"Slovenski Gandhi"

Parkirni prostori - tudi tisti, ki to običajno niso in nikakor ne bi smeli biti - so bili zabasani že pol kilometra pred samim gradom. Kolega Sarkić se je med vijuganjem po ozki cestici hudobno hihital, a je bil krivičen - obrazi, ki so švigali mimo v ciljnih nekaj sto metrih, niso bili v pavšalu prav nič bolj bizarni, kot jih na random nedeljo najdete recimo v Mostecu. "Tukaj sta dve vrsti ljudi!" je na prizorišču strnila prelepa kolegica. "Prva vrsta so moja-mama-style, torej ljudje srednjih let, ki dajo veliko na duhovnost in resnično želijo obrniti svet na bolje. Druga so poslanci LDS."

Slednjih se je okrog senčne mize v bližnji oštariji, iz katere je prav nesramno in z razsvetljeno vizijo dneva povsem neusklajeno bazdilo po čevapčičih, nateplo maltene pol stranke. Cvikl, Vika Potočnik, Širca, Gulič, Lavrinc, Lahovnik, Švagan, Jakič, Golobič, Zalokar Oražem, Sajovic, Germič ... Nedvomno sem koga izpustil, saj so tako rekoč vsi spizdili zelo kmalu po uvodnih formalnih nagovorih, seveda s častno izjemo Iva Vajgla, ki je, če je bilo treba, Drniju s suknjičem čez prepoteno ramo in z brodijevsko vdanostjo sledil tudi v leden kevder poslušat harfo.

Zbranih je bilo preveč za glavno dvorišče, zato so jih na neki točki iz varnostnih razlogov nehali spuščati noter. Pri večernih poročilih so govorili o tisočih udeležencev, a zdelo se jih je precej več. Iz stranskih grajskih kamric, polnih nagačenih medvedov, so drobencljale v narodne noše odete mamke, nesoč pladnje potic. Na stojnicah so prevladovale promocijske vegepaštete, biočokolade in zeliščne semenke. Največ prometa je imel štant z Drnijevo novo encikliko, ki so jo prodajali pod citiranim geslom: "Človek se ne rodiš, temveč postaneš. Celovit. Z zavedanjem." Ko se je modrec, lahkotno pohajkujoč gor po potki, tudi utelesil, so ga sprejeli kot mesijo - kot bitje, ki je, diha in izloča samo še luč. Drnijevi verniki so kolektivno zadržali dih, in enkrat za spremembo to ni zgolj fraza.

V starodavnem ritualu enosti z naravo in Zemljo ali nečim takim so mu na glavo poveznili košat venec, v katerem se je zelenje prepletalo s cvetjem: videti je bilo, da mu je kar všeč. Govor, en sam koncentriran curek pozitivne energije, so mu večkrat prekinjali z ovacijami. Ko so kasneje v sejni sobi volili organe Gibanja, je v mikrofon povedal, da je zelo vesel, da so izvolili še druge funkcije, da se ljudje ne bodo več obračali izključno nanj, saj pošto komajda še dohaja. Ko je bilo sestanka konec, so prve vrste nahrupile nanj, medtem ko je za glasbeno podlago skrbel starejši gospod s fluorescenčno oranžnimi očali, ki je na klavir igral glasne razpoloženjske melodije. "Joj, nikoli si nisem mislila, da bom doživela sanje!" je vzhičeno javknila ena izmed oboževalk, medtem ko je visela okrog Drnijevega vratu, za katerega se je vsako sekundo bil hud boj. Videti je bilo, da so se pripravljene levinje med seboj za zubelj predsednikove pozornosti tudi zravsati. "Dejta se mal stisnit!" si je zaželela gospa s fotoaparatom v roki. A ko je videla kisli nasmešek, je takoj plaho čivknila: "No, sej je to tud dobr!" Ko so novinarke Miho Kozinca iz LDS, izvoljenega v nadzorni odbor Gibanja, poprosile, naj svojo izvolitev pokomentira v luči statuta, ki priporoča, naj člani Gibanja ne bi bili člani nobenih političnih strank, se jim je v odgovor menda zasmejal: "I, saj je priporočeno tudi, naj se ne je mesa, pa v tem trenutku razmišljam, ali bi mi bolj pasal golaž ali čevapčiči."

Za realno in namišljeno varnost najbolj ljudskega od mistikov so ves čas skrbeli štirje osebni varnostniki: eden ga je pogosto maltene vodil za rokico, preostali pa so okrog njega tvorili ohlapen trikotnik. Na vrhu stopnic, ki so od dvorane vodile dol na grajsko dvorišče, ga je ekipa E+ dejansko vprašala, ali je prireditev začetek njegove naslednje predsedniške kampanje - glede na to, da predsedniško plačo še kako potrebuje, da si bo lahko še naprej plačeval zdravljenje v Ameriki. Po kasnejšem novinarkinem zagotovilu je Drni odvrnil samo, da je dober človek, in se ji z odsekano gesto zahvalil za sodelovanje, medtem ko je ena izmed njegovih neštetih PR-bejb vzrojila, kako ga sploh lahko sprašujejo take bedarije.

Nadaljevanje poti dol na dvorišče je bilo bistveno manj stresno, čeprav je za dvanajst stopnic porabil več kot petnajst minut: na vsaki izmed njih je pristopil vsaj po en oboževalec in mu jel kaj razlagati - tisti, ki so mu prišli zgolj stisnit roko, so bili redki. Brbotalo je od zgodb in Drni je vsaki vljudno prisluhnil, čeprav si ne bi drznil jamčiti, da je čisto vsako tudi slišal, saj je njegov body language ves čas dajal vtis, da se že premika naprej, četudi je stal na mestu. Kolegi fotografi so bili prejšnje mesece polni horrorzgodb o tem, kako je mogoče shujšanemu asketu na tiskovnih konferencah, če ga ujameš pod pravim kotom, skozi hrbtni predel obleke šteti rebra, a na turjaško nedeljo se je otrokom luči optimistično nasmihala ena taka sicer razbrazdana in suha, a čila verzija z vražički v podočnjakih. Tik preden je odpravila trenutnega v povorki navdušencev, sta ji roki z iztegnjenima palcema radi šinili navzgor, na ustnice pa je privrelo: "Bomo skupaj kaj naredili!" Ali: "Zakaj nam ne bi uspelo?"

Ko je sprocesiral gručo, ki se je med sestopom nagnetla ob vznožju stopnic, je v sekundi ogrel stoletni hlad Dalmatinove kapele. "O! Pozitivna energija je že v prostoru!" je ob njegovem vstopu srčno vzkliknila neka prej letargično sloneča gospa. Drni je kot nagrado za svojo prisotnost takoj pokasiral par lupčkov, in to ne samo od nje: potem se je malce pomudil in s svojimi tihimi dovtipi simultano navduševal kar štiri gracije, nakar se je postavil na sredo hladne kleti in skupaj z drugimi poslušal umetnico, kako igra na harfo tako čudne zlovešče viže, ki so zvenele nekako kot soundtrack za Aliena, medtem ko se prihuljeno plazi po ventilacijskih ceveh. Gospa je po harfi vmes kar malo bobnala, okrog Drnija pa je gneča ustvarila udoben in spoštljiv krog distance. Po koncertu so starši predenj prinesli invalidno punčko, tako da je z njihovo pomočjo pred njim lahko stala na svojih nogah.

Sledila je dolga in kompleksno strukturirana ekspedicija celotnega spremstva, da si je šel lahko na stranišče umit roke. Ko se je vrnil, je pomalical košček peciva in naprstnik vode, podpisal naslednjo skladovnico knjig ter se za hip zastrmel v improvizirani bend, ki je ob ruševinah na prav posebej slovenski način žgolel Sonce že vzhaja, le jaz še bedim, od silne ljubezni gorim. A ga ni zares zanimalo, zato si je po dveh sekundah nataknil šmekerska sončna očala in šel naprej srebat ljubezen. Ondan sem za neko mizo sedel z lokalnim veljakom SDS, ki ga je poznal v mlajših, predpolitičnih letih, ko je bil menda totalen frik in maček, vedno za hece in za šnops - in tole, kar je stalo pred nami v nedeljo, je moral biti eho tistih zlatih dni: sloki, gruvi in v tri različne vzorce odeti dedek, za katerega bi človek pričakoval, da bo naslednji hip smuknil v kak oldmobil in se v sončni zahod odpeljal s prikupno blondinko, za katero ne bi šlo ravno dajati roke v ogenj, da je njegova vnučka.

Družinski očetje so ga snemali z mobiteli, medtem ko je okrog njega plamenel kalejdoskop notranje ožarjenih, docela izpolnjenih ženskih obličij. Neki gospod mu je čustveno zapel "Kako bom ljubil, ko me srček boli, boliiii!!!", medtem ko je predsedniku v gospodovem naročju čemeči pasji mladiček lizal noska. "Zelo prijazen mož je to!" je neki mlad očka razlagal svojemu dojenčku. "Janez Drnovšek! Ja-nez Dr-nov-šek! Zapomni si to ime. Če boš imel veliko srečo, ga boš nekoč morda lahko spoznal." Občudovalci so mu v roke nosili sveže iztisnjen pomarančni sok pa lično zavito slovensko zastavo in (nežno zavrnjeni) golaž iz sejtana. Neka ženska je tožila, da jo je neki drugi predsednikove pozornosti sestradan fen grobo zagrabil in odrinil vstran, na kar ji je domnevni zlikovec (v majici "Klub srečnih (bodi to, kar si)") revsknil: "Zelo nežno sem vas prijel. Samo brez nervoze!"

Plan je bil, da skoči še malo gor in si ogleda potek nekaj dobromislečih delavnic, a ko je zmogel stopnice, je skupaj z varnostniki v zadnjem hipu zavil in poniknil neznano kam. PR-bejba je povedala, da bo samo za pet minut predahnil, ker je precej utrujen. Čas sem izkoristil, da sem si delavnice ogledal sam. "Takoj, ko pridete domov, začnite težiti tržnim inšpektorjem!" je zbranim v eni na srce polagala govornica, nadstropje više pa so se po poročanju fotografov skoraj stepli glede različnih načinov blagodejnega gnojenja. "Mi mormo poskrbet za legalizacijo vsega, VSEGA!" je v tretji rohnela starejša gospa, ki je imela okrog glave zavezan črn volnen šal. "Nč Vatikan in nč Rode, samo pozitivna misel brez vsake religije!" Naslednja, ki je dobila v roke mikrofon, je zbranim zaupala, da živi v vasi, kjer so kmetje vse bolj pokvarjeni, in da torej ni čudno, da je vse več alergij, še naslednja pa: "Globalizaciji se bomo morali enkrat zahvaliti, da nas je doletela, saj smo očitno rabili nekaj tako groznega, da smo se lahko prebudili! Dolga leta sem bila souničevalka bodočnosti, zdaj pa bom popravila to, kar lahko!"

Drni je bil očitno resnično zdelan, saj se je napovedanih pet minut raztegnilo na tričetrt ure: delavnice je potem sploh povsem zaobšel. Je pa pri grajskih vratih v roke dobil ne samo par biovrečk, temveč celo pravo podkev, za srečo. Neki precej razštelano izgledajoči vaški posameznik se je z njim trikrat zapored rokoval, nakar se je naknadno spomnil še nečesa in prišel za njim: "Ejga, jest mam ene težave, a bi vas lohka po telefonu dobil?" Drni je zmogel en tak premišljen in utesnjen Hmja in ga preusmeril na PR, kjer so ga vprašali, kaj je narobe, in mu odtegnili pozornost, ko je začel razlagati, da ga nekaj ščiplje v trebuhu. "Ma, mnogo lepši ste kot na televiziji!" je predsedniku v spremstvu moža zaupala rdečelasa dama v oprijetih kolesarskih telovadkah. Ko se je naslovljeni strinjal, da on tudi zmeraj tako pravi, je pribila: "Pa že na televiziji niste švoh!" Lastnik ene izmed stojnic mu je dejal, naj si izbere katero izmed na roke poslikanih flašk žganja, a je Drnija bolj zanimala lesena sablja. "No, zdaj je pa še oborožen!" je zaljubljeno dahnila gospa s črnim šalom okoli glave. "S tem mečem bi nas lahko vse povišal v svoje viteze!"

Do gromozanskega črnega džipa znamke BMW je bila pot fizično sicer kratka, časovno pa skoraj neskončna. Vsakega pol koraka je bilo treba podpisati naslednjo knjigico triletni punčki, se prijazno in neobvezujoče nasmehniti "Se me spomnite z Zaplane?" sprašujočemu rustikalcu ali zavrniti palačinke Združenja malih sirarjev. Vmes se je ustavil in po ritki pobožal kužka od prej. "Najbolj prijazen pes na svetu!" je vanj zažarela lastnica. Njenega moža, ki ju je slikal, pa je zanimalo: "Ja, kaj sem pa potem jaz?"

Tik pred na široko zevajočimi vrati v oblazinjeno klimatizirano temo mu je fant z daljšimi lasmi na srce položil: "Vi ste slovenski Gandhi! Skupaj z vami bomo Slovenci obrnili svet na bolje!" Ko so zarohneli težki motorji in je od cenjenega gosta ostala le še proti prvemu ovinku hiteča pikica, se je ena izmed oboževalk globoko zamislila in dogodek strnila svojemu sopotniku: "Lepo je ... LEPO JE, da ga imamo radi." Zdaj je tudi uradno: predsednik, ki ga je eden občasnih sodelavcev pred leti opisal z besedami, "če bi ga nenapovedano lopnil po ramenu, bi ga bilo od šoka treba dva dni skupaj zbirati z lopatko," je postal Esmeralda.