107.200.000 SIT brez javnega razpisa

Zadnjih sto let je bil sedež slovenske vlade v objektu na Gregorčičevi 20 v Ljubljani. Dokler na oblast ni prišla Janševa vlada, ki je to tradicijo prekinila. Julija lani je padla odločitev, da se bosta vlada in njen predsednik Janez Janša preselila čez cesto, v šesto nadstropje oziroma v nadzidek prenovljenega objekta na Gregorčičevi 25. Odločitev o prenovi objekta, ki obsega 5342 kvadratnih metrov poslovnih prostorov, je bila sicer sprejeta že v času vladavine LDS, vendar je bilo takrat mišljeno, da se bodo tja selila ministrstva, ki za svoje prostore plačujejo visoko najemnino, ne pa vlada, saj je ta že imela na voljo razkošne, predvsem pa brezplačne prostore na Gregorčičevi 20. Ker je bil nadzidek v šestem nadstropju, ki obsega 604 kvadratne metre, po prvotnem načrtu namenjen kuhinji in restavraciji za državne uslužbence, ga je bilo seveda treba prilagoditi v pisarne. Dodatna gradbena, obrtniška in inštalacijska dela, ki jih je opravilo gradbeno podjetje SCT, so stala 107,2 milijona tolarjev proračunskega denarja. Skupaj z DDV-jem, ki se v gradbeništvu obračunava po znižani, 8,5-odstotni stopnji, pa je bil posel vreden 116,3 milijona tolarjev.

Do tu bi bila zadeva vsaj formalno gledano čista, če ne bi bil SCT kot izvajalec dodatnih del izbran brez javnega razpisa, cena pa določena kar s pogajanji. Odločitev, da se posel, plačan z javnim denarjem, odvija mimo javnosti in brez konkurenčnih ponudb, je skrajno sporna. Treba je namreč vedeti, da več deset milijonov vrednih poslov, ki se plačujejo s proračunskim denarjem, pa naj gre za nabavo blaga, oddajo gradnje ali naročanje storitev, praviloma ni mogoče izvesti brez javnega razpisa. Zakon o izvrševanju proračuna določa mejne vrednosti, pri katerih je naročnik dolžan objaviti javni razpis. Za gradbena dela je ta mejna vrednost 20 milijonov tolarjev brez DDV-ja, za blago in storitve pa 10 milijonov tolarjev brez DDV-ja. Gre za varovalko, ki so jo dolžni spoštovati vsi proračunski uporabniki, tako državni organi kot lokalne skupnosti, javni skladi, javne agencije, javni zavodi ali javna podjetja.

Dovoljene so sicer izjeme, ko javnega razpisa ni treba opraviti, a so zelo redke, predvsem pa morajo biti dobro utemeljene. Eden takšnih poslov, kjer je bila uporabljena izjema, je bila izdelava schengenskih žigov. V tem primeru ni bilo javnega naročila, ki bi bilo objavljeno v Uradnem listu, pa tudi ne predhodnega javnega razpisa, na katerem bi izbrali najugodnejšega ponudnika. Zaradi varnostnih razlogov je bil izvajalec določen z vladno uredbo. Zakon o javnih naročilih takšno možnost dopušča, a kot že rečeno, le izjemoma. Enako izjemo bi bilo mogoče uporabiti tudi pri izbiri izvajalca za izdelavo novih potnih listin, saj gre tudi tu za pomembna varnostna vprašanja. A se to ni zgodilo, saj je bil izdelovalec novih potnih listin izbran z javnim razpisom.

Povsem drugače torej, kot je bil izbran izvajalec dodatnih gradbenih del na Gregorčičevi 25. Naročnik dodatnih del je bilo ministrstvo za javno upravo, ki ga vodi Gregor Virant. Naročnik torej ni bilo neko zasebno podjetje, ki bi posel plačalo z zasebnim denarjem, pač pa državni organ, ki je posel plačal s proračunskim denarjem. Poleg tega je ocenjena investicija več kot petkratno presegala dovoljeno mejo dvajsetih milijonov tolarjev. To pa pomeni, da bi morali objaviti javni razpis in na njem v odprtem postopku izbrati najugodnejšega ponudnika gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del. Tega pa niso storiti. Rajši so se odločili, da bodo posel oddali s pogajanji. Da bi bila zadeva še hujša: to sploh niso bila prava pogajanja. Prvotna cena, ki jo je postavil SCT, je brez DDV-ja znašala 111,589.672 tolarjev. Ministrstvu za javno upravo jo je po "pogajanjih" uspelo znižati na 107,200.000 tolarjev oziroma za bore 4,3 milijone tolarjev.

Pot, ki si jo je izbralo ministrstvo za javno upravo, odpira več vprašanj, na primer: ali državni organ naročilo za posel, ki je vreden več kot sto milijonov tolarjev, sploh lahko odda s pogajanji, torej mimo javnega razpisa, so bila gradbena dela res plačana po realni ceni ali pa so bila preplačana in ali je SCT edino gradbeno podjetje, ki je tak gradbeni poseg sposobno opraviti? Poglejmo, kaj pravi zakonodaja.

Preveč dvomov za uporabo izjeme

Zakon o javnih naročilih oddajo javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave sicer dovoljuje, vendar le izjemoma, ob izpolnjevanju določenih pogojev. Če natančno preberemo obvestilo o oddaji javnega naročila, ki ga je ministrstvo za javno upravo objavilo 7. oktobra lani, ugotovimo, da so odločitev za postopek s pogajanji brez predhodne objave utemeljili z argumentom, da gre za gradnjo, ki jo lahko zagotovi samo določen ponudnik, in sicer zaradi tehničnih razlogov. Pri tem so se lahko oprli na 20. in 89. člen zakona o javnih naročilih.

V tretji alineji prvega odstavka 20. člena namreč piše, da je javno naročilo mogoče oddati po postopku s pogajanji brez predhodne objave, "če lahko zaradi tehničnih oziroma umetniških zahtev predmeta javnega naročila ali iz razlogov, ki so povezani z varovanjem izključnih pravic, naročilo izpolni le določen dobavitelj, izvajalec gradenj ali storitev". Tega določila si ni izmislila domača pravna stroka, ampak izvira iz evropskega prava. Vprašanje je seveda, kdaj ga je mogoče uporabiti. Pri umetniških zadevah je stvar dokaj razumljiva: če bi se slovenska vlada odločila, da angleški kraljici podari neko določeno sliko Ivane Kobilce, bi bil javni razpis povsem nesmiseln, saj obstaja samo en originalni izvod te slike. Ali če zadevo ponazorimo še bolj plastično: Ivana Kobilca je samo ena. Ne moremo je iskati na Finskem, Rusiji ali na Japonskem. Ni več ponudnikov, ki bi vladi po čimugodnejši ceni ponujali isto sliko. V tem primeru so edina možnost pogajanja, na podlagi katerih vlada od lastnika sliko kupi po čimugodnejši ceni in jo nato podari angleški kraljici.

Kaj pa, ko gre za tehnične zahteve? Tu je stvar bolj zapletena. Uporaba javnega naročila s pogajanji bi bila možna le, če bi bile za gradbena, obrtniška in inštalacijska dela v nadzidku objekta na Gregorčičevi 25 postavljene takšne tehnične zahteve, da bi jih lahko izpolnil samo določen izvajalec. Še več. Dela bi morala biti tehnično tako specifična, da bi jih bilo sposobno opraviti eno samo gradbeno podjetje na svetu. Ne smemo namreč pozabiti, da smo del mednarodne skupnosti in da se za takšne posle lahko potegujejo tako tuji kot domači izvajalci. Ministrstvo za javno upravo je izjemo uporabilo pod predpostavko, da je SCT edino podjetje na svetu, ki je sposobno izvesti gradbena, obrtniška in inštalacijska dela v nadzidku objekta na Gregorčičevi 25. To pa je smešno. SCT namreč ni edino gradbeno podjetje v Sloveniji, kaj šele v svetu, ki si lasti know-how za gradbeno-obrtniško-inštalacijske posle. Če so bile postavljene tehnično zelo zapletene zahteve, jih vsak samostojni podjetnik gradbene stroke seveda ni sposoben izvesti. Toda zaradi tega še ni mogoče trditi, da je SCT edino gradbeno podjetje, ki te sposobnosti ima. Tehnični razlogi iz 20. člena zakona o javnih naročilih se presojajo glede na relevantni trg. V dvomu pa ni mogoče uporabiti izjeme. Kaj pa, če so tehnične zahteve v resnici pomenile varnostne zahteve? V tem primeru bi bilo mogoče uporabiti bistveno manj zapleteno pot: vlada bi sprejela uredbo, na podlagi katere bi se izvajalec izbral v zaprtem postopku. Enako, kot se je to naredilo pri že omenjenih schengenskih žigih. Toda vlada te možnosti ni uporabila, torej lahko sklepamo, da v resnici ni šlo za varnostno občutljive posege.

Drugi argument, s katerim bi bilo mogoče upravičiti dodelitev posla SCT-ju s pogajanji, najdemo v 89. členu zakona o javnih naročilih. Prvi odstavek tega člena namreč določa, da sme naročnik oddati naročilo po postopku s pogajanji brez predhodne objave "za dodatne gradnje ali storitve, ki niso vključene v prvotno dodeljenem projektu ali v prvem javnem naročilu, ki pa so zaradi nepredvidljivih okoliščin postale potrebne za izvedbo naročila, pod pogojem, da se naročilo odda izvajalcu del ali storitev, ki izvaja prvotno naročilo". Pri tem je to mogoče le, če "takšnih dodatnih del ali storitev ni mogoče tehnično ali ekonomsko ločiti od glavnega naročila, ne da bi to povzročilo nepremostljive ovire za naročnika" ali "ko so gradnje ali storitve, čeprav bi jih naročnik lahko oddal ločeno od izvedbe prvotnega naročila, nujno potrebne za nadaljnje faze izvedbe". Sliši se zapleteno, pa v resnici ni. Gradbeno podjetje SCT je bilo od vsega začetka glavni izvajalec prenove objekta na Gregorčičevi 25. Ko je julija lani padla odločitev, da se v nadzidku objekta ne bosta naredili kuhinja in restavracija za uradnike, ampak sejna soba za vlado in pisarno za predsednika vlade, je bilo treba prostor temu primerno prilagoditi. Janševa ekipa se je zato odločila za linijo najmanjšega odpora: stvari ne bomo zavlačevali z javnim razpisom, ampak bomo vsa dodatna gradbena, obrtniška in inštalacijska dela zaupali SCT-ju, saj je ta že tako ali tako glavni izvajalec prenove objekta.

Pri tem pa niso upoštevati, da je izjemo iz 89. člena zakona mogoče uporabiti le, če pride do okoliščin, ki jih ni mogoče predvideti. V pravu so nepredvidljive samo tiste okoliščine, ki so zunaj volje pogodbenih strank. Ali rečeno preprosteje: nepredvidljiva okoliščina bi bila, če bi se nenadoma porušil objekt na Gregorčičevi 20 in bi vlada zaradi tega ostala brez strehe nad glavo. Nepredvidljiva okoliščina torej ne more biti zgolj odločitev predsednika vlade, da bi si zamenjal pisarno, ker mu stara ne ugaja več ali ker mu je pretesna. Nepredvidljiva okoliščina mora biti ločena od volje vpletenih, zato bi ji lahko rekli tudi višja sila. Sprememba namembnosti kuhinje v pisarniške prostore zato, ker tako želi politična elita, pač ni višja sila, pa če zadevo še tako obračamo.

S tem pa se omejitve, ki jih postavlja 89. člen, še ne končajo. Tudi če bi obstajale nepredvidljive okoliščine, bi bilo postopek s pogajanji mogoče uporabiti le, če bi bila dodatna gradbena dela nujno potrebna za nadaljnje faze prenove in če jih ne bi bilo mogoče tehnično ali ekonomsko ločiti od glavnega naročila. In kako nujna je bila zadeva? Prav nič. Vladi se ni mudilo nikamor, ker je že imela prostore v sosednjem objektu. Dokaz, da se jim ni prav nič mudilo, je ne nazadnje mogoče najti tudi na internetni strani ministrstva za javno upravo. Tam je namreč 28. oktobra lani objavljeno javno naročilo za dobavo in montažo dodatne pisarniške opreme. V nasprotju z dodatnimi gradbenimi deli so se pri naročilu dodatne opreme odločili za odprti postopek, ponudbe pa so zbirali 45 dni. O kakšni nujnosti torej ne duha ne sluha!

Resen dvom se postavlja tudi glede ekonomske in tehnične neločljivosti. Prenova objekta na Gregorčičevi 25 je bila lansko poletje, ko se je vlada odločila, da namesto menze v nadzidku zgradi pisarne, že skoraj končana. Ni šlo torej zgolj za nadaljevanje starega načrta, ampak za spremembo namembnosti. Za povsem novo vsebino. Ni bilo torej nobenega pravega razloga, zaradi katerega bi moral dodatna dela opraviti SCT. Lahko bi jih opravilo tudi neko drugo gradbeno podjetje. Aleksij Mužina, predsednik državne revizijske komisije za revizije postopkov oddaje javnih naročil, in Tomaž Vesel, pomočnik predsednika računskega sodišča, sta leta 2004 napisala komentar zakona o javnih naročilih. Na 117. strani, kjer obravnavata 89. člen, sta med drugim zapisala: "Pri potrebi po dodatnih gradnjah zaradi nepredvidljivih okoliščin je treba posebej izpostaviti ekonomsko ali tehnično neločljivost ali nujnost. V dvomu gre izpolnjevanje okoliščin za izvedbo postopka s pogajanji razlagati restriktivno. V primeru spora bo trditveno in dokazno breme izpolnjevanja pogojev in zakonitosti uporabe obida temeljnim načelom javnega naročanja na naročniku." V primeru Gregorčičeve 25 to pomeni, da je ministrstvo za javno upravo tisto, ki je dolžno dokazati, da se je javnemu razpisu izognilo na podlagi zakonitih razlogov.

Molk in namigovanja

Ker je breme dokazovanja na naročniku, smo v četrtek poklicali ministrstvo za javno upravo. Toda ostali smo brez odgovorov. Tiskovna predstavnica Nina Furman nam je dejala, da bodo na vsa vprašanja v zvezi z Gregorčičevo 25 odgovarjali v kabinetu predsednika vlade in da je ministrstvo za javno upravo tja že poslalo vso dokumentacijo, povezano s prenovo objekta. Obrnili smo se torej na kabinet predsednika vlade, a tudi tu ostali brez odgovorov. Tiskovni predstavnik Valentin Hajdinjak nam je pojasnil, da na vsa zastavljena vprašanja ne morejo odgovoriti v nekaj urah. Ko smo vztrajali, da nam odgovorijo vsaj na vprašanje, na podlagi katerih argumentov se je uporabil postopek s pogajanji brez predhodnega javnega razpisa, je Hajdinjak dejal, da bomo odgovore na vsa vprašanja dobili v novem delovnem tednu. Hkrati je v telefonskem razgovoru namignil, da stvari niso tako črno-bele, kot se prestavljajo v javnosti, in da tudi postopki, ki so bili glede prenove objekta na Gregoričevi 25 narejeni v času vladavine LDS, niso povsem nedolžni. O podrobnostih ni želeli govoriti, izvedeli smo le, da naj bi bila investicija prenove prvotno ocenjena na 900 milijonov tolarjev, že v času Drnovškove vlade pa se je dvignila na 2,4 milijarde tolarjev ter da naj bi bil sporen tudi postopek izbire glavnega projektanta, biroja Sadar Vuga arhitekti.

Istega dne, torej v četrtek popoldne, smo se z vprašanji obrnili tudi na ministra za finance Andreja Bajuka in urad za nadzor proračuna. V petek zjutraj nam je tiskovna predstavnica ministrstva Irena Ferkulj odgovore obljubila, pozneje istega dne pa nam poslala pisno pojasnilo, da gre za obširna vprašanja in odgovore in da skupni odgovor lahko pošljejo šele prihodnji teden. Skratka, v državni upravi ni človeka, ki bi bil sposoben odgovoriti na nekaj povsem preprostih vprašanj.

Nadzor proračuna

Morda bo pri iskanju odgovorov bolj uspešen Milan M. Cvikl, poslanec LDS in predsednik komisije državnega zbora za nadzor proračuna in drugih javnih financ. Cvikl je na problematičnost prenove objekta na Gregorčičevi 25 opozoril že pred tednom dni na seji državnega zbora, ko so bila na dnevnem redu poslanska vprašanja in pobude. Takrat je premieru Janši očital, da "vam je težko varčevati, ko ste za dve in pol milijardi izgradili sebi novo pisarno, novo okroglo dvorano in prvič po sto letih preselili sedež vlade iz neke pisarne, ki je bila dobra za vse predsednika vlade, nekam drugam. In to v času, ko zmanjkuje denarja za nezaposlenost ali pa ni denarja za gradnjo Narodne univerzitetne knjižnice". Janša mu je odgovoril: "Kar se tiče denarja, ki je bil potrošen za obnovo stavbe na Gregorčičevi, sem jaz napačen naslov za te očitke, ker je bila ta obnova stavbe začeta pred tremi ali štirimi leti, v glavnem tudi vsa plačana prej. Edino, kar smo mi naredili, je to, da smo zadeve racionalizirali in da smo namesto dvesto v isti stavbi zagotovili še dodatnih 100 delovnih mest, ker smo pisarne zmanjšali. To je bil naš prispevek k tej potrošnji."

Dva dni pozneje je sledilo nadaljevanje. Cvikl je namreč urad za nadzor proračuna pri finančnem ministrstvu pozval, naj preuči smotrnost obnove prostorov na Gregorčičevi 25. Pri tem ga je še posebej zanimalo, ali je bilo v proračunu za leto 2005 dano predhodno soglasje za prenovo, izvedeti pa je želel tudi konkretne razloge za selitev vlade v nove prostore ter koliko bo projekt prenove stal davkoplačevalce. "Sprašujem se, ali je bil to res najbolj prioriteten način porabe javnega denarja. Zadeva je hujša kot nakup vladnega letala falcon, saj je treba vedeti, da Drnovšek ni imela letala oziroma se je letalo najemalo, medtem ko je predsednik Janša že imel pisarno, pa si je kljub temu omislil še eno. Z vidika racionalnosti je takšno dejanje neustrezno. Še bolj neustrezen pa je postopek, po katerem se je izbral izvajalec dodatnih gradbenih del," poudarja Cvikl in dodaja, da je na to temo za 14. april že sklical sejo komisije državnega zbora za nadzor proračuna in drugih javnih financ.