Legitimna nestrpnost

Če na hitro povzamemo: v razpravi ob sprejemanju zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti je poslanec Pavel Rupar omenil mednožje. Čisto zares je rekel tako: "Ampak je v tem državnem zboru v proceduri sprejemanja oziroma odločitev v delovnem telesu enakih možnosti toliko nestrpnosti zato, ker smo nekateri razmišljali drugače, da bi, oprostite, gospa Širca in gospa Potrata, toliko, da bi jih od moških pričakoval. Jaz bi vam odredil obvezno zakonski pregled mednožja za to, da bi ugotovil, katerega spola sploh ste, da lahko izjavljate take grdobije, kot ste jo na račun tistih, ki smo drugače mislili ... To ni sovražni govor, to so dejstva, ki so bila v tem parlamentu izpostavljena."

Ves izpad bi bil prav lahko le še ena črtica na dolgem seznamu genialnih izjav naših poslancev, če se ne bi nanašal na nestrpnost/strpnost. Na temo, ki že nekaj časa buri duhove v slovenski družbi. A zdi se, da nam je tokrat oblast dokončno razložila, kdo je nestrpen in kdo ni. In to zelo eksplicitno in arogantno. S tem je začel že Sašo Peče, ki je tisti trenutek vodil sejo in na zahtevo poslancev LDS, naj se Pavel Rupar opraviči, arogantno izjavil: "Mene ti zahtevki po opravičilu v tem državnem zboru za vsako ceno počasi začenjajo dolgočasiti. Vi ste bili opozorjeni, da je potrebno paziti na vsebino, in si pripišite vsebino oziroma posledice sami sebi." Halo? Pa ne, da bo treba še enkrat razlagati, kako je s to nestrpnostjo.

Potem je devet poslank poslalo protestno pismo predsedniku državnega zbora, češ kako to, da ni pozval poslanca, naj se opraviči, ko je vendar očitno užalil poslanke. Med podpisnicami je bila tudi poslanka SDS Alenka Jeraj, ki je takrat svoj podpis obrazložila s tem, "da si želi, da bi v državnem zboru razpravljali čim bolj konstruktivno, s čim manj žaljivkami in drugimi opazkami, če pa že kdo v naglici izreče kaj neprimernega, se zdi prav, da se za to tudi opraviči". Podpisale se niso le tri poslanke, Eva Irgl, Polonca Dobrajc (SDS) in Barbara Žgajner Tavš (SNS). Rupar je menda izrekel opravičilo, a zakaj neki se mi zdi, da ga zares nihče ni slišal. Morda zato, ker ni prišlo "iz srca," kot je pred dnevi izjavil predsednik parlamenta, češ da morajo vsa resna opravičila priti "iz človeka".

Prejšnji teden pa je skupina intelektualcev poslala javni poziv Sovražni govor se širi po državi iz državnega zbora s skoraj 400 podpisi, med drugimi tudi Milene Zupančič, Miše Molk in drugih uglednih predstavnikov slovenske družbe, za katere je predsednik državnega zbora izjavil, da je bil presenečen, ko jih je zagledal med podpisniki. "Najprej so ga bili deležni izbrisani, potem Romi, samske ženske, geji in lezbijke, zdaj so očitno na vrsti poslanke. S tem, ko vodstvo državnega zbora tako prakso dopušča, proti njej ne protestira in je najostreje ne obsodi, jo legitimira, zapira prostor argumentirane demokratične razprave ter s tem nepovratno krni ugled parlamenta," so zapisali.

Reakcija oblasti je bila skorajda pričakovana, pa vendar šokantna. France Cukjati je poslal odgovor, v katerem navaja, da je nekorektno poslance označiti za ksenofobe, homofobe in rasiste in da so izjave o sovražnosti, šovinizmu in seksizmu pretirane. Eva Irgl (sprva je bila kot govornica SDS napovedana Alenka Jeraj, a jo je zadnji hip zamenjala Irglova) je v imenu SDS razložila, da je vsa zadeva ad acta. In ob tem še povedala, da so nestrpni tisti, ki sedaj vpijejo, da so poslanci seksisti in šovinisti in sovražni govorci. Ter da kje so bili, ko so pretepali Petka. In da njo pa v nekem časopisu večkrat žalijo, pa to junaško prenaša, ker želi tako skupaj s svojo stranko pokazati, da goji kulturni dialog. No, Irglova se nedvomno ni izkazala s smislom za humor, če je resne poslanske izjave primerjala z zajebantsko rubriko našega tednika.

Oba, Cukjati in Irglova, sta vodo takoj speljala na svoj mlin in poudarila, da je to idealen tajming, da se uvede tretji TV-program z neposrednimi prenosi iz parlamenta, da bo občestvo lahko videlo, kaj se zares dogaja v parlamentu, namesto da je odvisno le od interpretacij tako ali tako neobjektivnih in k levi opciji usmerjenih medijskih pisunov. Ah, ja, tako sta ubila dve muhi na en mah: oklofutala "nestrpneže", ki težijo poslancem, in podprla zakon o RTV.

Toda odgovora Franca Cukjatija in SDS sta problematična zavoljo nečesa drugega: po svoje sta legitimirala način razprave, ki v javni dialog vnaša gostilniško kvantaštvo. Hkrati pa vpeljujeta logiko, kdor ni z nami, je proti nam. Oziroma, kdor nasprotuje takemu dialogu, je nestrpen.

Pot do spontanosti

Toda zdi se, da so slovensko družbo novi oblastniki že nekaj časa pripravljali na nov sistem politične korektnosti. Tako so z zadnjimi arogantnimi izjavami o zaskrbljenosti civilne družbe zaradi širjenja sovražnega govora le dokončno potrdili sistem novih vrednot in novih pravil dialoga. Dovoljeno je prav vse - če se kdo pritoži, je hudobec tisti, ki se pritožuje, ne pa tisti, ki je žalil. To je pravzaprav zelo otročje početje, ni pa prav nič novega na slovenskem političnem prizorišču. Razlika je le v tem, da je bila doslej tovrstna debata izključni "privilegij" civilnih sfer, sedaj pa je dobila domicilno pravico tudi znotraj političnega dialoga, ki v vseh sodobnih civiliziranih družbah velja za argumentativno kultiviranega.

Prve znake politične nekorektnosti je bilo zaslediti ob razpravi o begunski krizi okoli leta 2000. Azilanti so bili takrat vse od črnih sovragov do napadalcev na nacionalno substanco. Toda večina te razprave je potekala v t. i. civilni sferi, v medijih pa se je povečini skušal ustvariti vtis, da nestrpnosti pri nas ni, da gre le za posamezne izpade nekultiviranih posameznikov.

Razprava o nestrpnosti se je nadaljevala ob referendumu o oploditvi. Prav poslanec Pavel Rupar in sedanji predsednik državnega zbora France Cukjati sta poleg sedanjega ministra Drobniča vodila na lestvici avtorjev najljubših citatov o ženskah. Če te izjave kdo omeni sedaj, tedanji govorci mirno zabrusijo, da so vzete iz konteksta. Tako kot je v intervjuju v Magu prejšnji teden Cukjati o legendarni izjavi o samskih ženskah, ki potrebujejo psihiatra, zatrdil: "Neresno se mi zdi ponavljanje štiri leta starih izjav, kot da bi bile izrečene včeraj. Že to je lahko za bralce zavajajoče. Predvsem pa gre za potvorbe."

Proces legitimiranja sovražnega govora se je nadaljeval ob polemikah v zvezi z gradnjo džamije. Namreč, nenadoma niso bili nestrpni tisti, ki so o islamu in muslimanih stresali izjave, polne predsodkov, temveč tisti, ki so opozarjali na te politično nekorektne izjave. Anton Stres, predsednik Komisije pravičnosti in mir, je denimo januarja 2004 v oddaji Omizje na TVS razložil, kako je s to nestrpnostjo: "Mislim, da sem nestrpen takrat, kadar komu ne privoščim ali pa mu odrekam pravico do tega, da je to, kar je, ali ga skušam kakorkoli v tem njegovem, kar je, kar dela, onemogočit in mu ne privoščim tistih temeljnih pravic, ki so pač človekove pravice. Mislim, da to je nestrpnost. Na tak način, da si želim in kaj naredim na tak način, da ga ne bi bilo več tukaj. To je, mislim, nestrpnost." Skratka, ni nestrpna desnica, temveč levica, ker se razburja, če desnica pove svoje mnenje. Eden izmed takratnih obrambnih argumentov je bil, da zakaj se levica ne oglasi z izjavami o nestrpnosti ob umetniškem zažigu križa v Strunjanu ali ob Brecljevi akciji utišanja koprskih zvonov. Češ da je bil to očiten izraz nestrpnosti. RKC je forsirala tezo o naraščajoči nestrpnosti do cerkve. Torej so domnevno nestrpni postali strpni, strpni pa de facto nestrpni. A napredek je bil vseeno dosežen: če ne drugega, je družba priznala, da tudi pri nas obstajajo nestrpneži.

Tezo o nestrpnosti "druge strani" je v predvolilnem času izrekel tudi Janez Janša. V predvolilnem intervjuju v Sobotni prilogi julija 2004 je napadel levico kot nestrpno, v smislu, da 34 let ni naredila nič za džamijo, sedaj pa se je kar nenadoma zbudila: "Zdaj se predvsem trudijo narediti velik konflikt, razglasiti politične tekmece za nestrpneže." Pred tem je natresel še nekaj velikih misli o nacionalni substanci in ogroženosti te zavoljo izbrisanih in Romov. A tudi načenjanje teh dveh tem je bilo le zarota levice, ki hoče desnico narediti nestrpno.

Potem je SDS prišla na oblast in Slovenija je lahko svobodno zadihala. V smislu, da je bilo poslej vsakršno politično nekorektno izražanje popolnoma legitimno. Samo spomnite se - ena prvih cvetk nove oblasti je prišla iz ust ministra Drobniča, ki je homoseksualce poslal na ministrstvo za zdravje. Vsakič, ko je civilna družba ob takih in podobnih izjavah poskočila, je bila obtožena nestrpnosti. Dokler se ni zgodila parlamentarna afera z jajci in se je oblast odločila, da je čas, ko sprejme nestrpnost kot nekaj popolnoma normalnega. Z odklanjanjem dialoga o očitnem problemu je pustila odprta vrata vsem prihodnjim genialnim izlivom poslancev, ki bodo po izkušnji z Ruparjevim mednožjem vedeli, da ne bodo kaznovani, če bodo v parlamentu prestopili črto civiliziranega dialoga. Še več - zaradi tega bodo tako rekoč heroji.

V tujini

Ja no, s to nestrpnostjo in tem sovražnim govorom so res ves čas križi in težave. Tako izmuzljiva je definicija sovražnega govora, da je pravzaprav to pojem, ki se lahko razteza in krči po potrebi. Konsenz pravi, da je sovražni govor vsaka izjava, katere namen je poniževanje, zastraševanje ali napeljevanje k nasilju proti komu na podlagi rasne, etnične ali nacionalne pripadnosti, religije, spolne usmeritve, spola ali hendikepiranosti. Še bolj kot definicija sama je podvržena dvoumnosti regulacija sovražnega govora. Kljub temu se od devetdesetih let pojavljajo različni kodeksi, ki urejajo sovražni govor.

Je pa pri sovražnem govoru zelo zanimiv paradoks. To je verjetno edino področje sodobne družbe, kjer levi in desni politiki zamenjajo pozicije. Namreč, navadno so levosredinske politične opcije tiste, ki opozarjajo na sovražni govor in skušajo vpeljati kakršnokoli restrikcijo tega, desnosredinske opcije pa se izgovarjajo na svobodo govora in vse po vrsti trdijo, da sovražnega govora sploh ni. Ko so v Pennsylvanii sprejemali zakon o sovražnem govoru, s katerim so želeli omejiti razsežnosti homofobije, so bili najglasnejši nasprotniki zakona predstavniki krščanskih skupnosti in zagovorniki t. i. tradicionalnih vrednot. Češ da bi tak zakon omejeval svobodo govora, med drugim so se bali tudi, da v gostilnah ne bodo mogli več pripovedovati umazanih šal.

Podobno je bilo na Švedskem, ko so leta 2002 sprejeli ustavno dopolnilo, ki prepoveduje sovražni govor na podlagi spola ali spolne usmeritve. Na podlagi tega dopolnila so kasneje sprejeli še zakon, ki kriminalizira sovražni govor. Razlog za to je bila predvsem krepitev neonacizma, katerega zagovorniki so v javnosti nestrpno govorili o pripadnikih manjšin, homoseksualcih in ženskah. Spet so bili največji nasprotniki sprejetja dopolnila iz cerkvenih logov, ki jih je bolj kot karkoli drugega v zvezi z zakonom motilo to, da je poslej zagrožena kazen do enega leta, če se sovražni govor uporabi v kontekstu homoseksualnosti. Junija lani pa se je prvič zgodilo, da je bil na Švedskem kdo obsojen zaradi sovražnega govora. Pastor je bil obsojen zaradi nestrpnosti do homoseksualcev, zaradi izjav, izrečenih v pridigi. Rekel je, da so homoseksualci "rakav tumor družbe". To pa se tudi nam sliši znano, kajne? Rugljeve suhe veje, Drobničeve napotitve na ministrstvo za zdravje ali pa izjava Srečka Prijatelja, poslanca, ki je med razpravo v parlamentu dejal: "Tudi ljubezen je lahko bolezen! To, kar danes sprejemamo, je, milo rečeno, sramotno za Slovenijo. Če zdravimo alkoholizem in kleptomanijo, bi tudi to zvrst prestopa lahko zdravili v kakšni za to primerni ustanovi."

Podoben zakon so leta 2004 sprejeli v Kanadi, od švedskega pa se razlikuje po tem, da kot izjemo pri sovražnem govoru navaja pridige. Različni koncepti tega, kaj je v govoru nedopustno, se nasploh lomijo pri vprašanju verske svobode oziroma iz vere izhajajočih moralnih norm. Še posebno pri izjavah o homoseksualnosti je tako. To, kar je za nekoga moralna norma, izhajajoča iz vere, je za drugega nestrpnost. Koncepti tega, kaj je sovražni govor, v marsičem izhajajo iz ideoloških perspektiv. Denimo skrajne levičarske feministke menijo, da so sovražni govor tudi šale o blondinkah. Skrajni desničarji pa trdijo, da so blasfemične vsakršne šale o bogu. Prav tako ni nič nenavadnega, da se leva in desna politična stran obkladata z nestrpnostjo, kadar ena stran kritizira drugo.

Zato se veliko pogosteje uporablja termin politična korektnost, kar naj bi definiral sprejemljivo raven javne razprave. Nekaj, kar je doseženo z neformalnim družbenim konsenzom, ki - če povemo zelo preprosto - uravnava raven nizkotnosti v javnih debatah.

In ker smo tako ponosni Evropejci, poglejmo, kaj si o tem misli Evropa. Verjetno se še spomnite afere Buttiglione, italijanskega politika, ki ni postal evropski komisar, ker je izrekel nekaj neprimernih besed o homoseksualcih? A zgodba o Evropi in sovražnem govoru gre še naprej. Sedemnajstega marca 2005 je Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) sprejela deklaracijo o rabi rasističnih, antisemitstičnih in ksenofobičnih izjav v političnem diskurzu. Komisija ugotavlja, da se je sovražni govor preselil iz skrajnih političnih strank tudi v velike politične stranke in da se zdi, da je postal sprejemljiv način javnega komuniciranja, kar je skrb zbujajoče. Komisija ugotavlja, da so takšne izjave v politični govorici etično nesprejemljive. Zato poziva politične stranke, da kaj storijo za izkoreninjenje nestrpnosti. Na prvem mestu predlagajo samoregulativne ukrepe znotraj političnih strank ali nacionalnih parlamentov.

Ergo - ta tema pri nas še ni ad acta. Dokler se ne bomo vsaj približno dogovorili, kaj je v javni debati dovoljeno in kaj ne, dokler ne bomo dosegli konsenza, kdo je nestrpen in kdo ni ..., toliko časa bomo še vedno razpravljali o sovražnem govoru. Pa naj bo to ablasti všeč ali ne. Šele potem bomo lahko "sproščena Slovenija".