Borut Pahor

Nekaterim se zdi brez vsebine in sladek do lepljivosti, toda drugih - in ti bi ga tudi volili - je bistveno več. Čeprav je do novembra 2008 še majhna večnost in se lahko karte (v korist stranke Zares ali SDS) pošteno premešajo, je najbrž edini, ki lahko zrine Janeza Janšo s premierskega prestola. Tak potencialni odrešenik pa si zasluži, da pride na naslovnico kot osebnost leta.

Skratka, Borut Pahor, 187 cm, 89 kg, letnik 1963, zagorela polt, modre oči, vzorna razporeditev vsakega lasu posebej, smehljaji, a tudi čedalje več resnobe. Še pred dobrim letom v glavnem Barbika, zdaj človek, ki naj bi mu po premierovem zatrjevanju služila veliki tajkunski satan Laško in njegov medijski drobiž Delo. Človek v vzponu, mož, ki ob vsem videzu spontanosti zelo premišljeno vodi svojo kariero.

Dilema kariere

V sedanje višine ga je, gledano v daljši časovni perspektivi in skozi posamične dogodke, dvignilo predvsem troje. Najprej Drnovškova bolezen in odhod na predsedniški položaj, ki sta mu z zakasnitvijo sledila kriza in razpad LDS. Nato Janševa zmaga leta 2004 (prav tako deloma posledica Drnovškovega odhoda) in njegova surova, shizofrena vladavina, s katero se je zameril večini Slovencev. To dvoje ni bilo odvisno od Pahorjeve volje in dejanj. Pri tretjem pa je o svoji usodi odločal sam; to je bilo njegovo do mučnosti dolgo omahovanje med mikavnostjo predsedništva in premierstva.

To je bila Pahorjeva dilema kariere, dilema, ki je daleč presegala samo njega osebno. Če bi postal predsednik države, bi SD nazadovala, v krizi bi se znašla vsa levica, SDS bi najverjetneje bila najmočnejša stranka, Janša pa skoraj zanesljivo premier.

Pahor ima skrivnost: samo on ve, ali je dolgo obotavljanje igral, da bi poudaril svoj pomen za stranko, levico in izid volitev, ali pa je šlo v resnici za čisto navadno cincanje, povezano z njegovim značajem.

Kakorkoli, odločil se je racionalno. Če bi se dosegljivemu premierstvu vnaprej odrekel, bi pokazal, da je ziheraš in da se poleg tega požvižga na interese svoje stranke. Hkrati bi kot predsednik države verjetno za vselej izgubil vodenje države, po izteku mandata ali dveh pa kljub relativni mladosti za zmeraj izginil z vrha slovenske politike; strankarski voz bi nepovratno odpeljal naprej. Dolgoročno je torej ravnal pametno. Tveganje je bilo sicer večje kot pri kandidaturi za predsednika, a tudi morebitni dobitek znatno večji.

Sicer pa je Pahor že dolgo veljal za živahnega mladega politika, obetavnega in podcenjevanega hkrati. Pred desetimi leti se je povzpel na čelo takrat šibke stranke in jo začel prenarejati po svoji podobi - s politiko sredinjenja, posnemanja t. i. tretje poti in, v Janševem mandatu, sodelovanja z desno oblastjo v imenu koristi države. Je prvi predsednik te stranke, ki je z nje v glavnem zbrisal žig komunistične kontinuitete, tega večnega strašila desnice tudi v časih trdega kapitalizma. Vsebinsko je SD še najbližja idejam socialdemokracije, toda njena identiteta je, tudi zaradi Pahorja, ki bi rad bil, podobno kot Angela Merkel in njena CDU, po malem vse, izmuzljiva.

SD skuša težave z imidžem in vsebino deloma rešiti z izvirno delitvijo vlog med predsednikom stranke in njenim (poslanskim) jedrom. Poslanci so trda opozicija, Pahor pa igra bolj kooperativno vlogo. Janša ima kar prav, ko govori o delitvi dela v SD. Zdaj je morda zavestna in dogovorjena, toda vsaj nastala je spontano, kot plod razlik med bolj ortodoksnim jedrom stranke in "blairovskim" predsednikom.

Pahor je tak, kakršen je zdaj, že vrsto let; stranko je preurejal, a ostajal od nje po malem odmaknjen. SD od njegove priljubljenosti dolgo ni imela nič. S prebojem letos spomladi - časovno in vzročno tesno povezanim z razpadanjem LDS - je Pahor dokončno postal nesporni šef stranke. Za njegovo priljubljenost je delitev vlog izjemno koristna: laže ostaja na Olimpu visokih načel in prijazne sodelovalnosti. Z bližanjem volitev in zaostajanjem SDS pa postaja tudi razmeroma udobno bivanje v višavah napornejše.

Slovenski komunikator številka ena

V bistvu se zdi Pahor inteligenten, demokratičen in konsenzualen politik. Hkrati je preračunljiv in previden. Kot vsak politik ima močan ego in služi predvsem svojemu uveljavljanju in preživetju. O strategiji svojega početja odloča sam - sodeč po dogajanju zadnje leto, uspešno. Je srečni tip politika, ki se ga zlepa nič ne prime (npr. županovanje Simšičeve), mediji ga imajo radi, on pa se trudi za njihovo naklonjenost. Svoje pomanjkljivosti zna predstavljati kot vrline (nisem popoln mož, zavedam se svoje nečimrnosti ...). Če govori o strpnosti, jedko pravi neki njegov tekmec-zaveznik, govori v bistvu o strpnosti do nestrpnih. Spretno ustvarja vtis velike dinamike, tudi če je dogajanje bolj medlo (stranka s programom zamuja). Scela je ob pomoči naklonjenih okoliščin uspešno ustvaril vtis, da je zdaj on poklican, da prevzame vodenje Slovenije.

Pri vsem tem mu pomagajo čedna zunanjost, obvezen optimizem in to, da med vodilnimi slovenskimi politiki najbolj obvlada komuniciranje z javnostjo. Maksimalno izkorišča, da je pri ustvarjanju vtisa vsaj toliko kot vsebina povedanega pomembna oblika posredovanega (sposobnost artikulacije, govorica telesa itd.). Zato je močnejši v živih in televizijskih kot v časopisnih nastopih.

Izjemno se trudi, da bi deloval iskreno in prepričljivo - in v tem prizadevanju na trenutke zbuja rahel vtis, kot da uprizarja predstavo. Edini med vrhunskimi politiki je uspešno zlezel iz vzorca toge resnosti, zadržanosti, nenasmejanosti, ki so ga določili zlasti Kučan, Drnovšek in Janša, pa tudi naše kulturne navade. Z naraščanjem volilne podpore se temu vzorcu približuje - ne nujno v svojo korist, zlasti zato, ker rad pade v teatraličnost. Čeprav kanec skrbno odmerjenega patosa v politiki navadno ne škodi.

Strategija drugačnosti

Zadnje leto ali dve se Borut Pahor zavestno in poudarjeno vzpostavlja kot politik drugačnega tipa kakor Janez Janša. Sistematično oblikuje vzorec ravnanja in nastopanja, ki je nasprotje tistega, kar vladajoče po vsem globusu praviloma pripelje do padca - to pa so samozaverovanost, pomanjkanje komunikacije, odtujenost, aroganca. Pahor nikoli ne reče zmagali bomo, ampak če bomo ... Sloveniji skuša dopovedati, da je prijaznejši, da jo bolj posluša, hkrati pa ne zganja populizma.

Pri poudarjanju te drugačnosti mu izdatno pomaga premier sam - s svojim avtoritarnim vladanjem, z drugačno osebnostjo (ki kot da ji bolj godi, da zbuja strah kot naklonjenost) in čedalje bolj tudi z neposrednimi napadi nanj. Ker so ti napadi zvečine štorasti in Pahorju bolj koristijo kot škodijo, je iz tega zrasla še ena izmed številnih teorij zarote: Janša Pahorja zavestno gradi za svojega edinega resnega tekmeca, tik pred volitvami pa ga bo uničil z nečim, kar hrani v svojih najglobljih predalih.

Razmerje med Pahorjem in Janšo je nasploh intrigantno. Moža sta, na primer pri reformah, rada dvigala kozarec v čast nadstrankarskemu sodelovanju in višjim koristim države. Toda to je bila predvsem retorika v želji po javni naklonjenosti; Janša je skušal tako blažiti vtis svoje avtoritarne ekskluzivnosti, Pahor pa krepiti predstavo o svoji dialoški, strpni, konstruktivni politiki. Več koristi od vsega tega je očitno imel Pahor. Ko se je SD trdno zasidrala na vrhu javnomnenjskih anket, je bilo idile neizbežno konec - prvak SD je postal tarča napadov SDS. Vendar sam (drugače je z njegovo stranko) še vedno nastopa spravljivo in "nastavlja drugo lice".

Nekateri to razlagajo z njegovo fasciniranostjo z "nasilnimi fanti" - ta vtis je čutnonazorno okrepil znameniti, pogosto ponavljani posnetek nacionalne TV iz parlamenta, ko se Janša in Pahor v mimohodu nekako intimno dotakneta. Tudi iz te razlage (ki temelji na postavki, da politiko bolj kot interesi vodi osebna kemija) izvira strah pred veliko koalicijo, zvezo med SD in SDS po volitvah.

Toda pri tej spravljivosti - sami po sebi pozitivni, saj umirja čedalje bolj popadljivo družbeno ozračje - gre verjetno predvsem za kombinacijo tega, da je Pahor osebnostno res drugačen od Janše, hkrati pa se zvesto drži strategije drugačnosti, ki ga je dvignila na vrh in s katero drugi strani še zdaj zbija orožje iz rok (Janši ne bi nič ustrezalo bolj, kot da bi Pahor začel zmerjati in žaliti nazaj). Ali to po žaljivkah, kakršna je tista o "lepljivosti", počne s stisnjenimi zobmi, ni jasno; da mu ni vseeno, bi lahko kazale njegove besede o skušnjavah povračila.

Pahorjeva spravljivost utegne postati dvorezna; mnogi (volivci) jo nagonsko dojemajo kot nenaravno servilnost - kako lahko govoriš, da spoštuješ nekoga, ki pravi o tebi, da si lepljiv. Tako dojemanje se bo z zaostrovanjem predvolilnega tekmovanja širilo.

Hkrati se ta spravljivost hočeš nočeš povezuje z vprašanjem, ali je v politiki razumljivo in dopustno vsakršno razumevanje in pripravljenost na sodelovanje s človekom, ki je očiten makiavelist in antidemokrat. Da je Janša tak, se je z drastično jasnostjo pokazalo pri njegovih medijskih manipulacijah.

Test oblasti

Pahorja potiska v ospredje širša evropska in specifično slovenska situacija.

Evropa je protislovna; gospodarsko napreduje, vendar je čedalje bolj negotova - mučijo jo strahovi pred nejasno prihodnostjo, nezaupanje v politiko, reformna utrujenost. Pri tem so težave takšne, da je potrebno nenehno prilagajanje globalizaciji, staranju prebivalstva, poškodbam okolja ... Voditi ga je mogoče samo konsenzualno, s prepričevanjem, z dialogom, lastnim zgledom. Ta dialog je mučen; politika je praviloma samozaverovana in nestrpna, državljani se nanjo odzivajo z odporom do nje, politika pa z odporom do državljanov, ker preprosto ne razume potrebe po dvosmerni komunikaciji, v kateri imata, seveda z različno močjo in odgovornostjo, besedo obe strani.

V Sloveniji je ta širši problem potenciran. Janševa oblast je družbeno negotovost okrepila, hkrati pa vlada avtoritarno, brez dvostranske komunikacije. Odgovor je zato neizbežen: padanje oblastne priljubljenosti, aktivni in pasivni odpor, stavke. Posledica: Janša je že v tretjem letu mandata dokončno izgubil kompas in se začel opotekati med avtoritarnostjo in oportunizmom. Preudarno prilagajanje družbe na omenjene težave je tako postalo nemogoče. Vsesplošna zmeda se veča.

Zgodba o Pahorjevem vzponu je torej predvsem zgodba o zgrešenosti Janševega vladanja. Pahor je predstavnik drugačne politične kulture in prav to je eden izmed ključnih vzrokov njegove uspešnosti v bizarnem mandatu sedanje oblasti. Če ankete ne lažejo, se je želi večinska Slovenija znebiti in jo zamenjati z manj avtoritarno, verodostojnejšo in bolj umirjeno. To temeljno zahtevo, očitno misli večina slabo leto pred volitvami, prvak SD izpolnjuje.

Pahor se trudi, da bi deloval kot odprta knjiga. Vendar v marsičem ostaja neznanka. Verjamemo v njegovo bazično demokratičnost in konsenzualnost - in to je po izkušnji z Janšo nenadoma znova nekaj velikega in pomembnega. Če bo premier, se najbrž ne bo obsedeno vtikal v vsako malenkost, bolestno pazil na "našost" pomembnih kadrov, si podrejal ali diskreditiral medije itd. Toda ali se bo znal odločati za ustrezne osnovne prioritete, dajal prednost blaginji večine, ne bo podlegal všečnosti za vsako ceno, bo pokazal dovolj organizacijskih sposobnosti? Bo znal in si upal poiskati sposobne, avtonomne sodelavce (del ljudi okoli njega ne zbuja posebnega zaupanja) in odgnati ptice selivke, večno leteče za kompasom, ki se mu reče denar in oblast?

Za nikogar ni do konca jasno, kakšen bo, ko bo prišel na vrh; šele oblast je dokončni test.