Janez Janša

Janez Janša je pot do osebnosti leta 2004 začel na plečih lanskih Mladininih osebnostih leta - izbrisanih. Letošnje leto je po njegovi zaslugi prineslo, konec vladavine levosredinske vlade in konec opozicijske drže velikega osamosvojitelja, drže, ki je trajala vse od tiste turobne pomladi 1994, ko ga je Drnovšek odstavil s položaja obrambnega ministra. Isti Drnovšek je deset let kasneje ministru, ki ga je sam odstavil, segel v roke in mu podelil mandatarsko titulo. Zmaga je bila popolna, Janša je postal predsednik vlade, pometel z LDS in si z državniškim slogom ustvaril sloves mirnega, dostojanstvenega in razumnega politika. V Sloveniji pa se zdi, da se ni nič spremenilo. Drnovšek ni dobil ošpic, Kučan ni fasal rdečk, mlajšega Podobnika ni popadel oslovski kašelj. Tudi dolenjščina ni postala uradni jeziki, niti Krkovič se ni zavihtel na vrh obrambnega ali pa Brejc na vrh notranjega ministrstva. Apokalipsa je za zdaj prestavljena in v Sloveniji se je zgodila normalna in predvidljiva zamenjava oblasti. Navaden dolgčas.

Veliki zmagovalec misli drugače. Na dan, ko je parlament potrdil njegovo vlado, smo praznovali petnajsto obletnico padca Berlinskega zidu. Ko so pred petnajstimi leti Nemci rušili zidake, je Janez Janša ravno prišel iz zapora in je urejal tednik Demokracijo. Premier Janez Janša se je v svojem govoru v parlamentu spomnil tistega zgodovinskega dne. "Do velikih korakov, narejenih danes, nas je pripeljalo veliko naporov, ki so omogočili Sloveniji, da je petnajst let po padcu Berlinskega zidu in trinajst let po osamosvojitvi natančno tam, kamor spada, glede na vrednote, ki jih v veliki večini delimo njeni prebivalci." Prej Slovenija očitno ni bila na pravi strani. Janševi metafori o padcu Berlinskega zidu je treba posvetiti nekaj pozornosti. Enkrat jo je že uporabil, bilo je točno pet let pred njegovim zmagoslavjem. Leta 1999 je na mednarodnem simpoziju SDS dejal, da je veliko obljub v nekdanjih totalitarnih državah ostalo neizpolnjenih in da se še vedno ni končala "dolga in vijugasta" pot razgradnje totalitarističnih sistemov. Trditev naj bi bila takrat veljala tudi za Slovenijo, država se je po Janševem mnenju leta 1999 spoprijemala s tipičnimi težavami postkomunizma, nekatere med njimi naj bi bile še posebej izrazite. Istega leta je Janša na portoroškem kongresu SDS dejal, da je Berlinski zid padel brez strela, da pa v Sloveniji še zmeraj delujejo balkanski politični vzorci. Opozicijski lider Janša je torej metaforo padca Berlinskega zidu uporabil za ponazoritev prelomnega procesa, ki še ni končan, ko je postal predsednik vlade, pa je mnenje spremenil. S prihodom nove oblasti se je rušenje zidu končalo, zadnje opeke so bile razbite, desetletja podlage pozabljena in hladna vojna končana. V Sloveniji je posijalo pomladno sonce.

Kako je Janez Janša zmagal v hladni vojni? Za zmago v vojni najprej potrebuješ sovražnika, nasprotnika; čim močnejši je ta nasprotnik, čim bolj je demoniziran, tem slajša je zmaga. Janez Janša se je z nalogo ustvarjanja sovražnikov spopadal vse od tedaj, ko je postal opozicijski voditelj, celo že prej, ko ga je, še zapornika, premagal Školč, ali malo kasneje, ko je na volitvah njegova stranka doživela strahovit poraz. V tej bitki seveda ni bil sam, tudi druga stran je nanj obešala etikete, čeprav je treba priznati, da je bil Janša v označevanju nasprotnika izvirnejši. Slovenijo so tako napadali preoblečeni komunisti, ki so grozili z diskvalifikacijami in likvidacijami, napadali so jo tranzicijski tajkuni, ki so med seboj povezani z gosto prepleteno mrežo kapitalsko-političnih povezav, državi je pretila korupcija, ogrožali so jo stare sile, pokvarjeni politiki, celo manjšine, tisti, ki žalijo slovensko osamosvojitev, tisti, ki ogrožajo nacionalno substanco, pa jugonostalgiki, novi levičarji, ključavničarji in nekaj marksistov. Za zmago v vojni potrebuješ tudi obveščevalno dejavnost, ljudi, ki v sovražnikov generalštab vnašajo zmedo, ko pa zanje postane prevroče, se kot heroji razkrijejo in prestopijo v tabor prijatelja. Za ta posel je Janša izrabil kar dve figuri, prvo je poosebljal nezadovoljni zunanji minister in drugo SLS. Za zmago v vojni potrebuješ tudi orožje. V demokraciji se boj bije s političnimi sredstvi. Politično orožje so parlamentarne seje, izredna zasedanja, namišljene afere, poslanska vprašanja, težko orožje so referendumi in interpelacije, še težje pa zapletena pravna vprašanja, ki so površnim volivcem razumljiva le z demagoškim posploševanjem. Pred leti je bilo to vprašanje izbire pravega volilnega sistema, letos vprašanje izbrisanih. Za zmago v vojni potrebuješ tudi kapital. Janez Janša uradno velike finančne podpore ni imel in zdi se, da so njegove opazke o pomoči iz Foruma 21 le sarkastične. Četudi je nekaj pomoči bilo, je ni bilo veliko. Na volitvah je SDS porabila dobrih 10 milijonov manj kot LDS. A Janša ima kapital druge vrste. Najprej socialnega, veliko mrežo zaupnikov in strankarskega članstva, razvejenega po vsej Sloveniji, ter množico strokovnjakov, ki mu je spisala volilni program. Teh sicer ni bilo petsto, a bilo jih je očitno dovolj. Zmagovalec ima tudi simbolni kapital. Janeza Janše se še zmeraj drži sloves političnega disidenta iz časov afere JBTZ in sloves podčastnika, ki je sam pometel z nepremagljivo Jugoslovansko ljudsko armado. Tega slovesa se zaveda tudi sam, sicer na predvolilni plakat ne bi pripel fotografije svoje aretacije in fotografije sebe v vojaški uniformi. Janez Janša pa ima tudi pomemben kulturni kapital, ki so mu ga pred volitvami uspešno zgradili razumniški Zbor za republiko in novorevijaški prijatelji. Trinajst let po osamosvojitvi je še zmeraj simbol prvega borca za Slovenijo in Slovence, kar je sicer "divja privatizacija" osamosvojitvenega mita, ki so si ga v zadnjem desetletju prisvojile stranke slovenske pomladi. Še zdaleč namreč ne velja, da so bili samo on in le oni del civilne in politične sfere, ki so Slovenijo popeljala iz hirajočega komunizma in razpadajoče Jugoslavije. Za zmago v vojni pa je potrebno še nekaj. Taktika. In tukaj je Janša blestel. Na začetku leta je Slovenijo prepričeval, da ji grozijo milijonske odškodnine izbrisanih špekulantov. Potem je parlament napadel s serijo izrednih sej, na katerih je govoril o korupciji in klientelizmu, s političnimi akcijami, ki so vrhunec banalnosti dosegle na z grafiti popisanih dolenjskih cestah. Le mesec pred volitvami je udaril še enkrat, prebral je koalicijsko pogodbo svojih sovražnikov in jim očital, da ne izpolnjujejo obljub. Da zavajajo, da je gospodarska rast manjša od obljubljene in da so zgradili manj stanovanj. Da je vlada torej nepoštena in nesposobna. Sredi boja pa je zastal in se umaknil. Mesec pred volitvami je ponudil roko sprave, spremenil svojo napadalno podobo in si nadel obraz Barbare Brezigar. Podobno kot nekoč Reagan je tudi Janša pustil, da se načeta vladajoča koalicija spotakne sama. Reagan je Sovjetsko zvezo uničil z oboroževalno dirko, ki ji ni mogla slediti. Janša pa je LDS izmučil z nenehnimi političnimi napadi in ustvarjanjem privida izrednih razmer. Septembra mu ni bilo treba dolgo čakati. Ko so hrvaški policisti na meji pretepli Podobnika, je Ropova vlada Hrvaško poslala nazaj na Balkan. Reagirala je nediplomatsko in panično. Volivci so to opazili. Volilno telo ima sicer kratek političen spomin, še večji diplomatski spodrsljaj, ko je Bajukova vlada na svoji zadnji seji slovensko policijo poslala v štiri zaselke na levi breg Dragonje, je bil očitno pozabljen.

Ko je Janša prevzel oblast, ni ponovil Bajukove napake. Iz omar niso začele lesti afere in politična ekipa, ki jo je zbral okoli sebe, ga posluša. Janševa priljubljenost je naglo narasla, decembrski Politbarometer je njegovi vladi izmeril, skoraj dvetretjinsko podporo anketirancev. A v dveh mesecih ni bilo niti časa niti resne možnosti za večjo politično krizo. Vprašanje pa je, kako se bo Janša odzval, ko se bodo v novi vladi spopadli interesi tistih, ki zagovarjajo liberalizacijo gospodarstva, in tistih, ki na gospodarstvo gledajo z nacionalističnega stališča. Vprašanje je tudi, kako bo Janša ukrotil pošasti političnega radikalizma, ki jih je med prevzemanjem oblasti ustvaril sam. Januarja ga recimo čaka Jelinčičev zakon o Romih.

Če že drži, da je potrditev Janševe vlade dokončno porušila slovenski Berlinski zid, se je treba vprašati, ali ga nova vlada ne bo začela graditi še enkrat.