Spopad v hlevu

Vladajoča koalicija je razpravo o prodaji državnih deležev v podjetjih, bankah in zavarovalnicah pripeljala do absurda. V zadnjih tednih se pri tej občutljivi in resni temi uporabljajo izrazi "hlev", "prazen hlev" in "odprava hleva". Na to raven se je spustil tudi minister za finance Andrej Bajuk. Vendar ni vseeno, čemu, kdaj, komu in za kakšno ceno se prodaja nacionalno premoženje. Tega se zavedajo vse pametne države, zato so pri prodaji državnih deležev skrajno previdne. Za prodajo se odločajo, če jih v to prisilijo slabe javnofinančne razmere ali če je to edini način, da se podjetju zagotovi normalen razvoj. Tipičen primer tovrstnega razmisleka je področje telekomunikacij.

Res je sicer, da je večina evropskih telekomov zasebnih. So pa izjeme. Ko sta Švedska in Finska svoja telekoma združili v novo skupno podjetje Telio-Sonero, se državi nista odločili za prodajo svojih delnic, pač pa sta obdržali večino, medtem ko so tujci le 16-odstotni lastniki združenega podjetja. To ni edini primer. Swisscom je v 54-odstotni lasti švicarske konfederacije, v Luksemburgu pa je država stoodstotna lastnica. "Da ne bi mislili, da v državah, kjer so tako rekoč izumili kapitalizem, pustijo tujce v področje telekomunikacij. V ZDA je dvajset odstotkov maksimalni delež, ki ga ima lahko tuja organizacija v telekomunikacijski industriji," je na posvetu o prodaji državnega premoženja aprila lani opozoril nekdanji državni sekretar dr. Tomaž Kalin. ZDA seveda niso edine, ki omejujejo lastništvo tujcev na področju telekomunikacij. V Avstraliji je tuje lastništvo omejeno na 35 odstotkov, v Kanadi na 20 odstotkov delnic, na Japonskem na 33 odstotkov. Nekatere države so bolj prizanesljive, na primer Turčija, kjer je tuje lastništvo omejeno na 49 odstotkov, ali Indija, kjer je omejeno na 74 odstotkov. Slovenija se zgleduje po manj razvitih državah. Vlada namreč tujcem prodaja 49-odstotni delež Telekoma. Vlada od prodaje med drugim pričakuje ohranitev števila zaposlenih, kar se zdi Kalinu nerealno: "Ne vem, če bo kakšen strateški partner hotel z enakim številom ljudi delati naprej."

Poglejmo primer hrvaškega Telekoma. Do prodaje je prišlo, ker je Tuđmanova vlada potrebovala denar za vojne veterane. Odločitev se je izkazala za slabo. Sicer ugledni Deutsche Telekom skoraj ne vlaga v razvoj, veliko ljudi je odpustil in - dvignil cene. Za primerjavo: Slovenija ima danes približno 262.000 ADSL-priključkov, Hrvaška pa kljub trikrat večjemu trgu le okoli 108.000. V Srbiji sta grški in italijanski telekom, ki sta bila nekaj časa lastnika srbskega telekoma, blokirala liberalizacijo trga. "Na Poljskem se tudi nič ne investira, ampak samo eksploatira premoženje, ki so ga seveda s previsokimi cenami ustvarili vsi uporabniki. Isto velja za Madžarsko," pravi Kalin. Obstaja pa še ena pomembna razlika: slovenski Telekom je dobičkonosno podjetje, tehnološko razvito.

Ponavljanje starih napak

Slovenija se je doslej znala dokaj dobro upirati pritiskom, ki jim je podlegla večina drugih tranzicijskih držav - tudi zato, ker ni bila nikoli zaradi javnofinančnih razmer prisiljena v prodajo. A nepremišljeno ravnanje pri prodaji državnega premoženja ni vezano le na aktualno koalicijo. V času njenih predhodnic se je Italijanom prodala Banka Koper, Francozom SKB, Belgijcem tretjinski delež NLB. Drnovškove vlade do vprašanja prodaje državnega premoženja niso imele izdelanega stališča. To se je najbolj očitno pokazalo, ko sta se za prevzem Pivovarne Union borila Pivovarna Laško in belgijski Interbrew, saj je takrat vlada vsaj na začetku navijala v korist Interbrewa.

Poučna je tudi zgodba o prodaji Leka leta 2002. Švicarska multinacionalka Novartis je Lek prevzela za približno dvesto milijard tolarjev. Tedanja uprava je prevzem podprla predvsem zaradi obvladovanja tveganj na ameriškem trgu. Uspešno lansiranje dveh velikih generičnih zdravil v ZDA je bilo namreč povezano z zahtevnimi in izčrpavajočimi spori pred ameriškimi sodišči. Lek sam teh patentnih sporov ne bi mogel tako uspešno voditi. Brez zaledja bi proizvode na trg lansiral vsaj šest do dvanajst mesecev pozneje. Tovrstna tveganja za Lek niso bila nova, saj se je z zelo obsežnim sporom za Amoksiklav kar osem let v različnih državah boril s koncernom GlaxoSmithKline. Toda tudi potem, ko je bila leta 1998 dosežena globalna patentna poravnava, je ta veljala za cel svet, razen za ZDA. Prodor na ameriški trg je za Lek pomenil velik preskok v obsegu poslovanja. Če je namreč še leta 2002 ustvaril 381,5 milijona evrov prihodkov iz prodaje, je leto pozneje ustvaril že 597,5 milijona evrov, kar pomeni več kot 50-odstotni skok. V letu 2006, štiri leta po prevzemu, pa je Lek ustvaril že 720 milijonov evrov prihodkov od prodaje ali 88 odstotkov več kot pred prevzemom. Toda poleg pozitivne obstaja tudi negativna plat. Lek je s prevzemom izgubil strateško samostojnost in blagovno znamko. Danes je bolj ali manj podružnica Novartisa.

Nekdanji predsednik uprave Metod Dragonja pravi, da so leta 2002 od prevzemnika dobili vsa ključna zagotovila: od vloge Leka pri upravljanju generične divizije Novartisa, Lekove blagovne znamke, poslovne vloge na tržiščih do vloge kompetenčnega centra v razvoju. Problem pa je nastal pri izpolnjevanju teh zavez. Prevzemna zakonodaja namreč sama po sebi ne daje učinkovitih varovalk, ki bi zagotavljale sankcioniranje zavez. Evropska direktiva, na kateri je bil izdelan slovenski zakon o prevzemih, namreč pospešuje prevzeme in poprevzemno konsolidacijo. "V prevzemni etapi prevzemniki veliko obljubljajo in po pravilu lažejo. Tudi Novartis je lagal. Iz tega izhajajo največja razočaranja. Ne moremo trditi, da je Novartis družbeno neodgovorno podjetje v Sloveniji, deluje pa v skladu s svojimi interesi in predvsem zelo temeljito črpa iz Leka ustvarjeno vrednost - nekaj pa jo tudi vrača," pravi Dragonja. Ob dilemi o prodaji slovenskih blue-chipov tujcem svari, da je treba oceniti, katera in koliko podjetij bo ohranilo strateško samostojnost in s tem upravljanje vseh razvojnih vidikov delovanja. "Procesi so nepovratni, zato je v vsakem posamičnem primeru potreben temeljit razmislek. Naglica ni na mestu, kot tudi ne argument, da se država umika iz lastništva. Ta argument nima zadostne teže."

Seveda ne gre le za vprašanje prodaje tujcem, ampak prodaje nasploh. Doslej najbolj odmevna prodaja v času te vlade je bila prodaja deleža v Mercatorju leta 2005, v katero je bila vključena tudi prepustitev Dela v posredno upravljanje vlade. Paradržavna sklada KAD in SOD sta Istrabenzu in Pivovarni Laško prodaja svoj skoraj 30-odstotni delež v Mercatorju. Posel je bil vreden več kot 35 milijard tolarjev. Med začetkom pogajanj o prodaji in sklenitvijo prodajne pogodbe je preteklo le pet dni. KAD in SOD tudi nista preverila interesa potencialnih investitorjev niti možnosti skupne prodaje. A kar je najpomembnejše - dve leti pozneje je Istrabenz delnice Mercatorja prodal in pri tem zaslužil skoraj sto milijonov evrov več, kot je zanje plačal leta 2005. Minister Bajuk se je pred kratkim hvalil, da je vlada v proračunu dosegla presežek v višini 30 milijonov evrov. Istrabenz pa je zgolj s preprodajo Mercatorjevih delnic zaslužil trikrat toliko!

Vlada je tudi že prodala večinski delež Slovenske industrije jekla (SIJ). SIJ so delno privatizirale že prejšnje vlade, ki so prodale 18 hčerinskih družb tega holdinga, toda poleti 2003 sta bili prodaja in s tem privatizacija največjih jeklarskih družb zaradi neugodnih razmer na trgu ustavljeni. Nato je zaradi kitajskega povpraševanja prišlo do obrata v panogi. A vlada je konec leta 2005 vlada sprejela nov program privatizacije, ki ni več predvideval prodaje posamičnih odvisnih družb, temveč celote. Na podlagi tega programa je vlada objavila mednarodni razpis in marca lani 55,35-odstotni delež SIJ-a za 105 milijonov evrov prodala ruski skupini Koks. Ob tem se je kupec zavezal k nadaljnjim naložbam, triletnemu neizplačevanju dobička ter ponudbi drugim lastnikov, da njihove delnice odkupi po enaki ceni kot državne. To ponudbo je prejela večina malih delničarjev, tako da je Koks zdaj že več kot 70-odstotni lastnik SIJ-a, četrtina pa je še vedno državna. S tem načinom privatizacije SIJ-a so najbolj nezadovoljni sedanji in nekdanji železarji, združeni v Družbi pooblaščenki Ravne (DPR), ki je 1,2-odstotna lastnica SIJ-a. Direktorica DPR-ja Kristina Slavič trdi, da je bila po njihovi cenitvi delnica SIJ-a vredna 546,90 evra in ne 190,70 evra, koliko je zanjo iztržila država.

Za SIJ se je povezava s Koksom za zdaj izkazala za uspešno, kar kažejo dobri poslovni rezultati v lanskem letu, ko je njegov čisti dobiček znašal 49,8 milijona evrov ali skoraj polovico kupnine. Toda nekdanji član nadzornega sveta SIJ-a dr. France Vodopivec opozarja, da stvari niso tako preproste. "Dejstvo, da novi lastnik dobička ne bo porabil za dividende, je razumljivo. Porabil ga bo za odplačevanje kredita, ki ga je najel za nakup SIJ-a, d. d. Iz tega, kar sem prebral v časnikih, sem razumel, da se je tudi država Slovenija odpovedala dividendam. To je nenavadno, saj posredno pomeni, da bo Slovenija pomagala odplačevati kredit, ki je bil sprejet za plačilo kupnine," je dejal na lanskem posvetu državnih svetnikov. Na podlagi dolgoletnih izkušenj Vodopivec ocenjuje, da je bila cena za SIJ prenizka glede na dejansko vrednost te družbe. Dvomi tudi o zavezi Koksa, da bo v treh letih investiral 250 milijonov evrov: "Ne vidim načina, kako bo to mogoče fizično realizirati, razen če se je kupec odločil, da bo na eni lokaciji zgradil popolnoma novo jeklarno in pri gradnji uporabil obstoječo infrastrukturo." Problematično se mu zdi, da ni skoraj nič znanega o tem, kako bo Slovenija preprečila, da ne bi dobiček odtekal skozi transferne cene, še posebej, če bo novi lastnik finance vodil s sedeža matične družbe. Na sintagmo, da je država slab gospodar, ne pristaja. Če bi to namreč držalo, potem državi oziroma vladi ne bi smeli zaupati niti proračuna.

Do naglega in nepremišljenega umika države iz gospodarstva je kritičen tudi ekonomist in kemik dr. Peter Glavič. "Slovenska država skoraj nič ne vlaga - vlaganje v Renault Novo mesto je bil še ukrep prejšnje vlade, veliko in vse več pa prodaja, ne da bi kupnino vlagala v novo premoženje, kot so delale celo socialistične vlade prejšnje države, ki so ustvarile današnja velika slovenska podjetja. Denar se izgublja v potrošnji,v katero sodi tudi odplačilo dolgov," meni Glavič in dodaja, da je samo v letu 2007 v proračunu končalo 780 milijonov evrov kupnine iz državnega premoženja.

Vlada prehiteva lasten program umika

Julija 2006 je vlada potrdila program umika države iz gospodarskih družb, v katerih je posredna lastnica prek paradržavnih skladov KAD-a in SOD-a, z dopolnitvijo, da se lahko usklajeno prodajajo lastniški deleži tistih družb, v katerih imajo deleže država, KAD, SOD ter Družba za upravljanje in svetovanje. Na predlog komisije za umik države iz gospodarstva, ki ji predseduje dr. Peter Groznik, je vlada družbe razdelila v tri skupine. V prvo skupino je uvrstila netržne naložbe, iz katerih naj bi se država umaknila v tridesetih mesecih, v drugo naložbe, ki kotirajo na borzi in iz katerih naj bi se umaknila v 24 mesecih, v tretjo skupino pa pomembnejše družbe, za katere je zaradi njihove velikosti in zakonskih omejitev, pa tudi uspešnosti družb, odsvetovala prodajo znotraj vnaprej določenega časovnega okvira. Za to skupino je minister za gospodarsko Andrej Vizjak julija 2006 zatrdil: "Prodaja mora biti v korelaciji z obveznostmi KAD-a in SOD-a. Upravljalci KAD-a in SOD-a so dolžni aktivno spremljati tržne razmere s ciljem maksimiziranja prodajne vrednosti teh naložb." V tretjo skupino, pri kateri naj bi se s prodajo ne hitelo, je komisija uvrstila Abanko, Adrio Airways, Aerodrom Ljubljana, Banko Celje, Casino Bled, Casino Ljubljana, Casino Maribor, Casino Portorož, Hit, Krko, Luko Koper, NLB, NKBM, Pozavarovalnico Sava, Telekom in Zavarovalnico Triglav.

Javnost je upravičeno pričakovala, da se bo vlada držala lastnih zavez. Toda lani je sledil obrat. Vlada se je odločila, da bo šla še pred iztekom mandata tudi v prodajo uspešnih gospodarskih družb iz tretje skupine. Tako je začela intenzivno iskati kupca za 49-odstotni delež Telekoma. Nato je izpeljala t. i. ljudsko privatizacijo 49-odstotnega deleža NKBM, ki so ji kritiki očitali netransparentnost, diskriminatornost, odsotnost vnaprej znanih kriterijev za izbiro poučenih vlagateljev in prenizko ceno, pa tudi to, da banki s takšno prodajo ni zagotovila ustrezne dolgoročne stabilne lastniške strukture. Povrh vsega pa je javnost konec lanskega leta obvestila, da namerava na enak način kot NKBM, torej z javno ponudbo, privatizirati tudi tretjinski deleže Zavarovalnice Triglav. Vlada v javno ponudbo Triglava sili kljub temu, da je januarja letos zaradi padca tečajev na svetovnih trgih javne ponudbe preložilo vsaj 24 družb, kar je bilo na mesečni ravni največje število v zadnjem desetletju. Med večjimi družbami je ponudbo delnic preložila tudi modna znamka Tommy Hilfiger.

A vlada se na tovrstne podatke ne ozira. Predvideno prodajo državnih deležev želi končati še pred iztekom mandata. To je tvegano, naglica lahko vodi do napačnih odločitev z zelo dolgoročnimi posledicami. Na to je opozoril tudi dr. Aleš Ahčan z Ekonomske fakultete v Ljubljani. "Trenutno stanje na finančnih trgih z veliko negotovosti in relativno dragim denarjem ponavadi pomeni neugodne razmere za doseganje najvišje cene. Če dodamo še časovno komponento, po kateri je rok prodaje omejen z mandatom vlade, dobimo recept za doseganje nižje cene. Kdor prodaja hitro, prodaja za vsako ceno."

To pa ni edina pomanjkljivost modela, po katerem namerava vlada privatizirati Triglav. "Z vidika Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je optimalna čimvišja prodajna cena, torej čimnižji diskont. Udeleženci javne ponudbe pa si želijo čimvišjega diskonta in torej čimnižje cene. Konfliktni interes obeh skupin, ki ga bo po mojem mnenju zelo težko uskladiti, bo hkrati povzročil tudi nezadovoljstvo ene od obeh skupin z veliko volilno močjo, to pa v predvolilnem času še zdaleč ni zanemarljivo," navaja Ahčan. Prodaja z javno ponudbo med drugim pomeni tudi to, da bo zavarovalnica dobila kup majhnih lastnikov, ki bodo v želji po zaslužku svoje delnice pripravljeni hitro prodati, še posebej, če bo kakšna tuja zavarovalnica, na primer nemški Allianz, zanje ponudila dovolj visoko ceno. Ker imajo borznoposredniške hiše v svojih rokah že zdaj vsaj deset odstotkov Triglava, bi lahko Allianz brez večjih težav prišel do večinskega deleža, še posebej če bi se za prodajo deleža odločil tudi SOD. Prav prodaja Triglava tujcem naj bi bila po zagotovilih naših informatorjev že od vsega začetka edini namen vladnega modela. Vlada računa na dvoje: da si bo pridobila simpatije volivcev, v Triglav pa posredno pripeljala tujega lastnika. Ker si je težko predstavljati, da bi pri prodoru na druge trge v bližnji regiji, kjer Triglav še ni navzoč, tuje zavarovalnice uporabljale naš strokovni kader in naše znanje, je upravičena bojazen, da se bo dodana vrednost iz nam bližnjih trgov v večji meri prelivala mimo Slovenije. Zato se zdi Ahčanu smiselno, da bi se delež Triglava, s katerim danes upravlja Kapitalska družba, prenesel na pokojninsko blagajno, pri čemer bi moral biti vnaprej določen namen razpolaganja s temi sredstvi.

Da vlada nima pripravljene resne strategije razvoja slovenskega zavarovalništva, ne dokazuje le javna prodaja Triglava, pač pa tudi javna prodaja Pozavarovalnice Sava, za katero se je konec preteklega meseca odločil upravni odbor SOD-a. Pomenljivo je, da je direktor SOD-a in predsednik nadzornega sveta Pozavarovalnice Sava Marko Pogačnik še sredi lanskega leta v intervjuju za Sobotno prilogo zagotavljal, da je Pozavarovalnica Sava ena najpomembnejših SOD-ovih naložb, iz katere se bodo verjetno umaknili med zadnjimi. A januarja letos je sledil preobrat. Upravni odbor SOD-a je dal soglasje za začetek postopkov za prodajo Pozavarovalnice Sava. Med prvimi, ki so se na to odločitev odzvali kritično, je bil dr. France Križanič, predstojnik Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti v Ljubljani, sicer ekonomski svetovalec premiera Janše in predsednika SD Boruta Pahorja. "Če bo katera od večjih zavarovalniških skupin pridobila večinski delež v Pozavarovalnici Sava, jo bo najprej spremenila v podružnico, nato pa jo bo preprosto ukinila ter prenesla njene posle." Prodaja je še toliko bolj nesmiselna, ker gre za dobro stoječe podjetje, v katerega vodenje se politika doslej ni vmešavala in ki se uspešno širi na jugu, zato bi po mnenju Križaniča v prihodnosti lahko postalo eden najpomembnejših igralcev v jugovzhodni Evropi.

Zakaj prodajati, če imamo presežek?

Gledano s proračunskega vidika je namen prodaje zagotovitev denarnih prejemkov proračuna. Vprašanje je seveda, ali država sploh potrebuje denar. Če bi sklepali po proračunskem presežku, s katerim sta se hvalila premier Janša in finančni minister Bajuka, potem ne. Če torej denarja ne potrebujemo, zakaj potemtakem prodajati Telekom? Dr. Jože Mencinger z Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti v Ljubljani je prepričan, da za prodajo Telekoma ni nobenega pametnega razloga. Nasprotno. Prodaja bi bila, posebno dolgoročno, narodnogospodarsko celo škodljiva. "Seveda vem, da se bodo name usuli očitki o domačijskem ekonomistu, ki živi v 19. stoletju in ne razume 'paradigem' 21. stoletja. Ne glede na to verjamem, da se 'kmet, ki proda njive, spremeni v dninarja', da je prav prodati samo premoženje, ki ga moraš prodati oziroma ki ga prodaš, ker boš s kupnino kupil premoženje, ki bo prinašalo več kakor prodano premoženje. Čemu torej prodajati nekaj, česar ni treba prodati in kar prinaša visoke dobičke? En sam razlog govori v prid prodaje; morda se bodo s prodajo izognili strankarski trgovini pri kadrovskih menjavah, a to ne odtehta negativnih posledic," pravi Mencinger. Seveda se prodaji tujim multinacionalkam ni mogoče povsem izogniti, takšna poteza je včasih nujna. "A še več prodaj je bilo nepotrebnih. Te so uspešna domača podjetja spremenila v uspešne tuje podružnice, katerih dobički se odlivajo v tujino." Posebno nesmiselna se mu zdi prodaja bank, zavarovalnic, telekomunikacijskih ali infrastrukturnih podjetij. "Izkušnje drugih držav kažejo, da takšne prodaje prej zavirajo, kakor prinašajo tehnološki razvoj in da je njihova edina posledica odliv dobičkov in povečevanje razlike med bruto domačim (ustvarjenim na ozemlju države) in bruto nacionalnim proizvodom (ki ga dobijo državljani). Nobenega razloga ni, da bi Slovenija sledila drugim tranzicijskim državam, ki svojih bank, zavarovalnic in telekomunikacij sploh več nimajo."

Čeprav je Slovenija velik del proizvodnega premoženja doslej ohranila v domači lasti, to ni oviralo njenega gospodarskega in tehnološkega razvoja. Nasprotno. "Ohranjanje domačega lastništva je preprečevalo naraščanje tekočega primanjkljaja in zadolženosti, ki ga v drugih tranzicijskih državah vse bolj oblikuje odliv dobičkov podjetij v tuji lasti. Zato odliv dobičkov prek računa dohodkov v tranzicijskih državah že presega šest odstotkov bruto domačega proizvoda, kar dolgoročno kar samodejno ustvarja še večji primanjkljaj in večjo zadolženost."

Medtem ko so mnoge nekdanje socialistične države srebrnino razprodale, so najbolj razvite zahodne države zlasti na strateških področjih izjemno previdne. V večini starih članic EU ima država v največjih bankah prek občin ali deželnih vlad še vedno tudi do 40-odstotne deleže. Podobno je na področju telekomunikacij in energetike. Da na Zahodu umik države ni tako popularen, dokazuje tudi raziskava italijanskih ekonomistov Bernarda Bortolottija in Mare Faccio. Pregledala sta, kako se je spreminjal končni nadzor v 141 privatiziranih podjetjih iz držav OECD v obdobju med letoma 1996 in 2000. Med drugim sta preučila tudi nemško Lufthanso in francosko-italijanski SGS Thomson Microelectronics. Njune ugotovitve so presenetljive. Izkazalo se je namreč, da je država kar v tretjini podjetij, ki naj bi bila privatizirana, ostala največji končni lastnik. Ta cilj je dosegla tako, da je vzpostavila piramidalno ali kakšno drugo lastniško strukturo, s katero si je zagotovila prevladujoč vpliv. Poleg tega sta ekonomista še ugotovila, da v več kot 60 odstotkih domnevno privatiziranih podjetjih obstajajo tako imenovane zlate delnice. V ta pojem avtorja uvrščata različna posebna pooblastila ali statutarne omejitve, ki povečujejo državni nadzor v privatiziranih podjetjih. Pri tem je 'zlate delnice' mogoče najti predvsem v podjetjih, v katerih država ni največji lastnik. Italijana sta s svojo raziskavo zamajala predpostavko, da je država slab lastnik in da podjetja pod državno kontrolo poslujejo slabo. Predvsem pa predpostavko, da je državno lastništvo v razvitih zahodnih gospodarstvih že skoraj izginilo.