Predvolilna specialna vojna?

Trditve, ki jih je pred dnevi zapisal Dnevnik, se zdijo neverjetne. Janez Janša naj bi se poleti 2004 s hrvaškim premierom Ivom Sanaderjem dogovarjal o intenziteti incidentov v Piranskem zalivu. Dnevnik se je pri svojem pisanju skliceval na Sovo, ki naj bi med prisluškovanjem ujela tudi obremenjujoči pogovor med Janšo in Sanaderjem.

Poleti 2004 je bilo polje političnega boja v Sloveniji jasno določeno. Tedanja opozicija je vlado ves čas napadala, da popušča Hrvatom, ki izrabljajo neodločnost Slovenije. Koalicija Slovenija je grozila z izredno sejo. "Sedanji incidenti z ribiškimi ladjami v Piranskem zalivu vendarle kažejo, da si hrvaška stran, verjetno tudi opogumljena zaradi samoomejevalnega ravnanja slovenske policije, širi maneverski prostor za prihodnja pogajanja ali arbitražni postopek," je recimo izjavil Dimitrij Kovačič. Na drugi strani pa je Ropova vlada poskušala umirjati razmere, vsaj do trenutka, ko se ji je dober teden dni pred volitvami zgodila aretacija Janeza Podobnika. Nato je Ropova vlada panično odrekla brezpogojno podporo približevanja Hrvaške EU. Na koncu se je tudi zaradi incidentov v Piranskem zalivu zgodilo nekaj drugega. Podporo vladi LDS so odrekli volilci.

Po izidu članka v Dnevniku je bila prva reakcija obeh premierov previdna. Janez Janša je na pikniku SDS v Podčetrtku dejal, da o tem ni bil uradno obveščen. "Baje je o tem pisal časopis, ki itak od ustanovitve naprej zagovarja sporne metode tajnih služb. Če bi to bilo res, se mi to zdi nezaslišan škandal." Sanader je pisanje Dnevnika komentiral že dan poprej. Dogovarjanja o incidentih ni potrdil, če pa so komu prisluškovali, pa so po njegovem mnenju zgolj Janši in ne njemu.

Dan pozneje se je oglasil Tone Rop. Nekdanji premier je trditev o tem, da Sovini prisluhi dokazujejo, da so bili incidenti v zalivu plod dogovora med Janšo in Sanaderjem, prvič izrekel v nedeljo zvečer, v neavtoriziranem pogovoru za TV Slovenija. Priznanje nekdanjega premiera, da je slovenska obveščevalna služba prisluškovala tujim državnikom, je nenavadno, v opis dela in nalog obveščevalnih služb seveda spada tudi zbiranje informacij o tujih politikih, a prostodušne izjave o prisluhih so, četudi izrečene off the record, zelo redke in politično naivne. Kakorkoli, v nedeljo zvečer je bila Ropova izjava predvajana na nacionalni televiziji in duh je ušel iz steklenice.

Ropova teza

Tone Rop je v ponedeljek ostalim novinarjem potrdil, kar je rekel dan poprej. Sova naj bi spremljala dogajanje v Piranskem zalivu in tedanji direktor Sove Iztok Podbregar naj bi mu pet dni pred parlamentarnimi volitvami prinesel informacije, ki so kazale na to, "da je del slovenske politike v incidente vpleten". Nekaj dni pred volitvami je v Piranskem zalivu resnično prišlo do zapleta, v katerem se je slovenskim ribiškim čolnom najprej približal čoln hrvaške policije, potem pa se je pripeljal še slovenski policijski čoln.

Rop o informaciji iz Sove neposredno ni obvestil ministrskega zbora in slovenske javnosti. In zakaj je o njej spregovoril šele zdaj? Ker pač ni mogel zanikati tistega, "kar je bilo napisano", leta poprej, v predvolilnem času naj bi razmišljal o državotvornem obnašanju in javnosti informacije namenoma ni razkril. Raje je molčal.

Na Mladini smo Ropove navedbe preverjali pri nekaterih drugih, seveda neuradnih virih. Vrh slovenske politike, vsaj tisti del, ki danes sedi v opozicijskih klopeh, je bil septembra 2004 resnično prepričan, da so incidenti v Piranskem zalivu dogovorjeni. Vsaj takšna je bila politična ocena. Rop naj bi o pogovoru s Podbregarjem neformalno obvestil tudi manjši del ministrskega zbora, vendar Sovinega dokumenta razen Ropa ni videl nihče izmed politikov. So pa nekateri videli kakšne druge, recimo tistega, v katerem je bil zapis pogovora nekega hrvaškega ministra, ki naj bi se hvalil, kako je na bilateralnih pogovorih naokoli prinesel svojega slovenskega ministrskega kolega.

Politiki so eno, Sovini operativci pa nekaj drugega. Po naših informacijah, pridobljenih pri posameznikih, ki so blizu Sove, ima Rop prav. Sova je dejansko prisluškovala Hrvaški, nadzorovali naj bi Banske dvore, pa dogajanje v Istri, operativci pa naj bi zbirali informacije tudi na druge načine. Hrvaški Jutarnji list je recimo poročal, da naj bi Sova posnela srečanje Sanadrovih in Janševih ljudi v zagrebškem motelu Plitvice, kjer naj bi se dogovarjali o incidentih. Sova naj bi torej vseskozi vedela, da imajo incidenti politične pospeške, Hrvaško pa je nadzorovala na podlagi letnih, strateških usmeritev. Septembra naj bi se v prisluhe ujelo tudi nekaj slovenskih politikov. Recimo tisti iz vlade, ki so komunicirali z Banskimi dvori in s prijatelji Hrvati iskali rešitev za zaplete v Piranskem zalivu. Poleg njih, kot trdi Rop, pa tudi naši viri, tudi Janez Janša, ki se je s hrvaškim premierom pogovarjal o policijskih akcijah Hrvaške. Na enem izmed prisluhov naj bi bilo zabeleženo, kako sta se Janša in Sanader pogovarjala o tem, ali naj Hrvati v Piranski zaliv pošljejo policijska plovila. Resničnost teh navedb lahko poleg vpletenih politikov potrdijo ali ovržejo tudi posamezniki, ki so tehnično izvajali prisluhe, ki so sestavljali poročila in ki so delali na terenu.

Janševa antiteza

Reakcija druge strani je bila preprosta. Zanikanje in potem napad, politična tehnika, ki jo je Janez Janša v letih političnega boja izpopolnil do popolnosti. Če so bili Janševi in Sanaderjevi odzivi na začetku umirjeni, pa je bilo po Ropovem nerodnem razkritju popolnoma drugače. Po mnenju hrvaškega premiera spadajo Ropove obtožbe v "antologijo politične neumnosti", Janša pa takšnih "podlih obtožb v življenju še ni slišal".

V ponedeljek je njegov urad sestavil na videz prepričljivo izjavo za javnost, v kateri je Janša Ropove obtožbe obrnil v lastno korist. Tako naj bi Ropova izjava dokazovala, da je obstajala para-Sova.

Kaj pravi torej Janševa stran? Trditve poslanca Ropa so neresnične, škodljive in žaljive. Tako za Janeza Janšo kot za vso državo. Matjaž Šinkovec in Sova pri pregledu dokumentarnega gradiva nista našla nobenega zapiska o pogovorih med Janšo in Sanaderjem. O domnevnem dogovarjanju med enim in drugim prav tako ni bilo poslano nobeno uradno poročilo tedanjemu premieru Ropu. In jasno, "če je Sova leta 2004 dejansko prisluškovala pogovorom med predsednikom SDS in predsednikom HDZ in o tem obveščala takratnega predsednika vlade Antona Ropa, potem je ta komunikacija do predsednika takratne vlade potekala izven uradnega in zakonitega delovanja agencije". Po Janševo Ropovo razkritje potrjuje sume, da je v preteklosti delovala znotraj Sove posebna ekipa, ki je nepooblaščeno, nezakonito in politično motivirano vodila obveščevalne posle.

Kljub verbalnim napadom in odločnemu zanikanju pa je vladna stran nato obrnila ploščo in vseeno poskušala umiriti javnost. Tako je nemudoma prišla vlada na dan z novim poročilom o Sovi. A poročilo vladne komisije za nadzor nad delom Sove, komisije, ki je pravzaprav sprožila Sovino javno kalvarijo, je dobilo oznako tajnost. Če bi bilo razkrito, bi lahko to škodilo interesom nadaljnje preiskave. Valentin Hajdinjak, tiskovni predstavnik vlade, je tako dejal, da je v tajnem poročilu veliko konkretnih podatkov o utemeljenem sumu o nezakoniti uporabi opreme za nadzor mobilnim GSM-aparatom v Sloveniji v obdobju med letoma 1999 in 2005. Poročilo je vlada poslala vrhovnemu državnemu tožilstvu. Morda je malo nenavadno le dejstvo, da so tudi prejšnja poročila vsebovala veliko podatkov, da so bila tudi ta poslana na tožilstvo in da so bila vsa predstavljena javnosti. Četrto ne.

Janez Janša je že pred slabim desetletjem v parlamentu trdil, da "na kablih, ki omogočajo prisluškovanje telefonom, sedi liberalna demokracija, v vlogi njenega predsednika, kateremu je neposredno podrejena naslednica nekdanje Udbe. Ta institucija tudi edina razpolaga z napravami za prisluškovanje digitalnim telefonom, GSM-om v zadnjem času". Podobnega mnenja je bil pred leti tudi Jože Zagožen, ki je med interpelacijo nekdanjega ministra Mirka Bandlja trdil, da je nekaj operativcev ministrstva za notranje zadeve najbrž "prejelo tudi naloge za tajno spremljanje vodstva SDS". Nobena od obeh trditev takrat ni bila nikoli dokazana.

Sinteza

Hannah Arendt v eni izmed svojih knjig analizira laž v politiki. Je laž legitimno sredstvo za doseganje političnih ciljev? Je namerno zavajanje nekaj običajnega, dopustnega? Ali politika namenoma spreminja dojemanja realnosti? "Resnicoljubnost ni bila nikdar šteta med politične vrline, laž je v politiki zmeraj veljala za dovoljeno sredstvo," ugotavlja.

Kdo ima torej prav: Rop ali Janša? Bivši ali sedanji premier? Vprašanje je zastavljeno napačno. Pri obtožbah o zlorabi države za politične cilje ni pomembno, ali ima bolj prav ena ali druga stran. Pravno odgovornost presojajo sodišča, politično volilci, najpomembnejša so dejstva. In ta za zdaj zagovarjajo tako enega kot drugega. Ribiški incidenti so se res pojavljali v predvolilnem času, a navadno se pojavijo vsako leto sredi ribiške sezone. Nekaj dni pred volitvami, v dneh, ko naj bi bil Rop seznanjen s Sovinim prisluhom, se je v Piranskem zalivu res zgodil ribiški incident, a dogajali so se tudi pred volitvami po njih. Sova je imela dovolj tehničnih možnosti za prisluškovanje sistemu mednarodnih zvez, to pa še ne pomeni, da jih je izkoristila in na žici ujela Janšo. Poročilo o Sovinem prisluhu, ki naj bi ga Ropu izročil Iztok Podbregar, naj ne bi obstajalo, vendar ne pomeni, da tudi nikoli ni, obstajajo ugibanja, da so člani vladne skupine iz Sove odnesli ravno te, za Janšo inkriminirajoče zapiske. Hrvaški premier je odločno zanikal, da bi se dogovarjal o incidentih, vendar je nekaj hrvaških novinarjev potrdilo in ponekod še razširilo interpretacijo slovenskega tiska. Špekulacije in politična dialektika se lahko nadaljujejo še v neskončnost ...

A neizpodbitno dejstvo je, da je Tone Rop javno okrivil Janeza Janšo. Okrivil ga je državne izdaje in zlorabe volilcev. Rop svojih izjav še ni dokazal. Za to bo imel možnost v naslednjih dneh, ko bo zaslišan pred parlamentarno komisijo. Poleg njega bo na zaslišanje povabljen tudi Iztok Podbregar, ki za zdaj molči. In potem po vsej verjetnosti še peščica operativcev, ki so bili zadolženi za prisluhe (že nekaj dni sicer krožijo težko preverljive informacije o tem, da jih nekaterih prepričujejo, naj pozabijo na poletje 2004).

Če se bo izkazalo, da se je Rop zlagal, bi moralo to pomeniti politično smrt nekdanjega premiera. Če se bo izkazalo, da se je zlagal Janez Janša, bi moralo to pomeniti slovo velikega osamosvojitelja. Če sta lagala oba, naj se poslovita oba. Najslabše bi sicer bilo, če bi politika zgodbo po nekajtedenskem prepiru pozabila na parlamentarnih počitnicah. Razlog je preprost, neprijetna razkritja o dogovorjenih incidentih bi bila lahko škodljiva za ugled države. Janez Drnovšek je recimo dejal, da je "presenečen nad vsem tem in to, kar se dogaja, ne koristi nikomur, prav nikomur. Prav nikogar ne vidim, ki bi lahko imel od tega korist, ampak je škoda za vse, za udeležence in tudi za državo". Škoda za državo bi seveda bila, če se Ropove obtožbe ne bodo dokončno potrdile ali pa dokončno zavrgle.

V svetu obveščevalnih iger velja pravilo, da začne v trenutku, ko politika odpre vrata v obveščevalno službo, hudo smrdeti. In smrad je danes v Sloveniji neznosen.