Resen načrt

"Ugibanja o možnosti postavitve plinskega terminala v Kopru so slepilni manever, ki odvrača pozornost od tega, kar se zares dogaja na italijanski strani, kjer je postavitev terminala verjetnejša," je pred dvema tednoma dejal nekdanji prvi mož Luke Koper Bruno Korelič. Gre pri domnevni gradnji plinskega terminala na koprskem hribu Sermin v bližini Petrolovih rezervoarjev res le za poskus odvračanja pozornosti? Za zdaj znane informacije kažejo, da tuji investitor z gradnjo misli resno. Še več. Čedalje več dokazov je, da gradnjo terminala na slovenski obali podpira vladajoča politika, le da tega pred javnostjo ne upa priznati.

Družba TGE Gas Engineering iz Bonna, ki je v 75-odstotni lasti podjetja TGE Holding in 25-odstotni lasti francoske energetske skupine Suez, namreč projekt pospešeno pripravlja že dve leti. Prvi mož družbe TGE Vladimir Puklavec je v ta namen že večkrat obiskal Slovenijo. Tako je idejni načrt že pred letom predstavil ministru za gospodarstvo Andreju Vizjaku in ekipi strokovnjakov direktorata za energijo, nato pa še ministru za okolje in prostor Janezu Podobniku. Hkrati TGE med slovenskimi in tujimi podjetji intenzivno išče investitorje, ki bi bili pripravljeni finančno podpreti približno milijardo evrov vreden projekt in tako postati solastniki podjetja, ki bo upravljalo terminal. Med potencialnimi vlagatelji se omenjajo Geoplin in Petrol, pa tudi Arabci oziroma natančneje Katarci. Do konca maja bo izdelana študija ekonomske upravičenosti gradnje terminala v Kopru, ki jo po naročilu družbe TGE že tri mesece pripravlja ekipa Velimirja Boleta iz Ekonomskega inštituta Pravne fakultete (EIPF) v Ljubljani. Poleg tega bo čez štiri mesece končana študija o predvideni gradnji plinske elektrarne na Serminu, ki jo po naročilu družbe TGE pripravljajo strokovnjaki Inštituta Milan Vidmar v Ljubljani.

O dosedanjih ugotovitvah Bole in direktor EIPF France Križanič ne želita govoriti. Prvič zato, ker študija še ni končana, drugič pa tudi zato, ker EIPF po pogodbi študijo javnosti lahko predstavi šele leto po izročitvi naročniku. Seveda lahko naročnik sam posreduje študijo javnosti, jasno pa je, da bodo v družbi TGE to storili le, če bodo presodili, da jim lahko koristi pri prepričevanju javnosti. Bistveno pomembneje je vedeti, da namerava TGE na podlagi te študije že predvidoma konec junija ministrstvu za gospodarstvo oziroma direktoratu za energijo poslati vlogo za pridobitev energetskega dovoljenja za gradnjo terminala. Ministrstvo bo nato imelo šestdeset dni časa za odgovor. Kakšna bo odločitev, je težko napovedati. Iz dosedanjih izjav pa je mogoče sklepati, da bo ministrstvo vlogi naklonjeno. Generalni direktor direktorata za energijo Igor Šalamun je minule dni večkrat javno poudaril, da bi bila "alternativna pot, ki bi pripeljala plin v Slovenijo prek morja, vsekakor dobrodošla". Pozneje so se na ministrstvu za gospodarstvo sicer nekoliko omilili, češ da njihova pojasnila še ne pomenijo "kakršne koli strokovne odločitve o plinskem terminalu na slovenski obali".

Postopki

Seveda izdaja energetskega še ne pomeni, da bi družba TGE gradnjo terminala lahko začela. Postopki so bolj zapleteni. Če direktorat za energijo investitorju odobri vlogo za pridobitev dovoljenja, mora investitor na ministrstvo za gospodarstvo vložiti pobudo za spremembo državnega prostorskega načrta za Luko Koper. Ministrstvo za gospodarstvo nato vlogo prepusti ministrstvu za okolje, to pa presoja o vplivih na okolje. In šele ko in če je državni prostorski načrt potrjen, lahko investitor zaprosi za gradbeno dovoljenje. Za zdaj je mnenje okoljskega ministrstva odklonilno, saj so prepričani, da terminal v koprskem pristanišču zaradi okoljskih omejitev ni sprejemljiv. Minister Podobnik je tudi opozoril, da državni lokacijski načrt za koprsko pristanišče, ki je v pripravi, plinskih terminalov ne predvideva. Umeščanje terminalov bi se torej lahko izpeljalo le z novim državnim prostorskim načrtom in z novo presojo vplivov na okolje. Po naših podatkih se v vodstvu družbe TGE s to Podobnikovo razlago sicer ne strinjajo. Menijo, da naj bi umestitev terminala omogočal že državni lokacijski načrt, ki je v pripravi zdaj, saj je v njem določena lokacija za skladiščenje tekočih goriv, pod to kategorijo pa spada tudi utekočinjeni zemeljski plin. Na tej točki se torej stvari lahko zapletejo.

Druga ovira na poti do terminala je lokalna skupnost. Če drži, da se umeščanje plinskega terminala v prostor lahko izpelje le z novim državnim prostorskim načrtom, bo pomembno besedo imela tudi občina Koper. Ministrstvo za okolje lahko namreč državni prostorski načrt sprejme šele, ko se o njem izreče prizadeta lokalna skupnost. Tudi če bi morebitna študija ministrstva za okolje pokazala, da terminal, ki ga namerava zgraditi družba TGE, zaradi sodobnejše tehnologije ekološko ni sporen, to še ne pomeni proste poti za investitorja.

Tržaška terminala

O plinskih terminalih pred Trstom so v Italiji začeli govoriti še pod Berlusconijevo vlado, v začetku lanskega leta. Najprej sta bila v načrtu morski terminal v Tržaškem zalivu in kopenski v Žavljah. Oba, prvega naj bi gradila španska multinacionalka Endesa, drugega pa prav tako španski energetski gigant Gas Natural, so prvič predstavili aprila 2006 v Rimu. Na pobudo župana Milj sta jih španski konkurentki mesec pozneje predstavili še lokalni javnosti. Za ekološko manj spornega je takrat obveljal kopenski terminal. Morskemu so očitali predvsem ohlajanje vode, s katero bi segrevali utekočinjeni plin, in onesnaževanje morja s sredstvi za čiščenje sistema za pretakanje. Predsednik Furlanije - Julijske krajine Riccardo Illy pa je oba terminala podprl, ker naj bi ustrezno zadovoljila energetske potrebe dežele.

Slovenija pri prvih predstavitvah ni bila prisotna. A po besedah predstavnikov multinacionalk in pristojnih italijanskih ministrstev naj bi bila slovenska vlada o projektu pravočasno obveščena. Navsezadnje sta se konec marca 2006 v Kopru sestala Illy in slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in govorila tudi o terminalih. V razpravo o terminalih se je slovenska vlada z zahtevo po okoljski presoji vključila šele po kritičnem odzivu javnosti. In to čeprav naj bi terminala stala le nekaj kilometrov od slovenske obale, morski pa naj bi bil na sami meji slovenskega morja.

Molk slovenske vlade je bilo lažje razumeti po uradnem obisku italijanskega zunanjega ministra Massima D'Aleme januarja letos. Z ministrom Ruplom sta takrat napovedala ustanovitev mešane delovne skupine, ki se bo ukvarjala z energetiko, transportom in ekologijo, še posebej v Severnem Jadranu. D'Alema je poudaril, da bo Italija upoštevala mnenje Slovenije pri presoji okoljskih vplivov plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. In dodal: ”Slovenijo skrbijo plinski terminali, Italijo pa jedrska elektrarna Krško.” Italija torej ne bo nasprotovala jedrski elektrarni Krško in njenemu morebitnemu drugemu bloku, Slovenija pa ne tržaškima plinskima terminaloma.

Še več: terminale je novembra lani na okrogli mizi o kjotskem protokolu podprl tudi italijanski premier Romano Prodi: “Plinski terminali so povsem resna stvar. Glede jedrskih elektrarn sem zadržan, pri plinskih terminalih pa ne vidim nobenih težav.”

Ustavite manijo

Evropska stranka zelenih je na zasedanju v Helsinkih maja 2006 sicer sprejela resolucijo Ustavite manijo utekočinjenega zemeljskega plina v Jadranskem morju. Zeleni Evrope so v Severnem Jadranu omenjali zlasti tri terminale za utekočinjeni zemeljski plin, dva v Tržaškem zalivu, enega pa na otoku Krku. Ugotovili so, da je “najdlje z načrti Italija”, njena terminala pa naj bi imela “večje varnostne in okoljske vplive na slovensko kot pa na italijansko obalo”. Dodali so, “da se je hrvaška vlada nedavno odločila za postavitev plinskega terminala v Omišlju na Krku”. Zeleni so opozorili, da so terminali načrtovani neusklajeno, brez upoštevanja trenutnega in bodočega ladijskega prometa v Severnem Jadranu. Čeprav je utekočinjeni zemeljski plin najčistejši med fosilnimi gorivi, so opozorili na okoljske nevarnosti, “posebej zaradi velikega števila terminalov v tako zaprtem in plitvem morju”, ter na posledice ohlajanja morske vode, če jo bodo uporabljali za uplinjanje. Po nekaterih skandinavskih in kanadskih raziskavah bi se morska voda v bližini takšnih terminalov lahko ohladila tudi za šest stopinj Celzija. Evropski zeleni so zato pozvali vlade Italije, Hrvaške in Slovenije, naj “premislijo odločitve o terminalih in se usmerijo k obnovljivim virom energije, naj začnejo pogajanja za razglasitev Severnega Jadrana za posebno občutljivo morsko območje in naj razmislijo o združitvi terminalov in postavitvi na Srednjem Jadranu, kjer bi manj ovirali ladijski promet in bili manj škodljivi za okolje, prebivalce in turizem.”

Globalno in lokalno

Scela pogledano pa je tako: v Severnem Jadranu se v tem trenutku ne omahuje pri načrtovanju gradnje terminalov - aktualni so v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem. Italijanski premier Prodi je ob odprtju Svetovnega foruma o znanju, ki je pred dobrim tednom potekal v Trstu, ponovno podprl gradnjo plinskega terminala, ki je izraz “resne in uravnotežene energetske politike Italije”. Deželna Illyjeva vlada prav tako podpira gradnjo terminalov. Hrvaška se bo `dobri' ponudbi težko odrekla, prav tako Slovenija. Za zdaj kakšnega večjega nasprotovanja slovenske vlade ni bilo. Ne koprskemu ne tržaškemu kopenskemu terminalu.

Drugače je na lokalni ravni. Koprski župan Boris Popovič je tako dejal, da dokler bo župan, plinskega terminala v Kopru ne bo. A to ne pomeni dosti, ni izključeno tudi, da ne gre zgolj za pogajalsko stališče občine. A ljudje so nad njegovimi besedami vseeno navdušeni. Tudi tisti Tržačani in prebivalci okoliških mest, ki so se ob podpori somišljenikov iz Slovenije in Hrvaške odzvali na zadnje dogodke. Na demonstracije prejšnjo soboto v Trstu jih je prišlo skoraj dva tisoč. Georgina Ortiz iz Odbora za zaščito Tržaškega zaliva je bila optimistična: “Postalo je jasno, da imata italijanska in slovenska vlada enake cilje. Napoved terminala v Kopru je očitno manever, da bi si pridobili konsenz javnosti za vse plinske terminale. Vendar terminalov ne bo, ker jih državljani nočemo.” Njen opitmizem, glede na vse javno dostopne podatke, se ne zdi ravno realističen. Terminali so namreč na eni strani geostrateško pomemben projekt za tri vlade na območju Severnega Jadrana, na drugi pa poslovni interes multunacionalk.