Katoliška država, državna cerkev

"Socialna država lahko izvaja solidarnost med državljani le, če gospodarstvo ustvarja dovolj prihodkov. Preden delimo, moramo ustvariti. Solidarnost, h kateri smo moralno zavezani, naravnost zahteva, da ustvarimo uspešno in razvito gospodarstvo v skladu z zahtevami, ki nam jih postavljajo sedanje gospodarske in tehnološke razmere v Evropi in svetu. Zato so ukrepi za povečanje gospodarske uspešnosti in učinkovitosti nujno potrebni, saj je prenavljanje ekonomskega in socialnega sistema stalen in dinamičen proces tudi v drugih evropskih državah," je pred dnevi sporočila Komisija Pravičnost in mir. Komisija, ki deluje pri slovenski škofovski konferenci, se je s tem opredelila do najavljenih ekonomskih reform. Reforme je podprla, le med vrsticami lahko razberemo priporočila, naj reforma ne povzroča socialnega razslojevanja.

Komisija Pravičnost in mir je bila ustanovljena jeseni 1985, torej pred dvajsetimi leti, vodi pa jo mariborski pomožni škof in profesor na teološki fakulteti dr. Anton Stres. Komisija se je s prvo izjavo oglasila decembra 1986. Gre za institucijo, ki se je v zadnjih dveh desetletjih ukvarjala predvsem z vprašanji, povezanimi z varovanjem človekovih pravic. Leta 1986 je udarila v eno najbolj malignih točk bivšega režima: zavzela se je za spoštovanje ugovora vesti, s tem pa se je posredno zavzela predvsem za pravice pripadnikov druge verske skupnosti, Jehovovih prič, ki so jih vojaška sodišča obsojala na drakonske kazni, ker jih je ugovor vesti prepovedoval nošenje orožja.

Ko se rimskokatoliška cerkev opredeljuje o etično-političnih vprašanjih, to stori prek Komisije Pravičnost in mir. Ob najbolj svežem komentarju in ob podpori ekonomskim reformam Komisija Pravičnost in mir pravi: "Zahteve in vrednote socialne države ter potrebe po uspešnem gospodarstvu se (...) nikakor ne izključujejo. Nasprotno, socialna država dosega svoje namene le, če je tudi gospodarsko uspešna. Človeško dostojanstvo pa tudi zahteva, da živijo državljani in državljanke v takih družbenih razmerah, ki sproščajo in spodbujajo ustvarjalnost, delavnost in pošteno iznajdljivost vsakega državljana po njegovih sposobnostih in krepijo zavest odgovornosti za svoj gmotni položaj in za svojo srečo."

To, da je institucija rimskokatoliške cerkve, ki se je v preteklosti ukvarjala s spoštovanjem človekovih pravic, oglasila ob ekonomski reformi, je nenavadno zgolj na prvi pogled. Po intervenciji Komisije Pravičnost in mir je namreč svet postal bolj logičen, urejen. Stranke, ki smo jih ob znatni meri poenostavljanja imenovali "levica", so do reforme skeptične. Sindikati so proti. Študentarija, tako se zdi, je proti.

Stranke, ki smo jim poenostavljano rekli "desnica", so bolj ali manj "za". Delodajalci so "za". In rimskokatoliška cerkev je prek Komisije Pravičnost in mir sporočila, da je "za". S tem smo dobili pregledno in logično členitev na levico in desnico. SDS, NSI in SLS so sklenile koalicijo z delodajalci ter poglobile zavezništvo z rimskokatoliško cerkvijo. Po drugi strani se zdi, da je zavezništvo med delodajalci in LDS ter SD skrhano. Zato pa LDS in SD stojita na istem bregu kot sindikati.

Projekt, ob katerem je prišlo do prestrojitve, do sklepanja novih zavezništev in krhanja starih koalicij, je sicer sestavljen iz kompleksnega niza ukrepov. Javno izrečena ambicija reforme je, da bi pomagala gospodarstvu. Gospodarstvo naj bi, skratka, z reformo nekaj pridobilo. Obljuba, da bo gospodarstvo nekaj pridobilo, zveni na prvi pogled obetavno. Vendar je gospodarstvo abstraktna kategorija. V resnici imajo od reform korist konkretni ljudje in konkretni družbeni sloji. In ker so ekonomske reforme v resnici mehanizmi, s katerimi se torto, katere velikost je bolj ali manj nespremenjena, reže na nov način, bo tisto, kar bo pridobilo gospodarstvo, nekdo izgubil. Poraženci reforme bodo konkretni ljudje, konkretni družbeni sloji.

Če je uvedba enotne davčne stopnje res simbol najavljene reforme, si velja ogledati tudi, kdo je tisti, ki z reformo in uvedbo enotne davčne stopnje izgubi. Če kupimo 12 litrov trajnega mleka, nas to v tem trenutku v eni od slovenskih trgovin stane 1788 SIT. Davčna stopnja za mleko znaša 8.5 odstotkov. To pomeni, da za 12 litrov mleka državi v tem trenutku plačamo 152 SIT davka na dodano vrednost. Če bo uveljavljena enotna davčna stopnja, ko bi za vse izdelke plačevali 20-odstotni davek na dodano vrednost, bi namesto 152 SIT davka za karton mleka plačali 327 SIT DDV-ja. Če trgovci ne bodo znižali marž, bi karton mleka stal 1963 SIT. Če stane hlebec črnega kruha 275 SIT, od te cene davkarija v tem trenutku pobere 23 SIT. Če bo uvedena enotna davčna stopnja, bi ob enaki trgovski marži hlebec črnega kruha stal okrog 300 SIT.

Kakšna je logika načrtovane reforme? Delodajalec, ki nam daje denar za nakup mleka, bo imel s plačami manj stroškov. Ker pa se obseg proračuna ne bo krčil, bomo tisto, kar bo privarčeval delodajalec, plačali, ko bomo šli po karton mleka. Tisti, ki jim nakup mleka ali kruha predstavlja nepomembno postavko v njihove osebnem proračunu, se zaradi spremembe davčnega sistema ne bodo vznemirjali. Niti opazili ne bodo, da bi za karton mleka plačali dodatnih 150 SIT. Tisti, jih nakup hrane že zdaj predstavlja pomembno proračunsko postavko, bodo spremembo davčnega režima nedvomno občutili.

Če bi reforma res prinesla to, kar obljublja - namreč, da bi torta, ki jo bomo rezali na novo, vzhajala hitreje kot doslej - bi šibkejši sloji zaradi hipotetičnega boljšega zaslužka, ki bi bil rezultat splošne rasti, za plačo na koncu vendarle dobili podobno količino mleka. Vendar bi se ta rast morala zgoditi. Dobiček delodajalcev bi se moral spremeniti v investicije, odpiranje novih delovnih mest. In še nekaj predpostavk bi se moralo uresničiti.

Vendar ekonomska reforma ni edina reforma, ki se odvija. V resnici se odvija kup sprememb, ki sicer ne nosijo uglednega naziva reforma, a gre kljub temu za globoke premike. Denimo: spreminja se režim študija. Čas brezplačnega šolanja se očitno izteka. Država je sicer najavila, da se bo umaknila iz gospodarstva, vendar ta umik teče tako, da je država še kako vplivala za zasedbo strateških položajev v ekonomiji. Država sicer ni najavila, da se bo umaknila iz zdravstvenega sistema, vendar obstaja strah, da bi se iz zdravstvenega sistema umaknil del državnega proračuna. V zdravstvu bi bilo, če bodo nakazane spremembe uresničene, manj solidarnosti in več zasebnega plačevanja. Marksisti so včasih govorilo o odmiranju države. Sindikati danes govorijo o smrti socialne države in prižigajo sveče. Nekoliko pretiravajo, ker ne gre za smrt, ki nastopi v trenutku, pač pa za proces. Zdi se, da obsežni premiki, ki se dogajajo, nakazujejo odmiranje socialne funkcije države. Po drugi strani ni znakov, da bi država iz rok spuščala ekonomske vzvode oblasti. Hkrati se povečuje vojaški del proračuna. In najavljeno je povečevanje števila zaposlenih v policiji.

Še ena reforma je nakazana: spreminja se odnos med državo in verskimi skupnostmi. Natančneje: najavljene so predvsem spremembe odnosov med rimskokatoliško cerkvijo kot največjo civilno-družbeno institucijo in državo. Če poenostavimo in ob tem uporabimo orwellovsko metaforo: verske skupnosti bodo še vedno enakopravne, vendar bodo večje verske skupnosti bolj enakopravne. Država bo izdatneje financirala socialne prispevke duhovnikov, v nekaterih elementih pa bo financirala tudi samo versko dejavnost. Ustavna razmejitev med verskimi skupnostmi in državo je v zadnjih letih skušala slediti ideji, da država deloma financira socialne prispevke, hkrati pa naj verska dejavnost kot taka ne bi bila proračunsko podprta. Z nekaj let staro uvedbo vojaških kuratov ter z objavo ideje, da bi tudi policija dobila svoje kurate, se blagajna državnega proračuna odpira tudi za delno financiranje verske dejavnosti, saj so kurati državni uslužbenci. Država bo torej financirala tisti del verske dejavnosti, ki jo uporabljajo uslužbenci represivnih organov.

Etika obdavčitve kruha

Kljub temu, da za gesto RKC, s katero je ta podprla najavljene ekonomske reforme, lahko najdemo logično razlago - desnica reformo podpira, levica pa ji nasprotuje -, gre za dvorezno potezo. RKC je namreč ekonomsko reformo podprla prek komisije, ki je specializirana za etična vprašanja. Hkrati pa se zdi, da je prav etična plat napovedane reforme najšibkejši člen najavljenih sprememb. Za najavljene reforme najbrž lahko najdemo spodobne ekonomske argumente. Najbrž lahko ekonomsko reformo utemeljimo s političnimi argumenti. Pri etičnimi dimenziji reforme pa reformatorjem ne ostane dosti drugega kot to, da stisnejo zobe in priznajo, da ni ravno etično, če tistim, ki največji del osebnega proračuna porabijo za produkte, ki so zdaj obdavčeni z 8.5 odstotno davčno stopnjo, nabijemo 20 odstotni davek. Morda to ima ekonomsko logiko. Etično pa ni.

Zakaj, skratka, je Komisija Pravičnost in mir je ugriznila v jabolko, ki je z etičnega vidika kislo, in podprla ekonomske reforme?

RKC ni institucija, ki bi se ukvarja zgolj z duhovnimi potrebami ljudi in moralnimi vprašanji. RKC je najprej institucija z izjemno zgodovino: obstaja dve tisočletji, kar pomeni, da se je v teh dveh tisočletjih naučila, kako poskrbeti za lasten obstoj. Zato se je v dveh tisočletjih naučila sklepati zapletena taktična in strateška zavezništva. Če podporo ekonomskim reformam postavimo v širši kontekst premikom, ki se dogajajo na slovenski politični sceni, je gesta bolj razumljiva.

Kot rečeno: nova zakonodaja o verskih skupnostih najavlja spremembe v odnosih med državo in verskimi skupnostmi. Še veljavna ureditev predvideva, da država duhovnikom krije približno 42 odstotkov socialnih prispevkov. Če to prevedemo v konkretne zneske: marca letos je država posameznemu duhovniku pokrila 26 tisoč socialnih prispevkov mesečno. Nova ureditev predvideva, da bi država krila praktično vse socialne prispevke duhovnikov. Če bi ta ureditev veljala marca 2005, bi državni proračun za posameznega duhovnika prispeval 62 tisoč SIT mesečno. Predvidoma bo država vse socialne prispevke duhovnikom začela plačevati oktobra 2006, zato je bolj smiselno, če letošnje proračunske izdatke za socialne prispevke duhovnikom primerjamo z izdatki, bi so predvideni za leto 2007. Vladno gradivo, ki primerja proračunske obveznosti za leto 2005 in 2007, ugotavlja, da bi proračun za socialne prispevke duhovnikov plačal dodatne pol milijarde SIT. Leta 2007 bi torej država za financiranje socialnih prispevkov duhovnikov namenila med 888 in 930 milijonov SIT - odvisno od tega, koliko ljudi bo leta 2007 upravičenih do plačevanja prispevkov.

S tem, ko bo država duhovnikom krila vse socialne prispevke, bodo ti imeli podoben status kot tisti samozaposleni v kulturi, ki jih socialne prispevke krije ministrstvo za kulturo. Sredi letošnjega leta je ministrstvo za kulturo prispevke plačevalo približno 1500 "svobodnjakom". Nova zakonodaja o verskih skupnostih pa predvideva, da bi država krila prispevke nekaj več kot 1200 "verskim uslužbencem". Gre za uslužbence vseh verskih skupnosti, iz RKC pa jih prihaja okrog tisoč.

Ekonomija RKC

Ob odzivu na najavljene ekonomske reforme pa ne moremo mimo dejstva, da je RKC tudi ekonomski subjekt. Že na začetku devetdesetih let je RKC ustanovila banko, leta 2002 pa jo je prodala avstrijski bančni skupini Raiffeisen. Skupina Raiffeisen je tedaj kupila 95 tisoč delnic Krekove banke, za delnico pa so avstrijski bankirji ponudili 370 evrov. Posel je bil torej vreden dobrih 35 milijonov evrov.

Kot pomemben ekonomski subjekt se je RKC vzpostavila tudi z denacionalizacijo. Hkrati pa je RKC prek Krekove družbe za upravljanje vstopila v privatizacijski proces. Vse to jo sili v način razmišljanja, ki se pač ne more izogniti zakonitostim kapitalizma.

Kako pomemben je cerkveni gospodarski imperij? Ni sicer orjaški, hkrati pa ni zanemarljiv. 4. oktobra je Ljubljanska borza sporočila, da je podjetje Gospodarstvo Rast objavilo prevzemno ponudbo za holding Zvon Ena. Prevzemni postopek še ni končan. Ustanovitelj Gospodarstva Rast je mariborska škofija, upravo podjetja pa vodi Mirko Krašovec, sicer ekonom mariborske škofije. Holding Zvon Ena sicer ne sodi med največje igralce na finančnih trgih, hkrati pa se zdi, da gre za perspektivno in aktivno finančno institucijo. Po čem sklepamo, da gre za aktivno in perspektivno finančno institucijo?m Predsednik uprave holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek je v zadnjih mesecih zasedel položaje v nadzornih svetih Abanke, Heliosa in Pivovarne Laško. Hkrati pa Zdolšek funkcijo nadzornika že dalj časa odpravlja v Belinki in Hotelih Bernardin.

Članica uprave holdinga Zvon Ena Mateja Vidnar funkcijo nadzornice opravlja v Mercatorju (kjer holding Zvon Ena sicer nima večjega lastniškega deleža), Termah Olimia in Cinkarni Celje.

Letno poročilo družbe Helios navaja, da je holding Zvon Ena največji posamični lastnik podjetja. V Heliosu, ki zaposluje 1.700 ljudi, ima holding Zvon Ena 17-odstotni delež.

V kranjski Savi ima Zvon Ena pet odstotni delež. Hkrati je holding Zvon Ena objavil prevzemno ponudbo za nakup delnic Belinke. Ob objavi prevzemne ponudbe je Zvon Ena obvladoval slabo polovico Belinke. Prevzemni postopek še ni končan.

Holding Zvon Ena ima pomembne lastniške deleže še v Lesnini, Cinkarni Celje, Hotelih Bernardin in Papirnici Goričane. Prek Krekove družbe pa ima pomemben lastniški delež v celjskem Cetisu.

Zlasti po volitvah lahko opažamo, da vodstvo holdinga Zvon Ena v omrežju, v katerem direktorji gospodarskih družb hkrati opravljajo tudi funkcije članov nadzornih svetov v drugih gospodarskih družbah, igra vedno bolj vidno vlogo. Položaj v nadzornem svetu Pivovarne Laško, denimo, ki zadnja leta igra izjemno aktivno vlogo, omogoča upravi holdinga Zvon Ena dober pregled nad poslovnim dogajanjem, saj se prek Pivovarne Laško pretakajo informacije o rečeh, ki se dogajajo v časopisnih podjetjih Delo in Večer, v Mercatorju ali Istrabenzu. Tudi položaj v nadzornem svetu Abanke, tretje največje banke v državi, je pomemben. Vodenje Abanke je pred meseci prevzel Aleš Žajdela, nekdanji predsednik uprave Krekove banke.

Če sledimo razvoju tistega dela gospodarstva, ki je lastniško ali upravljavsko povezan z RKC, ugotovimo, da gospodarska moč največje verske skupnosti počasi, a vztrajno narašča. Povedano drugače: RKC ni zgolj institucija, ki sem ukvarja z duhovnimi potrebami ljudi ali z izrekanjem o moralnih vprašanjih. Postaja tudi delodajalka.