Ovadba zoper rdečega Mitjo

Slovenija se redko prebije v svetovne medije. Morda ob kakšnem športnem uspehu, med poročanjem o mednarodnih organizacijah ali ob srečanju pomembnih državnikov, a praviloma za velike medijske korporacije ne obstajamo. Lani so se recimo obregnili ob zgodbo o izbrisanih in ljubljanski džamiji, pa še to zaradi lokalne eksotike, ki je drugje ne poznajo. Podobna, vsaj za zahodni svet eksotična pripoved je iz Ljubljane prišla minuli teden. V novi članici EU je namreč tožilstvo prejelo ovadbo zoper Mitje Ribičiča. Ovadba policije ga bremeni genocida.

Genocid je beseda, ki gledalcem po svetu ni neznana. Uporabljajo jo za Darfur, z njo grozijo haaškim obtožencem, a zgodba iz Slovenije se vseeno bistveno razlikuje od omenjenih. Obtožnica zoper Mitjo Ribičiča je napisana zaradi pobojev, ki so se v Sloveniji zgodili neposredno po drugi svetovni vojni, od katere je minilo že šestdeset let. Slovenska zgodba je torej podobna zgodbi iz Nurenberga in zgodbi lova na nacistične zločince. A podobnost je le v zgodovinskem trenutku. Nacistični zločini so bili narejeni med vojno, obtoženi pa naj bi zločin proti človečnosti storil nekaj tednov po koncu vojne. Nacisti so pripadali strani poražencev, partizanski major pa strani zmagovalcev. Zločini Hitlerjeve Nemčije so evidentirani in raziskani, zločini partije pa v celoti še niso. Zločini so bili nacistom dokazani, Mitja Ribičič pa je kaznivega dejanja le ovaden. Kar pomeni, da je nedolžen in da mu morajo tožilci pred sodiščem nedvoumno dokazati, da je storil kaznivo dejanje genocida. Ker je od dogodka minilo že šestdeset let in ker se zdi, da tožilstvo nima neposrednih dokazov (ovadba sicer še ni bila razkrita), tožnike čaka težka naloga. Obtoženi trdi, da je nedolžen.

Mitja Ribičič se je rodil 19. maja 1919 v Trstu, malo pred začetkom druge svetovne vojne je v Ljubljani vpisal študij prava, v partijo se je vključil oktobra 1941 in leto pozneje kot partizan Ciril odšel na Štajersko, kjer je postal komisar Koroške grupe odredov. Še pred kapitulacijo Nemčije je odletel v Moskvo, poslušal predavanja na sovjetski akademiji NKVD in se na dan osvoboditve kot eden izmed pomočnikov načelnika slovenske Ozne, ki jo je vodil general Maček, vrnil v Ljubljano. Leta 1951 je postal javni tožilec, pozneje notranji minister, pa član slovenskega in jugoslovanskega centralnega komiteja partije in celo predsednik zvezne vlade SFRJ. Leta 1986 se je upokojil, se umaknil iz politike in za zabavo začel pisati epigrame.

Njegovo ime se je vseskozi povezovalo s povojnimi poboji, pa čeprav je Ribičič v vlogi preiskovanca med pričanjem pred Pučnikovo komisijo svojo odgovornost zanikal, poboje pa obžaloval. Med vsemi funkcijami, ki jih je opravljal Ribičič, je s stališča iskanja odgovornosti za povojne poboje najbolj zanimiva tista iz leta 1945. Takrat je bil Ribičič major pri Ozni, (Oddelku za zaščito naroda), ki je nadzirala, zasliševala, preučevala, "varnostno preverjala", kaznovala, "likvidirala" tiste, ki so bili sumljivi komunističnem režimu. Ozna je bila predhodnica Udbe in naslednica VOS-a, ki je notranjega sovražnika "preganjal" med vojno, kriv pa je tudi za uboje civilistov.

Sprava

Ovadbo zoper Ribičiča je vložila policija oz. kriminalist Pavel Jamnik, ki vodi preiskovanje povojnih pobojev, ki ga je policija nerodno poimenovala s kodnim imenom akcija "Sprava". Kot pravi Jamnik, so pred tremi meseci v Arhivu RS odkrili dotlej nepoznan dokument, katerega analiza je pokazala, da se v njem pogosto pojavlja Ribičičevo ime. Gre za enega od registrov pripornikov, v katerem je polovica od 12.000 oseb vpisanih s soglasjem Mitje Ribičiča oziroma z "glasom mape tovariša majorja Mitje" (po nekaterih interpretacijah naj bi zaznamek pomenil tudi "glej mape majorja Mitje"). Med približno 6000 osebami, poleg katerih je napisan "tovariš Mitja", naj bi bilo tudi 234 oseb, ki naj bi bile, kot trdi Jamnik, nedvomno žrtve povojnih pobojev. Jamnik je zato prepričan, da obstaja med Ribičičem in 234 žrtvami povojnih pobojev pravno relevantno dokazljiva povezava. In na podlagi te ugotovitve je vložil ovadbo zoper Ribičiča.

Kako je potekala akcija Sprava? Slovenska policija se je začela s preiskovanjem množičnih pobojev, ki so se zgodili po drugi svetovni vojni, sistematično ukvarjati leta 1994. Policisti so se najbolj poglobili v dogodke, povezane s taboriščem Teharje. A preiskava je kmalu zamrla. Nekaj let pozneje, med letoma 1996 in 1999, so policisti sodelovali pri izkopu večjega števila kosti, na katere so naleteli gradbinci v nekdanjih protitankovskih jarkih pri Celju in Mariboru. Skušali so identificirate žrtve in storilce pobojev, a do kakih konkretnejših ugotovitev niso prišli. Preiskava se je znova zaustavila. Akcija "Sprava" je zares zaživela šele leta 2001. Tistega leta so namreč v zaklonišču nad Slovensko Bistrico našli večje število človeških kosti, ravno po tem, medijsko zelo odmevnem odkritju pa sta tedanja generalni direktor policije Marko Pogorevc in generalna državna tožilka Zdenka Cerar zahtevala ponovno oživitev "Sprave". V okviru Uprave kriminalistične policije je bila tako ustanovljena posebna delovna skupina in nekaj podskupin, ki so se začele ukvarjati s povojnimi poboji. In kako so se policisti, ki jih je v "Spravi" vodil Jamnik, leta 2001 lotili dela? Najprej so zbirali informacije. Zabeležili so vsa grobišča, kjer naj bi prišlo do povojnih pobojev. Pogovorili so se z okoli 850 ljudmi. Pozneje so ob pomoči tožilstva začeli raziskovati tista grobišča, za katera so domnevali, da bodo lahko identificirali žrtve in storilce, predvsem pa našli kakšne konkretne dokaze o kaznivih dejanjih. Pri svojem delu pa so imeli policisti težave. Našli niso namreč nikakršnih dokumentov o povojnih pobojih. Zanašali so se lahko le na ustna pričevanja še živih ljudi. Zaključno poročilo akcije je bilo pripravljeno leta 2004, torej deset let po začetku sistematskega iskanja dokazov. Pavel Jamnik je v sklepnem poročilu o akciji "Sprava", ki je na pobudo Pogorevca in Cerarjeve javno, leta 2004 napisal, da so policisti za večino grobišč uspeli doumeti, kdo naj bi bile žrtve iz obravnavanih grobišč (ne sicer poimensko, temveč glede na njihovo vlogo v vojni in po njej) in kdaj naj bi bile ubite. Obravnavali so 27 medvojnih likvidacij, štiri grobišča, ki so bila posledica zaključnih vojaških spopadov, in 75 primerov povojnih pobojev, med katerimi je šlo v 64 primerih za množična grobišča. Le v sedmih primerih policiji ni uspelo ugotoviti, kdo naj bi bili ubiti ljudje in kdaj naj bi bili ubiti, v desetih primerih pa najdbe kosti niso mogli povezati s povojnimi poboji (v dveh primerih so odkrili arheološke najdbe).

A omenjeno poročilo se je leta 2004 končalo pesimistično. "Naš osnovni cilj DOKAZATI storitev kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj oseb z imenom in priimkom ni bil dosežen," je zapisal Jamnik. Dodal je, da za takšen rezultat ni krivo slabo delo, temveč objektivne okoliščine. Do leta 2004, ko je bilo napisano zaključno poročilo "Akcije Sprava", torej policija ni našla niti enega dokaza, ki bi povezal žrtve povojnih pobojev s storilci pobojev.

Genocid

A prišlo je do preobrata, Jamnik je v arhivu našel zabeležke o tovarišu majorju, spisana je bila že omejena ovadba in poslana na vrhovno tožilstvo.

Pri ovadbi se pojavlja nekaj vprašanj. Prvo je vprašanje kvalifikacije kaznivega dejanja. Uporabljeni 373. člen kazenskega zakonika namreč določa, da je genocid namerno dejanje popolnega ali delnega uničenja "narodnostne, etične, rasne ali verske skupine". V formalnopravnem smislu povojni poboji niso bili tovrstno dejanje. V drugem odstavku omenjenega člena so skupine razširjene še na "socialne in politične", s čimer bi lahko opisali povojne zločine komunistične oblasti. Vendar je pojem "socialne in politične skupine" lahko vprašljiv. V slovensko kazensko zakonodajo je bil vključen šele leta 1994. Prav tako ga ne vsebuje mednarodna konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida, ki jo je Jugoslavija ratificirala 1950. Ker genocid sodi med kazniva dejanja mednarodnega prava, ker pomeni t. i. kogentno normo, je seveda vprašljivo, ali lahko posamezna država smisel ratificirane konvencije razširi. "Glede na kogentno naravo genocida je njegovo ekstenzivno inkriminiranje v notranji zakonodaji mednarodnopravno vprašljivo," se je recimo po spremembi slovenskega kazenskega zakonika v reviji Pravnik spraševala ustavna sodnica Mirjam Škrk. Drži pa, da so se v osnutku konvencije iz leta 1948 pojavile tudi "politične in druge skupine", vendar so iz končne različice konvencije izpadle, ker so nekatere države mislile, da bi takšne nestabilne in težko določljive skupine lahko pomenile oviro k ratifikaciji. Mednarodni kazenski pravniki so se s problemom opredelitve genocida recimo srečali pri Polu Potu, katerega režim je pobil več kot milijon "razrednih sovražnikov". Ker pa je bilo med njimi tudi veliko pripadnikov neke etnične skupnosti, s togo klasifikacijo ni bilo toliko težav.

Drug problem pri genocidu je stališče, ki ga je predstavil Ljubo Bavcon. Opozoril je namreč, da kazenska zakonodaja pojma genocid leta 1945 ni poznala in da zanj ovadeni ne more biti odgovoren. Vrhovno tožilstvo na te očitke odgovarja, da je genocid posredno omenjala že četrta haaška konvencija iz leta 1907.

Ker ovadba ni javna, lahko o tretjem vprašanju samo špekuliramo. Ker genocid sodi med težja kazniva dejanja, ki se kaznujejo z zaporom najmanj desetih let, jih mora tožilec nedvoumno dokazati. Po medijskih zapisih in izjavah kriminalista Jamnika ima tožilstvo v rokah najmanj dva dokaza. En dokaz naj bi bilo pričanje Alberta Svetine, ki je bil prav tako Mačkov pomočnik, ki je Ribičiča že nekajkrat okrivil likvidacij. V intervjuju za Mladino je že leta 1994 dejal, da je Ribičičeva tajnica "tipkala sezname za likvidacije in za sodišča". Drugi dokaz so registri pripornikov z omembo majorja Mitje, vendar ima lahko zaznamek različne pomene. Tako se bo najprej tožilstvo in potem verjetno sodišče ukvarjalo z zahtevnimi pravnimi vprašanji. Ali je klasifikacija kaznivega dejanja pravilna? Ali bi jo lahko spremenili, recimo v oprijemljivejšo vojno hudodelstvo zoper vojne ujetnike? Ali so dokazi dovolj trdi? Ali so bili pridobljeni na pravilen način? In seveda kako med morebitnim procesom ohraniti domnevo osumljenčeve nedolžnosti in neodvisnost sodišča? Morebitni sodni proces proti Mitji Ribičiču bi gotovo potekal pod velikim medijskim in političnim pritiskom. Premier Janša je recimo v svoji knjižni uspešnici Okopi ovadenega Ribičiča obtožil odgovornosti za vojne in medvojne zločine.

In ravno pri vprašanju politike se lahko zatakne. Seveda je prav, da je policija po desetih letih napisala ovadbo zoper znanega osumljenca, ki naj bi bil (so)odgovoren za povojne poboje. Prav je tudi, da je tisti, ki mu je krivda dokazana, kaznovan. Vendar bi bilo tudi zaradi spoštovanja žrtev nepojmljivo, če bi bil kdo obsojen na podobno montiranem procesu, kot naj bi se jih posluževal tudi sam. V Sloveniji za zdaj še nobenemu ni bila dokazana krivda. In dokler mu ni, je tudi nedolžen. A nepojmljivo je tudi nekaj drugega. Doslej zaradi vojnih in povojnih usmrtitev še ni bilo nobene pravnomočne obsodbe.

Janša je recimo v svoji knjižni uspešnici Okopi ovadenega Ribičiča obtožil odgovornosti za vojne in medvojne zločine.