Sto dni, ki so pretresli svet

Zapojmo vladi hvalo. V stotih dneh vladanja je nova ekipa potegnila številne koristne poteze. Napovedala je, da bo omejila pohlep direktorjev institucij, ki so financirane z javnim denarjem, ter da bo preprečila ekscesno visoke direktorske plače. To, da imajo lahko direktorji zavodov višjo plačo od predsednikov republike, vlade, parlamenta ali ustavnega sodišča, je eden od čudaških kosov LDS-ove zapuščine. Nova vlada je napovedala, da bo ukinila avtomobilske nalepke. Roko na srce, genialnost domislice prejšnjih šefov ministrstva za notranje zadeve, ki naj bi povzročila, da bi nalepka zamenjala prometno dovoljenje, ni prišla do izraza. Je pa vsakega šoferja blago udarila po žepu. In na koncu sta imeli od nalepke korist le dve podjetji, ki sta proizvajali s hologramom opremljen samolepilni listek. Še ena šoferska: vlada se je odločila za obsežno abolicijo, s katero naj bi odpustila grehe storilcem manjših prekrškov. Kakšnim sto tisoč ljudem, ki so narobe parkirali ali storili kak drug manjši prekršek, bo poseben zakon odpustil greh - ukrep je menda koristen zato, da bi se sicer sodišča za prekrške zadušila z nerešenimi primeri.

Nova vladajoča koalicija je napovedala, da bo spremenila tisti kos ustave, ki govori o poslanski imuniteti. Poslanska imuniteta je sicer institut, ki naj bi preprečil, da bi izvršna veja oblasti člane zakonodajne veje oblasti stlačila v zapor, ker izvršni veji oblasti parlamentarci pač ne bi ustrezali. V zadnjih petnajstih letih je imela poslanska imuniteta v Sloveniji povsem drugo funkcijo. Predvsem je bila instrument, ki je blebetajočim poslancem, ki so brez dokazov razglašali ljudi iz svoje okolice za kriminalce, omogočal, da so se izognili sodnemu pregonu. Za nameček je parlament imuniteto dodeljeval selektivno - enkrat jo je izglasoval, drugič je ni - ne glede na to, da so bile okoliščine podobne. Zdaj naj bi imuniteto ukinili. Morda povsem, morda deloma. Na vsak način naj bi privilegij, ki poslancem omogoča, da se izognejo sojenju, kljub utemeljenim sumom, da so zagrešili kaznivo dejanje, zmanjšali.

Drži tudi, da je nova vladajoča koalicija odprla omare in da včasih ven pade kakšno truplo, ki bi sicer v omari trohnelo še leta in leta. No, padanje okostnjakov iz omar je manj spektakularno kot tisto, ki se je pripetilo leta 2000, ko so iz pozabljenih trezorjev priletele "zlate rezerve" ministrstva za notranje zadeve ter zajetni kupi gotovine. Vlada je kot prioriteto postavila uvedbo evra, tej prioriteti pa bo moral slediti glavni tok vladne politike. Predsednik vlade je občinstvo presenetil, ko je sporočil, da bo ena od prioritet vladne politike namenjena spremembi negativnih demografskih trendov. Naloga, ki si jo je zadal predsednik vlade, ko gre za demografske kazalce, je strašansko naporna, saj na demografske kazalce vpliva, denimo, problem brezposelnosti med mladimi, stanovanjski problemi itd. Pa tudi če bo vlada rešila problem brezposelnosti in če bo zagotovila pogoje, ki bi omogočali cenejšo in bolj množično stanovanjsko gradnjo, ni rečeno, da bo to prineslo demografske učinke.

Zdi se, da ima vlada, ki jo vodi predsednik Janez Janša, nekaj sposobnih svetovalcev, ki so dovolj dobro izmerili utrip javnega mnenja. Zato je vlada v prvih stotih dneh potegnila nekaj všečnih potez. Obljuba, da bo državna uprava poslej bolj prijazna, zveni obetajoče. Napoved, da notarji ne bodo več odirali strank, zveni simpatično. Poteza, ko je mogoče dokumente overiti za majhen denar že pri okencu javne uprave, ne pa zgolj pri dragem notarju, je elegantna. Najava, da se nekaterim poslanskim privilegijem čas izteka, lahko publiko zgolj navduši. Ko iz omare pade okostnjak, v ozadju slišimo mrmranje, da se kaj takega v prihodnosti ne bo več pripetilo. In javnomnenjski ugled vladi raste. Povprečna ocena, ki jo predsednik vlade Janša dosega v raziskavi Politbarometer, je na lestvici od 1 do 5 v povprečju za pol točke višja od ocene, ki jo je dobival ministrski predsednik Tone Rop. Janševa povprečna ocena namreč znaša 3.5, torej dobro do prav dobro. Ropu pa je občinstvo navadno namenilo okroglo trojko. Ocene, ki jih je v prvih treh mesecih dobival Janša, so celo za odtenek višje od ocen, s katerimi se je lahko pohvalil predsednik vlade Drnovšek.

Ob všečnih potezah je bila nova vlada nekajkrat zapored obupno štorasta. Finančni minister dr. Andrej Bajuk je občinstvu sporočil, da bi morala biti Zavarovalnica Triglav, ki je v postopku lastninskega preoblikovanja, vredna precej več, saj naj bi cenitev, izvedena pred tremi leti, pokazala prenizko vrednost. Pač - publika rada sliši, da je državno premoženje v resnici vredno več, kot se je dozdevalo do zdaj. In večinski del volilnega telesa rad sliši, da je za takšno stanje kriva prejšnja oblast. Ob navdušujoči novici, da ima država v trezorju nekoliko več srebrnine, kot se je zdelo do zdaj, pa naj bi novi vladajoči ekipi nerodno spodrsnilo. Odločbe o zamrznitvi lastninjenja naj bi bile po mnenju pravnikov poslane prepozno, zato upravičenci na Slovensko odškodninsko družbo zadnje dneve množično pošiljajo pritožbe.

Tudi ob objavi spektakularne novice, da v proračunu manjka 70 milijard SIT, ker naj bi prejšnja vlada proračun planirala - če si ob povzemanju misli predsednika vlade privoščimo nekaj pesniške svobode - lopovsko in nestrokovno, je imela nova vlada velike težave, ko je morala pojasniti, od kje, pravzaprav, podatek o orjaški proračunski luknji. Kot rečeno, higienično je, če nova oblast odpira omare in iz njih vleče okostnjake. Vendar vsaj v primeru novice o ogromno proračunski luknji nova vlada ni predložila mrliškega lista, ki bi dokazoval, da je iz omare res padlo truplo. Pojasnila nekdanjega finančnega ministra dr. Mramorja namreč kažejo, da tisto, kar je bilo v omari, ni zaudarjalo po trohnobi. Mramorjevi izračuni, ki so zveneli vsaj tako prepričljivo kot Janševe ocene o proračunski luknji, namreč kažejo, da so javne finance zaradi višjih prihodkov morda celo v boljši kondiciji, kot je predvideval proračun. Kakorkoli že, čakamo na bolj natančno poročilo o številkah.

Dodati pa velja, da se vlada v prvih stotih dneh ni ukvarjala zgolj s temami, ki so javnosti všečne. Všečne teme so bolj specialni efekti, s katerimi je nova vlada utrdila svojo že tako dovolj dobro javno podobo. Bistveno več energije je namenila ukrepom, s katerimi v roke prevzema realne vzvode oblasti.

Prevzem oblasti

Nova vlada je prevzem oblasti zastavila v več korakih. Prvi, najbolj samoumeven in povsem nesporen korak se je zgodil, ko je vlada postavila novo generalno sekretarko vlade ter nove državne sekretarje. Hkrati je vlada imenovala vršilce dolžnosti direktorjev direktoratov. S tem je nova vlada v roke prevzela vzvode oblasti na posameznih ministrstvih. V prvih stotih dneh je vlada postavila novega šefa ene od dveh tajnih služb v državi. Vodenje obveščevalno-varnostne službe obrambnega ministrstva prevzema Zoran Justin, direktor celjske uprave za obrambo. Justin se je politično izpostavil leta 2000, ko je na listi SDS kandidiral za poslansko funkcijo. Leta 1993 se je zadnjič zgodilo, da je vodenje ene od tajnih služb prevzel politični funkcionar, ki je pred angažmajem v tajni službi nastopil na strankarskih volilnih listah.

Hkrati s prevzemom vodenja samih ministrstev se je vlada soočila z novo zakonodajo, ki otežuje prevzem vzvodov oblasti v širši državni administraciji. Zakonodaja, ki od leta 2002 naprej ureja položaj direktorjev t.i. organov v sestavi, namreč ni omogočala gladkih zamenjav direktorjev "organov v sestavi". V organih v sestavi uraduje okoli 25.000 državnih uslužbencev. Ureditev, uzakonjena leta 2002, pa je temu delu državne administracije zagotovila višjo stopnjo avtonomije od politične oblasti, saj naj bi bili direktorji odstavljivi zgolj v primeru dokazane nesposobnosti ali zaradi storitve kakšnega prekrška. "Organi v sestavi" so, denimo, policija, davkarija, carina, veterinarska uprava, inšpekcije itd. Nova vlada je ocenila, da mora, če želi izvajati svoj politični program, imeti možnost, da tudi na te položaje nastavi svoje ljudi. Ker "organi v sestavi" ne izvajajo političnih programov, pač pa izvajajo zakon, je odločitev nove vlade, da si odpre možnost za zamenjave v tem, širšem delu državne administracije, sprožila nekaj pomislekov. Do leta 2002 je vsakršna nova vladajoča koalicija sicer lahko brez večjih težav razreševala direktorje policije, davkarije, carine ali veterinarske uprave in na ta mesta postavljala "svoje" ljudi. Reforma uprave, izvedena leta 2002, pa je temeljila na ideji, da bi avtonomijo tistega dela administracije, ki izvaja zakone, povečali in jo s tem na dolgi rok depolitizirali. Z argumentom, da mora vlada imeti možnost, da na položaje postavi ljudi, ki bodo kompatibilni z ministrom in ki bodo zagotavljali izvajanje zmagovitega političnega programa, si je nova vladajoča koalicija deloma spremenila pravila igre in si zagotovila možnost, da prevzame vzvode oblasti tudi v policiji, davkariji ali veterinarski upravi. Konkretnih korakov, s katerimi bi dejansko prevzela vzvode oblasti, nova vladajoča koalicija še ni izvedla, ker za to niti ni imela časa. Parlament je namreč zakonodajo spremenil šele pred par tedni, veljati pa je začela na koncu prejšnjega tedna.

Dejstvo, da nova ureditev upravo postavlja nazaj v obdobje, ki je veljalo pred letom 2002, se niti ne zdi najbolj sporno. Države namreč status šefov posameznih delov javne uprave urejajo na precej različne načine. Legitimne so tako ureditve, kjer so šefi uprave povsem ločeni od aktualne politike, kot ureditve, ki ob zamenjavi oblasti omogočajo "čistko" v vrhovih javne administracije. Ustavno-pravni problem je namreč v tem, da so imeli kandidati, ko so se prijavljali na razpise, utemeljeno pravno pričakovanje, kakšen bo njihov pravni status. Povedano drugače: kandidati so imeli utemeljeno pravno pričakovanje, da zgolj zaradi spremembe strankarske oblasti njihov položaj ne bi bil pod vprašajem. Nova zakonodaja pa ta relativno avtonomni status ukinja in posega v utemeljena pravna pričakovanja.

Nova ekonomska elita?

Tretji korak ob prevzemu vzvodov oblasti se je zgodil relativno hitro, vendar še ni dokončan. Vlada je postavila novo skupščino, nov nadzorni svet in nov upravni odbor Kapitalske družbe ter Slovenske odškodninske družbe, zdaj pa čakamo, da ti organi imenujejo novi upravi dveh paradržavnih skladov. Nova vladajoča koalicija je ob postavitvi nadzornega sveta Kapitalske družbe postavila nov standard - v nadzornem svetu sedi tudi predstavnik opozicije Ciril Pucko. Hkrati pa je nova vladajoča koalicija ob kadrovanju vodstva KAD-a izvedla enega od štorastih korakov. Iz vrst vladajoče koalicije je namreč ušla novica, da bosta vodenje KAD-a prevzela Tomaž Toplak in dr. Peter Groznik z ljubljanske ekonomske fakultete. Izkazalo pa se je, da dr. Groznik tega, da kandidira za člana uprave KAD-a, sploh ni vedel. In se je za izkazano zaupanje vljudno zahvalil. Peripetija z domnevno kandidaturo dr. Groznika ni edini tovrstni dogodek. Tisk je objavil novico, da bo položaj ministra brez listnice, ki bo zadolžen za izvajanje lizbonske strategije, pripadel dr. Jožetu P. Damijanu z ljubljanske ekonomske fakultete. Tudi dr. Damijan je vlado razočaral s podatkom, da ne misli kandidirati za ministra. Sicer pa je ideja, da bi vlada potrebovala ministra za izvajanje t.i. lizbonske strategije, ki bi skrbel za usklajevanje razvojnih politik, zanimiva zlasti zato, ker pred stotimi dnevi vlada ni čutila potrebe, da imenuje ministra za evropske zadeve. Po letu 1997, ko je vlada uvedla položaj ministra za evropske zadeve, je ta funkcija sodila med najvplivnejše. Prav minister za evropske zadeve je bil ob predsedniku morda edini član vlade, ki je lahko zelo suvereno od ministrskih kolegov zahteval sodelovanje v medresorskih projektih. V sedanji ekipi ob predsedniku vlade ni osebe, ki bi imela zadostno karizmo, da bi ministrske kolege "prisilila" v kakšno bolj kompleksno sodelovanje. Zdi se, da želi nova vlada s postavitvijo ministra, ki bi skrbel za izvajanje lizbonske strategije - ta že dobiva skorajda mitski pomen - rešiti problem dejstva, da na terenu ob predsedniku vlade nima igralca, ki bi se lahko suvereno "vmešaval" v poslovanje drugih resorjev in s tem zagotavljal sinergične učinke. Dejstvo, da vlada nima takega igralca, je ena najbolj šibkih točk sedanje vlade. Druga pomembna šibka točka je specifičen položaj finančnega ministra. Od začetka parlamentarne demokracije je veljalo, da položaj finančnega ministra zaseda osebnost, ki si lahko privošči, da bo med ministrskimi kolegi osovražena. Celo Tone Rop, ki je imel že v času, ko je bil finančni minister, visoke ambicije, si je lahko privoščil, da ga ostali visoki državni funkcionarji ne bodo marali. Pač, finančni ministri so ljudje posebnega kova, torej ljudje, ki lahko ostale visoke državne funkcionarje suvereno vržejo iz pisarne, če ti visoki državni funkcionarji nastopajo s prevelikimi finančnimi zahtevami. Dr. Bajuk kot predsednik ene od koalicijskih strank nima tega privilegija, da bi lahko ministrske kolege in ostale, ki nastopajo s proračunskimi zahtevki, vrgel skozi okno. Če bi namreč koga vrgel iz pisarne, bi to lahko interpretirali tudi kot potezo predsednika stranke, ne pa kot potezo varuha državne blagajne.

A vrnimo se k prevzemu oblasti. Kje torej stoji vlada pri prevzemu vzvodov, ko gre za paradržavne sklade? Razpis za direktorja SOD-a naj bi menda kmalu dal rezultate, nadzorni svet in skupščina KAD-a pa načrtujeta, da bi postavila vršilca dolžnosti direktorja. Sicer pa sta se direktorja obeh paradržavnih skladov že umaknila in koalicija si s kakšnimi odstavitvami ne bo mazala rok.

Osebe, ki bodo zasedle ključne pozicije v paradržavnih skladih ter v ostalih podjetjih, ki so v državni lasti, bodo tvorile jedro nove ekonomske elite. Te osebe bodo namreč v hierarhiji ekonomske elite postavljene na začetek verige vpliva, ki pred paradržavnih skladov, Zavarovalnice Triglav, Nove Kreditne banke Maribor in Nove Ljubljanske banke sega globoko v tkivo elitnega omrežja.

Nova vladajoča koalicija je deloma že prevzela vzvode odločanja v Pošti Slovenije, Darsu, Slovenskih železnicah in v Elesu - postavila je nove nadzorne svete. Ni pa posegala v uprave teh infrastrukturnih podjetij. V naslednjih tednih bosta imenovana tudi nadzorna sveta Zavarovalnice Triglav in Nove Kreditne banke Maribor. Bodoča postava nadzornikov NKBM-ja še ni znana, nenavadna pa je postava nadzornikov Zavarovalnice Triglav. Nenavadna se zdi zato, ker je vladajoča koalicija za nadzornike ene največjih finančnih institucij v državi postavila v poslovnem svetu malo znane osebnosti, denimo predsednika lendavskega občinskega odbora SLS, predsednika grosupeljskega odbora SDS ali podžupanjo Braslovč iz vrst NSi. Prvi vtis je, da se s takšnim kadrovanjem politika ne umika iz ekonomije. In drugič, zdi se, da ni ravno modro, če postane Zavarovalnica Triglav poligon, na katerem poteka usposabljanje za članstvo v gospodarski eliti.

Bolj pregledno sliko, kakšne so kadrovske kapacitete nove vladajoče koalicije, bomo dobili, ko bo postavljen nadzorni svet NKBM, Telekoma in Luke Koper.

Konec ideologije?

Nova vladajoča koalicija je do neke mere presenetila, saj se je po prevzemu oblasti najstrožje izogibala temam z ideološkimi konotacijami. Če je ekipa, ki je pred meseci prevzela oblast, v preteklosti volilno telo nagovarjala z idejami o lustraciji in z antikomunistično retoriko (ki je bila neprepričljiva, saj so nekateri vidni antikomunistični bojevniki nekoč nosili partijsko knjižico), zdaj teh tem ni na dnevnem redu. Kot da bi želela nova vladajoča koalicija sporočiti, da se je ideologijam čas iztekel ter da se je potrebno posvetiti našim trenutnim ekonomskim težavam. Odločitev vladnih svetovalcev, da ideološke teme spravijo v varno zaledje, pa ima mešane učinke. Kljub temu, da so pomladne stranke v preteklosti poudarjale svojo programsko sorodnost, ta ni tako zelo samoumevna. Ideja o lustraciji je bila ena od pomembnih kohezivnih vezi programsko sorodnih strank. Zdaj pa je ta skupna ideologija zaklenjena. Zato se občasno dozdeva, da ima vladajoča koalicija težavo z vprašanjem, kaj, pravzaprav, je njena ideologija. Če poslušamo predsednika vladnega strateškega sveta za gospodarstvo dr. Mića Mrkaića ter ministra za družino Janeza Drobniča, nimamo vtisa, da sta prebivalca istega planeta. Vprašanje je, kako bo nova vladajoča koalicija združila domačijsko ideologijo Slovenske ljudske stranke in imperative popolnoma odprte ekonomije, ki naj se ravna zgolj po zakonitostih trga in jo zagovarja del ekonomskih svetovalcev. Vprašanje je, kako bo vladajoča koalicija uskladila ideologijo lizbonske strategije, ki poudarja pomen znanja in razvoja, ter ideje šolskega ministra, ki je bil januarja letos naravnost ponosen, ko je javnosti sporočil, da bo poslej bistveno več prostora v šolah, ki so namenjene poklicnemu izobraževanju, delež vpisanih gimnazijcev pa naj bi se zmanjšal. Slovenija menda ni tako bogata, da bi izobraževala profile, ki ne bodo dobili službe. In potrebno je prisluhniti potrebam gospodarstva, je govoril minister dr. Zver. Zakaj je ta retorika nenavadna? Ne zgolj zaradi dejstva, da dijaki poklicnih šol niso tisti kader, ki bi bil v veliko pomoč pri izvajanju mitske lizbonske strategije. Večji paradoks je, da je ideologijo, ko naj bi šolski sistem bolj prisluhnil interesom gospodarstva, pred 25 leti prodajal France Popit, ko je uvajal usmerjeno izobraževanje in sesuval gimnazije. OK, absolutne cifre kažejo, da je bilo letos v programih splošnih gimnazij razpisanih 7152 mest, lani pa le 13 več. Hkrati je generacija, ki končuje osnovno šolo, v primerjavi z lanskim letom zmanjšala za dobrih 600 oseb. Torej je v gimnazijah letos zaradi zmanjšanja generacije v resnici celo več prostora kot lani. Tisto, kar čudi, je dejstvo, da je vladajočo koalicijo, ko je antikomunizem potisnila v ozadje, zapustil tudi zgodovinski spomin. Če bi sedanji vladajoči koaliciji zgodovinski spomin deloval bolje, bi vedeli, da je ideologija usmerjenega izobraževanja sumljivo spominjala na retoriko o povečevanju vpisa v poklicne šole in poslušanja interesov gospodarstva.

Če se že potapljamo v zgodovino: idejo o obdavčenju nestarševstva, ki jo je pred dnevi lansiral eden od članov vladnega strateškega sveta za gospodarstvo, se je pojavila že ob zatonu komunističnega režima. In konec koncev: zadnja novica govori, da je minister za kulturo črtal subvencijo skupini Laibach. Tako hudo, kot v prvi polovici osemdesetih, ko se Laibach zaradi prepovedi ni smel pojaviti, sicer ni. Zgodovinski spomin pa bi vendarle veljalo aktivirati.