Primite tatu!

Oblasti pol leta pred volitvami slabo kaže. Če populisti ne "počistijo hiše", kot to vedno zvesto obljubljajo urbi et orbi, jih volivci praviloma odslovijo. To zdaj grozi vladajoči koaliciji. Napovedovala je poštenost in drugačnost, zbudila velika pričakovanja - in razočarala. Področje elementarne politične poštenosti je zanjo vprašanje preživetja in izjemno boleča točka - akcija Zidar, hote in zavestno izvedena na spektakularen način, pa vzorčen poskus lepljenja te za večino volivcev razbite iluzije.

Nobenega dvoma ni, da spada akcija v poglavje o Janševi napovedi vojne proti tajkunom. Premier (vzemimo ga kot poosebljenje oblasti) hoče z njo dokazati, da je pošten, branitelj malega človeka pred brezobzirnimi tranzicijskimi povzpetniki, varuh zakonitosti itd. Operacija sama po sebi je lahko povsem neoporečna in dobrodošla, če se bo pred sodiščem pokazalo, da je policija zbrala prepričljive dokaze o krivdi obtoženih. V nasprotnem primeru se bo potrdil sum, da je policija (in tožilstvo) bodisi popolnoma nesposobna ali pa je bila akcija spodbujena politično. Politični botri so pri tem ravnali po logiki: važno je ustvariti vtis zdaj, končna razsodba bo tako in tako prišla najbrž šele po volitvah. Takrat pa bomo bodisi znova za štiri leta na oblasti ali izgnani v opozicijo, potem pa je tako vseeno.

Izkušnje govorijo, da je premieru zlahka mogoče pripisati tak makiavelizem. Posledice: dodatno zmanjšanje verodostojnosti policije, tožilcev, politike in dobrega glasu Slovenije nasploh. Če sam, in to z najvišjega mesta, kar počez čenčaš o skorumpiranosti, brezzakonju, tako rekoč pokvarjenosti svoje dežele, ti bo tujina rada verjela. Še nedavno je Janša v parlamentu grmel o tajkunih, vojni proti njim, kriminalno-političnih lovkah v nacionalnem tkivu itd. Premier igra pri tem cinično igro: po eni strani zatrjuje, da nima s sedanjimi in prihodnjimi preiskavami ter aretacijami nič, po drugi strani pa daje na različne načine jasno vedeti, da je on pobudnik vseh teh akcij in da bi se dežela brez njega utopila v gnoju.

Najvišja raven koruptivnosti

Toda tudi če se bo pokazalo, da so Zidar in drugi krivi, ostaja vrsta stvari, ki ne dovoljujejo, da bi zaradi ene, same po sebi pozitivne akcije spremenili mnenje o oblastni poštenosti in sposobnosti.

Pri operaciji Zidar gre ali naj bi šlo za preganjanje korupcije. Pri tem oblast sama ustvarja vrsto situacij, ki koruptivnost prej spodbujajo kot zatirajo. Ali pa koruptno ravna kar sama. Ali ni oblastni vrh zato, da bi dobil vpliv na Delo, v bistvu podkupil Laško z Mercatorjem? Težko si je zamisliti bolj kričeč primer korupcije na najvišji možni ravni.

Z operacijo Zidar je oblast nehote razgalila velik greh, ki ga je mogoče pripisati samo njej: dejstvo, da bi morala že zdavnaj napraviti red pri javnih naročilih in pripravi javnih projektov v celoti. Jedro nečednosti v gradbeništvu in še kje je prav na tej točki. Tu se stikata javni in zasebni interes, v obtoku so veliki denarji, in to je za korupcijo kronično občutljivo področje. Če na njem vladajo osnovni red, preglednost, poštenost (vseh posamičnih zlorab seveda ni mogoče preprečiti niti v idealnem sistemu, ker so zraven pač ljudje) - potem sto koruptivnih, kartelnih in siceršnjih "zidarjev" osnovnega zdravja sistema ne more načeti. Če te osnovne racionalnosti in urejenosti ni, pa letališke stolpe nenadoma presekajo na pol. Ali pa jih, v sto drugih oblikah, gradijo dalje.

Ve se torej, kam bi morala biti obrnjena poglavitna pozornost oblasti in kako bi bilo, v Janševi dikciji, v resnici mogoče prihraniti na stotine milijone evrov.

Toda sistematična ureditev javnih naročil in projektov zahteva trdo, postopno delo, hitrih političnih točk pa ne prinaša. To področje lahko z zaslombo politike ustrezno uredi le sposobna, poštena javna uprava. Zanjo je neposredno odgovorna izvršna oblast. Ta pa se je preurejanja uprave (enako kot gospodarstva, medijev, znanosti) lotila s političnim podrejanjem. Krog se tako sklene.

Skratka, od take oblasti ni mogoče pričakovati, da bi sistematično uredila področje javnih naročil denimo v gradbeništvu. Ne zna, noče ali oboje.

Na mahinacije v gradbeništvu lahko pogledamo še drugače. Operacija Zidar spada, kot rečeno, v okvir vojne proti tajkunom. Ta je v sedanji fazi povezana predvsem s privatizacijo državnega premoženja. Privatizacija je vodena na silo, nepregledno, predvsem s političnimi in morda celo materialnimi koristmi pred očmi. Sedanja vlada je tu podedovala slabo zapuščino, a jo je sama še poslabšala (hitenje, škodljiva prodaja tujcem, privilegiranje "naših" domačih lastnikov, še manjša preglednost itd.).

Dobronamerna in sposobna oblast bi do te mere zavoženo privatizacijo zamrznila in skušala doseči o njej medstrankarski dogovor. Janševa jo namesto tega pospešuje. Taka skrotovičena privatizacija in siceršnji avtoritarni populizem makiavelistične oblasti pa nujno rojevata nove tajkune, situacije, ugodne za mahinacije v gradbeništvu in drugje, frustracije v družbi. Počezno obtoževanje na način Janševe vojne proti tajkunom odpor do "onih zgoraj" - politikov in gospodarstvenikov - še krepi. In če je vse dovoljeno "zgoraj", zakaj ne bi bilo še "spodaj"? Ali bolj posplošeno rečeno: generiranje korupcije je v sami naravi delovanja te oblasti.

Prav zato kljub odmevni akciji, tudi če je sama po sebi O. K., vsi sumi, pomisleki in nezaupljivost do integritete te oblasti ostajajo. Pošten ne moreš biti parcialno, v enem delu, v drugem, večjem, pa spodbujati anomalije in uprizarjati makiavelistične igre.

Primite tatu

V teh veščinah, v ustvarjanju izrednih stanj in psihoz, je premier več kot spreten: z operacijo Zidar je bila pozornost v hipu preusmerjena, drugi problemi pa odrinjeni (inflacija, kaj je že to?). Mediji hočeš nočeš sodelujejo v ponujeni igri in jo stopnjujejo, ker ljubijo spektakle, ker na vsem skupaj morda nekaj je in ker ne morejo mimo tihih, resničnih in zlaganih sporočil aretacij (nihče ni nedotakljiv, ljudje, naslajajte se nad stisko mogotcev, pazite se vsi, ki nimate čiste vesti ...). Stigme padajo na obtožene zdavnaj prej, preden bo prišlo na vrsto sodišče, in nekaj jih bo ostalo, tudi če se bo kasneje pokazalo, da so nedolžni. Pomemben je, kot rečeno, hipni vtis. Operacija Zidar ni v svojem celotnem kontekstu nič drugega kot varianta prastare igre Primite tatu. Tragično pri vsem tem je, da bi bilo sistematično odpravljanje anomalij v gospodarstvu, v politiki in na stičiščih med njima več kot potrebno. Toda odločilno pobudo za to lahko da samo kompetentna in zaupanja vredna vladajoča politika. Sedanja žal ne.

Pred dnevi je premier nastopil na slovesnosti ob obletnici SDS. Vojno proti tajkunom, napovedano v parlamentu na glasovanju o zaupnici, je nadaljeval, a napravil še dolg korak naprej. Tranzicijski kapital s svojimi razpredenimi lovkami, je rekel Janša, skuša kreirati pravila v družbi, spopad z njim bo zaznamoval slovenski politični prostor, izid tega spopada pa je odvisen od SDS.

To so za predsednika (katerekoli) vlade prav neverjetne, škandalozne izjave: znova kar počez demonizirajo kapital, reducirajo poglavitno dogajanje v Sloveniji na konflikt kapital - politika in za edino možno rešiteljico pred povampirjenim kapitalizmom po slovensko razglašajo njegovo stranko SDS. S temi vampirji se je naš vitez na belem konju še pred slabim letom prisrčno družil, odlično sodeloval in nasploh pomagal pri njihovem vzponu. Tako lahkotno, nediferencirano obtoževanje Slovenijo navnoter in navzven implicitno razglaša za miniaturno postkomunistično Rusijo (premierov osebni prispevek za naš imidž na tujem), zastruplja ozračje in zavestno ustvarja nove antagonizme in frustracije. Počez obtoženo gospodarstvo (premier napoveduje večleten spopad) se bo znašlo v nemogočem položaju - vsakdo je lahko obtožen in aretiran vsak hip. Toda kolateralna škoda - čedalje bolj sprta, čedalje bolj kaotična in zmedena Slovenija, v kateri je mogoče laže ribariti v kalnem in jahati na strasteh, zamerah in psihozah - ni važna. To je ravnanje tipičnega populista in makiavelista, ki se je po začetnem triumfalizmu znašel v stiski.

Ko bo javna pozornost izčrpana, se bo o Zidarju in drugih po obrokih razkrilo še kaj (policija nenavadno vneto poudarja, da raziskuje naprej), nato pa bodo na vrsti nova imena, nova razkritja, nove mahinacije. Res, do kod je pripravljen iti Janez Janša, ta slovenski politični tajkun?