradni list, Ljubljana 1995, str.12.

3. Slovar slovenskega knjižnega jezika, III, SAZU in DZS, Ljubljana 1979, stran 956.

---