Kam nas peljejo vladne reforme?

"V življenju je vedno tako, da eni poskušajo spreminjati stvari, drugi pa se temu upirajo," je pred dnevi v Delu pogumno zapisal Jože P. Damijan, še nesojeni Janšev minister, glavni nosilec reformističnih ukrepov, ki so zbudili Slovenijo. Pravzaprav so zbudili delavske sindikate, študente in pričakovano tudi politike. "Eni so reformatorji, drugi protireformatorji," je nadaljeval Damijan. "Toda gledano iz časovne razdalje, nove ideje, reforme vedno zmagajo. In danes smo vsi ponosni na Primoža Trubarja, ne pa na tedanjo ortodoksno katoliško protireformacijo." Primerjava svežnja vladnih reform s projektom slovenskih protestantov je absurdna, častihlepna. Habsburžani so se odločili za katoliško doktrino in pregnali Trubarja, Damijanova ekipa pa ima popolno podporo centralne oblasti. Protestanti so bili praviloma naklonjeni revnim slojem, pa čeprav je Luther nahrulil uporniške nemške kmete, in revni cerkvi, Damijanove reforme pa so namenjene predvsem kapitalu. In jasno, zgodovina je pokazala, da je protestantsko gibanje spremenilo svet, kar zadeva Damijanov neoliberalizem, pa ni nikakršnega zagotovila, da bo iz varnega zavetja akademskih teorij in zapisanih vladnih ukrepov nastala reforma, ki bo Slovenijo resnično popeljala v druščino uspešnih držav. Nekateri so recimo prepričani, da so Damijanove reforme pot v ortodoksni kapitalizem, ne pa obljuba družbenega raja. In da je primer žlahtne ortodoksnosti ravno Damijanovo vztrajanje pri popolni, totalni izpeljavi vseh reformističnih ukrepov, njegovo mesijansko prepričanje o samo eni resnici, o edini pravi poti za razvoj Slovenije.

A Damijan ni prišel sam od sebe. Da je skrajni čas za spremembe in reforme, je ugotavljala že prejšnja vlada. In še kakšna pred njo. Reformirali so recimo ves pokojninski sistem. In si na začetku zaradi samozadostnosti prislužili podoben sindikalistični protest. Vendar je tokratni reformistični snopič kolosalen, ukrep socialno-gospodarskih reform se začne z zmanjšanjem javnofinančnih odhodkov in sega tja do vzpostavljanja mreže regijskih bolnišnic. Zajema tako rekoč vse, izpuščeni so le tisti deli, ki naj ne bi bili povezani z gospodarsko rastjo in zaposlovanjem, izhodiščnima ciljema celotne reforme. Med ukrepi tako ni takšnih, ki bi govorili o povečanju rodnosti ali o razvoju podeželja, so pa zato omenjeni davčna politika, pravice delavcev, umik države iz gospodarstva, liberalizacija šolstva, pač skoraj vse o skoraj vsem. Vse skupaj je zapisano zelo ambiciozno, hkrati tudi površno. Dosežek Jožeta P. Damijana in njegovih 200 strokovnjakov ima svojo predigro. Janševa SDS je namreč pred volitvami ustanovila strokovni svet, ki je spisal program za prihodnost Slovenije. V tem dokumentu je omenjena tudi možnost uvedbe enotne davčne stopnje, ki pa naj bi bila zaradi splošnih davčnih olajšav hkrati tudi progresivna. Pravzaprav jo je že prej napovedal Janez Janša, ko je v enem izmed predvolilnih intervjujev priznal, da ga zanimata Slovaška in njen model davčne politike.

Enotna davčna stopnja

In ravno vprašanje uvedbe enotne davčne stopnje je mejnik, ki je sindikate množično pognal na ulice. Kar je svojevrstna zanimivost, Damijanove reforme namreč predvidevajo tudi skrajšanje odpovednega roka ali pa enostavnejše odpuščanje iz krivdnih razlogov in možnost odprave dodatkov za delovno dobo. A vendar se je vsa nejevolja sindikatov nakopičila predvsem okoli enotne davčne stopnje. To je seveda logično, tisti, ki bi rad mobiliziral množice, mora svoje ideje predstaviti enostavno, tudi posplošeno, razumljivo in prepričljivo. Enotna davčna stopnja je bila zaradi radikalnosti zelo primerna tarča. Je davčni ukrep, ki ga podpira slovenski premier, od katerega ne odstopa glavni reformator in o katerem je nekdanji premier Irske Garret Fitzgerald, človek, ki je na Irskem sooblikoval gospodarski prerod, za Mladino zaničljivo dejal, da je neumen. "Prepričanje, da je enotna davčna stopnja povezana s hitrejšim gospodarskim razvojem, so Vzhodni Evropi vsilili kapitalisti iz Zahodne Evrope in ZDA. Bil sem v Rusiji in vem, kaj je povzročil takšen davčni sistem. Ne ozirajte se na velike besede o gospodarskem razvoju in davkih za posameznike." Glavni argument vladnih reformatorjev je uspešna vpeljava takšnega davčnega sistema v nekaterih vzhodnoevropskih državah. Recimo v baltskih ali pa v Rusiji. Pravijo, da je enotna davčna stopnja zvečala gospodarsko rast in prinesla "narodov blagor". Vendar obstajajo tudi drugačna mnenja. V Litvi recimo naj bi bila enotna davčna stopnja zmanjšala brezposelnost, a hkrati je zaradi socialnega razslojevanja povzročila množično izseljevanje delavcev v Zahodno Evropo. Ruski uspeh naj ne bi bil posledica enotne davčne stopnje, pač pa visokih cen nafte. Nemški častnik Die Zait je nedavno zapisal, da naj bi se bile v Estoniji zaradi dohodkovnih razlik že pojavile resne zahteve po ponovni uveljavitvi progresivne davčne lestvice.

Boj za pravice delavcev, študentov in upokojencev pa ni edini, ki je v soboto na ulice prignal množico ljudi. Mimogrede, solidarnost med študenti in proletarci je bila tolikšna, da je predsednik študentske organizacije Slovenije Miha Ulčar dan pred protestom vzneseno napovedal, "da se bodo prvič v zgodovini Slovenije študenti in delavci združili v boju za ohranitev socialne države". Premislek proti reformam je imel tudi drugačno vsebino. Skupina, ki se je poimenovala Galaksija NjetWork - nekateri izmed članov so recimo sodelovali na majskih protestih v Mariboru, kjer so z njimi obračunali policisti -, je dva dni pred protestom opozorila, da ne gre samo za konflikt med vlado in sindikati, za navaden interesni spor, ampak za veliko širši problem. "Reformatorji govorijo o tem, da so reforme nujne zaradi neizprosnega pritiska globalizacije. Mi odgovarjamo, da obstajajo gibanja za demokratično globalizacijo," so zapisali v svojem sporočilu za javnost. "Ne pustimo, da nas razdelijo! Obranimo stare pravice in si izborimo nove! Za solidarnost - proti dobrodelnosti! Življenje ni delo!" Podobno razmišljajo tudi pri Anarhosindikatu, sindikatu samoorganiziranega delavstva, njihov koncept reform je popolnoma drugačen od neoliberalističnega. "Seveda Slovenija potrebuje reforme, a ne takšne, kot jih lansira vlada. Če bodo sprejete, bo slabše kot sedaj, čeprav tudi danes ni dobro. Zavzemamo se za svobodno samoorganiziranje, obliko samoupravljanja, ki pa ni takšna, kot je bila v Jugoslaviji. Takrat je bila država en velik, edini kapitalist, danes jih imamo v Sloveniji še več. Mi pa se zavzemamo za reformo, ko bi podjetje prevzeli delavci in bi si sami med sabo razdelili funkcije," pravi Predrag iz Anarhosindikata.

Politični spopad

A pustimo simpatične socialne utopije, ki so drugi pol neoliberalizma. Interesni konflikt med sindikati in vlado se je začel tisti trenutek, ko so sindikati prvič javno napovedali proteste. Premier je sredi oktobra, na četrti Economistovi okrogli mizi omenil, da je v preteklosti zaradi sindikatov propadlo veliko ambicioznih reform. In vojna se je začela. Za vladne stranke in mlade ekonomiste so sindikati postali nepotrebni, rdeči dinozavri, celo Štuhec jih je obtožil, da imajo "neki socialistični refleks, ki ga ti sindikati iz prejšnjega obdobja vlečejo s seboj". Sindikati pa so vlado obtožili, da se z njimi noče pogovarjati, pa čeprav so proteste omenjali, še preden so se končali okvirni pogovori. Razdelila se je tudi politika. Vladnim strankam se zdijo protesti preuranjeni, za Jožeta Tanka v "veliki meri tudi politično motivirani", opozicija pa meni nasprotno. Potrč recimo opozarja, da bi morala vlada "protest prizadetih sprejeti kot dobronamerno opozorilo, ne pa kot napad na reforme". Potrčev šef Pahor je reformam bolj naklonjen. Zaradi novinarskega vrtanja se je oglasil tudi predsednik Drnovšek in najprej okrcal napovedani protest, nekaj dni kasneje pa s stisnjenimi zobmi izjavil, da bi se morali sindikati sicer zavzemati za višjo gospodarsko rast, a da bi morala vlada sindikatom "prisluhniti v tistih najbolj kritičnih točkah, kjer jih skrbi socialna raven, socialna varnost". Vsa predigra je dosegla vrhunec v Janševem govoru na državni slovesnosti ob dnevu Rudolfa Maistra. Podobno kot se je reformist Damijan primerjal s Trubarjem, je premier Janša vladne reforme primerjal z Maistrovimi četami. "Tako kot so cagavost ljubljanske politike in pretirane delitve škodovale v Maistrovih časih, tako nam lahko škodujejo tudi zdaj. Nasprotovati razumnim spremembam v svetu, ki se vsak dan hitreje spreminja, pomeni pristati na slabo prihodnost, povečano brezposelnost in gospodarsko nazadovanje."

Snežena sobota

V noči na soboto je v Ljubljani zapadlo skoraj pol metra snega, ponekod po Sloveniji še več, nekateri kraji na Koroškem so bili odrezani od sveta. Zjutraj se je zdelo, da bodo protesti polomija, ljudje so si dali več opraviti s kidanjem snega kot z enotno davčno stopnjo. A v Ljubljano so začeli prihajati avtobusi, s težavo, počasi, a vendarle. Rudarji, ki so se pripeljali iz Velenja, so zatrjevali, da je bila avtocesta proti Ljubljani zasnežena in da je bila splužena samo tista stran, ki pelje stran od protestov. A njihov avtobus je vseeno prišel, po zatrjevanju sindikatov je bilo vseh avtobusov več kot 400. To pa je številka, ki bi bila v ponos tudi Planici. Ob enajstih so organizatorji sporočili, da je vseh protestnikov 40.000, policija je njihovo oceno neuradno znižala za polovico. Kakorkoli že, sneg ni preprečil sindikalnega protesta in verjetno je bil to največji protest v zgodovini Slovenije.

"Janša, mafija, Janša, mafija!" je vzklikala zasnežena skupinica sredi množice na Kongresnem trgu. "Bravo!" je govorniku vzkliknil prvi. "Tito, Tito, Tito!" se je zadrl drugi. Varilec, ki se je pripeljal iz Lendave, je bil zadovoljen: "Sploh nismo na ulicah prehitro, morda bodo tisti v vladi sedaj slišali, da reform ne podpiramo. Janšo hkrati občudujem, a mi ga je tudi žal. Kako naj bomo zadovoljni, če ima vodilni milijon osemsto, jaz pa komaj nekaj nad sto tisoč." Podobno so mislili tudi drugi, kar nekaj jih je nosilo transparente, s katerimi so premiera opominjali, da ga niso izvolili zato, da jim bo zategoval pasove. "Janez Janša je kot leseni šporhet, enkrat je za uporabit in nič več," je pisalo na enem izmed njih.

Policisti so bili na videz profesionalni, držali so se ob strani, v skupinicah po dva in trije so mirno opazovali demonstrante, pred vladno palačo pa se je v avtomobilih in kiblah grela množica policijskih specialcev, ki so bili tam kot okrepitev, če bi se sindikati odpravili na Gregorčičevo. A vtis o profesionalnosti je napačen, policisti so namreč pred Figovcem brez povoda napadli skupino anarhopankerjev, ki so se mirno pridružili sindikalistom, in iz skupine aretirali dva, ker naj bi bila njuna psa, bila sta na povodcu, a brez nagobčnika, ogrožala množico. Po nekaj urah so ju izpustili. Policisti sicer niso aretiral nobenega izmed lastnikov psov, ki so se sprehajali pred odrom na Kongresnem trgu, drži pa, da ti na sebi niso imeli "nevarne pankerske ikonografije".

Vrhunec manifestacije je bil govor Dušana Semoliča, predsednika Zveze svobodnih sindikatov. Borben in pričakovano delavski pa je poleg nekaterih fraz vseboval tudi ostra opozorila vladi: "Upamo in želimo, da bomo potem tudi s to vlado s pomočjo socialnega dialoga sklenili sporazum," je navrgel proti koncu govora. "Toda, da toda, če nas vlada tudi tokrat ne bo videla in ne uslišala, če bo podcenjevala sindikate in hotela z zakonodajo zmanjševati socialne in delavske pravice, bomo te pravice branili z referendumi, in če bo treba, če bomo prisiljeni - tudi s splošno stavko!" Množica je Semoliču glasno pritrdila in navdušeno vzklikala. Češ, če zmorejo Italijani, zmoremo tudi mi.

Semoličeva grožnja je seveda grožnja z novo ofenzivo, vlada bi morala, tako vsaj menijo združeni sindikalisti, stopiti korak nazaj in na novo napisati reformistične ukrepe. "Obe možnosti obstajata," je po protestu razlagal Milan Utroša, sekretar Zveze svobodnih sindikatov. "Če bo v proceduri kakšen nesprejemljiv zakon, se lahko odločimo za referendum. Izkušnje z zbiranjem podpisov imamo. Lahko se odločimo tudi za stavko, odvisno od pozicije delodajalcev. V ponedeljek bomo čakali, kaj bo naredila vlada. Upam, da nas bo poslušala." Sicer pa sindikati niso edina skupina, ki nasprotuje reformam. Za sedaj zadržani študenti, ki so na tem protestu prepustili pobudo delavcem, vladi obljubljajo totalen politični spopad. Seveda če z njenimi predstavniki ne bodo dosegli pravega konsenza. Do sedaj imajo s pogajanji sicer zelo slabe izkušnje.

Pred sedemnajstimi leti je bil na podoben novembrski dan podoben protest. V Ljubljani se je prav tako zbrala sicer manjša množica ljudi, le da je bila manifestacija na Trgu revolucije, ne na Kongresnem trgu. Nekoč so protestirali proti napotitvi četverice v zapor, tokrat so protestirali proti socialno-gospodarskim reformam. Nekoč so podprli Janeza Janšo, tokrat so ga opozarjali, da se moti. Obakrat je močno snežilo.