Specialna vojna

Načeloma naj bi vladi verjeli. Volilci so ji zaupali, da vodi državo, pa tudi premier in ministri so prisegli, da bodo delovali za blaginjo Slovenije. Če vlada ustanovi posebno skupino za pregled delovanja obveščevalno-varnostne agencije, naj bi bila to praviloma dobra poteza. Sova ima veliko pooblastil, razpolaga z množico podatkov, ki so lahko brez pravega, strokovnega nadzora, zlorabljeni. Ker moč hitro pokvari, je nadzor nad delom obveščevalnih služb pomembna varovalka demokratične družbe. In prav je, da obstaja.

Pri obravnavi letnega poročila Sove naj bi se predstavnikom vlade porodilo nekaj vprašanj, zato so štirje ministri, okrepljeni z dodatnimi sodelavci, dobili nalogo, naj preverijo ustreznost in zakonitost dela agencije, njeno poslovanje, ravnanje z arhivskimi gradivi in naj na koncu oblikujejo predloge zakonskih in organizacijskih sprememb dela Sove. "Vlada se je tega lotila na profesionalen, bistveno drugačen način, kot se je to dogajalo v preteklosti. Apeliram na vse, da prispevate v okviru svoje pristojnosti k temu, da tako ostane," je Janez Janša odločitev o vladnem nadzoru branil pred parlamentarnim zborom v ponedeljek, ko je zgodba o Sovi dobivala nenavadne pospeške.

Neprofesionalna profesionalnost

Kot je pred desetimi dnevi razkril Dnevnik, je bila skupina za oceno dela Sove ustanovljena v začetku februarja. Namen komisije je preprost. "Vlada RS je pri obravnavi poročila o delu agenciji v letu 2006 naletela na nekatere načelne in praktične dileme, ki jih želi prek ustanovitve delovne skupine razjasniti in na tej podlagi oblikovati ustrezne predloge normativnih sprememb," je zapisano v uradni obrazložitvi sklepa o ustanovitvi. V komisijo je bilo imenovanih 10 članov, med njimi so štirje ministri, pa nekdanji ustavni sodnik, zgodovinar, sekretar v Janševem kabinetu in še nekaj drugih. Komisijo vodi pravosodni minister Lovro Šturm, v njej pa imajo svoje predstavnike vse štiri koalicijske stranke. Je do tu vse v okviru normalnega? Na prvi pogled.

Vlada ima seveda vso pravico, da nadzira delovanje svoje službe, a takšna komisija je vseeno nekaj neobičajnega. Zakaj? Glavna vez med Sovo in vlado je direktor Sove Matjaž Šinkovec, sicer tudi član SDS. O dogajanju in težavah v Sovi bi lahko vlado obveščal kar direktor in ne desetčlanska komisija.

Nenavadna je tudi sestava komisije. Narejena je namreč po koalicijskem, ne pa po strokovnem ključu. Ker naj bi komisijo zanimalo tudi ravnanje z arhivskim gradivom, bi bilo smotrneje, če bi bil namesto šolskega ministra Milana Zvera v njej minister za kulturo Vasko Simoniti, ki je zgodovinar, ima izkušnje s pregledovanjem arhivskega gradiva, ne nazadnje pa spada tudi nacionalni arhiv v pristojnost ministrstva za kulturo. Ker naj bi komisijo zanimalo tudi finančno-materialno poslovanje agencije, bi bilo prav tako bolje, če bi namesto Lovra Šturma Sovine finance pregledoval finančni minister Andrej Bajuk, ki ima te pristojnosti prek proračunske inšpekcije tako in tako po zakonu, za domnevne nove zakonske rešitve pa je že v izhodišču zadolžen Tone Jerovšek.

Vsi člani komisije tudi nimajo varnostnega certifikata, dovoljenja za dostop do podatkov z različnimi stopnjami zaupnosti. Sta pa zato v komisiji dva tesna sodelavca Janeza Janše, eden je njegov sekretar, drugi pa svetovalec za nacionalno varnost.

Člani komisije so z delom začeli hitro. V sedmih tednih so prostore Sove obiskali najmanj osemkrat, vsakič pa so se v njih zadržali po nekaj ur. Pri tem pa moramo biti natančni. Kdo je obiskal prostore Sove? V prostorih Sove sta bila največkrat v imenu komisije Janšev svetovalec Aleksander Lavrih in Branko Cvelbar, namestnik direktorja Sove, ki je torej že sicer tam v službi. Skupaj naj bi bili v imenu komisije v prostorih Sove več kot trideset ur, kar je čas, v katerem lahko spretni iskalci preverijo ogromno indicev in si poiščejo množico informacij. A nekaterih članov komisije v Sovi sploh ni bilo, tako je minister Erjavec za obisk Sove zvedel celo iz medijev. Oziroma: ne samo, da ni bil tam, tudi vedel ni, da je komisija, katere član je, sploh bila tam.

"Ostalih članov komisije o tem nismo obveščali," je za oddajo Preverjeno priznal Šturm in dodal, da "ni šlo za vprašanje iz njegovega področja (Erjavčevega, op. p.), njegove izkušnje bodo izjemno dragocene, ko bomo dobili ustrezne podatke in mu jih bomo prezentirali". Nekateri člani komisije so v Sovi torej že iskali podatke, drugi člani pa o iskanju, kaj šele vsebini najdenega, za zdaj sploh niso bili obveščeni.

Dimne zavese

Nenavadna sestava in selektiven način dela pa nista edino, kar na besede o profesionalnem način dela meče senco dvoma. Javnost namreč še ni izvedela, kaj so člani komisije sploh iskali na Sovi. Točnih izjav o tem ni bilo, večinoma pa so se vrtele okoli porabe posebnega sklada za sodelavce Sove in arhivskega gradiva nekdanje Službe državne varnosti, ki je za zdaj še zmeraj v prostorih Sove, ne pa v Arhivu Slovenije. Janša sicer izpostavlja preverjanje finančnega poslovanja, Šturm pa v javnih nastopih govori pretežno o arhivskem gradivu.

Najprej nekaj besed o tajnem fondu neobdavčenega denarja. Po nekaterih informacijah naj bi vlada sumila, da je bilo kakšnih 300 milijonov tolarjev (1,25 milijona evrov) tega denarja porabljeno nenamensko. To je visoka številka, saj naj bi bil letni proračun tajnega fonda več kot trikrat manjši (takšne so neuradne informacije, uradnih informacij o tajnih sredstvih seveda ni). Sova denar za tovrstna izplačila dobiva vsak mesec posebej, za porabo tajnega fonda je odgovoren direktor, preverja pa ga tudi notranja revizijska služba. Poraba denarja je razčlenjena tudi v letnih poročilih delovanja Sove. Tristo milijonov tolarjev je torej tako velika finančna luknja, da bi morala nastajati nekaj let, in če že res obstaja, bi jo morala že prej opaziti parlamentarna komisija ali pa kar vlada sama.

Sova ima sicer sama podrobno evidenco porabe teh sredstev, zapisano ima, komu in zakaj je bil denar namenjen. A pregled teh transakcij posredno razkrije tudi Sovino mrežo tajnih agentov, kar je dejanje, ki bi popolnoma ohromilo njeno delo in ki so ga predstavniki vlade že kategorično zanikali. Če vlada že sumi, da je bila poraba tega fonda negospodarna, bi bilo gotovo bolje, da bi finančne transakcije pregledal z varnostnim certifikatom preverjeni revizor iz računskega sodišča kot pa četica naključno izbranih ministrov in nekaj sopotnikov vlade. Še bolj logično pa bi seveda bilo, če bi nadzor v okviru same institucije opravil direktor sam - saj zato ga je med drugim vlada tudi imenovala na to mesto.

Še bolj kot sklicevanje na neracionalno rabo proračunskega denarja je neprepričljivo namigovanje na uničevanje domnevno obremenilne dokumentacije. Minister Šturm je pred dnevi na Odmevih teatralno "razkril", da je vladna komisija v arhivskih prostorih našla stroj za uničevanje dokumentov. Okrnjena vladna komisija je stvari postavila na pravo mesto in rezalnik papirja odstranila. Neizgovorjenega ministrovega očitka ni težko razkriti, v arhivskih prostorih ali pa v prostorih, kjer je dokumentarno gradivo, je stal stroj, s katerim bi lahko nekdo uničeval obremenile dokumente. Recimo tiste, povezane z nekdanjo Udbo, ali one, ki govorijo o nečednih poslih nekdanjih oblastnikov. Šturmovi namigi so vsaj za zdaj nedokazani. Če bi kdo že želel uničiti gradivo komunistične varnostne službe, bi to namreč naredil že zdavnaj. Še več: kdor želi protipravno uničiti dokumente, tega zagotovo ne dela tako, da z javnim denarjem kupi rezalnik papirja, po opravljenem nečednem ravnanju pa ga pusti na kraju zločina. Po trditvah nekdanjega direktorja Sove Iztoka Podbregarja so sicer prostori, kjer je shranjeno dokumentarno gradivo, opremljeni po Natovih standardih, vseskozi so varovani z videosistemom in zato po njegovem mnenju rezanje kakršnihkoli gradiv ne pride v poštev.

Navedbe o tem, da naj bi vladna komisija preverila stanje arhiva, so še bolj neprepričljive. Sova pri svojem delu uporablja dokumentirano gradivo, del tega pa lahko po desetletjih postane del arhiva. Arhiv, ki ga je imela v mislih vlada, ni povezan s Sovo, pač za z njeno predhodnico, Službo državne varnosti, ki je bila še sredi osemdesetih let orodje oblasti enopartijskega režima. V stavbi Sove je še vedno gradivo obveščevalne službe od leta 1980 do leta 1991, pa čeprav naj bi bilo po zakonu del Arhiva RS. Razlogi za to se zdijo logični. Po trditvah Podbregarja je to gradivo še v fazi strokovnega urejanja, vsaj zadnja tri leta ga skupaj po skupnih kriterijih urejujejo strokovnjaki iz Sove in Arhiva RS. Problem naj bi bila bolj lokacija fonda kot pa njegova vsebina. Tako ni najbolj jasno, zakaj mora vlada ustanoviti desetčlansko skupino, ki naj bi ugotovila, kakšni so pravi operativno-tehnični razlogi za to, da gradivo še ni prestavljeno tja, kamor spada. Pri čemer je eden izmed razlogov - prostorska stiska nacionalnega arhiva - znan že leta.

Zlorabe tajnih služb

Takoj po razkritju zgodbe o vladnih nadzornikih so se zganili parlamentarni preiskovalci. Sovo so obiskali dvakrat in predvsem opozicijski so začeli namigovati, da se za nadzorom Sove skriva poskus politične diskreditacije nasprotnikov vlade. To je recimo izjavil Dušan Kumer, vendar dokazov za svojo trditev (za zdaj) še ni razkril.

Sova pa je v slovenski politični zgodovini že odigrala vlogo v notranjepolitičnem boju. SDS je v času, ko je bila v opoziciji, Sovo in njene predhodnice obtožila, da nadzirajo opozicijo. Zadnja takšna obtožba sega v leto 1998, ko je bilo v enem izmed vohunskih papirjev zapisano, da SDS oskrbuje in uri Osvobodilno vojsko Kosova. Resnica o vohunskih zapiskih je bila malo manj spektakularna, kot se je zdelo na prvi pogled. Neki agent Sove je pač samo zapisal, da Srbi pravijo, da Albance oborožuje Janševa stranka. Pravega varnostnega nadzora nad opozicijo naj torej ne bi bilo.

Bolj zapletena zgodba je tista iz prvih let slovenske države. Roman Jeglič, pomočnik šefa VIS (predhodnik Sove) Mihe Brejca, je leta 1993, v času afere Hit, pisal predsedniku vlade Janezu Drnovšku in v pismu trdil, da VIS pod Brejčevim vodstvom zbira podatke o Drnovškovem zasebnem življenju. Brejc je te trditve zanikal. V tistem času naj bi VIS sicer prisluškoval tudi Petru Riglu, ki je koordiniral volilno kampanjo LDS, torej stranke, ki jo je vodil Drnovšek. Na to dogajanje je pred dnevi spomnil tudi sam premier Janša, ko je v parlamentu zavračal trditve o zlorabi Sove z obtožbo, da je v času nekega drugega predsednika vlade obstajalo neko pismo, ki je sprožilo kadrovske menjave. "Služba je bila obtoževana nezakonitih postopkov, kasneje se je izkazalo v sodnih postopkih, da je imela prav, ko je šlo za odkrije nepravilnosti v takratni igralniški dejavnosti, ljudje so bili obsojeni na sodiščih pravnomočno, ampak začuda ne tako nedavno je ta zgodba dobila epilog, ko je tisti, ki je bil takrat predsednik vlade in na katerega so se nekatere ugotovitve nanašale, potem v neki drugi funkciji tiste, ki so bili pravnomočno obsojeni, pomilostil." V parlamentu se je med zagovorom vladnega nadzora Sove Janša torej spomnil tega dogajanja, braneč svojega strankarskega kolego Miho Brejca in napadajoč Janeza Drnovška, ker je pomilostil Danila Kovačiča. In iz vprašanja o smiselnosti nadzora tajne službe je nastal odgovor o nemarnem početju predsednika države, politika, ki odločno nasprotuje načinu vladanja Janeza Janše.

Res zgolj paranoični indici?

Samo misel na to, da se Sova leta 2007 poskuša uporabiti kot sredstvo političnega boja, je strašljiva. Vendar nekateri indici kažejo, da pri zgornji trditvi ne gre za paranoično pretiravanje.

Eden je časovni. Kdaj se je oblikovala vladna komisija? Le nekaj mesecev po tem, ko je Sovo prevzel Matjaž Šinkovec, človek, ki mu je opozicija očitala, da področja dela ne pozna dovolj dobro in da je imenovan po strankarskih in političnih preferencah. Njegov predhodnik Podbregar je Sovo sicer zapustil predčasno, po lastnih besedah zato, ker se je želel posvetiti akademskemu delu in ker je bil na čelu Sove že dovolj časa. Po nekaterih informacijah Podbregarju tudi ni bilo všeč napovedano kadrovsko krčenje uslužbencev Sove, tudi sam pa je ta teden izjavil, da se je za odstop odločil, ker se ni strinjal z nalogo, ki naj bi mu jo naložila vlada. Za katero nalogo gre, ni pojasnil. Mimogrede: Podbregar danes svetuje Drnovšku.

Drugi indic je prav tako povezan s časom. Komisija je bila oblikovana v času največjega spopada med Janezom Janšo in Janezom Drnovškom. Konec januarja in začetek februarja je bil čas, ko je vladajoča večina zavrnila Mitjo Gasparija, predsednik republike pa je vlado Janeza Janše obtožil, da si želi podrejati vse institucije. V arhivu Sove se gotovo skriva veliko podatkov o letih Drnovškovega vladanja.

Tretji indici so nenavadna poslanska vprašanja. Miro Petek je recimo vlado 1. marca vprašal, kdo je leta 1999 Drnovšku plačal najem vile v ameriški državi Massachusetts. Podatek o tem, kje spi predsednik države, je gotovo podatek, ki ga hrani varnostno-obveščevalna služba. Nenavadno poslansko vprašanje je zastavil tudi Zmago Jelinčič, ko ga je zanimalo, ali je v Sovi nekaj časa delal nekdanji Drnovškov varnostnik, ki naj bi skrbel za predsednikovega psa. Kopico vprašanj o poslovanju slovenskih bank v tujini so postavili tudi nekateri drugi člani vladnih strank. Med zapiski Sove se znajdejo tudi posli slovenskih podjetij v tujini, Sova pač sledi tudi dogajanjem v okolju, kjer ima Slovenija gospodarski interes. Vsa vprašanja so se pojavila po ustanovitvi komisije.

Neodgovorjenih vprašanj je še nekaj. Zakaj je vlada na začetku skrivala oblikovanje komisije? Kaj sta dva člana komisije delala več kot trideset ur? Zakaj je potrebna komisija, da ugotovi zakonske pomanjkljivosti? Zakaj ni dovolj direktor? Kaj je narobe s parlamentarno komisijo za nadzor nad delom obveščevalnih služb, v kateri sedijo tudi predstavniki vladnih strank? In na koncu: zakaj je vlado Sova začela zanimati šele po dveh letih?

Nadzor nad Sovo je lahko priročen izgovor za iskanje političnih bombic, ki bi se lahko uporabile pred prihajajočimi volitvami ali pa kar za vsakodnevni obračun s političnimi nasprotniki. Med slovenskimi obveščevalci kroži neka zgodba, ki gre takole. Ko je nekoč neki direktor prevzemal posle od starega, ga je ta povprašal, ali ve, zakaj je v pisarni preproga. Preproga ni tam zato, da bi grela noge šefu Sove, pač pa zato, da si lahko vlada vanjo obriše čevlje. Kaj je želel reči s tem? Da lahko vlada Sovo izkoristi za tajne naloge, za politične cilje in jo s tem tudi umaže. In pokončni direktorji naj bi se temu upirali.