4. 12. 2005 | Mladina 48
Kam nas peljejo vladne reforme?
Desettisoči na ulicah kot opozorilo vladi in njenim reformatorjem
© Matej Leskovšek
"V življenju je vedno tako, da eni poskušajo spreminjati stvari, drugi pa se temu upirajo," je pred dnevi v Delu pogumno zapisal Jože P. Damijan, še nesojeni Janšev minister, glavni nosilec reformističnih ukrepov, ki so zbudili Slovenijo. Pravzaprav so zbudili delavske sindikate, študente in pričakovano tudi politike. "Eni so reformatorji, drugi protireformatorji," je nadaljeval Damijan. "Toda gledano iz časovne razdalje, nove ideje, reforme vedno zmagajo. In danes smo vsi ponosni na Primoža Trubarja, ne pa na tedanjo ortodoksno katoliško protireformacijo." Primerjava svežnja vladnih reform s projektom slovenskih protestantov je absurdna, častihlepna. Habsburžani so se odločili za katoliško doktrino in pregnali Trubarja, Damijanova ekipa pa ima popolno podporo centralne oblasti. Protestanti so bili praviloma naklonjeni revnim slojem, pa čeprav je Luther nahrulil uporniške nemške kmete, in revni cerkvi, Damijanove reforme pa so namenjene predvsem kapitalu. In jasno, zgodovina je pokazala, da je protestantsko gibanje spremenilo svet, kar zadeva Damijanov neoliberalizem, pa ni nikakršnega zagotovila, da bo iz varnega zavetja akademskih teorij in zapisanih vladnih ukrepov nastala reforma, ki bo Slovenijo resnično popeljala v druščino uspešnih držav. Nekateri so recimo prepričani, da so Damijanove reforme pot v ortodoksni kapitalizem, ne pa obljuba družbenega raja. In da je primer žlahtne ortodoksnosti ravno Damijanovo vztrajanje pri popolni, totalni izpeljavi vseh reformističnih ukrepov, njegovo mesijansko prepričanje o samo eni resnici, o edini pravi poti za razvoj Slovenije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
